nadzor < kultivacija > razvoj

nadzor < kultivacija > razvoj

Delovanje Sorosovega centra za sodobne umetnosti – Ljubljana (1993–1999)

16. 5.–6. 6. 2019
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje: četrtek, 16. 5. 2019, ob 19. uri

Umetniki in umetnica: Michael Brodsky, Cirkulacija 2, Vuk Ćosić, IRWIN, Marko Peljhan, Nataša Prosenc Stearns
Kuratorka in kurator: Jasna Jernejšek, Miha Kelemina

Pri pripravi in izvedbi razstave sodelujejo udeleženke 17. leta šole Svet umetnosti: Tia Čiček, Kristina Ferk, Katja Filovski, Lara Mejač, Anja Seničar, Rea Vogrinčič


O RAZSTAVI

Svet umetnosti, šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje, z razstavo nadzor < kultivacija > razvoj raziskuje Sorosov center za sodobne umetnosti – Ljubljana*, ki je deloval med letoma 1993 in 1999 kot eden od programov Zavoda za odprto družbo.

Razstava se osredotoča na več segmentov delovanja Sorosovega centra, njegove mehanizme financiranja, razstavno dejavnost, usmerjanje umetnosti in sooblikovanje lokalne umetniške scene. Postavlja (si) vprašanji, ali je kultivacija novih okolij – tako z razdeljevanjem finančnih sredstev, ki spremenijo pogoje dela, kakor tudi s spodbujanjem razvoja specifičnih področij – lahko osvobojena ideološke indoktrinacije in ali zaradi partikularnih interesov vlagateljev že vsebuje elemente nadzora.

Razstavljena umetniška dela so bila v devetdesetih letih del programa t. i. letnih razstav Sorosovega centra, ali pa so nastala z dotacijami in potovalnimi štipendijami. Zarišejo referenčni okvir, ki nakazuje različne vidike delovanja centra, hkrati pa naslavljajo kultivacijo, ki sovseblja tako nadzor kakor razvoj. Delo Uršula Noordung kolektiva IRWIN s prisvajanjem marketinških strategij posnema lansiranje novega izdelka na trg. Interaktivna video instalacija Soba velikega brata Nataše Prosenc Stearns tematizira nadziranje množic kakor tudi odločitev posameznika, da v procesu nadziranja sodeluje. Umetniki in umetnice so se v devetdesetih letih teme nadzora lotevali drugače kot danes, ko je nadzor subtilno vtkan v samo tkivo družbe in tehnologije nadzora. Deli Prenos prekinjen Michaela Brodskega in video Park kulture Marka Peljhana sta tako zgodnji premislek prav o nadzoru na spletu in v medijih. Na drugi strani Vuk Ćosić z delom Dan v življenju omrežnega umetnika razmišlja o delovanju zunaj ustaljenih mehanizmov financiranja in umetnostnega sistema. Izbor del zaokrožuje interaktivno zvočno delo Spati – morda sanjati … kolektiva Cirkulacija 2, narejeno posebej za razstavo.

Umetniška dela so sopostavljena z arhivskim gradivom, analizo usmerjanja umetnosti in video intervjuji. Arhiv odstira pogled na delovanje ljubljanskega centra, ki je bil del mreže dvajsetih Sorosovih centrov (SCCA Network), ustanovljenih v devetdesetih letih v nekdanjih socialističnih in komunističnih državah srednje in vzhodne Evrope ter Sovjetske zveze. Mreža SCCA si je prizadevala vzpostaviti narativ sodobne umetnosti na “Vzhodu”, kar je poskušala doseči z regionalnim povezovanjem, zgodovinjenjem umetniških tendenc, zbiranjem dokumentacije o umetnikih in umetnosti, razstavami in projekti, lastno revijo za sodobno umetnost in financiranjem kulturne dejavnosti. Mreža je imela aktivno vlogo pri usmerjanju umetnosti, vzpostavila je vzporedne komunikacijske kanale ter spodbujala rabo novih medijev in tehnologij.

Mrežo SCCA lahko, kakor v besedilu The Managed Avant-Garde zapiše Octavian Eșanu, razumemo kot institucionalni mehanizem postsocialistične tranzicije, katerega primarna vloga je bila modernizacija umetniškega diskurza nekdanjih socialističnih držav in sodelovanje v procesu “normalizacije” – procesu, ki se v družbi, kjer se nadzor udejanja preko razpršene mreže moči in vednosti, utemeljuje predvsem na normah ekonomskega in družbenega napredka. Učinki težnje po pozahodnjenju so bili v nekaterih okoljih bolj vidni kakor v drugih. Delovanje SCCA-Ljubljana pa je treba – zaradi specifike lokalnega okolja z že obstoječo umetnostno infrastrukturo, kulturno in družbeno paradigmo – razumeti kot del širšega poskusa vzpostavljanja hegemonije v sodobni umetnosti.

