Akademska prerisovalka

by

Kritika razstave

Vesna Bukovec:
In če se motim?
13.−27. 2. 2015, Hiša kulture v Pivki
Kuratorka: Mojca Grmek


Vizualna umetnica Vesna Bukovec (Ljubljana 1977) v Hiši kulture predstavlja svoj dolgoletni risarski opus. Zaradi kompleksnosti obravnavane družbene tematike riše v serijah, na odprtju razstave pa je omenila, da se ji zdi, da le tako lahko poda izjavo, ki jo želi prenesti gledalcu. Ob le eni risbi, bi se ta izjava porazgubila in ne bi prišla do izraza. Tako lahko skozi sprehod po galerijskem prostoru spremljamo sedem serij in en kolaž, ki si ne sledijo v kronološkem vrstnem redu, pač pa je umetnica izbrala predstavitev, ki zasleduje negativne tematike in frustracije posameznika v potrošniški družbi. V vseh treh sobah so na belih stenah razstavljeni beli listi z različnimi belimi okvirji, vmes pa vključi le en barvni kolaž. Tehnika, ki jo avtorica uporablja pri risbah, je tuš na belo podlago, ki pa zasede le majhen del A4 formata, zato se sobe zdijo prazne. To se sklada z zavestno monotonostjo risb, ob kateri se obiskovalec zlahka osredotoči na vsebino.

Vesna Bukovec se v risarskih serijah posveča predvsem vprašanju ustvarjanja identitete človeka ter iskanju sreče v potrošniški družbi. Njene risbe so specifične v tem, da so pravzaprav prerisane fotografije. Veliko časa preživi za računalnikom, kjer brska med »stock« fotografijami, ki so namenjene predvsem medijem, da jih lahko proti plačilu vzamejo iz interneta in uporabijo v reklamne namene. Te fotografije so ji še toliko bolj pri srcu, saj so vse režirane in tako banalne, da vsi takoj prepoznamo motiv, tudi če je le obrisan s črnim tušem, tako kot pri Vesni. Lahko bi se reklo, da so to ukradene oziroma najdene fotografije, ki pa jih umetnica avtorsko predela in s tem risbi prida svoj lastni pečat. Skoraj vsaki risbi doda tudi kratek tekst, ki je lahko njen lasten ali pa prevzet. Za umetnico je značilno, da podoba in besedilo na risbi nastopata enakovredno ter sta oba pomemben del za razumevanje serij.

V Hiši kulture je razstavljenih sedem serij, ki so narisane po istem principu ter en kolaž. Vesna Bukovec se dela loti tako, da najdeno fotografijo osvetli od spodaj, čez pa položi navaden papir in jo preriše ter doda besedilo. Umetnica se je odločila za prerisovanje, saj je želela osebno potezo potisniti v ozadje. Le-ta ji je nepomembna, saj se ji zdi, da z brezosebno risbo in tekstom lažje pride do tega učinka. Besedila, ki so po večini sestavljena iz enega stavka, so v angleškem jeziku. S tem ustvari neke vrste potujitveni efekt, estetsko distanco, s katero se njena osebna kritika odmakne od risbe, kar omogoči, da je širše razumljena.

HIŠA KULTURE V PIVKI

Zgodba Hiše kulture se je začela leta 1998, ko so obnovili prazne prostore in ustanovili mladinski center. Na začetku je v hiši našla prostor galerija, ki je predstavljala domače in tuje likovne umetnike, poleg razstav so imeli v stavbi tudi slikarski in grafični atelje, klet pa je zasedal koncertni prostor Ćuza, d.o.o. Delovanje je zamrlo leta 2011, s čimer so se prenehali tudi različni kulturno-umetniški dogodki za mlade. Dve leti pozneje je stavbo prevzela nova ekipa (kuratorka Mojca Grmek, umetnica Tanja Milharčič, umetnik Leon Zuodar, organizatorka Tanja Avsec in oblikovalec celostne podobe Jure Šajn), katere glavno vodilo je koncipiranje razstavnega programa in postavljanje razstav, ukvarja pa se tudi z izobraževanji na umetniškem področju. Le-to pritegne vedno več mladih (predvsem šol in vrtcev), kar je zelo pozitivno, saj mislim, da je zelo pomembno, da se otroci naučijo spoštovati kulturo in ukvarjanja z ročnimi spretnostmi. Brezplačni izobraževalni programi potekajo s slikarko Tanjo Milharčič ob vsaki razstavi posebej, poudarek pa je na tem, kako posamezni udeleženci doživijo razstavljene predmete. Pri kreiranju teh programov vedno tesno sodeluje tudi takrat razstavljajoči umetnik.

