Poročilo s študijske ekskurzije v Gradec

by

SVET UMETNOSTI, šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
2011/2013
Leto 14


Ekskurzija številka dve v okviru programa Svet umetnosti nas je vodila v mesto na avstrijskem Štajerskem, le malo naprej po avtocesti od našega Maribora – v Gradec, ki nosi tudi neuradni vzdevek ”vrata proti Vzhodu”. Neverjetno je, da se, vsaj po mojem mnenju, za izlet v to mesto ali bolj natančno spoznavanje scene ne odloča veliko Slovencev, verjetno ravno zato, ker je locirano tako blizu (pri tem izvzemam nakupovalce v Ikei). Vsi se še spomnimo časa, ko je bil Gradec evropska prestolnica kulture in vendar se sama nisem zavedala, kako živahno mesto pravzaprav je. Še posebej kar se tiče kulture, v okviru te pa ima posebno mesto ravno sodobna umetnost. Del te smo imeli priložnost spoznati v sicer samo enem dnevu, vendar že tako malo časa zadostuje za izredno dober prvi vtis in vzbuditev zanimanja, ki za sabo potegne tudi željo po vračanju.(Nina Skumavc)


<ROTOR>

Naša prva postaja je bila galerija , kjer so nas prijazno sprejeli in nas pogreli s kavo in čajem. Ena od vodij, Margarethe Makovec nam je povedala zgodbo nastanka galerije in nam razložila, kako delujejo.
je združenje za sodobno umetnost, ki so ga leta 1999 v Gradcu ustanovili študentje umetnostne zgodovine, arhitekture in podobnih smeri. Mladi in neizkušeni so se učili ob delu, veliko potovali, raziskovali in eksperimentirali. Slovenska kuratorka Vanesa Cvahte je njihovo pozornost obrnila na Slovenijo in bivše jugoslovanske republike in tako so svoje delovanje osredotočili na jugovzhodni del Evrope. Na to je vplivala tudi sama pozicija galerije, ki je nastala v prostorih blizu Kunsthausa, na tistem bregu Mure, ki je v tistem času še veljal za predmestje in kjer je živelo veliko priseljencev iz Jugoslavije. Tako je značaj okolice, iz katerega je črpala umetniško produkcijo, vplival na delo galerije. Organizatorji <Rotorja> so veliko potovali po deželah jugovzhodne Evrope, vse do Istanbula, raziskovali, se srečevali z umetniki in kuratorji in tako oblikovali mrežo povezav in sodelovanja. Veliko prihajajo tudi v Slovenijo in sodelujejo z galerijo Škuc in ostalimi. Rezultat tega mreženja je projekt Balkan konsulat, ki združuje umetnike iz držav Jugovzhodne Evrope.
Večina aktivnosti, ki jih organizira <Rotor>, se odvija v Gradcu samem, kot soorganizatorji pa sodelujejo tudi pri številnih projektih na avstrijskem Štajerskem in v drugih evropskih deželah. Temelj njihovih dejavnosti so sodobne vizualne umetnosti. Sodelujejo z lokalnimi in tujimi umetniki. Zelo poudarjajo pošten odnos do umetnikov, nudijo jim tesno sodelovanje in podporo, tudi finančno, saj jim vedno izplačajo honorarje. Blizu jim je umetnost, ki je družbeno angažirana, ter umetniki, ki se zavedajo, kaj se dogaja v družbi, ki raziskujejo družbene, politične, gospodarske in ekološke probleme našega časa, nanje opozarjajo, izražajo svoj vidik ali tudi že iščejo ustvarjalne rešitve.
<Rotor> ni galerija, ki bi umetnost zgolj razstavljala. So zelo politično aktivni in organizirajo projekte, ki niso povezani le s samo umetnostjo. Delujejo na ulici, v območju javnosti, med ljudmi, organizirajo manifestacije, izdajajo publikacije, organizirajo izobraževalne programe, sodelujejo z mestnimi oblastmi … Svojo okolico poskušajo aktivno vključiti v svoje delovanje, tako v samem ustvarjalnem procesu ali kot gledalce, občinstvo, ki ideje sprejmejo in jih širijo naprej na svoj način. Temeljni element <Rotorjevega> delovanja je sodelovanje in mreženje, tako na področju sodobne umetnosti, pa tudi izven njenih okvirjev. V svoje družbene mreže vključujejo posameznike in organizacije z različnih področij delovanja in različnih delov Evrope.
Filozofijo <Rotorja> je zelo dobro zajela razstava z naslovom Detached, ki smo jo ravno še ujeli in ki nam jo je predstavila Eva Meran.
Razstava različnih umetnikov in umetniških skupin se vsebinsko ukvarja z umetniško pozicijo povezav politične moči. Na poglobljen, izviren, na trenutke ironičen način umetniki razkrivajo sisteme moči, ki so med seboj tesno prepleteni in ki jih povezujejo politična moč, interesi gospodarstva, religije, medijev, intelektualnih elit … Fotografije simbolov prostozidarskih lož, kot sistem podzemne železnice zasnovana mreža desničarskih študentskih lig, na steno narisana shema avstrijske politične slike, ogromen model pasti za ptice kot prispodoba kapitalističnega sistema, ki se bo vsak čas sprožila in nas pokopala pod seboj … Umetniki so nastopili kot ostri opazovalci in kritiki dogajanja v avstrijskem, evropskem in svetovnem družbenem vsakdanu. Morda ni naključje, da jih kar nekaj prihaja iz vzhodne strani Evrope.

