Druga delavnica Sveta umetnosti v šolskem letu 2008/2009

by

Laboratorij kuratorskih praks
2008/2009
Letnik 12

Miško Šuvaković: Konstrukcija zgodbe o moderni umetnosti in kako zastaviti kritično analizo

6.-7. februar 2009
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana


Drugo delavnico Seminarja iz pisanja v šolskem letu 2008/2009 je vodil Miško Šuvaković, profesor estetike in teorije umetnosti na Fakulteti za glasbo v Beogradu. Udeležencem delavnice je predstavil, kako se “pišejo” zgodbe o moderni umetnosti in kako zanje “zastaviti” kritično analizo. Delavnice se je tokrat – poleg Slovencev – udeležilo kar šest udeležencev s Hrvaške, med njimi so bili člani umetniške skupine, kustosinja in umetnica.Miško je ponovno navdušil s svojo predavateljsko karizmo in izjemnim poznavanjem in povezovanjem različnih obdobij, umetniških smeri in gibanj. Njegov fokus je bil tokrat na moderni umetnosti in konstrukciji njene zgodbe oz. zgodovine. Prvi in drugi dan delavnice je bil namenjen epistemologiji umetnosti in pisanju eseja in kritike s pozicije kulturnih študij. Diskusija, ki se je razvila, je preizpraševala pozicijo umetnosti manjših narodov v primerjavi z večjimi. Zaključek je bil, da dominacija in družbeni interes na margino postavlja manjše narode tudi zato, ker večji narodi ne zmorejo razviti koda za branje umetnosti malih kultur. Hegemonija s strani velikih kultur je zato neizogibna. Od hegemonije velikih narodov smo prešli na vprašanje o centralizaciji v majhnih kulturah, kjer se centri moči razvijajo v glavnih mestih. Sledilo je večno vprašanje o poziciji kuratorja, njegovem avtorstvu in zmožnosti samorefleksije v umetniškem procesu. Problem avtorstva se je nato razširil tudi na različne konceptualne in neovantgardne umetniške prakse, v Sloveniji je bil primer zanje skupina OHO.

Delavnico je zaključilo predavanje o možnih konstrukcijah zgodovine moderne slovenske umetnosti. Miško je izbral tri modele zgodovinjenja. Prvi je sledil pozitivističnemu pristopu z romantičnim ozadjem, kar je umetnostna zgodovina povzela po literarni zgodovini in njeni ideji nacionalne literature. Nacionalna umetnost v tem primeru izraža nacionalno identiteto. V Sloveniji je takšnemu pristopu sledil Tomaž Brejc v svoji študiji Temni modernizem, kjer je slovenske umetnike povezal z ljudsko tragičnostjo evropskega severa. Druga zgodovina moderne slovenske umetnosti se je posvetila tistemu, kar ostaja na margini in kar je središče označilo za ekscesno. Avantgarde in neoavangarde v slovenskem prostoru, od Černigoja do ohojevcev, pa so se v to matrico vključile zaradi preizpraševanja umetniškega medija, večmedijskosti in umetniške avtorefleksije. Tretja zgodba je bila politična in je segala od primerov socialističnega realizma do NSK in ikonografije Laibacha. Ostala je še četrta možnost konstrukcije zgodbe o moderni umetnosti, ki sledi individualnemu ali kolektivnemu okusu oz. občutku kot glavnemu kriteriju zgodovinjenja. Tej zgodbi se je Miško izognil, s primeri, ki jih je nizal v vseh prejšnjih zgodbah, pa se je med vrsticami oz. med deli dalo razbrati tudi njegovo naklonjenost nekaterim avtorjem in estetikam.

Dušan Dovč


Napoved delavnice






Scroll up