V Hiši kulture deluje tudi grafični atelje Leona Zuodarja, ki si poleg svojega lastnega ustvarjanja v grafiki, želi združiti ljudi s podobnimi zanimanji. Teh je zaenkrat malo. Prav tako malo je obiskovalcev razstav sodobne umetnosti; večinoma prijatelji gostujočih umetnikov in maloštevilna lokalna publika. Delno je to pripisati nerazumevanju sodobne umetnosti, velik problem pa je tudi obratovalni čas, saj v stavbi delajo samo prostovoljci, ki si ne morejo privoščiti stalne odprtosti. Finance s strani občine so zelo borne, kar prispeva tako k manjšemu promoviranju dogodkov, kot splošnim pogojem dela v hiši. Brez vseh teh podatkov bi na prvi pogled lahko na prste rok in nog našteli, kaj vse je v stavbi potrebno popravila (predvsem boljša osvetljava v galeriji), vendar se udeležencem takoj vse oprosti, saj se ekipa trudi, da bi vse potekalo tako, kot bi moralo. Obiskovalec se ob obisku počuti domače in sprejeto, dotrajanost prostora pa doda poseben čar.

Ekipa Hiše kulture v Pivki deluje po načelu »svobode, kritičnosti in vzgoje«[1], zato ni presenetljivo, da so povabili prav Vesno Bukovec za predstavitev retrospektive svojih risarskih del. Avtorica skozi risbe podaja svoj komentar na kritiko sodobne družbene realnosti in jo dvigne na višji nivo s svojim humornim načinom interpretiranja. Vesna Bukovec je sicer po izobrazbi kiparka, vendar se raje ukvarja z risbo, videom in instalacijo. Sama pravi, da je denar igral pomembno vlogo v njeni usmeritvi, saj za izdelavo kipa potrebuješ atelje in drage materiale, sedaj pa porabi minimalne stroške za navaden papir in črnilo. Je tudi članica skupine Kolektiva (z Lado Cerar in Metko Zupanič), s katero ustvarjajo dela, pri katerih sodelujejo s publiko in tako raziskujejo osebne odnose v vsakdanu.

Za pregledno razstavo v Pivki se je odločila razstaviti sedem od njenih desetih obstoječih serij in en kolaž. Iz predstavitve so izpadle serije Their True Nature (Njihova prava narava) (2010, horoskop in astrologija), Washing is healthy, a clean body is the virtue of a civilized person (Umivanje je zdravo, čistost telesa je krepost civiliziranega človeka) (2010, plakat, narejen po risbah Franca Ivanška) in I can make another turn (Lahko naredim še en obrat) (2012, kako se spoprijeti s pritiskom konkurence), saj se ji je zdelo, da se ne ujemajo s principom družbene angažiranosti, ki ga je želela pokazati. Prav tako so preveč specifične in se tičejo samo določene teme, na razstavi pa so razstavljene serije, ki te pripravijo do lastnega prevpraševanja in nagovarjajo obiskovalce.

