Poročilo s strokovne ekskurzije v Celje

by

SVET UMETNOSTI
Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Leto 15
1. letnik (oktober 2014–junij 2015)


Dobrodošlica v Celjski umetniški četrti
Dobrodošlica v Celjski umetniški četrti

V začetku novembra 2014 smo se slušatelji 15. letnika Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti v okviru programa Svet umetnosti odpravili na prvo celodnevno strokovno ekskurzijo v Celje, ki smo jo zvečer zaključili z obiskom odprtja razstave Sestanki na prostem v celjskem Likovnem salonu, kjer je bil za nas – privilegirance, ker smo slušatelji programa – organiziran voden ogled s kuratorko razstave, vsestransko kulturno delavko Ido Hiršenfelder.

Po prijetni vožnji v avtomobilih naših kolegov ali izvajalcev programa smo, iz tistega jutra po deževnem obdobju suhe, a meglenosive Ljubljane, srečno in hitro prispeli v Celje, ki se je kopalo v zlatem jutranjem soncu, česar smo se vsi razveselili. Nemudoma smo krenili proti Galeriji sodobne umetnosti Celje, kjer sta nas sprejeli vodja galerije gospa Irena Čerčnik s sodelavko Majo Antončič, kustosinjo in nekdanjo slušateljico programa Svet umetnosti.

Predstavitev Galerije sodobne umetnosti
Predstavitev Galerije sodobne umetnosti

V galeriji je bila na ogled fotografska razstava z naslovom VIDNO NEVIDNO. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo, skozi katero nas je popeljala njena kustosinja, Irena Čerčnik. Pri svojem izboru del se je osredotočila na fotografije, ki bi s podobo in vsebino gledalca zadržale in mu vzbudile čustvene odzive, predvsem v obliki občutka tesnobe, nelagodja in negotovosti zaradi dogajanj v sodobnem svetu. Izhodišča del so predstavljala naš odnos do, in ravnanje z naravo, ravnanje oblasti, politike, in ekonomije, ki ima za posledico propadanje nekdaj uspešnih podjetij, pa tudi smrt in vojna žarišča.

Gospa Irena Čerčnik, kuratorka, nas vodi po razstavi Vidno nevidno
Gospa Irena Čerčnik, kuratorka, nas vodi po razstavi Vidno nevidno

Na razstavi so s svojimi deli sodelovali Goran Bertok, Rajko Bizjak, Brane Božič, Tomaž Črnej, Luka Dakskobler, Jon Derganc, Andreja Džakušič, Luka Gorjup, Severin Hirsch, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jurij Korenjak, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Arven Šakti Kralj Szomi, Jure Kravanja, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Small but dangers, Tomaž Tomažin in Šimen Zupančič.
Goran Bertok, na primer, ki si vedno izbere hojo po nekem robu, se je tokrat predstavil s svojim ciklom portretov preživelih taboriščnikov Preživeli.

Minulo delo je ujeto v publikacijah ustanove
Minulo delo je ujeto v publikacijah ustanove

Irena Čerčnik in Maja Antončič sta nas seznanili z zgodovino razvoja institucije in nam omogočili vpogled v živahno in plodovito dogajanje na celjski sceni v osemdesetih in devetdesetih letih, ki je rezultiralo celo v “ustanovitvi” edinstvene umetniške četrti, kjer so še danes skoncentrirani ateljeji umetnikov, ki smo jih obiskali pozneje. Potarnali sta, da obisk na razstavah v zadnjem obdobju usiha, vendar ne mečejo puške v koruzo. Umetnostna scena je v Celju še vedno močna, ker iščejo nove pristope in rešitve, predvsem pa zaradi medsebojnega sodelovanja.
Izpostaviti je potrebno njihovo dobro prakso mednarodnih rezidenčnih programov z izvedbo treh dvomesečnih rezidenc letno; dve rezidenci sta namenjeni umetnicam ali umetnikom, ena pa je namenjena kuratorki ali kuratorju. Rezidenčna umetnica ali umetnik ima leto dni zatem v Celju samostojno razstavo, medsebojno sodelovanje pa se pogosto nadaljuje in zraste v dolgoročno sodelovanje z gostujočo_im umetnico ali umetnikom.