_______________
* Sorosov center za sodobne umetnosti – Ljubljana je bil leta 1993 ustanovljen kot eden od programov Zavoda za odprto družbo – Slovenija (OSI), ki je podpiral številne posameznike in posameznice ter nevladne organizacije (Ljudmila, Mirovni inštitut, idr.), v skladu s svojim poslanstvom promoviranja vrednot odprte družbe in zahodnih demokracij. Dejaven je bil na različnih področjih – od izobraževanja, medijev, kulture in umetnosti, civilne družbe, do zdravstva in humanitarnih dejavnosti. V državah, ki so šle v devetdesetih letih skozi politično in ekonomsko transformacijo, je poskušal vpeljati zahodni kulturni model, pri tem pa je kot eno od orodij uporabljal tudi sodobno umetnost. Vsi novo ustanovljeni centri so bili preslikava dokumentacijskega centra SCCA-Budimpešta, ustanovljenega leta 1984. Vsak center je ob ustanovitvi dobil priročnik s priporočili glede strukture in vsebin, ki so jih posamezni centri bolj ali manj dosledno prilagodili potrebam lokalnega okolja. Delovanje SCCA-Ljubljana je segalo na področja razstavne dejavnosti (letne razstave in projekti), raziskovanja, arhiviranja (dokumentiranje zgodovine videa), izobraževanja (Svet umetnosti), ključno pa je bilo podeljevanje podpor oz. dotacij likovnim projektom, dotacij za kuratorsko razstavo in dotacij za neprogramske stroške. Zaradi preoblikovanja Sorosovih fundacij so se leta 2000 SCCA-ji osamosvojili in začeli delovati kot nevladne organizacije, se pripojili večjim institucijam ali pa prenehali delovati. SCCA-Ljubljana se je preoblikoval v Zavod za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana.

Vabilo (pdf)


UMETNIŠKA DELA

  • Michael Brodsky, Prenos prekinjen, digitalni tisk, 1991–1995.
  • Cirkulacija 2, Spati – morda sanjati …, zvočna lepljenka, 2019.
  • Vuk Ćosić, Dan v življenju omrežnega umetnika, spletno delo, 1995.
  • IRWIN, Uršula Noordung, 1995.
  • Marko Peljhan, Park kulture, TV situacija, 1996. 
  • Nataša Prosenc Stearns, Soba velikega brata, interaktivna video instalacija – projekcija in govorniški pult s kontrolo slike, 1996. Video: arhivski posnetki TV Slovenija, glasba: Milko Lazar.
    Nevenka Šivavec, Inteligentni ne marajo množice, spremno besedilo k razstavi Soba Velikega brata v Likovnem salonu Celje, 1996. Z dovoljenjem Nevenke Šivavec.

GRADIVO ZA MEDIJE


KOLOFON

Oblikovanje in vizualna podoba: Vesna Bukovec
Snemanje in montaža video intervjujev: Toni Poljanec
Sodelujoče in sodelujoča v video intervjuju: Barbara Borčić, Vuk Ćosić, Miran Mohar, Saša Nabergoj, Lilijana Stepančič, Beti Žerovc
Opis del na razstavi: Tia Čiček, Kristina Ferk, Lara Mejač, Anja Seničar, Borut Savski (Cirkulacija 2)
Spremno besedilo: Jasna Jernejšek, Miha Kelemina
Lektura spremnega besedila: Alvina Žuraj
Prevod spremnega besedila: Arven Šakti Kralj Szomi
Spremno besedilo k razstavi Soba Velikega brata: Nevenka Šivavec
Analiza podeljenih dotacij: Tia Čiček
Pomoč pri pripravi analize: Asta Vrečko
Arhivsko gradivo: Moderna galerija, Ljubljana, Dokumentacija-arhiv
Foto dokumentacija na infografikah: Arhiv SCCA-Ljubljana, Arhiv OSI Slovenija, Miha Fras, avtorji in avtorice projektov

Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti, šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje
Koprodukcija: Galerija Škuc
Razstavo podpirata: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Zahvala: Tomaž Kučer/MG+MSUM, Jure Sajovic/Galerija Kapelica, Teja Merhar, Jana Intihar Ferjan/MG+MSUM, Samanta Foxx, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Društvo Računalniški Muzej, Nevenka Šivavec

Še posebej hvala sodelujočim v video intervjuju: Barbara Borčić, Vuk Ćosić, Miran Mohar, Saša Nabergoj, Lilijana Stepančič, Beti Žerovc