Čisto umazano. Procesi “higienizacije” skozi umetniške prakse v Sloveniji

Sandra Belšak


Čisto umazano je sklepna razstava Tečaja za kustose 2004/2005 in je bila od 24. junija do 22. julija 2005 na ogled v ljubljanski Galeriji Škuc. SCCA, Zavod za sodobno umetnost − Ljubljana že osmo leto vodi Svet umetnosti − šolo za sodobno umetnost, kjer se na tečaju za kustose izobražujejo in s sklepno razstavo predstavijo mladi kustosi in kustosinje, ki sta jim letos z mentorskimi nasveti in sugestijami stala ob strani Nevenka Šivavec, kustosinja Likovnega salona Celje, in Alen Ožbolt, likovni umetnik in publicist.

Kustosi razstave, Ivana Bago, študentka umetnostne zgodovine in angleščine iz Zagreba, Miha Colner, absolvent umetnostne zgodovine, Ida Hiršenfelder, absolventka sinologije, Monika Ivančič, umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture, Nina Kodrič, absolventka kulturologije, Mojca Manček, kulturologinja, in Tanja Pavlič, študentka umetnostne zgodovine, so si kot izhodiščno temo pri koncipiranju razstave izbrali fenomen osebne higiene. Rezultat desetmesečnih prizadevanj, usklajevanj, konsenzov in kompromisov je obsežen razstavni projekt izbranih del slovenskih likovnih umetnikov (pri izboru del so bili kustosi zamejeni z letnicama 1995 in 2005). “Umivamo roke, peremo možgane, čistimo jezik, brišemo spomine, dezinficiramo sebe in okolje. Čistoča in umazanija se povezujeta z lepoto in boleznijo, s telesom in okoljem, z mikro in makro higieno. (…) Velik del človekovega vsakodnevnega bivanja pa tudi filozofskega razmisleka zaseda preokupacija s to tematiko,” so v spremljajočem tekstovnem materialu razstave zapisali kustosi.

Mlade kustose je pri delu omejeval prostor in proračun, ob vsem tem pa jim je nemalo težav povzročalo usklajevanje in kompromisno sodelovanje, saj je skupina sedmih različnih pogledov morala delovati sinhrono, kot “en kustos”. Vsi so ob koncu priznavali, da je skupinsko delo težje, kot so si predstavljali na začetku, v isti sapi pa dodajali, da so skozi delovanje v skupini pridobili ogromno dragocenih izkušenj, ki jim bodo koristile na bodoči kuratorski poti.

Razstava je postavljena čisto, pregledno in korektno. Katalog oziroma spremna publikacija je prav tako umetniški objekt, zaradi pomanjkanja sredstev natisnjen na odpadni papir in ročno razrezan ter zložen brez spenjanja ali lepljenja. Če je zmanjkalo denarja za “čisti” katalog, se zdi dobra rešitev, da so se kustosi odločili za odpadni, že potiskani papir, vendar niso šli do konca, saj katalog ni popolno nasprotje običajnim, na čisti papir natisnjenim katalogom. Mogoče bi lahko kustosi obiskovalcu prepustili, da iz (originalne) plakatne oblike naredi, kar hoče in bi, na primer, pripisali le navodila za uporabo (ki bi zanimivo dopolnjevala navodila za pripravo čajev, ki se nahajajo na pisanih straneh “kataloga”).

Pomenljiv naslov razstave Čisto umazano se lahko bere (vsaj) na dva načina. Kot nasprotujoča si pojma: čistoča in umazanija, ali kot čisto oz. popolnoma umazano. V prvem primeru gre za nasprotje, ki mora nujno soobstajati, saj čistoče brez umazanije ni, oziroma je brez nasprotnega pola ne bi zaznali. Med nasprotjema čisto in umazano je sicer nevtralna, zlata sredina: ravno prav čisto/ravno prav umazano, ki pa za umetnike v nobenem primeru ni konstruktivna.