(Darija Kovačič)


KUNSTHAUS GRAZ

Drugi del naše ekskurzije smo nadaljevali v urbanistično izstopajočem Kuhsthaus Graz, kjer nas je sprejel glavni kurator Peter Peer. Na kratko nam je predstavil zgodovino institucije, ki je nastala leta 2003, ko je Gradec prevzel vlogo evropske prestolnice kulture. To kovinsko svetlečo biomorfno arhitekturo – z integriranim delom železne arhitekture s stekleno fasado iz sredine 19. stoletja – sta oblikovala londonska arhitrekta Peter Cook in Colin Fournier. Tako imenovani ”prijazni vesoljček” je postal eno izmed pomembnih razstavnih središč moderne in sodobne umetnosti v Avstriji. V njem razstavljajo avstrijsko in mednarodno produkcijo po letu 1960, gre pa za prostor, kjer so na ogled le občasne razstave. Trenutno sta aktualni dve veliki postavitvi: Ai Weiwei: Interlacing (obsežna pregledna razstava kitajskega umetnika in najvplivnejšega akterja na področju vizualne umetnosti revije Art Review) Antje Majewski: The world Gimel. How to make objects talk (delo nemške umetnice je nastalo v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki). Vodstvo po razstavi nam je sicer osvetlilo osnovna izhodišča, ki so pomembna pri razumevanju njunih del, vendar smo bili časovno zelo omejeni. Ko smo si kasneje sami ogledali celoten razstavni prostor, smo kmalu opazili njegovo kapaciteto ter logiko, da se mora s postavitvijo vsake razstave izgraditi tudi prostor za to razstavo, in tako nastane tudi vedno nova galerijska/muzejska prostornina, ki je prilagojena potrebam umetniških del. Sodobni umetnosti pripadajo raznovrstni mediji, zato rešitev same arhitekture dobro sovpada s potrebami sodobne umetniške prakse, njena organska struktura pa se očitno otepa ”ozmerjanja” z belo kocko. Pri razstavi nemške umetnice so bile zanimive lesene konstrukcije, nekakšne galerije v galeriji, ki so ločevale posamezne zgodbe o izbranih predmetih v povezavi z umetničinim lastnim življenjem, njihovimi formalnimi in intimnimi pomeni. Pri pregledu umetniške, dokumentarne, blogerske produkcije ter družbeno-politične aktivnosti kitajskega umetnika Ai Weiwei-a pa je postavitev TV-zaslonov, fotografij in drugih medijev dokaj smiselno ločevala in povezovala dinamiko njegove dejavnosti z različnih polj delovanja. Notranjost razstavišča je vsekakor zanimiv prostor, ki ga je mogoče izrabiti na različne načine, vendar smo pred in po obisku omenjenih razstav naleteli tudi na problematične teme glede Kunsthausa kot institucije. Po predhodnih pogovorih sodeč, prevzema Kunsthaus monopolen položaj na področju sodobne umetnosti v Gradcu, zato predstavlja problem drugim institucijam, ki se ukvarjajo s podobnimi vsebinami. Vtise o slabi volji sogovornikov zaradi političnih menjav, krčenja finančni sredstev, problematične organizacijske strukture ter napačnih vizij vsekakor moramo omeniti, saj so podobni problemi tudi pri nas dobro znani.

(Maja Antončič)


