Petra Kapš: Strah pred poetičnim, strah pred nerazumljivim
Fragmenti za/po predavanju …
Z naslovi se ukvarjam, tik preden delo, in jaz z njim, zanihava proti publiki. Strah pred poetičnim, strah pred nerazumljivim pa sem v sferičnem zrcalju misli ujela, še preden sem za SCCA-Ljubljana zasnovala predavanje[1], katerega variacija je to besedilo. Ta zame neobičajna, a določujoča, četudi kratka vstopna naslovna refleksija se mi je odrazila kot pomenljiva osvetljevalka soteksta in okoliščin tega, o čemer sem v resnici želela govoriti: o besedi, reči, izrekanju, o poetičnem, vlogi (spo)razumevanja v umetnosti, razlagi in skrčenju (pomenov), o premeni in stasis, venenju in razcvetanju poiesis … v kompoziciji izrečenega in vidnega … zgostitvah molka, tišine in glasu.
In … naslov Strah pred poetičnim, strah pred nerazumljivim mi je vzniknil izza zaodrja tekstualnega fragmenta, ko so ga oči bliskovito iskale po monitorju s pravkar odprtim povabilom na predavanje. A ga niso našle tam, kjer so pričakovale. Fragment sem ustvarila z namero, da ga bodoča publika prebere še pred predavanjem, takoj, ko uzre vabilo, še pred vsemi razlagami in umestitvami. Saj, tudi zame je najprej bil fragment, skomponirala sem si ga v navdih in analizo. In tako mi je … soočenje z “neobjavljenim” izzvalo nezačudeni “spet!”[2], in naslov. Na predvidenem mestu sestavka pa sem brala le še: “Naša mlajša kolegica […] bo predstavila […]”. Ob času za prebiranje tekstualnega fragmenta so organizatorji in promotorji dogodka postavili določujoči “o” – predavanje napovedujočo razlago. In zato … spet in spet (samo)spraševanje o ”strahu pred poetičnim”, če se izrazim blago in metaforično ter s tem rahlo prikrijem to nujno zlo po razumljivem, urejenem, predvidljivem. Zakaj odrivanje in od kod suverenost za tovrstno početje, ki zlahka zaobide avtorico?
In tako je … namesto uverture, s katero bi fragment imel možnost zvenenja, priložnost dobil preludij, ampak šele ob času v živo zbrane publike, začenši s prošnjo, da nekdo izmed prisotnih na glas prebere besede z odrezka papirja. Končno so se natipkane besede skoz usta osvobodile vezi črnilnih besov in zaplule proti sidriščem v ušesa publike, kolikor niso, odvezane, izzvenele po poti hipnosti glasu.
In zdaj spet … piska prosim, da nekdo izreče sledeče:
Korenine OR je moč loviti v besedah, ki v svojem jedru nosijo sledi govora; izplen nas sooči z dolgotrajno premočjo okostenelega nad usti. OR (iz)sledimo v nukleus reda, sumimo v korespondenci s formo, jedru organuma. OR kot os diskurzivne civilizacije. OR skoz mrmrajoči glas brbljanja, vzpenjajoč se iz in potapljajoč se v globinah ust. OR kot označevalec, poetični modulator, sila navdiha, zrcaljajoča ostanke prihodnosti. OR kot simptom, medtem ko naj naša civilizacija pomena in (ne)(spo)razumevanja pije iz izvira Mnemozine, da se osveži s celovitim prizadevanjem poetičnega.
Poreklo razumevalne nuje, fetiš razlagalne veščine, še preden kar koli je, kar bi bilo smiselno razložiti, se s svojo vseprisotnostjo vsiljuje kot bistveno umetnosti. Razumeti umetnost. Poiesis in Razum. Reč in stvar. Činiti in šteti. Drug ob drugega trkata “činiteljski” akt s fluidnostjo, gibanjem, spreminjanjem, učinkovanjem in premeno kot smislom, ter “ustvarjalni” akt s stvarjo kot končnim ciljem, ki se zlahka priliči koncepciji razuma. Ratio korenini v štetju in izračunavanju; je število kot primerjava med stvarema. Pomen potuje preko grške besede logos, ki pa je na tej poti že odcepljen od porekla v “izrečenem”. Starogrška beseda poiesis, izhajajoča iz govorjene poieo v pomenu “naredim, ustvarim, povzročim, naredim za svoje”, je v slovanskih jezikih blizu besedi čin (činiti) in pomeni dejanje. Činiti se izmika ukleščenosti v red, prav, v stvar. Koren besede ohranja razmerje med usti in kostmi, tudi skoz nasprotje, iz katerega vznika osrednje gibalo mojih raziskav.