Drugi način branja naslova: čisto/popolnoma umazano bi se lahko nanašal na temo, ki jo v katalogu izpostavi kustosinja Mojca Manček, ko ugotavlja, da se kustos s pridobivanjem finančnih sredstev “spušča v območje umetnostnega trga, kjer vladajo določene zakonitosti in pri tem se poraja vprašanje, kaj je sploh čisto in kaj umazano”. Vsekakor zanimiva tema, o kateri bi tako umetniki kot kustosi lahko na široko razpravljali. Povsod, kjer je prisoten denar, je prisotna tudi “umazanija” človeškega pohlepa, “umazanija” boja za privilegirani položaj. Vprašanje morale, ki je del človekove mentalne higiene in kjer prav tako obstajajo neki nujni “higienski” minimumi.

V uvodnem delu kataloga so kustosi zapisali: “Čistoča je temeljna norma kultiviranosti, kot kulturna vrednota pa označuje socialne pozicije, socialne razlike, socialne dolžnosti. (…) Procesi ‘higienizacije’ so povezani s poljem družbene prevzgoje, s standardi mestne higiene, z ravnanjem z lastnim telesom in boleznimi, s sanacijo mestnega prostora. Seveda pa je treba za dejanski uspeh procesa ‘higienizacije’ nujno očistiti tudi ‘človeške glave’.” In prav to nam ponuja razstava Čisto umazano, za katero je sedem kustosov izbralo dela štirinajstih umetnikov. V katalogu se bralcu ponuja pisana paleta sedmih interpretacij in pristopov k problemu osebne higiene, ki jih lahko sam dopolni z lastno percepcijo.

Maja Licul in Metod Vidic, mimikrija, sta s kustosi razstave sodelovala na specifičen način in nastal je projekt samo za to razstavo: oblikovanje publikacije in vabila za otvoritev razstave. Projekt z naslovom Efektivna obrestna mera (2005) je Maja Licul opisala kot profit, ki ga imata zaradi ukvarjanja s projektom, ki se je začel s čiščenjem banke leta 1994. Zaradi slednjega so kustosi izbrali umetnico, ki pa je zaradi slabe fotografske dokumentacije predlagala, da “poskrbi za vizualno komunikacijo razstave Čisto umazano navzven”. Pripravljena je bila “zavzeti pedagoško stališče in peljati kustose skozi serijo razmišljanj o promociji razstave; dogovorili so se za pogodbe z vsakim od kustosov v vrednosti do 130 evrov v uslugah,” je zapisala Maja Licul na grafu, ki ga je narisala na steno razstavnega prostora, in prikazuje intenzivnost dogajanja med umetnikoma in kustosi skozi čas (umetnika sta pisno dokumentirala vsa skupna srečanja). Graf, ki se začne pri 5. 5. 2005, ko so se prvič srečali in se konča z 20. 6. 2005, ko so sodelovanje zaključili, močno niha in doseže dva viška: prvega okoli 10. 5., po prvih dogovarjanjih, od 20. do 25. 5. je povsem “pri tleh”, ko Maja Licul kustose okarakterizira kot mlačne, potem pa se do 15. 6. postopoma vzpenja, doseže drugi vrh, in do otvoritve “pade” nekje na povprečje.

Katalog je natisnjen na polo odpadnega papirja, pri čemer je na nepotiskani − čisti strani natisnjen tekst, na potiskani − umazani strani (embalaža različnih čajev) so na barvnih podlagah natisnjene črno bele reprodukcije razstavljenih del.

Oblikovanje kataloga je v končni fazi piljenje nepravilnosti, odpravljanje napak in preverjanje, tukaj pa v skladu z osnovnim konceptom razstave umetnika ohranita vse vidne popravke. Rdeče pisalo korigira pravopisne napake, ki onesnažujejo knjižni jezik. Tudi na vabilu na eni strani ostanejo rdeče korekture in fluorescentno rumene označbe, na drugi strani pa “čista” verzija. Bralec ima dve možnosti: da uživa v “umazaniji” napak, popravkov in zmedi usmerjevalnih puščic ter delovnih opomb, ali pa da vabilo preprosto obrne in si spočije oko na nevtralnem čistem tisku, ki korektno, jasno in pregledno prinaša osnovne informacije o otvoritvi razstave.

