Takšen je bil zame LabSUs

Petja Grafenauer


LabSUs se je začel pred petimi leti. Če hočem slediti tistemu, kar mi je dal, moram zgodbo povedati čim bolj tako, kot se je v resnici zgodila in pomagala si bom s subjektivnimi zapisi udeležencev, ki jih hrani arhiv SCCA−Ljubljana. A vendarle pišem le eno izmed možnih zgodb, saj bi jo, kakor v Rašomonu, vsak izmed sedmih najbolj vpletenih gotovo povedal z drugačnimi poudarki.

Deseto leto Šole Sveta umetnosti je bilo zasnovano kot metatečaj in hkrati poskus vpeljave drugega letnika. Sestavljalo ga je sedem kustosov, kritikov, teoretikov in umetnikov, ki jih je SCCA na podlagi internega razpisa izbral iz vrst nekdanjih tečajnikov in udeležencev seminarja. Bili smo Ivana Bago, Petja Grafenauer, Monika Ivančič Pfeifer, Petra Kapš, Vasja Nagy, Mojca Puncer in Jaka Železnikar. SCCA je z našo pomočjo raziskoval možnosti, pogoje, način in smisel reorganizacije šole. Pripravil nam je okviren program, za pripravljanje razstave smo bili celo plačani, ves ostali čas, ki smo ga vložili v program, pa smo živeli od obojestranskih koristi.

Da bi lahko odgovorili na vprašanje “Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bili kustosi bolje pripravljeni na vstop v svet umetnosti?” smo morali tečajniki razmisliti, kdo je kustos in kaj počne, kako se je šolal in česa mu manjka? Soočili smo s svojimi pomanjkljivostmi in o njih govorili. Živeli smo sanje tistih, ki imamo svoje delo radi, a nas znova in znova povozi prekratek dan. Dobili smo sredstva, javni in delovni prostor ter še čas, da smo se ukvarjali s svojim poklicom in, kakšen užitek, sami s seboj. Imeli smo tudi vohuna, za katerega smo sprva sumili, da je prestopil “mejo”, pa ni bilo tako. Jaka Železnikar je jasno opozoril, da ni kustos. Umetnik je v skupini kustosov vsako odločitev preverjal z vprašanji tistega akterja sveta umetnosti, s katerim ima kustos sodobne umetnosti najtesnejšo povezavo, saj nanj dejanja ter izjave vplivajo najbolj osebno. Bil je čas, ko so bile razprave o odnosu med umetnikom in kustosom na vrhuncu: leta 2003 sta bila h kuriranju Beneškega bienala povabljena Gabriel Orozco in Rikrit Tiravanija, e-flux pa je najvidnejše umetnike tega obdobja povabil k razmišljanju o tem, ali bi moral naslednjo Documento kurirati umetnik (The Next Documenta Should Be Curated By an Artist). Na vprašanje, ki je bilo v zraku, smo odgovarjali skupaj z Daro Birnbaum. [1]

Po prvem srečanju smo se novembra odpravili na študijsko ekskurzijo na Obalo in kramljali z Andrejem Medvedom, obiskali Žigo Piliha, ki je takrat deloval v izolskih umetniških ateljejih, šli še v Forma Vivo in poslušali Tonija Biloslava, ki je pripovedoval o njeni zgodovini. Za konec smo pristali v Meduzi pred Videosteno Polonce Lovšin. Uživali smo v spoznavanju detajlov sistema delovanja obalne vizualne scene. Ugotavljali smo, da komunikacija in ponovni pogled vedno razkrijeta nove in nove plasti sveta umetnosti. Hkrati smo se zavedli, da ima naša dejavnost zgodovino, ki jo bomo morali raziskati, da bomo ugotovili kdo smo.

Dvajsetega januarja smo odpotovali proti Labinu na delovni vikend. Mislim, da smo tedaj začeli delovati kot skupina, postali smo si všeč ali se vsaj sprejeli takšne kakršni smo. V bifeju pred utrjenim mestom na griču smo se srečali s kustosinjo Sabino Salomon, ki je takrat vodila Labinsko mestno galerijo. Potem smo začeli z delom. Saša Nabergoj nas je že v Ljubljani seznanila z delovno nalogo: analiza razstav preteklih tečajev. Kot kritiki smo se razvneli in bili klepetavi tudi, ko nas je zvečer obiskal umetnik Alen Floričić in v zgodbo vpeljal rdeče vino, ki nas je grelo skoraj do jutra. Takrat smo se vrnili k analizi “dobrih in šibkejših strani razstav, izbiri umetniških del, prezrtih vidikom, referencam z ozirom na umetniško prakso in teorijo ter analizi koncepta razstav (…) Razmišljali smo, ali je predispozicija sopostavljanje del, da so dela kvalitativno sorodna, ali je selekcija tudi vrednotenje, ali izbor teme že vključuje tudi izjavo o relevantnosti teme in ali so dela, ki ne tematizirajo izbranega, zato ‘slabša’? Analize razstav so se izkazale za izredno pomemben korak v delovanju Laboratorija SU, saj so nam odprle nov pogled na polje kuratorstva, tako z organizacijske, kot tudi z vsebinske plati”. [2]

Naša srečevanja februarja so prinesla odločitev, da bomo organizirali dve okrogli mizi in poskušali izvedeti tisto, kar še ni bilo zapisano: Kakšna je zgodovina kuratorskih praks v slovenskem prostoru in kaj se lahko iz nje naučimo? Na misel nam je prišlo, da bi bilo morda vredno dogodka posneti, kar je pripeljalo do objave prve okrogle mize v reviji Likovne besede [3]. S seznama skorajda štiridesetih slovenskih kustosov smo izbrali osem sogovornikov in se večinoma odločili za pripravljalna srečanja in pogovore z vabljenimi, ki smo jih izpeljali meseca marca. Datumi so bili potrjeni za 9. in 17. maj in odločili smo se, da bosta okrogli mizi v Projektni sobi SCCA.