In to … razbohoteno rožo Razlaga, poznano po zajedalskih, če ne parazitskih namerah, je treba zamejiti! Njena preračunljiva semena se z lahkoto zapičijo v še najmanjšo razpoko in dušijo v vse smeri.
Invencija estetske forme je v sorazmerju (s)/z (spo)razumevanjem. Njeno odkritje v smislu ozavestitve in rabe je tesno povezano z izoblikovanjem predstave o mediji[3]. Medija posreduje in s posredovanjem učinkuje.
Forma, estetska forma, estetika forme je v tem pogledu sodoločujoča in sodelujoča. Je ključni element posredovanja, dejavnik v strukturaciji tega, kar nekdo posreduje in kar naj nekdo zazna, izkusi, razume, zadnje skoz perspektivo Starih Grkov, ki preseva tukaj in zdaj. Prisotni – čuteče zaznavajoči – doživlja/izkuša skoz soočanje z estetskostjo forme. Preko zaznavanja in ozavestitve formalne strukture nečesa/nekoga si pridobi svojstveno izkušnjo. Istočasno pa (spo)razumeva posredovano skoz matrico kulture šifre.[4] Sledi razkosavanje in ideja osnovnih elementov ter (vnovično) ustvarjanje reda. Koncept 1=1, omejeno število znakov kot natančno vzajemno ustrezajočih si, je v tesni korelaciji z utrjevanjem organizacijskega principa, na kontroli zasnovanega “lastništva” sveta. Poreklu pisave, ki je ena izmed najstarejših danes poznanih medij, sledimo prav v omenjenih smereh. S propagando redukcije prispemo do tehničnega jezika, kibernetike, digitalnega … In prav digitalno kot štetje in računanje s prsti kaže pot algoritmu, programiranju, sedaj ne več s prsti (pa vendar tudi z njimi, ki pa ne štejejo, ampak pritiskajo na tipke), a še vedno z 1=1, ko je edina informacija točno in natančno tista, ki zagotavlja maksimalen nadzor, kontrolo, red.
Dinamika med skrčenjem, kleščenjem pomenov in stabilizacijo forme ter dvoumnostjo, uganko, enigmatičnostjo, večpomenskostjo se danes nagiba k slavljenju univokacije, dojete kot praktične, pragmatične in hipoma prepoznavne, lahko berljive.
Doživetje zahteva živo prisotnost. Neposredni vtisi so v resnici tisti, ki so trajno odtisnjeni v peščeni prod vsakogaršnje reke Mnemozine, z vodo, ki v lastni fluidni snovi ustvari prefinjene privide in vizije. Minljivost zahteva izostreno zavestno prisotnost, ki šele omogoča premikanje po časovni premici in dovoli izzvenevanje, venenje, pozabo z Lete.
Kolikor zmorem dospeti do posameznih izkustvenih zgostitev, tudi s spominom lebdečih miselnih razsežnosti, me beseda zanima od mojega nekdaj. Besede − samosvoja bitja s fascinantno zmožnostjo premen in manifestacij. Zapisane, izrečene, neizrečene, razkrite in skrite … Reč in bes. Privlačijo me preseganja lastne govorice, vstopanja v nelagodja in napetosti, počivanja v njenih lahkotnih domačnostih.
Prisluškujem jim, sledim njihovim spletenim koreninam … izkušam jih v njihovem trepetanju … svojem trepetu.
S poetično-asociativnimi raziskovanji in premišljevanji odkrivam morfeme, ki izrisujejo topografijo podzemlja, gosto prepletenega v objem zemlje, ki izrašča nazaj v prisotnost. Skoz staro v jezikih, v besedah, slutim sorodnosti, resnične zapredenosti nečesa, kar se le zdi razločeno. Specializirano? Vedno znova novo(st) … Poetična arheologija besed? Poiesis? Samoporajajoče? Mogoče … zagotovo pa v tesni korespondenci s fenomenom in konceptom medije.
V korenu starogrške logos je ero, “govorim, izrekam”. Hebrejski termin davar v izvoru nosi ”besedo” in ”stvar”; je aktivni princip, zavezan izrekanju. Davar je sestra logos v izrečenem. V njiju ne gre prezreti antagonističnega razmerja s skupno osjo prav v besedi: davar je nosilka religije besede, logos je nosilec razuma in znanosti, paradigme, osnovane na besedi.
Davar je razporeditev in ureditev stvari, ustvaritev reda. Govor je razporeditev besed. Besede so reči, resnične in konkretne tako kot hrana, polne dlani peska ali česar koli drugega. Izrek besede nič drugače ne umesti v uho, kot si/ti grižljaj hrane položim v usta.
