Vuk Ćosić: Net.art, besedilo

Svet umetnosti | Javna predavanja | Teorije razstavljanja | 1998 | Arhiv

Net.art, uvod

Berete kratko besedilo o posebnem umetniškem postopku, ki ga je sestavil praktik, ne da bi želel ponuditi temeljito analizo, kakršno bi naredil teoretik. Besedilo želi omogočiti seznanitev z načinom delovanja net.arta in net.artistov, historizacijo pa prepušča kasnejšemu trenutku.

Nekdo je nekoč rekel, da je net.art zadnja postaja, kamor se lahko še zatečeš pred umetnostnim sistemom. Tako bo največ odlomkov tega besedila skušalo ilustrirati, kako zapleteno ali celo nemogoče je to.

Net.art, termin

Soglasja glede izvora izraza net.art ni, četudi je Aleksej Šulgin ponudil očarljivo romantično zgodbo, ki naj bi zapolnila praznino:

“Čutim, da je napočil čas, ko je potrebno osvetliti izvor izraza – ‘net.art’.

Pravzaprav gre za ready-made.

Decembra 1995 je Vuk Ćosić prejel anonimno sporočilo. Zaradi neusklajenosti softvera je odprto besedilo izgledalo kot neberljive ascii čiračare. Edini odlomek, ki je deloval smiselno, je izgledal nekako takole:

[…] J8-g#|\;Net. Art(- ^s1 […]

Vuka je vse skupaj zelo očaralo in vznemirilo: delovanju, v katerega je bil vpleten, je internet sam podelil ime! Izraz je začel nemudoma uporabljati. Čez nekaj mesecev je skrivnostno sporočilo posredoval Igorju Markoviču in ta ga je uspel pravilno dekodirati. Izkazalo se je, da je besedilo precej protisloven in nejasen manifest, v katerem je avtor tradicionalnim umetnostnim institucijam pripisoval vse možne grehe in razglašal svobodo samoizražanja in umetnikovo neodvisnost na internetu. Del besedila z zgoraj omenjenim odlomkom, ki ga je Vukov softver tako nenavadno spremenil, se je glasil (navajam po spominu):”Vse to postane mogoče šele s pojavom interneta. Umetnost kot pojem je postala zastarela …” Besedilo torej ni bilo kdovekako zanimivo. Vendar se je medtem izraz, ki je iz njega posredno izšel, že prijel. Žal mi je za bodoče net.art zgodovinarje – manifesta nimamo več. Skupaj z drugimi dragocenimi podatki je izginil, ko se je lansko poletje Igorju sesul trdi disk.

“Ta usodna zgodba mi je všeč, saj dovršeno ilustrira dejstvo, da je svet, v katerem živimo, precej bogatejši od vseh naših predstav o njem.

Net.art per se

Na splošno je seznam specifičnih lastnosti, ki net.art ločijo od večine drugih postopkov, približno takle:

multimedijskost
interaktivnost
networking in sodelovanje
iniciative, ki jih vodijo umetniki, in imediatizem
neprodajnost

Multimedijskost ne potrebuje dodatne razlage, saj je prisotna v svetu cd-romov. Vseeno povejmo, da to za praktika pomeni, da lahko istočasno uporablja zlitje besedila, grafike, zvoka in videa.
Interaktivnost se zdi novost. To je tisto, kar kustosi navadno pričakujejo od net.art dela. V večini primerov pa net.artisti ne želijo, da se uporabnik v delo preveč vmešava. Interaktivnost se navadno konča s knjigami gostov ali z zgodbami štirih scenarijev, podobnim tistim iz razvpitih televizijskih trikov. Networking in sodelovanje sta precej pomembnejša in sta verjetno najresnejša analogija med net.artom in zgodovinskimi avantgardami tega stoletja. Prosti komunikacijski kanali omogočajo resnično nove in zanimive možnosti izmenjav vsebin med umetniki v globalni pokrajini (tu ne bi rad zašel v razpravo “imajo / nimajo”, vzemite globalno kot metaforo). Net.artisti jih uporabljajo in se medsebojno zlahka razpoznavajo.