OGLED PRVE SOBE

V prvi sobi je na ogled postavila serijo Positive illusion (Pozitivna iluzija) (2009), kjer so na stenah v treh sklopih razstavljene risbe, ob katerih avtorica razglablja o fenomenu psihologije pozitivnega mišljenja. Dva sklopa taiste serije nista razstavljena zaradi pomanjkanja prostora, zelo zanimivo pa je, da serija kljub temu deluje celovito. V današnjem času je vedno bolj prisotna ideologija, da mora biti človek srečen in zadovoljen, drugače nima nič od življenja. Žal ni možno doseči popolne harmonije, kljub vsem pripomočkom (npr. knjige za samopomoč), ki so nam na voljo, kljub temu pa še vedno posegamo po vseh najnovejših oblikah pomoči, za katere upamo, da nam bodo pa le pomagale. Umetnica to raziskuje skozi uradne psihološke teste,[2] ki jih postavi v dialog z za njo značilno stereotipnimi in insceniranimi prerisanimi fotografijami. Ti psihološki testi, ki so po navadi namenjeni iskalcem zaposlitve, so sestavljeni iz več vprašanj, ki jih Vesna prevzame in oblikuje kot trditve, pod njih pa napiše pet do osem možnih odgovorov, s katerimi se pri teh testih vprašani ovrednoti (»strongly disagree, disagree, neutral, agree, strongly agree«). S svojimi ilustracijami k vsaki trditvi doda vizualni protipol, ki podaja komentar na izjavo (npr. »If something can go wrong for me, it will«, Zamišljen človek hodi po ulici in se ne meni za okolico. Pred njim se pojavi odprt jašek, v katerega bo ravnokar po nesreči stopil, brez da bi se tega zavedal.). V enem sklopu se ukvarja celo s pozitivnimi afirmacijami, ki si jih ljudje vsakodnevno ponavljajo in zato vanje začnejo verjeti, zaradi česar naj bi se v njih na koncu tudi uresničile (npr. »Stress is leaving my body. My inner vision is always clear and focused. Ideas come to me easily and effortlessly. Today has limitless possibilities.«). Umetnici se zdi to absurdno in omejeno, vendar se je vseeno odločila raziskati to tematiko, kljub temu, da sama stoji na njej realnih tleh in razmišlja bolj cinično.

Serija Positive Illusion je bila predstavljena leta 2009 v Miklovi hiši v Ribnici (The only thing I can control is my attitude towards life (Edina stvar, ki jo imam pod nadzorom, je moj odnos do življenja)), ob kateri pa je bila razstavljena tudi video instalacija iz istega leta It will be OK (vse bo v redu). Na njej umetnica sedi na belem kavču in v beli obleki boža belega plišastega psa. Veš čas mu v angleškem jeziku prigovarja, da bo vse v redu; njene besede so povezane z narekovanjem pozitivnih misli, ob katerih naj bi se vse uresničilo. Ob vsem tem pa se človek lahko začne spraševati o njenem duševnem zdravju, česar se zaveda tudi sama, saj se je obdala z belino, ki marsikoga asociira na psihiatrično bolnišnico. Na žalost videa ni na razstavi v Pivki, saj bi vsebinsko lepo povezal sporočilnost prve sobe, ki bi bila tako še bolj celovita. Serijo lahko po eni strani razumemo kot Vesnino subtilno (verjetno celo nenamerno) enačenje mentalnih bolnikov s tistimi, ki se poslužujejo raznih afirmacij za boljše življenje, namesto da bi si takega naredili sami. Po drugi strani pa lahko v tem razberemo umetničino kritiko potrošniške družbe, saj nam, norcem, v želji po zadovoljstvu ponudniki prodajo popolnoma vse.