V kulturi ustnega izročila je davar natančno to, kar vidiš – so zgodbe, ki si jim bil priča z lastnimi očmi. Danes dogodke sprožamo skoz slike, v preteklosti so bile slike vzbujene z izgovorjenimi rečmi.
Govor je geuh, “klicati, vpiti”, je gausti, “zveneti, brenčati”, zvezan je z glasom, približuje se hrupu, šumu, odmika se od reda. Reč, reči, izrekati koreninijo v oro (lat.), ero (gr.) … v OR.5 Star slovanski koren rek- pomeni govoriti. Reč je “beseda”, “kar je izgovorjeno”, in pa “stvar”, “predmet pogovora”. Beseda naj bi v svojem poreklu prenašala trenutek skupnega sedenja (be-, ”skupaj”). Govorica zbližuje, je tista, katere fluid se pretaka tam, kjer so ljudje blizu drug drugega.
Ero, oro izraščajo iz os (lat. os, oris). V njej odkrijemo razvejanost pomenskega drevesa: usta in kost … mehko in čvrsto … govor in diskurz … šum in red. V reč(i) je navzoča kost (stvar) in usta (hrup, šum, vpitje, zaklinjanje, naricanje, klicanje …).
Guslarji – ti iz preteklosti prihajajoči in pojoče pripovedujoči rapsodi v sedanji kulturi podob – prenašajo, interpretirajo, spletajo zgodbe ljudi, krajev, dogodkov, ”prej” v ”zdaj” in obratno.[6] So živ ritual, ki živi kolektiv. Guslar in rapsod črpata iz istega korenskega spleta – rapsod šiva, veže pesmi … guslar je tisti, ki kliče in brenči. Oboji pa zastopajo učinkovito sprego estetike forme z variacijami vsebine ob improvizacijah podrobnosti ter zastopajo model ”urejevalnega” vzorca skupnosti – rituala.
Kontemplacija ob motrenju (tehnoloških) medij me pelje nazaj v preteklost. Ali so s tehnologijo udejanjene medije kaj več kot ustvarjeni koncepti, ki so v polni rabi bili še pred elektriko? Paramedije? Dodona je orakelj – drevo (hrast[7]). Na koreninah drevesa sedi božanstvo, svečenice prisluškujejo šumenju listja. Prisluškujejo, da bi zaznale odgovor, kot ga posreduje drevo.[8] Drevo kot posrednik med ušesom konzultanta in glasom božanstva … Čuječnost poslušajočih je bila z današnjega vidika pragmatična. Drevo je vmes, kanalizira orakeljski izrek. Pararadio? Akuzmatična konzultacija, ki ne potrebuje žic, ampak ”ožilje” drevesa?
Od besed, izraščajočih iz govorečega razcepa med usti in kostmi, kot so orakelj, orator, retorika, forma, struktura, diskurz, red, reč, vse se namreč v določeni točki srečujejo z urejevalnim principom in postopnim privzemanjem togosti, fiksnosti, negibnosti, sem za predavanje pozorno prisluhnila besedi organizem. Organizem (mi) zveni v sozvočju z naravnim, organskim, živečim, s samopoiesis. Istočasno sem sledila razmerju med organizmom in organizacijo, sistemom in nujo homeostaze. Koncept organizma zavzema eminenten položaj v biologiji kot vedi form. Narekoval je številne derivacije pomena za organsko.
Organizem sega v grški organon, “orodje, pripomoček, naprava, instrument” in izhaja iz “werg-’’ (“work’’). Živeči kot delujoče orodje predstavlja čvrsto podlago za rabo in namensko izrabo organizmov v proizvajanju še česa drugega kot njih samih.
Homeostasis je sestavljenka starogrške homos, “podobno”, in histemi, “mirno stati, mirovati” … stasis. Germanska različica Selbstregulation, “samouravnavanje”, poudarja dinamičnost, ki pa jo vendarle motivira stanje “zero”, uravnovešena negibnost. Sposobnost živega organizma, da uravnava svojo notranjo klimo, naj bi bil funkcionalni prispevek k ohranjanju ustaljenega ravnovesja kot pogoja življenja. Tudi če stati, stabilno, stasis[9] izvira iz človekove pokončne drže in zmožnosti hoje “po dveh nogah”, koncept nekje zgreši. Homeostaza se oddaljuje od premene, od gibanja in spreminjanja kot notranje nuje živega organizma; uklešči ga v neprehodno stanje, v odklon minevanja. Ekvilibrij v navezavi na stasis je nezadosten v poudarjanju končne, statične konice, ta pa ne more biti nič drugega kot mrtva točka. In vendarle je prav stasis os zahodne kulture?! Organizem je stlačen v koncept sistema, za katerega je mrtvost, negibljivost konstitutivni dejavnik. Sistem je stasis, stoji, miruje. Je število sto[10], ki se brez odpora umešča v preštevno končnost, v seštevek delov. Organizem je, preprosto povedano, v neskončnost ohranjano stanje živega mrtveca.