Iniciative, ki jih vodijo umetniki in imediatizem, so možnosti, ki so obstajale tudi v drugih novih medijih (kot v videu v sedemdesetih), a so se iz raznih, pretežno ekonomskih razlogov izjalovile (kot v videu v osemdesetih). Tokrat smo zavoljo nekaterih podrobnosti korak bliže tej utopični situaciji – ključna podrobnost je dejstvo, da je internet končni kontekst za net.art delo, tako da umetnik, ki se izogiba kustosov, s tem ne (p)ostane nedostopen, kar velja tudi za njegovo / njeno delo. Teoretično bi torej imediatistični model (Hakim Bey) skrivne združbe umetnikov, kjer se dela prosto delijo in izmenjujejo v mreži zaupanja, tokrat lahko deloval.

Neprodajnost je med občeveljavnimi net.art značilnostmi najbolj spolzka. Šlo naj bi za to, da bo digitalna narava dela (z neomejenim številom identičnih kopij) koneckoncev preprečila prodajo net.art del na trgu. Zaenkrat obstaja več tržnih modelov:

– sistem neekskluzivnih pravic, ko institucija kupi kopijo net.artistovega dela za svojo zbirko (ZKM, Karlsruhe),

– možnost kontrole dostopa, kjer kupec odloča, kdo bo lahko videl original (s tem eksperimentira art.teleportacia.org, ki podeljuje originalnost, takorekoč auro, URL-ju, univerzalnemu enkratnemu internet naslovu datoteke),- naročila (kjer umetnik navadno prejme plačilo za trud, kupec pa nima nadaljnje kontrole oz. interesa – najboljši primer je Ars Electronica, ali, brez pravega razumevanja področja, Cartier, Guggenheim).
Obstajajo net.art dela, ki se ukvarjajo s to temo, pa tudi dela, ki so namenoma taka, da se jih ne da pretvoriti v blago.

Net.art, umetniki

Navadno se izraz net.art uporablja kot oznaka za dela štirih avtorjev: jodija, Alekseja Šulgina, Heatha Buntinga in za pisca tega besedila, čeprav ljudje, kot so Rachel Baker, Olia Lialina in mnogi drugi, nedvomno sodijo v isto poglavje. Sledijo “besede poznavalcev”, kot jih navaja art.teleportacia.org, prva prava net.art galerija:

Tilman Baumgaertel o Alekseju Šulginu:”Oče ruske net.umetnosti” … “Izumitelj Form arta” … “Cyber-Majakovski” … Ali preprosto: “Mojster”

…Z leti so Alekseju Šulginu njegovi vdani privrženci podelili mnogo prisrčnih ali občudujočih imen. Mali biser: Ruski fotograf, ki je postal net.artist, je mlado net.art sceno založil z nekaterimi, doslej najodličnejšimi dosežki. S tem, ko je na internetu ustvaril dela, ki uporabnika napeljujejo, da postane umetnikov sodelavec, Šulgin ostaja tako v tradiciji ruskega konceptualizma kot Beuysove “socialne skulpture”. Ta 35-letni umetnik iz Moskve, ki je na avstrijskem festivalu medijske umetnosti Ars Electronica leta 1997 prejel častno pohvalo, je ena najhitreje se prebijajočih zvezd net.arta, in je zato vreden vaše pozornosti in investicije.

Natalie Bukčin o Heathu Buntingu

Ljubite ga ali pa ga sovražite, ignorirati ga ne morete. Je sila, s katero se morate kosati, je val plimovanja v oceanu net.arta, je zaznamek v knjižnici URL-jev, je podstat v morju površnih surferjev in enica v množici ničel. Kot strogo discipliniran zagovornik transgresivne socialne in politične anarhije je Bunting kompleksna in kontroverzna osebnost, za nekatere izobčenec, za druge diktator, ki si je z lastnimi rokami izboril položaj, ki ga nekateri označujejo za naivnega, drugi odklanjajo kot protislovnega, toda le redki tako očarljivo vztrajajo pri zastavljanju težkih vprašanj in zavračajo ponujanje lahkotnih odgovorov.

