Poročilo s strokovne ekskurzije v Gorico
SVET UMETNOSTI
Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Leto 15
1. letnik (oktober 2014–junij 2015)
Na zimski dan 16. 1. 2015 se je skupina bodočih kustosov v okviru programa 15. letnika Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti in ob strokovnem spremstvu vodje Saše Nabergoj in koordinatorke Simone Žvanut odpravila na pot v Gorico. Kraj, ki kljub majhni gostoti prebivalstva premore pestrost vsakodnevnega kulturnega ustvarjanja.
Po kratkih jutranjih pozdravih in hitri, a vseeno varni vožnji, smo prispeli v Gorico, kjer sobivajo Italijani, Slovenci in Furlani. Ta pestrost pa se odraža tudi v ustvarjalnosti v kulturi.
Nemudoma smo se odpravili v Visoko šolo za umetnost, ki se nahaja v Palači Alvarez, Via Armando Diaz 5, na italijanski strani Gorice, matična stavba Univerze v Novi Gorici pa je od nje oddaljena le en km. Palača je bila zgrajena med letoma 1753 in 1758 in je zapuščina španske rodbine Alvarez. Nekoč je bila sedež sirotišnice, pozneje vojna bolnica, danes pa ustvarjalno zatočišče za vse, ki se želijo soočiti z ustvarjalnostjo na moderen in ne-tradicionalen način. Že sama stavba daje občutek posebne posvečenosti v prakso, ki ponuja možnost miselnega in praktičnega preskoka in preboja.
Mrzlemu letnemu času navkljub smo naleteli na topel sprejem programske direktorice Rene Rusjan, vodilne mentorice programa Sodobnih umetniških praks in strokovne mentorice na področju vizualnih umetnosti in kiparstva in dekana Boštjana Potokarja, soavtorja študijskega programa Digitalne umetnosti in prakse ter vodilnega mentorja modula Kreativni praktikum, kjer sta nas skupaj s Petrom Purgom, nosilcem modulov novih medijev, seznanila z vizijo šole in opisala prakso dela in poučevanja.
In kaj lahko povemo o našem prvem vtisu ob obisku šole? Visoka šola za umetnost je bila ustanovljena leta 2008 na podlagi programa ljubljanske Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart. To sta ustanovila Rusjanova in Potokar leta 1994 iz potrebe po zapolnitvi vrzeli v izobraževanju, še posebej na področjih, ki tradicionalno niso veljala za »umetniška«, kot so npr. keramika, uporabna grafika, tridimenzionalno likovno ustvarjanje.
Visoka šola za umetnost od leta 2009 izvaja triletni visokošolski strokovni program prve stopnje Digitalne umetnosti in prakse (nosilni moduli animacija, fotografija, videofilm, novi mediji, v študijskem letu 2012/13 pa je bil vpeljan tudi dvoleten magistrski program Medijske umetnosti in prakse (nosilni moduli so animacija, fotografija, videofilm, novi mediji, sodobne umetniške prakse, scenografski prostori).
Je mlada in dinamična šola, polna ustvarjalnega entuziazma, kjer tako profesorji kot študentje enakopravno in ne-avtokratsko izmenjujejo svoja mišljenja, praktične izkušnje in ustvarjalne vizije. Študentje so soočeni z individualiziranim pristopom, na eni strani z že zastavljenimi, a odprtimi učnimi programi sodobnih umetniških praks in razumevanj, na drugi strani pa jim je omogočeno iskanje doslej še ne-vidnih praks in programov, stalno poskušanje in razmislek. Študij poteka na način, ki ustrezajo posamezniku in njegovi osebnosti. Poudarek ni zgolj na učenju tehničnih spretnosti, temveč na interdisciplinarnosti glede na specifičnost posameznika. Študenta predvsem cenijo in ga obravnavajo in razvijajo kot „samostojno in kreativno osebnost“, z lastnimi specifičnimi značajskimi lastnostmi oziroma z lastno vizualno senzibilnostjo. Seveda pri tem ne zanemarijo pomen tehničnega in danes hitro spreminjajočega se znanja, vse od videa, filma, fotografije, grafike in kombinacije le-teh, od študentov pa se pričakuje kreativna raba novih tehnologij, po punkerski „naredi si sam“ metodi. Hkrati poleg osnovnega poznavanja zgodovine umetnosti in konceptov, ki jih predavajo Luka Dekleva, Jože Dolmark in Petja Grafenauer, študenti dobijo tudi znanje iz široke palete sodobnih medijskih praks, ki so dandanes temelji digitalne revolucije, ki se v svetu odvija z eksponentno hitrostjo. Na tej podlagi lahko oblikujejo svojo nadaljnjo poklicno pot, najsi bodi v muzeju, galeriji, animacijskih studiih, oglaševalskih agencijah, povsod kjer potrebujejo moderna znanja produkcije in post-produkcije videa, filma, fotografije, grafičnih vmesnikov, animacije, spletnih tehnologij itd…
Gre torej za študij, ki šele s čedalje večjo digitalizacijo sveta prihaja do svoje resnične veljavnosti in nujnosti, pri tem pa se naslanjajo tudi na start-up razmišljanje in na možnosti, ki jih to poraja. Ustvarjalnost in posledično vsebina sta tisto, kar nam daje smisel, pomen, razumevanje sebe in sveta. Brez tega smo le prazne posode, otopeli posamezniki, telesa ali stroji brez duše.