Pod okriljem Zavoda Celeia Celje sta tudi Likovni salon in Galerija Račka, ki smo ju obiskali, sicer pa je primer njihovega sodelovanja z drugimi ustanovami obsežen štiriletni interdisciplinarni projekt, Sram te bodi! (Shame on You!), ki so ga idejno in programsko zasnovale tri kulturne institucije: Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje, Galerija Miroslav Kraljević Zagreb in kulturo društvo CRVENA Sarajevo. Poglavitni cilj projekta je vzpostaviti umetniško in teoretično platformo, osredotočeno na analizo pojma sramota in čutenja sramu. Na projektu je v vlogi kustosinje Likovnega salona zelo aktivna Celjanka Maja Hodošček.

Naš naslednji obisk s predogledom razstave v Likovnem salonu so preprečila sveže očiščena in še mokra tla v galeriji, pripravljeni na odprtje, zato smo se odpravili na kosilo. Nekateri so odšli po svoje, naša vodja, Saša Nabergoj pa se je z njimi dogovorila, da se dobimo tam, kjer včeraj (pa se mi je zdelo zelo čudno, da so bili nekateri že dan prej v Celju), večina pa nas je na Majino priporočilo odšla po prikupnih, ozkih, na okroglo speljanih tlakovanih ulicah v lokal s preprostim izveskom ‘Gostilna’, pod katerega nepretencioznim imenom se skriva lepo urejen in očitno tudi priljubljen (beri: poln, kar je dober znak) lokal, kjer smo se okrepčali vsak s svojim izborom iz njihove ponudbe okusne, raznovrstne in lepo pripravljene hrane in pijače.

Pri Tamkuvčiri v umetniški četrti
Pri Tamkuvčiri v umetniški četrti

Vsi skupaj smo se po kosilu srečali na koncu ulice na kavi Tamkuvčiri … v celjski umetniški četrti. Celjska umetniška četrt je resničen unikum in je rezultat pametne strategije mestne občine Celje: prazne prostore nekdanjih butičnih trgovin z izložbami daje mesta občina na osnovi enoletnega razpisa v najem lokalno delujočim umetnicam in umetnikom. Letna najemnina za atelje je plačljiva “v naturalijah”; v obliki umetnin/e. Kustosi Centra sodobnih umetnosti Celje v dogovoru z umetnikom izberejo delo, ki pa potem ne roma na občino, temveč z njim dopolnijo svojo zbirko in tako na osnovi dogovora na “brezplačen” način širijo svojo zbirko.
Obisk tega “becirka”  toplo priporočam; predstavlja resnično prijetno okolje in vzdušje, kjer smo obiskali več ateljejev in se srečali z lokalnimi umetniki.

Ker so ateljeji relativno majhni in/ali zapolnjeni s produkcijskimi materiali ali umetninami, smo se zdaj oblikovali v dve skupini; ena pod vodstvom Saše Nabergoj, druga pa s Simono Žvanut in Majo Antončič, smo najprej obiskali ateljeje slikarja, ki je v Slovenijo prišel iz BiH, Narcisa Kantardžića, (roj. 1958), ki je sarajevsko Akademijo za likovno umetnost končal leta 1982, sicer pa je bil eden od pobudnikov tedaj zelo aktivne bosanske likovne skupine Zvono. Njegovo slikarstvo, ki izstopa iz okvirov aktualnih likovnih trendov so pokrajine, ki hkrati delujejo sanjsko in realno, človeka v njih ni, prisoten je le v arhitekturnih elementih, ki aludirajo na ženski oz. moški princip (vodnjak, stolp). Kompozicija je celovito preštudirana, enako vsaka poteza čopiča teh olj na platnu.

Umetnik Narcis Kantardžić v ateljeju
Umetnik Narcis Kantardžić v ateljeju

Nato smo obiskali izjemno atraktivno, prijetno in duhovito (“skladišče” v zraku, na škripcih) urejen atelje fotografa Tomaža Črneja, kjer smo si ogledali nekaj njegovih del na stenah, in različne, zaključene tematske cikluse v ročno izdelanih knjigah, duhovito natisnjeno reklamno brošuro – komercialen projekt za področje kolesarstva, pri katerem pa so sodelovali kot “modeli” akterji celjske likovne scene, vključno s kustosinjami GSU. Umetnik se sicer ne preživlja zgolj z izvajanjem svoje umetniške dejavnosti, mu pa zaposlitev omogoča, da se z njo ukvarja.