Bliže kaosu, bliže redu. Med gibko in fiksno formo. Homeokaos in homeostazis.
Sistem je stara beseda. Prikliče mi gardo vojakinj in vojakov, ki skupaj stojijo, čvrsto sklenjeni z močjo, ki je vedno navzoča, skrita znotraj in/ali aktivirana kot vlek produktivne sile. Sistem sestavljata sin, “z/s, skupaj”, in histēmi,”stojim”.[11] Ukleščenost v stanje skupaj ne prizadeva zgolj besed, ampak, bistveno, njihove izrekovalce.
Okostenelost stanja, fiksnost in mirujoča negibnost – kako jo razgibati? Presvetliti okoliščine, ki določajo delovanje (in eksistenco)? Razmerja med kaotičnimi in harmoničnimi stanji so tista, ki me določajo. V delovanju poudarjam užitek v naključjih, kombinacijah in komponiranju – mojstrenje občutljivosti skoz pohajkovanja in oddaljevanja od stasis in iskanje poiesis. Rečna luna se je prikazala nedavno, za zdaj se zdi, da mirno sedi in lovi pretakanje vode v lase …
Opombe:
[1] Lete ali Mnemozina za fu-(turo); OR kot omniprisotna trojnost: poiesis, tehné, parrhesia je predavanje, ki sem ga uresničila za magistrski program kuratorstva v Zürichu, sredi decembra 2011, po povabilu Saše Nabergoj, ki me je kasneje povabila še k uresničitvi različice predavanja za Svet umetnosti.
[2] Spet! v smislu, da avtorica nisem bila predhodno obveščena o spremembah teksta, o posegih v avtorsko delo; kompozicija je v tem primeru ključna.
[3] V besedilu uporabljam žensko obliko, ki po premisleku izgubi značaj neobičajnosti, saj jo zlahka povežem s sredino.
[4] Cifra, šifra, ang. cipher, preko lat. zephirum, in arabske ṣifr korenini v arabski besedi safara, safira s pomeni za “prazno, izpraznjeno, praznino, vakuum”. Pomenljivi so namigi na temnomodri safir. Ob potapljanju v prostrane temine se zlahka razpre počasi premikajoča se podoba razširjajoče kozmične praznine z vase srkajočimi vrtinci. Sefirah (heb.) pomeni šteti, preštevati. Ena izmed Sefirot je Binah, “palača zrcal’’, kontemplacija in razumevanje, ki brez skoznjo sledeče emanacije ne zmore dojeti same sebe. Binah je kontemplacija brez refleksije, je refleksija sama, ki potrebuje sledečega za doumetje svoje zrcaljajoče resnice. Je začetnica dualizma, po njej sledi JAZ, razumevanje in razum. Je vmesna, je sredina, da spozna samo sebe potrebuje povratno zanko skozi tretji element.
[5] Angleška beseda ear (uho), germanska Ohr (uho), starogrški aer (veter) zvenijo skoz zrak …
[6] Dogodki zadnje balkanske vojne so živa materija današnjih guslarjev v Srbiji.
[7] Stara slovanska beseda za hrast je *drъvo, druide so drevesne nimfe, med njimi je Evridika nimfa hrasta, stara keltska beseda *dru-wid-s je v dobesednem pomenu hrast vedec/videc.
[8] Na lokaciji je bilo najdenih na stotine tankih svinčenih trakov z vtisnjenim vprašanjem in odgovorom na drugi strani.
[9] Dukidides je s stasis poimenoval nenehne spore in boje med aristokrati (aristos, “najboljši”) v antični Grčiji. Ti naj bi bili simptom nesprejemanja nadvlade enega (tyranos, “absolutni vladar in absolutno merilo”) in z njim averzije do fiksnega mestnega reda, nespremenljivih cen, davkov itn).
[10] Korenine razkrivajo povezave: *sъto (stara slovanska beseda), tíṣthati, koren sthā v sanskrtu, grški histēmi, standan (staroangleška beseda).
[11] Koren v sanskrtu je ’sthā, v stari armenščini stanam, stari angleščini standan.