Čistost jezika problematizira tudi projekt Alenke Pirman: Arcticae horulae (1995−1998). Slovar nemških izposojenk je povezal umetniško področje z znanstvenim in sprožil številne medijske, javne in strokovne odzive. Nevenka Šivavec v “Uvodnih besedah” opozarja na znaten vpliv nemškega jezika v slovenščini in dodaja: “Za purista so popačenke grozne besede, Pirmanova pa ima nasprotno z njimi veliko veselje. (…) Nekaterim besedam, ki so se popolnoma udomačile, se je v pogovornem jeziku težko odpovedati − in zakaj bi se jim? pravi Pirmanova.”

Danes se bolj kot kdaj koli postavlja vprašanje, do katere mere je mogoče in sploh smiselno očistiti jezik, saj je slovenščina bolj kot zaradi germanizmov ogrožena zaradi anglizmov oziroma amerikanizmov. Do določene meje lahko besede iz tujih jezikov bogatijo jezik, vendar pa je treba preventivno in konstantno skrbeti, da slovenščina ne bi postala čisto umazana.

Prva asociacija, ki se obiskovalcu razstave utrne že ob samem naslovu, je telesna higiena, obsedenost sodobnega človeka, ki poskuša vsak dan sproti sprati s sebe umazanijo mesta, sevanje računalniškega zaslona in izpušne pline idr. Enaindvajseto stoletje zahteva brezhibnega, popolnega, čistega in zapeljivega posameznika, ki ga kozmetične korporacije prepričujejo o nujnosti uporabe dezodorantov, ličil, barv za lase, krem za pomlajevanje …

Polona Tratnik je za to razstavo v sodelovanju s kustosi pripravila poseben projekt (z njimi je sodelovala na podobno specifičen način kot sta Maja Licul in Metod Vidic) z naslovom In-time (2005). Gre za instalacijo v procesu, ki je pripravljena posebej za to razstavo. Razstavlja osebne predmete z mikrofloro kustosov: Monikina očala, Mojčin bankovec za tisoč slovenskih tolarjev, Ivanino britvico, Ninino zobno ščetko, Mihov dezodorant, Tanjine kontracepcijske tabletke in Idino zgoščenko. Predmeti so preraščeni z bakterijami kustosov in obenem asociirajo vrsto oziroma avtentičen kraj bakterij.

Ob vidnih bakterijah na hrani se ponavadi zgrozimo, razrasle človeške bakterije na predmetih v galeriji pa so do neke mere estetizirane in nas opozarjajo, da obstajajo tudi koristni mikroorganizmi, ki jih včasih preveč temeljito spiramo z agresivnimi kemičnimi sredstvi in koži ne dopustimo naravne obrambe. Prisotnost bakterij zlahka postane obsedenost, nenehno spiranje pa preide v bolezen. Kaj je torej osnovni nivo osebne higiene? Kdo ga postavlja?

Obsedenost s telesno higieno in idealnim videzom z namišljenim in zaradi strupenih snovi neuporabnim parfumom Plasma by Stigmata (2003) problematizirata Tanja Vujinović in Zvonka Simčič, ki v galeriji razstavljata parfume v stekleničkah z razpršili in testerje zanj in zanjo. Kozmetične industrija mora potrošnika prepričati, “da je njegova telesna narava skrajno pomanjkljiva in zaradi sebi lastnih procesov izločanja in staranja obsojena na smrad in propad. (…) Plasma by Stigmata je fiktivni parfum, navidezni vonj, neresnični izdelek. (…) Na reklamnih plakatih za parfum Plasma by Stigmata se nam ponuja popolna ženska, ki združuje podobi ideala filmske igralke in renesančne slike,” piše kustosinja Ida Hiršenfelder. Podobno kot nas agresivno medijsko oglaševanje prepričuje, da bomo z novo dišavo samozavestnejši, zadovoljnejši in srečnejši, tudi avtorici svojemu parfumu pripisujeta pozitivne lastnosti, kot so dezinfekcija, uničevanje virusa herpes, hepatitis B, HIV …