S. Albert o jodi

Jodijevo delo je rojeno na spletu. Sestavljeno je iz denouőd stilnih elementov, funkcionalnih sistemov in iz podob računalniških ikon. Jodi te materiale uporablja na načine, ki si jih prej ne bi mogli niti zamisliti. Jodi uporabi (ali zlorabi), na primer, zapis v Javi kot animacijo padajoče poplave podob, ikon, besedila in tekstur. Največkrat so njegove teme dimenzije ekrana in semiotične ter politične strukture spleta, ki so hkrati tudi vir njegovih ready-made materialov.

Jodi je na čelu stilističnega gibanja na spletu funkcionalne hladnosti (podob z nizko resolucijo, strani, ki se hitro nalagajo), zato je njegovo delo zelo priljubljeno pri zbiralcih. Jodijeva neskončna inovativnost v okvirih računalniškega omrežja / brkljalnika / uporabniškega vmesnika je neprecenljiv vir za vse tiste, ki jih zanima raziskovanje spleta kot konteksta za katerokoli prizadevanje – umetniško ali komercialno.

Sandra Fauconier o Vuku Ćosiću

Ta odlični umetnik, kozmopolit z balkanskimi koreninami, je dobro znan po svojem izzivalnem delu, s katerim orje ledino kot pionir net.arta. Za Ćosićev nenehno razvijajoči se opus sta značilna zanimiva mešanica filozofskih, političnih in konceptualnih ključnih vprašanj, vezanih na omrežje interneta, na eni, in inovativen občutek za sodobno urbano in underground estetiko na drugi strani. Lani je s krajo spletnih strani documente X dodobra pretresel svet umetnosti. Govori pa se, da ga bodo (glede na hitro in izredno zanimivo evolucijo njegove kariere) naslednjič najverjetneje še vključili na razstavo. Če kupite eno od njegovih del zdaj, se bo vaš nakup že čez nekaj let nedvomno izkazal kot odlična naložba.

Net.art, življenje

Omenjeni umetniki preživijo največ svojega časa tako, da sedijo pred stroji in delajo ali pa sodelujejo na raznih “on line” forumih. Zgodovinsko najpomembnejši je Nettime, kjer se je vse skupaj začelo, vendar od septembra 1997 velja za njihovo ključno shajališče “mailing lista” 7-11. Drugo skupno delovišče je konferenciranje in kroženje po festivalih. Kraji, kot so Amsterdam, Rotterdam, Linz, Banff,…, ki gostijo tovrstne dogodke, so običajna shajališča, kjer opravijo večino potrebnega spletkarjenja in načrtov za sodelovanje.

Net.art, zaključki

V tem trenutku razvoja net.arta (september 1998) je moč zaznati dva procesa. Prvi je ta, da se nobeden od net.artistov ne ukvarja več samo z net.artom (Šulgin se ukvarja z glasbo, Bunting z genetiko, jodi s cd-romi, Ćosić s tem besedilom), drugi pa, da smo priče masovnemu naskoku umetnostnih institucij. Ekosistem net.arta še ni viden, vsi tovrstni dogodki so priložnostni.V teh nekaj letih je nastalo precej umetniških in internet laboratorijev, ki se posvečajo raziskovanju internet umetnosti, čeprav iz njih ni izšlo niti eno samo delo, ki bi bilo relevantno v smislu net.arta; večja redefinicija kakovosti je torej še na obzorju. Zdaj pa moram iti.

Op. prevajalke: izraza net.art in net.artist sta skovanki, ki ju ohranjamo v originalni obliki, saj se z njima (samo)označuje določena skupina umetnikov, ki deluje v polju interneta.

Fotografije:

Aleksej Šulgin, Neoznačujoči kontekst, kakor ga vidi umetnik
Heath Bunting, Borba za taktično uporabo novih medijev na primeru piratskega radia kot umetniške akcije
jodi, Radikalna zloraba grafičnih zmogljivosti interneta in pričakovanj uporabnika
Vuk Ćosić, vhodna stran