Sonja Zlobko
Dragan Živadinov je v letih 1980 – 1984 študiral gledališko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Do leta 1990 sodeluje z NSK. Tega leta Živadinov ustanovi Kozmokinetični kabinet Noordung. Prva predstava teatra je Molilni stroj Noordung. Leta ’95 pa Živadinov razvije koncept petdesetletne predstave Projektil Noordung (1995 – 2045). Med prvo dekado se zgodijo tudi Obredi poslavljanja (najbolj odmeven Gravitacija nič). Prva ponovitev Projektila Noordung je bila leta 2005, preostale pa so še tri. Po pogovoru pa je nastal intervju, ki se navezuje na Živadinovo umetnost v, skoraj že, zadnjih dveh desetletjih.
Umetnost danes, se mi zdi, da vedno bolj posega v kulturo, jo generira. Se ti zdi, da opazujemo nastanek novega mita? In če, kdo so njega heroji?
Kaj je mit? Mit je vedno kratka povedana zgodba. Kaj je mitologija? Mitologija je sklop teh zgodb ki imajo stične točke, paralele. Kdo je heroj? Eden od protagonistov mita, ki pa se lahko sprehaja tudi skozi različne zgodbe. V tem smislu je tisto v kar smo se mi rodili imelo že zelo močno zgrajeno mitologijo. V mojem primeru odnos do mita, mitologije, nosilca mita, heroične strukture na eni strani in strukture ki je nad herojem, zagotovo ima dva obdobja razumevanja, prenosa idej konstrukcije mitologije. Mene kategorično zanima samo abstrakcija. Kozmična univerzalna abstrakcija., v abstrakciji pa tisto kar me dela človeka. Kako pa je biti človek pa lahko ima narativno strukturo, kar je že v prirodi gledališča, seveda civilizacijskega gledališkega spomina. Na drugi strani je prejšnje 20. stoletje v katerega zaključnici sem sodeloval. In ob vsaki zaključnici pride do dekonstrukcij nabranih zgodb ki se jih ob stoletju naredi. Zato je bilo prirodno da sem sodeloval v NSK pri dekonstrukciji mitologije. Dekonstrukcijo mitologije, smo delali tako da smo nezdružljive stvari združevali. Združene mitologije ne ščitijo več nobenega drugega je izvrstno povedala Marina Solda. Ne ščitijo več maga, ker prihajajo druge mitologije, njegovih aksiomov ne ščitijo več. Odgovor na to obdobje pa bi lahko bila popolna predaja antimimetičnemu gledališču, antimimetični umetnosti. Na začetku devetdesetih, 1991 leta sem se odločil za radikalizacijo dekonstrukcije. Združevanje mitologij, ne samo da ni nikogar ščitilo, tudi nobenega estetskega imperativa ni več določalo, kaj šele etičnega. Moja odločitev je bila, da ne bom zakorakal v klasični moment iz avantgarde v transavantgardo, kjer izgine umetnina konceptualizma. Nisem hotel ponovil napake transavandgarde, ker sem se nad njo zgražal, proglasil konceptualno umetnost 20. stoletja za temeljno stilno formacijo in vzel tisto najpomembnejše kar bom rabil v 21. stoletju konstruktivizem in supermatizem. Da bi napravil tisto kar je vidno in bo v sebi imelo veliki original, ta original ki sem ga od samega začetka zanikal da obstaja. Metodološko pa sem leta 90. vzpostavil mit. In zgradil zavest o univerzalnem času in vseh dimenzijah. Kar pomeni: ob odločitvi za mit Hermana Potočnika Noordunga sem ga že doživljal. Bil pa sem v dilemi ali nebi raje vzel mita Odila Globočnika. Seveda bi ta slednji samo vlekel kontinuiteto tistega kar je bilo prej. V izboru sem se resno ukvarjal. Seveda je Herman Potočnik kot znanstveni inventar imel v sebi retro stil, v odnosu na raketno tehnologijo. Meni je bilo pa popolnoma nedojemljivo da ga skupnost ne pozna. Ni šole, nagrade z njegovim imenom, ga niti ne omenjajo. Takrat sem se odločil; ne Herman Potočnik kot znanstveni inventar, ampak kot mitska masa. Tako se je od leta 1995 ta mitska osnova skoncentrirala in zgodila se je premiera predstave. Tukaj pa Herman Potočnik že izstopi, je samo še v naslovu, ni tema, ni motiv, preprosto substitucija je opravljena.