Telesna higiena je tudi predmet instalacije v nastajanju Primoža Seliškarja z naslovom Kopalec (2005), ki naj bi izginjal pred očmi publike. Projekt, “izdelan” posebej za to razstavo, predstavlja tuš, pod katerim naj bi stala iz mila vlita figura, ki bi se “tuširala” in voda bi jo izpirala do samouničenja. (2. julija je projekt še nastajal, figure še ni bilo itd.) Voda je od nekdaj s človeka spirala umazanijo in ga prerojevala tudi v duhovnem smislu. Kustosinja Monika Ivančič v svojem tekstu ugotavlja, da je v “sodobni potrošniški družbi močnejši simbol za čistočo milo” in da je Seliškar “vodo, simbol življenja, spremenil v prinašalko uničenja”. Človek s sebe spira grehe in kreposti, ki jih je (kot Seliškarjevega Kopalca) v današnjem času vse manj. Ob nastajajoči − “izginjajoči” instalaciji se v razmislek ponuja tudi vprašanje minljivosti umetniškega dela oziroma umetnostnega sistema.

Lada Cerar in Sašo Sedlaček s projektom Toilets, Made in India (2004) na petih gobelinih prikažeta pet tipov stranišč. “Da so higienski normativi tesno pogojeni s kulturnim okoljem, prikažeta z vezeninami umetnika, ki predstavita pet nacionalnih karakterjev na podlagi različnih tipov stranišč in načinov odplakovanja dreka,” piše kustosinja Ida Hiršenfelder.

Poleg odpadnih voda in kanalizacije so za mesta velik problem smetišča, kamor avtor Sašo Sedlaček umesti video Piknik na deponiji (2004).

V umetniški akciji na ljubljanskem smetišču se akterji mučijo ob neznosnih vonjavah. Najprej si pripravijo prigrizek in edina dobra stran izbrane lokacije je v tem, da vse odpadke brez najmanjše zadrege oziroma celo z določeno mero zadovoljstva mečejo na tla, saj so vendar na smetišču. Pri pikniku uporabijo plastične kozarce, pladenj za enkratno uporabo, miza je pogrnjena s črno folijo … s čimer so poudarjene ekološke posledice človekovega lagodnega življenja. Največji paradoks je v tem, da velik del smetišča zaseda embalaža čistilnih sredstev. Higiena na mikro ravni je torej onesnaženje na makro ravni. “Da so navzoči ideali in normativi v skrbi za čistočo povsem fantazmatski, pa nam poudarja še napis, ki se razteza čez kupe smeti ljubljanske deponije: Hollywood,” v katalogu dodaja kustosinja Ida Hiršenfelder.

S projektom Avtoportret Alenke Spacal (2002, izbor) so kustosi opozorili tudi na druge vrste higiene. “Avtorica na samopodobah s pomočjo avtobiografske metode prevprašuje in čisti lastno subjektiviteto preko najrazličnejših identitet, ki jih spreminja skozi čas in preko razpoloženjskih izrazov,” so kustosi zapisali v dodatnem tekstovnem gradivu razstave. Avtoportreti na kuhinjskih krpah problematizirajo pet avtoričinih podob, ki so v krču, z izrazom groze in zaprepadenosti. Naslika se v kriku, s prevezanimi usti, z obližem na ustih itd. Avtoportreti so s ščipalkami pričvrščeni na vrv za sušenje perila. Projekt se lahko bere kot kritika družbene vloge ženske, ki naj bi kot gospodinja prevzela skrb za telesno higieno družine in čistočo hiše.