SPREHOD SKOZI DRUGO SOBO

V naslednji sobi je na eni izmed sten postavljena serija How to fail successfully (Kako se uspešno spopasti z neuspehom) (2011), kjer nam avtorica poda primere, kako se uspešno spopasti z neuspehom. To je naredila na šaljiv način, saj z njenimi navodili lahko hkrati uspeš in ne uspeš pri dejanju, če pravilno izvedeš vse korake. Rezultat je to, da se poškoduješ, kar pomeni, da si ga načeloma polomil (ang. fail). Idejo je črpala iz memov (ang. meme), slik ali fotografij, ki v objektiv ujamejo nekoga, ki je naredil neko neumnost in s kroženjem po internetu postanejo znane kot šala ali opomin na ta dogodek. Pri tej seriji je umetnica vzela fotografije predmetov iz gospodinjstva, ki jih imamo vsi pri roki, zaradi česar še lažje sledimo njenim navodilom, ki so napisana po principu naredi-si-sam. Njene nazorne risbe so samodestruktivni protipol vsem nasvetom, ki nam prigovarjajo, kako uspeti (»1. pick up scissors, 2. place your index finger between the blades, 3. cut gently, 4. proceed with next finger«). To se sklada tudi s prejšnjo serijo, v kateri ljudje stremijo k uspešnosti in temu, da »nekam prilezejo«. Risbe imajo tudi sladko-grenek priokus, saj so določeni posamezniki prav s temi pripomočki naredili samomor, kar pa v obiskovalcu kljub humornosti pusti slab občutek (npr. koktejl Bloody pipe z odmaševalcem odtokov).

Na drugi steni je pet povečanih risb v obliki plakatov, ki spadajo k seriji I promise to change the world but only if 10 other people will do the same (Obljubim, da bom spremenila svet, ampak le, če bo to storilo tudi 10 drugih)(2010). Risbe so začele nastajati, ko je bila povabljena k razstavi The Dump Project – Recycling of Thoughts (Center za sodobno umetnost Laznia, Gdańsk, Poljska, 2010), ki je temeljila na blogu francoskega umetnika Mauricea Benayouna. Rdeča nit je bila utopija: želja po realiziranju zamisli posameznikov, kako bi rešili svet in ga obrnili na bolje. Vesna Bukovec je med brskanjem za idejami po internetu naletela na spletno stran Pledge Bank, kamor uporabniki napišejo svojo zavezo in jo s pomočjo ostalih ljudi uresničijo. Stvar je dokaj nesmiselna, saj se uporabnik na nek način s tem znebi svojega bremena in ga poda naprej ostalim članom, ki naj bi mu ga pomagali realizirati. Poleg tega pa se nikoli ne ve, ali je bilo dejanje dejansko opravljeno. Umetnica je izbrala pet brezpredmetnih kvazi-realiziranih zavez in jim dodala ilustracije (npr. »I will stop eating junk food for 5 days, but only if 5 other people will do the same.«), ki pa niso komentar, ampak le dopolnjujejo napisano. Pri tej seriji je obiskovalcu še bolj očitno, kako pomembno ji je pravzaprav besedilo in ne podoba sama. Serija temelji predvsem na kritiki družbe, saj s takimi banalnimi zavezami ni nobene možnosti, da bi kdo resnično spremenil svet.

Tretja serija iz druge sobe je bila prvič predstavljena na feministično-queerovskem festivalu Rdeče Zore v Galeriji Alkatraz (The Bring In Take Out Living Archive, Ljubljana, 2012). Serija Ali me nočete, ker sem kritična se zato ukvarja s pozicijo sodobnih žensk v vsakodnevnih situacijah. Idejo je dobila v stripu Marka Pogačnika Tinza (1969), ki pa se vloge ženske loteva s pristranskega in stereotipnega moškega pogleda (npr. »Ali me nočete, ker ljubim natezalnico?«). Umetnica se je odločila, da bo z novo serijo podala svoj komentar ženske perspektive z današnjega časa. Zdi se ji, da je ženska predmet kritike, ne glede na to, kakšno vlogo zavzame. Besedila je sestavila sama, glede na njej najpomembnejše probleme (npr. »Ali me nočete, ker hočem višjo plačo«), z risbo skiciranih žensk pa je dopolnila svojo izjavo in podala komentar. Umetnica izpostavlja vlogo ženske, ki bi morala biti enakopravna, kljub temu pa se še vedno počuti manjvredno, tako na poslovnem, kot fizičnem področju (»Ali me nočete, ker nisem mlada in lepa«). Čeprav vemo, da so ženske skozi leta vse bolj enakopravne, pa nas umetnica ob ogledu teh risb vrže v realno stanje, saj se je vsaka obiskovalka razstave zagotovo kdaj že srečala s temi negativnimi trenutki življenja.