V ateljeju Tomaža Črneja z umetnikom in Majo Antončič
V ateljeju Tomaža Črneja z umetnikom in Majo Antončič

Ogledali smo si še takrat trenutno prazen prostor Galerije AQ, nato pa odšli k slikarju Juretu Cvitanu, ki smo ga našli pri pripravi del za razstavo novembra 2014 v galeriji Plevnik-Kronkowska, trenutno pa sodeluje tudi na mednarodni skupinski razstavi mariborske Kible, Mundus vadit retro. Nad produkcijskimi razmerami v Celju in Sloveniji obupuje in razmišlja celo o odhodu v tujino. Njegova dela so akrili na platnu z uporabo šablon, pridobljenih iz izbranih fotografij.

Jure Cvitan v ateljeju
Jure Cvitan v ateljeju

Povprašala sem ga za ceno manjšega platna, in pravi, da ga pod €500,00 ne da. Se popolnoma strinjam. Iskriva in vredna ogleda, če si želite polepšati dan, je izložbena postavitev (nekdanje izložbene vitrine butikov) pri vhodih v ateljeje, ki je plod skupnega dela umetnikov Tomaža Črneja in Jureta Cvitana. (glej Slika 1, zgoraj)

V ateljeju Tomaža Milača
V ateljeju Tomaža Milača

Nato smo odšli k Tomažu Milaču, ki je svoja dela pravkar postavil po ateljeju. Njegova platna so večinoma velikih formatov, barvita, vsebujejo neka nerealno-realna prizorišča zgodb in vključujejo realistično-nerealne figure, a zgodbe za njimi prestavljajo slikarjev odziv na družbeno realnost, v kateri živimo. Umetnik pravi, da v zadnjem času nihče od umetnikov v četrti ni veliko prodal, kar vpliva na razpoloženje, a so se še vedno pripravljeni oprijeti vsake slamice upanja, da bi le ostali v svojem poklicu.

Nazadnje smo obiskali še Andrejo Džakušič, katere dela so naravnana izrazito družbenokritično. Med drugim se ukvarja z vprašanjem onesnaževanja (seznanila nas je na primer s projektom ustekleničenja onesnažene reke Savinje in ponudbe te vode v izbranih gostinskih lokalih), in izgubljanja javnih površin ter idejo visečih vrtov, saj je zemlja zaradi dejavnosti Cinkarne preveč onesnažena za gojenje povrtnine, kar so nedavno končno nedvoumno pokazale tudi meritve tuje neodvisne organizacije.

Vsi umetniki, ki smo jih obiskali, v svojih delih kažejo konsistentnost, torej so že našli nek svoj osebni način izražanja. Žalostno je, da se nihče od njih v zadnjem času ne more pohvaliti z odkupom del, razveseljujoče pa, da s svojimi deli sodelujejo na razstavah, med seboj sodelujejo in si solidarno pomagajo.

Po intenzivnem ogledu umetniške četrti smo pohiteli še do kulturno umetniškega društva Galerije Plevnik-Kronkowska, ki je do zdaj realizirala že okoli 45 razstav domačih in tujih umetnikov, in je odprta za različna sodelovanja. Galerija se nahaja v spomeniško zaščitenem vogalnem prostoru nekdanje trgovine, v dveh nadstropjih. Lastnik je galeristov prijatelj, ki pa mu daje prostor na voljo za umetniško udejstvovanje, ker ga v tem trenutku še ne potrebuje. Nujno je potrebno poudariti, da je uspešno delovanje KUD Galerije Plevnik-Kronkowska predvsem zasluga in rezultat vlaganja zasebnih sredstev in energije ter entuziazma in strastne naklonjenosti do umetnosti ter kulture Matije Plevnika, konservatorja, ki je s svojim konsistentnim delovanjem dosegel med drugim tudi to, da se lahko prijavlja na razpise za javna sredstva, v svojih projektih pa prek javnih del zaposluje tudi umetnike; v času našega obiska je zaposloval Jureta Cvitana.

Matija Plevnik je naš gostitelj v Galeriji Plevnik-Kronkowska
Matija Plevnik je naš gostitelj v Galeriji Plevnik-Kronkowska

V galeriji pa so bila tedaj na ogled dela zanimivega kitajskega umetnika Wan LiYa, ki je ob srečanju s slovenskimi pivskimi navadami prišel na idejo, da umetelno keramično obdela in poslika steklenice alkoholnih pijač, s katerimi se je seznanil v Sloveniji. Glede na bližino martinovanja tudi časovno dobro umeščena razstava.