Fenomen hišne higiene z videom Mravlja (1997) obravnava Damijan Kracina. Opazujemo “insekt, ki je v kategorizaciji živih bitij na Zemlji razumljen kot vsiljivec, parazit v življenjskem prostoru človeka (…). Mravlja ima možnost prodiranja v urbane, zaprte, sterilizirane človekove prostore in ravno ta sposobnost prehoda meje jo določa kot umazanijo, nekaj, kar je treba odstraniti, da bi se lahko ponovno vzpostavil red,” razlaga kustosinja Ivana Bago. Video se predvaja na miniaturnem ekranu, vzidanem v steno galerije na višini pol metra, zato se moramo skloniti, da bi opazovali umiranje mravlje na lepljivem strupu. Človek odobrava ubijanje insektov, medtem ko ob ubijanju večjih živali reagira popolnoma nasprotno. Umetnik nam mravljo poveča do te mere, da lahko razločno vidimo njene tipalke, odpiranje čeljusti, trzljaje nožic in premikanje zadka. Smo ob pogledu na umirajočo mravljo pretreseni ali video izkoristimo zgolj za natančno opazovanje anatomije te zanimive živali?

Slika Mirjam Marussig Brez naslova (iz serije Intimnosti, 2004) problematizira “razkorak med intimnim in javnim, kadar gre za vprašanje moralne higiene,” so zapisali kustosi. Prsti prebirajo kroglice rožnega venca in z meditativnim ponavljanjem besed se človek osvobodi vsakdanjih misli, izpraša vest in se duhovno očisti.

Tadej Pogačar se v videu Golden Shoes of Times Square (2002) dotakne politične higiene. Kot je ob videu zapisal avtor, je leta 1990 župan New Yorka Rudy Giuliani z vrsto restriktivnih zakonov v imenu varnosti in zdravja “očistil” center mesta, ki je bil pred tem simbolno mesto seksualne industrije. Kustos Miha Colner v katalogu razlaga, da je Pogačarjeva akcija “bila vidna samo pazljivemu mimoidočemu, saj je bil akter stopljen z množico obiskovalcev in turistov. Obhodil je ves trg, pri tem pa na vrvici za seboj vlekel par zlatih ženskih čevljev.” Posredno avtor opozori na prostitucijo (“zlati” ženski čevlji z visoko peto so simbol prostitutk) in problem trgovine z ljudmi.

Edino delo na razstavi, vidno z ulice (originalno je namenjeno za ulico), je multidisciplinarni projekt Fake up (2003). Martin Bricelj z dvema city light plakatoma predstavi navidezno katastrofo − štiri namišljene anonimne žrtve biokemičnega orožja. “Projekt predstavlja odziv na umazano medijsko rekonstrukcijo realnosti. Z jasnimi rezultati (močan odziv medijev in javnosti) opozarja, kako nevarna sta lahko manipulacija z resnico ter prikrivanje dejstev. (…) Medijem so postregli z ulično razstavo Podobe groze, ki jo je organizirala v Ljubljani na novo odprta pisarna Avbia − Združenje žrtev biokemičnega orožja. (…) Fake up je pometel z mediji na isti način kot le-ti s svojim občinstvom (…),” v tekstu pojasnjuje kustosinja Nina Kodrič. Gre torej za vprašanje “higienskega minimuma”, ki naj bi ga upoštevali mediji.

Higienski minimum oziroma neka objektivna “higienizacija” na vseh ravneh človekovega delovanja je tisto opozorilo, ki so ga skozi različne likovne koncepte in komentarje poskušali izpostaviti mladi kustosi, pri čemer pa so problematiko pustili odprto do to mere, da jo lahko obiskovalec sam dopolnjuje, razišče in projektira svoja stališča.

Tečaj za kustose v okviru SCCA, Zavoda za sodobno umetnost − Ljubljana se je iztekel s sklepno razstavo in sodeč po refleksiji kustosov, uspešno. Začetniške in tehnične pomanjkljivosti so logični del učnega procesa, kar omenjena razstava v osnovi je. Nemara bi bilo zanimivo razširiti in povezati tečaj za kustose s seminarjem iz pisanja, ki se prav tako izvaja v okviru Sveta umetnosti, šole za sodobno umetnost, saj bi tako dobili celovitejši izobraževalni program za kuratorstvo.


Prvič objavljeno: Sandra Belšak, ”Čisto umazano, Procesi ‘higienizacije’ skozi umetniške prakse v Sloveniji”, Likovne besede, št. 71, 72 (poletje 2005), str. 157–160.