Pri novem gledališču se pojavi ogromno informacij, katere kot gledalec ne moreš vedno razumeti. Ker se ti izmuznejo, in si vedno mogoče korak zadaj. Ali misliš da ti postajaš tisti, ki seznanja?
Je tako, jaz nebi tako hotel da je. To ne pomeni, da sem v prednosti pred refleksijo, ne pomeni da vidim vse tisto kar refleksija ne more. Umetnik je vedno pred časom. V 50 letni gledališki predstavi, preprosto obstaja univerzum informacij, ki jih ne moreš narediti vidne za druge, da bi se refleksija zgodila. Vidim pa jih samo jaz. Tukaj ne govorim o jasnovidnosti, ne o iracionalnosti, ampak o nizu informacij, kjer sem jaz idealen gledalec. Ne gre za to, da se jaz zapletam v novo mitologijo, kategorično ne, delam univerzalno, da se lahko približam tistemu kar sem že včasih vedel da obstaja, pa se nisem mogel približati. Zdaj lahko te stvari napravimo vidne. Že leta 89 sem zgradil svoj prvi satelit, vendar on sam po sebi ni imel funkcionalnih nalog. Bil enačaj s Panamarenkom, oblika brez funkcije. Ta pa je bila že nameščena. Tako je ta satelit v 90 letih s postavitvijo mitologije, mita kot mitske mase natančno izbranega piršel v območje funkcionalizma. To pa je tisto kar je izobrazba, nekaj kar dela moj obraz. Kolikor jo zmore moj obraz in kolikor jo zmore moje mišljenje zato da bi se v tej umetnini vse to videlo. Tukaj je ta moj original.
A se tukaj odkriva subjektivnost dela?
Ne subjektivnost, ne objektivnost, kje pa. Če je bil moj prvi manifest zakaj ne morem zgodovine več mislit dialektično, ravno dialektika naj bi imela v sebi to objektivnost, sem seveda hotel inicirat to, da je subjektivizem umetnosti lahko tudi univerzalizem. V končni konsekvenci govorim o abstraktnem gledališču v breztežnosti, za absolutni nič. Gre za nič.
S projektom Projektil Nordung 1995 – 2045, misliš satelite poslati v vesolje. Kako dolgo bodo ostal na orbiti? Je to umetnost za vedno?
Ne mislim satelite namestit. Umetnina Umbot, je funkcionalna umetnina, misleča umetnina. Sama po sebi ima v svojemu mitu ogromno zgodb, ki jih je igralec igral v svojemu življenju. Ko igralec umre, bo Umbot nadomestilo zanj in v njemu bo mikronska mreža obraza, zvok. Temu pravim ‘igralčev sintapiens’. Ta pa je hkrati lahko tudi njegov spomin. V ekvatorialno orbito bom namestil substitute za človeško. Kaj pa je gledališče drugega kot veliko civilizacijsko znanje o človeškem. Kako pa se dobi to znanje o človeštvu? Skozi konflikt, dramo. Zanima me abstraktni um. To je Umbot in ne satelit. Satelit je zaradi svoje energije in energije drugega telesa približan k temu drugemu telesu. Zanima me nična sila, obstaja ker se mase privlačita. Teoretično ta točka obstaja, praktično pa ne, da bi ti nekaj namestil in bi to lahko za vekomaj bilo na temu mestu.
Ko umetniško delo pošlješ v muzej, je v prostoru nameščeno. Tam kjer dolgo časa ne bo poškodovano. Ko ga namestim v orbito, je kot bi ga namestil v muzej. Ne pošiljam ga v vesolje gledat ali bog je ali ga ni, nima misije. Jaz ga namestim v vesolje, da ga bodo drugi videli, pa tudi bog ga bo mogoče videl. Umbot je potencialna komunikacija, če ga bo kdo srečal.
maja 2045 boš umrl. Zanima me kako? Bo ta smrt spektakel?