Galerist Matija Plevnik nas je potem popeljal še do edine galerije erotike v Celju, Galerije Račke, za katero je kuriral prvo samostojno razstavo Ize Pavlina. Galerija se nahaja v zgradbi, kjer je nekoč živela ljubica Alfreda Nobla (turistično popolnoma neizkoriščen potencial), in v prostorih nekdanje peep-show lokacije, kjer je osnovna infrastruktura ostala nedotaknjena (npr. drog, peep-show booth …), vanjo pa je domačinka, mlada celjska umetnica Iza Pavlina umestila svoje večmedijsko diplomsko delo, v katerem se  ukvarja s problematiko pojavljanja pedofilije na svetovnem spletu. Omogočeno ji je bilo, da je imela na voljo veliko časa za postavitev svoje razstave in preskušanje postavitev, kar je bolj izjema kot pravilo, naš pa je bil privilegij, da  smo kot slušatelji Šole izkusili prav posebno doživetje, saj smo imeli priložnost biti prisotni ob postavljanju razstave, kot da smo v zaodrju.

Avtorica Iza Pavlina (v kotu) nam predstavlja svoj projekt
Avtorica Iza Pavlina (v kotu) nam predstavlja svoj projekt

Iza Pavlina na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani zaključuje magistrski študij. S svojim ongoing projektom Talk to Strangers! (Govóri s tujci!) je začela še v času svojega dodiplomskega študija, letos je bil del projekta že na ogled na skupinski razstavi mladih slovenskih ustvarjalcev To ni ljubezenska pesem v Miklovi hiši v Ribnici, ki jo je kuriral Tevž Logar. Razstava ne moralizira, temveč odstira tančice tega skritega sveta, obenem pa izpostavlja vzajemno pozicijo manipuliranih oseb in oseb, ki manipulirajo. Avtorica nam je projekt podrobno predstavila, v času trajanja razstave je bilo tudi javno vodstvo avtorice in kustosa po razstavi ter pogovor o tematiki projekta z izbranimi gosti.

Nato smo se vrnili v atelje k Tomažu Črneju, kjer nas je čakala profesionalno pripravljena projekcija pregledne predstavitve delovanja Galerije Plevnik-Kronkowska ter njihovega sodelovanja z različnimi umetniki. Ogled so popestrili anekdotični vložki, kar vedno dobro dene.

Predstavitev Galerije Plevnik-Kronkowska v zanimivem ateljeju fotografa Tomaža Črneja
Predstavitev Galerije Plevnik-Kronkowska v zanimivem ateljeju fotografa Tomaža Črneja

Saša Nabergoj, vodja Sveta umetnosti in Ida Hiršenfelder, kuratorka razstave v Likovnem salonu Celje na odprtju razstave
Saša Nabergoj, vodja Sveta umetnosti in Ida Hiršenfelder, kuratorka razstave v
Likovnem salonu Celje na odprtju razstave

Likovni salon Celje v času odprtja razstave
Likovni salon Celje v času odprtja razstave

Na poti na odprtje razstave v Likovnem salonu smo se ustavili in okrepčali še v slaščičarni Leonardo, pred samim odprtjem razstave pa nam je kuratorka razstave Ida Hiršenfelder, ki je tudi tokrat izpostavila pereč problem prekernosti v umetnosti in današnji slovenski družbi, spregovorila o vseh projektih, ki so predstavljeni na razstavi. Gre dejansko za razstavo dokumentacij različnih projektov. Namen razstave je bil zabeležiti akcije z vsemi razpoložljivimi dokumenti (video, fotografija, besedilje), da bi zabeležili mesto in pomen, ki so ga imele časovno vezane akcije za razumevanje sodobnih delovnih pogojev in razmerij. Omeniti je potrebno tudi dobro prakso, da je bil v času trajanja razstave iz Ljubljane v Celje organiziran prevoz na vodeni ogled razstave.

Vabeči urnik Intelektualnih kurb
Vabeči urnik Intelektualnih kurb

Ne le mi, obiskovalci, vsi smo imeli veliko srečo z vremenom, saj sta Intelektualni kurbi, tokrat dr. Petja Grafenauer in domačinka, dr. Slađana Mitrović, ordinirali kar na prostem, in bili obe polno obiskani ter zadovoljni s svojimi klienti.

Tudi mi smo se z naše prve strokovne ekskurzije v Ljubljano vrnili zadovoljni in polni vtisov ter novega znanja.

Lili Anamarija No

Scroll up