V zadnji seriji te sobe je Vesna ustvarila kratke minimalistične stripe, pri katerih se ukvarja z lastnim dvomom v svojo umetnost in strahom pred neuspehom. Idejo za ta projekt je povzela iz študentske izmenjave v Utrechtu iz leta 1999, ki jo je zaradi nekakovosti šole neznansko razočarala. Tam je posnela serijo »snap-shot« avtoportretnih fotografij, na katerih je bila oblečena v majice z raznimi napisi. Leta 2011 je posnela podobne fotografije in jih prerisala za serijo I am aware of the possibility to be misunderstood (Obstaja možnost, da boste napačno razumeli ), saj je ugotovila, da se po vseh teh letih še vedno sprašuje iste stvari in jo obhajajo podobni dvomi. Izjave na majicah je dodatno napisala na risbe in z njimi povzela svoje trenutno stanje. Takšna sporočila na majicah so v zadnjem času postala popularen način izražanja čustev, vendar pa se v teh izjavah skriva dvojnost, saj so na nek način zelo osebne, po drugi strani pa si lahko tako majico obleče kdor koli. Vesna se tega zaveda; trditve ne držijo le zanjo, ampak za vsakega posameznika in tudi obiskovalec se brez problema najde v napisanem (npr. »What if I fail«). V enem izmed stripov se je referirala tudi na svojo vztrajno uporabo angleščine in konceptualnega umetnika Mladena Stilinovića, ki pravi, da »umetnik, ki ne govori angleško, ni umetnik« (English, 1992). Njena izjava »I ♥ STILE« se tako nanaša na omenjenega umetnika, če pa ne poznamo zgodbe, bi jo lahko vzeli kot ironičen poudarek, da kljub znanju angleškega jezika ne zna pravilno zapisati besede slog (ang. style).

SKLEPNI PROSTOR

V zadnji sobi sta razstavljeni dve seriji in en kolaž, ki te ob vstopu preseneti, saj se na njem pojavijo barve. Kolaž As if (Kot da) (2014) razbije minimalistično in izčiščeno postavitev razstave, ki je od vsega začetka podobna samim umetničinim risbam. Kolaž ni veliko večji od ostalih del, zato se ujema s formo razstave, vendar pa razbije estetsko monotonost drugih risb. Za razstavo Stik/h (2014) v ptujski Fürstovi hiši, se je odločila delo močno povečati in nastalo je nekaj metrsko platno, ki je zasedalo skoraj celotno steno. V Hiši kulture bi z izbiro slednjega razstavi nehote dala drug poudarek, saj bi obiskovalca preveč pritegnil v tej splošni belini »bele kocke«. Kolaž bi tako postal vrhunec predstavljenega in ne le komentar, ki zajema vse narisano in napisano.