Samomor bom napravil. Ne mislim delat spektaklov nikoli, to je nekaj kar je za oči, to ni za um, mene to ne zanima. Ko prideš v numeričnemu obredju, do števila google, do tja kamor lahko šteješ, v trenutku veš ali bog je ali boga ni. To je eno obredje. Druga metoda obredja pa je fascinacija. Fascinacis uporabljajo ideologije. Draamturgija ameriškega filma. Fascinacis obredje je , ko ljudje skupaj štejejo, kot odštevanje za novo leto. To je istočasnost dogodka, dogovorjenost dogodka. V umetnosti so v izvoru fascinacis dogodki, dogovorjeni dogodki. Medtem ko v resničnem življenju niso vedno istočasni dogovorjeni dogodki izredni. Proizvodnja dogodkov je osnovno dejanje človeka. Izredni dogodki so ko nastopi konflikt. Gledališče izvaja izredne dogodke, ko jih človek gleda. Ti fascinacis dogodki jemljejo tisto kar je od subjektivnega univerzalno. Od tistega, ki to prikazuje do tistega ki to gleda. V vsakem primeru Projektil Noordung 1995 – 2045 kot tak vsebuje numerične rituale, praznovanja te izredne dogodke, ki jih iz nevidnih delam vidne. Umbot je realizacija, dokaz da je to res. K meni ne hodijo gledalci ampak pričevalci. U fascinacisu je vedno ta odnošaj v dramaturgiji trikrat se lahko ponovi potem ni več efekta.
Tretje obredje je obsesivno nevrotično. To je osnovna pozicija artistične psihodinamike. To pomeni da spreminjam strategije. Gradim na antipsiholoških vzorcih. Ne zanimajo me želje, zanimajo pa me strukture, oblike. Smrt bo tehnično zelo preprosta. Jaz sem si googol število določil. Spreminja pa se strategija štetja. V Projektilu sem določil svoje štetje in ne štejem na način fascinacisa. Kljub temu pa mi zunanjost datira, ker ta šteje drugače. In če bom res živel do leta 2045 potem boga ni.
Obred prehoda Gravitacija nič se dogaja v breztežnosti. Koliko lahko nadzoruješ gibe, koreografijo?
Zelo. To bo v bodočnosti čisto nadzorovano. Tukaj pride v obzir vektorsko gibanje, samo drugačna metodologija premika je. Vektorji so pomembni zaradi orientacije, svojo smer imajo v neskončnost. Mizanscena ni več psihološko motivirana, ampak je vektorska. Kar ima neposredno povezavo s konceptualnim trikom. Ta predstava je obred poslavljanja, je pa tudi trening, da bo to enkrat v vesolju brez problema napravit.
Velikokrat poudarjaš pomembnost vesoljskega raziskovalnega centra. Kako bi združil umetnost in znanost?
Jaz za to uporabljam paradigmo stroja. Umetnost je stroj s katerim ustvarjamo vse druge stroje. Ta stroj umetnost ne more naredit izdelka kot to počne kulturni stroj, lahko pa naredi drug stroj. Stroj za izdelke pa je kulturni aparat saj ima program za te izdelke. Izdelek ki naredi kulturo pa je stroj. Na odru imaš različne izdelke istega. Propaganda je metafizika kulture. Se pravi imamo umetnost brez katere ni nič. Znanost je vzporedna z umetnostjo, tisti stroj, ki pa dela izdelke je tehnološki stroj, oglaševanje izdelkov je metafizika znanosti.
Ali se to združi v Spominskem centru Hermana Potočnika – Noordunga?
Vesoljski spominski center Hermana Potočnika Noordunga, prikaže, da je spomin tudi substanca izobraževanja. Gre za materializacijo v gravitaciji ena, da nebi niti v enemu trenutku pozabil, da sem režiser, umetnik. Da ne delam in nisem kar mi pripisujejo; satelitske umetnosti, ne umetnik novih tehnologij, ampak uporabljam orodja ki so na razpolago, tudi za umetnost. Kaj pa je umetnost drugega kot tisto kar kreira um zato da bi pokazal svobodo?
Kaj boš v kratkem počel?
Tisto kar delam ta hip, o temu ne bom govoril. To bo videno. Leta 2009 je 100 letnica futurizma, letos pa je 80 obletnica izida knjige Hermana Potočnika, Problemi vožnje po vesolju. Rad bi ugotovil kaj se je v prejšnjem stoletju zgodilo. Meni se zdi to stoletje fantastično, najlepše stoletje. Mene zanimajo boljše oblike. 20. stol je bilo v tem genialno. To kar mislim ustvarit je 8008 Ordway. Ta projekt bom leta 2008 delal, leto kasneje pa postavil kot logiko. Ordway pa je konkretna oseba, Frederick Ordway, ki je bil glavni svetovalec pri Odiseji 2001 za vesoljska plovila. In z Ordwajom se bom srečal in z njim opravil pogovor, na katerega bo narejena predstava.