CAMERA AUSTRIA

Po ogledu navdihujočega in razstav v prostorih Kunsthausa smo imeli srečo, saj se nam je ponudila priložnost, ki sicer ni bila na programu, bila pa je (po mojem mnenju) zaželjena s strani nas vseh. Niti nismo zapustili same stavbe Kunsthaus in vendar smo se na nek način odpravili po stopnicah v ločene prostore in tudi drug svet. Vrvež iz pritličja, kjer so info točka in galerijski trgovinici Kunsthausa, smo zamenjali za spokojen prostor v višjem nadstropju, kjer ima sedež revija Camera Austria International. Ta je ena najpomembnejših revij za sodobno fotografijo v širšem smislu, saj izhaja dvojezična, v angleškem in nemškem jeziku, s ciljem povezovanja diskurza o fotografiji v mednarodnem, širšem evropskem smislu. Camera Austria izhaja že od leta 1980 štirikrat letno, že od začetka se osredotoča na sodobno fotografijo in njeno vlogo med umetniškim in hkrati množičnim medijem ter se posveča kritični praksi in teoriji fotografije v kontekstu sodobnih vizualnih umetnosti. Od leta 1989 bienalno podeljujejo tudi nagrade za sodobno fotografijo, Camera Austria Award of the City of Graz for Contemporary Photography, letošnja nagrajenka je bila avstrijska umetnica Heidrun Holzfeind. Poleg tega del prostorov, ki smo jih obiskali, namenjajo tudi prirejanju razstav. Trenutno imajo na ogled razstavo z naslovom Communitas Among Others, kjer vidimo dela različnih avtorjev na temo drugega sveta, njegovih družbenih modelov in vprašanj o posameznikovi identiteti, kar mogoče ni najbolj izvirna tema, vsekakor pa so bili prispevki umetnikov vredni ogleda. Od leta 2001 imajo v lasti fotoarhiv sociologa Pierra Bourdieuja, ki ga žal nismo videli, kot nalašč pa doma beremo Bourdieujeva dela, ki so naša trenutna domača naloga pri Uvodu v teorijo Andreja Pezlja. Poleg revije izdajajo tudi strokovne knjige z aktualnimi temami.
O reviji in vsem delu, ki nastaja pod njenim okriljem, nam je govoril predstavnik, ki nas je sprejel, Reinhard Braun, za katerega se je izkazalo, da je direktor galerije (s svojim prijaznim sprejemom in nastopom nas je opogumil, da smo z večjo lahkotnostjo postavljali vprašanja). Poleg vseh formalnih podatkov, ki nam jih je povedal in katere sem popisala na začetku, smo spregovorili tudi o nekaterih drugih zadevah. Posebej je izpostavil, da pri delu poskušajo s samimi avtorji ustvarjati čimbolj neposredno, kar se mi zdi ključno pri delu s sodobnimi ustvarjalci. Poleg tega smo se dotaknili tudi problema centralizacije, s katerim se soočajo umetnostne ustanove v Avstriji – konkretno v Gradcu večina institucij spada pod krovno z imenom Universalmuseum Joanneum (seveda tudi Kunsthaus), ki prejema večino finančnih sredstev s strani mesta in ministrstva – nič nenavadnega. Pri tem pa se je Camera Austria znašla v neprijetni situaciji, saj se po samem delovanju in idejah nekako počuti bližje neodvisnim ustanovam (npr. Rotorju), vendar se sedež revije lokacijsko nahaja v prostorih Kunsthausa, zaradi česar (bolj ali manj, tega seveda ne morem oceniti) pade pod luč velike institucije, kar lahko privede do nesporazumov pri komunikaciji in sodelovanju z ostalimi galerijami, ki so izvzete iz le-te. Ravno zato so v programu za naslednje leto izpostavili vprašanje: kako delovati v okviru institucij?, kar je po mojem mnenju zelo na mestu, saj se s sorodnim problemom soočajo galerije in umetnostni centri v praktično vseh državah. Za konec nas je g. Braun popeljal še v prostore njihove knjižnice, za katero lahko iskreno rečem, da je pravi raj za vsakega ljubitelja fotografije. Pohvalijo se lahko tudi z zelo redkimi izdajami tako knjig kot katalogov, ki jih lahko pride raziskovat vsakdo. Knjižnica je namreč odprtega tipa, potrebno se je le predhodno naročiti, kar je za nas fenomenalno glede na bližino Gradca! Trenutno sicer ne sprejemajo rezidenčnih kustosov ali nudijo prakse, vendar obetavno razmišljajo o oblikovanju tovrstnih programov v prihodnjih letih. Pred odhodom pa so nas v slogu prihajajočih praznikov in darili pričakali še izvodi trenutne številke revije – za vsakega svoj, tako da smo našo ekskurzijo končali nadvse zadovoljni in željni branja (bravo g. direktorju tudi za marketniško potezo).

(Nina Skumavc)


***
Z našo predbožično ekskurzijo smo spoznali, da je Gradec lahko zanimivo avstrijsko mesto, ki ni institucionaliziralo sodobne umetnosti šele z Evropsko prestolnico kulture in Kunsthausom. Posamezne akterje, ki energično skrbijo za rast in razvoj področja, ima že precej dlje časa. V sedemdesetih, ko je začela delovati Camera Austria in v devetdesetih letih, ko se je rodil , so nastali zametki drugačnih praks, samostojnih, raziskovalnih in suverenih pristopov v umetnosti, do danes pa so se te prakse razvile do zavidljive mere, da jih niti velike, od države podprte institucije, ne morejo več onemogočiti. V Gradcu je sodobna umetniška scena, zaradi močne volje, predvsem pa aktivnosti udeležencev, v poglobljenem procesu (mednarodnega) raziskovanja ter sodelovanja z umetniki. Veseli smo, da smo jo spoznali iz prve roke. Poleg tega nam je skoraj v celoti uspelo zaobiti kičaste božične stojnice, pod zob smo raje dali še malo znanja o sodobni umetnosti.

(Maja Antončič)





















Foto: Jasna Jernejšek

Scroll up