Ob našem obisku Visoke šole smo bili priče strokovni diskurzivnosti tako profesorjev kot študentov, njihovem poznavanju sodobnih kreativnih tehnologij in predvsem kontekstualne umeščenosti ali zmožnosti kombiniranja, re-kombiniranja, de-konsktrukcije in rekonstrukcije različnih kontekstov in umetniških praks. Videli smo postavitev sedem smrtnih grehov mladega fotografa z izraznimi osrednjimi figurami na črnem ozadju, s čimer je še poudaril nelagodnost zavesti ob vidnosti starodavnega greha; moderne fotografske uprizoritve treh gracij, športnih fotografij s centralnim planom in umetniški objekt upodobitve križa, polepljenega s časopisnimi članki. Zame je bil vrhunec videnega zagotovo predstavitev video-filmskega projekta Šole za Visoko umetnost in slavne Bauhaus šole, v katerem so študentje na daljavo ustvarili filmske sekvence, ne da bi vnaprej definirali zgodbo ali kontekst in pri tem ustvarili zanimivo video komunikacijo. „Pogovor“ med njimi je potekal izključno preko filma oziroma preko filmskih sekvenc, s tem pa so ustvarili delovno atmosfero, v kateri se z ločenima posamičnima vsebinama ustvari skupna zgodba, ne da bi se vnaprej določila intenca umetniškega dela. Drugi vrhunec je bil delno predstavitev računalniškega festivala Pixel Point, v katerem smo videli simultani „selfie“, pa vse od raznovrstnih inštalacij, animacij do premestitev kontekstov, kjer se kritično lotevajo tako lokalnih kot univerzalnih zgodb.
Po končanih prvem ogledu šole smo se nato odpravili na ogled Kino ateljeja – filmskega kulturnega društva na Piazza della Vittoria / Travnik 38 na pogovor z njegovimi člani, Matejo Zorn in Nadjo Velušček, ki med Slovenci v Italiji deluje že od leta 2000 na področju filmske kulture, od produkcije, aktivnosti in izobraževanja do distribucije in promocije. Projekti, ki so nastali pod okriljem Kina Atelje so denimo Video GONG, instalaciji »Frequenze Notturne« in od »Zahoda do Vzhoda«, celovečerni dokumentarni film Mesto na travniku, dokumentarni film Ethnos, Kino Osmica…
Društvo, ki združuje prireditveno in dokumentacijsko dejavnost, raziskovanje in založništvo, je ustanovil Darko Bratina leta1977 z namenom, da bi navduševal ljudi za film in se pri tem osredotočal na kulturno specifičnost in življenje na območju Tromeje od Trbiža pa vse do Istre. Vprašanje je, kako mejna izkušnja definira naša življenja? Ali lahko določimo to izkušnjo in jo nato s pomočjo filmskega medija prikažemo? Kako uprizoriti mejno kulturno izkušnjo in jo spraviti na veliko ali malo platno?
Kinoatelje organizira tudi delavnice za mlade in ostale zainteresirane, jih poskuša filmsko izobraziti in pri tem ohranjati in poudarjati kulturno ozaveščenost in pomembnost slovenskega jezika ali kot pravijo sami: “Film je kot didaktičen inštrument za razumevanje kulture in zgodovine prostora“.
V pogovoru so člani društva s pridihom ironije omenjali neizmerno pozitivno naravnanost in kulturno pestrost, ki jo občutijo kot miselno prednost pri ustvarjalnosti in ne kot oviro. Dotaknili smo se tudi nekaterih vprašanj, na primer, kako pa bi bilo, če bi bili vsi enako misleči? Kako bi potemtakem potekala komunikacija? Bi jo pravzaprav potrebovali? Ali kot pravi Jacques Lacan: „Bistvo komunikacije je v nesporazumu“. Seveda pa tudi dialog ne sme preseči dobrega okusa.
V sproščenem pogovoru in razglabljanju smo npr. izvedeli več tudi o Nori Gregor, gledališki in filmski igralki iz Gorice, ki je dosegla zavidljive mednarodne uspehe, a nazadnje osamljena in depresivna umrla v Čilu. In Nora bo 13. marca 2015 zopet v mestu.
Nazadnje smo se bodoči kustosi odpravili na večerno odprtje razstave mladih diplomantov Visoke šole za umetnost, kjer smo si še enkrat ogledali vso trenutno kreativnost šole. Zares impresivno vse do pozne ure.
Miha Poljak
Foto: Tina Smrekar in Marco Pelos Spagno