Vesna je napis na kolažu »Continue as if everything is right« oblikovala kot klasično izsiljevalsko pismo, s črkami, izrezanimi iz časopisja, kar referira tudi na to, da nas mediji izsiljujejo v tako pozicijo, saj nas z vseh strani bombardirajo z negativno vsebino, s katero nihče noče imeti opravka. Obiskovalec lahko v trditvi vidi tudi referenco na razširjen internetni mem »Keep Calm«, vendar pa je avtorica na odprtju razstave povedala, da ga ni uporabila kot izhodišče. Oba stavka sta realna, saj v resnici vsi počnemo ravno to – ko nas nekaj vrže iz tira, se poskušamo čim prej pomiriti in nadaljevati vsakodnevno rutino. S tem delom avtorica poudarja, da se vsi ljudje obnašamo, kot da ni v svetu nič narobe in normalno delujemo naprej. Obstaja trenutek, v katerem nas zadeva za hip prizadene, a kaj kmalu ta občutja potlačimo in nadaljujemo po starem, saj bi se nam drugače ob vseh stvareh, ki nas vržejo iz našega udobja, zmešalo. Delo tudi lepo zaokroži Vesnino prevpraševanje, saj si z njim poskuša odgovoriti na vprašanje, ki se pojavlja skozi vse njene serije: kako kot umetnik kritično govoriti o družbi, a se hkrati ne okoriščati s trpljenjem drugih, ki ga vzameš za izhodišče svojih del. Umetnik mora biti pomirjen sam s sabo, če se loteva take teme, saj si z njo dobesedno gradi kariero. Za Vesno je to zelo problematična tema, pri kateri mora biti zelo pazljiva, da ne bi v svojih delih preveč izrabljala teh socialno občutljivih tematik, zato se skozi ustvarjanje nenehno sprašuje, ali dela dovolj etično. Torej kje je dejanska meja med umetnostjo samo in aktivističnim izražanjem, ki se ga umetnica poslužuje?

Naslednja serija Na čigav račun (2015), ki je tudi njeno najnovejše delo, se lepo sklada s prejšnjim kolažem, saj obravnava prav to tematiko. Na risbah je umetnica predstavila stvari, ki jo mučijo in se o njih ne govori, čeprav vsi vemo, da se to dogaja. Ljudje vsakodnevno uporabljamo zdravila, se oblačimo v obleke in telefoniramo, na dejstvo, kako so te zadeve prišle do nas, pa pozabljamo oziroma si vztrajno zatiskamo oči. Vesna je na vsakem listu ob bok postavila risbo izdelka za našo vsakdanjo uporabo in kako le-ta nastane. Ti kontrasti lahko na trenutke izpadejo kar malo klišejsko, saj živimo v svetu, kjer so ti kontrasti vidni na vsakem koraku in zato kaj kmalu postanejo predmet kritične umetnosti. Kljub vsemu pa nam vnovični pogled na risbe spet malo odpre oči in se v trenutku zamislimo, čeprav se po večini v prihodnosti ničemur ne odpovemo.

V zgornji vrsti so postavljene risbe, ki prikazujejo izkoriščanje živali za naš življenjski slog, kar je za Vesno še posebej neprijetna tema, saj je zaprisežena veganka. Navade civilizacije so žal take, da se brez premisleka okoriščamo z živalmi in jih pogosto uporabljamo za hrano, ki naj bi nam prinašala veselje (npr. pečenje na žaru na družinskem pikniku). Na živalih pa danes delamo tudi poskuse za medicinsko ter kozmetično industrijo, katere produkte uporabljamo vsakodnevno, brez da bi pomislili, koliko nedolžnih živali je moralo umreti za nekaj, kar imamo za samoumevno (npr. tablete proti bolečinam). Risbe so zaradi nazornosti samozadostne in ne potrebujejo besedila, po drugi strani pa se z značilno minimalističnostjo poteze izgubi vizualni učinek, ki smo ga navajeni iz medijev. Če bi bile barvne, bi obiskovalce morda še toliko bolj prizadele in ga spodbudile k še večjemu razmisleku. Kljub temu, da Vesna teh risb ni načrtovala kot aktivistične plakate, pa lahko na trenutke tako izpadejo, saj nas s to tematiko nagovarjajo tudi razna društva, kot sta na primer PETA in Unicef.

V spodnji vrsti umetnica predstavi izkoriščanje ljudi in na kakšen način do nas pridejo zadeve, ki so nam v veliki meri konstantno dostopne. Vsak dan se poje na tone čokolade in proda na milijone oblek, nikoli pa ne upoštevamo dejanskosti, koliko otroškega dela je potrebnega za to, ter kako malo pravic imajo ljudje, ki delajo v nevarnih tovarnah za zelo majhen denar. Vsi smo se naučili živeti sami s sabo in si želimo, da bi povzročali čim manj gorja na svetu, ampak v resnici to ni možno, saj se žal takim primerom ne moremo izogniti. Družba bi se morala popolnoma spremeniti, prav tako pa tudi kulturne navade vsega človeštva. Zapomniti si je treba, da se sprememba začne pri posamezniku, vendar pa je treba začeti nekje drugje, kot na brezpredmetni spletni strani Pledge Bank z absurdnimi rešitvami.

Zadnja razstavljena serija, ravno tako kot kolaž, izstopa iz množice videnih risb, saj na njej ne nastopa individuum, pač pa cela množica ljudi. Vesna se v seriji There is no society without spectacle (Ni družbe brez spektakla) (2011−) odmakne od individualne pozicije in jo prenese na gručo. Strnjene skupine in veliki dogodki jo navdušujejo, ker se zbere na kupu velika količina ljudi in prireditev postane posebno doživetje. Z izborom določenih fotografij je izpostavila, da vse množice niso pozitivne, ampak so nekateri dogodki lahko tudi zelo težavni. Prerisala je podobe, ki jih je našla v medijih in znova odkrila, da smo ljudje fascinirani nad čisto vsem, kar nam ponudijo. Sami se ne oziramo na težke trenutke, ki jih preživljajo ljudje na slikah, saj jih gledamo iz varne pozicije doma (ali v tem primeru iz Hiše kulture) in se prepričujemo, da se nas ne tičejo. Vesna je uporabila fotografije raznih protestov in čakanja revnih na pakete hrane, najnovejša risba pa so begunci, ki so se z ladjo podali boljšemu svetu naproti. Serija je odprta in še vedno nastaja, saj se idejno poslužuje perečih tem in tistih, za katere misli, da jih mora svet bolj podrobno spoznati in ne samo obrniti lista v časopisu. Vesnine množice so natrpane in shematične, papir je napolnjen s posamezniki, ki pa se zlivajo en v drugega in zato nihče ne izstopa. V takih trenutkih smo v množici vsi eno, seveda, če sodelujemo pri dogodku. Teh risb obiskovalec ne more »jemati resno«, saj manjka kontekst, kot je na primer v medijih, poleg tega pa se nas tudi tam, po pravici povedano, žal ne dotakne preveč, zakaj bi se nas torej kot umetniško delo, pa čeprav negativno. Zdi se mi, da obiskovalec na to serijo gleda bolj s samega estetskega vidika. Žal danes živimo v času, ko nam mediji neprestano predvajajo bombne napade, umore, trupla in kri, da smo na nek način postali že imuni na to, kaj to v resnici pomeni. Po drugi strani pa nas take stvari privlačijo in uživamo v trpljenju drugih, saj je to po nekakšni čudni logiki bolj interesantno kot pa ljubezen in mir na svetu.

Umetnica Vesna Bukovec nas s svojo shematičnostjo in monotonostjo poteze ter izjavami z globoko vsebino popelje prek nekaterih težav sodobne družbe, ki se jih zavedamo, vendar nikoli ne ukrepamo. Njen slog risanja z značilno ne-avtorsko potezo, nam skupaj z njenimi besedami zbudi možgane in skozi umetničino interpretacijo začnemo razmišljati o realnem življenju. Sprehod skozi galerijo ni le kulturni, temveč tudi sociološki in filozofski dogodek, ki nas spodbudi k globljemu razmišljanju o življenju in človeštvu samem.

Nina Jesih


Fotografije: Simon Avsec


[1] http://hisakulturepivka.com

[2] M. F. SCHEIER, C. S. CARVER, M. W. BRIDGES, Life Orientation Test-Revised (LOT-R), 1994; C. R. SNYDER, C. HARRIS, J. R. ANDERSON, S. A. HOLLERAN, L. M. IRVING, S. T. SIGMON, Adult Hope Scale, 1991.

Scroll up