Prva okrogla miza je bila zasnovana kot zgodovinski pregled kuratorskih praks. Sodelovali so Zdenka Badovinac, Aleksander Bassin, Tomaž Brejc in Barbara Borčić. Na drugo smo povabili Nevenko Šivavec, Jurija Krpana pa Tadeja Pogačarja in Gregorja Podnarja. Prakse povabljenih gostov so bile presečišče raznovrstnih načinov delovanja: od podpiranja in promocije radikalnih umetniških praks, delovanja v smer integracije lokalnega in mednarodnega okolja, prepletanja kuratorske in umetniške prakse do ustanovitve prodajne galerije sodobne umetnosti ter nastopa na trgu. Raznorodnost pristopov je razprla širok spekter fenomenov, povezanih s sodobno kuratorsko prakso.

Pomemben del pogovorov je potekal na medmrežju. Po shemi tečaja SCCA smo se razdelili v produkcijske skupine, a se nam je zdelo organizacijsko delo v tem stadiju odveč, saj smo hoteli govoriti in poslušati, brati in razumeti, ne pa seštevati in organizirati. “Zaradi organizacijske strukture in specifičnega načina dela so se udeleženci Laboratorija SU razdelili v delovne skupine, kar jim bo omogočilo večji pregled in ažurnost na posameznih področjih delovanja. Skupine so: Odnosi z javnostmi (Petja Grafenauer, Monika Ivančič in Petra Kapš), Črpanje finančnih sredstev (Vasja Nagy in Jaka Železnikar), Tehnična ekipa (Ivana Bago in Mojca Puncer).” [4] Delali smo, kar je bilo nujno, začeli smo pošiljati prošnje za denar, pisati piarovska obvestila in vabiti medije, tehnična ekipa pa je v tem trenutku še bolj ali manj počivala. Naš glavni interes pa je bil drugje. Raziskovali smo in se o spoznanjih pogovarjali, brskali smo za članki in revijami, brali, govorili, pri tem neznansko uživali in spoznavali, da nas poleg zgodovine kuratorstva enako močno zanimajo tudi načini sodelovanja med kustosom in umetnikom (ne kustosom in umetniškim delom, ampak človekom z željami in potrebami), pa tudi to, “koliko je za nas pomembno dejstvo, da je sam laboratorij odraz ‘krizne’, ‘prelomne’, ‘prehodne’ situacije tako na področju izobraževanja kustosov kot tudi piscev o sodobni umetnosti”. [5] Vedeli smo, da nočemo pripraviti klasične razstave, saj bi z njo zgolj ilustrirali tisto, kar nas je zanimalo: kuratorstvo. In to temo smo si lahko privoščili, saj smo bili v okvir Šole za kustose postavljeni z namenom, da raziščemo šolanje za kustose, in smo s ponavljanjem postopka zasnove šolskega kurikuluma ustvarjali meta raven vedenja o kuratorstvu in šoli in to smo hoteli pokazati. “Če že razstava,” smo zapisali “je videti, da nas zanima bolj meta-raven v smislu raziskave umetnostnega sistema”. [6]

Ker je bil vse bolj jasen okvir, ki nas je zanimal, ne pa tudi, kako naj ga prelijemo v javni dogodek, ki naj v Galeriji Škuc zasede določen prostor in čas, je nastopil trenutek, da vsak med nami pove, kakšne so njegove želje in interesi: “Odpirajo se variante od konglomerata razstave, kjer si vsak izbere svojega umetnika po svojih osebnih vzgibih, preko možnosti izkoristiti galerijski prostor kot bivalno okolje, ki bi ga kot kuratorji naselili s sabo in z dejavnostmi, ki so že del naše aktivnosti. Ena od možnosti je tudi razstava z majhnim številom avtorjev ali le enim, in v skrajni točki tudi uporaba galerije kot prostora, zaprtega za javnost.” Iz zapiskov je razbrati, da smo se posvečali vprašanju o razmerju med intuitivnim in racionalno-teoretskim pristopom pri kuratorskih praksah in z žalostjo ugotovili, da je prvega (vsaj z jasno pozicijo) precej malo, in da se kustos lahko celo skrije za teoretski diskurz, ki v lastni hermetičnosti upraviči svoj obstoj. Pri vprašanju intuicije nismo mogli obiti razmisleka o pomenu za umetnost značilnega socialnega mreženja, pri čemer je slovenski prostor umetnosti tako majhen, da so prijateljske vezi skoraj vedno prepletene s poklicno dejavnostjo. “Kje in kako, če sploh, vzpostaviti distanco, kako oceniti, kaj je ostrina kritične misli, in kje naj ta odstopi prostor širšemu družbenemu delovanju? Etični uvid se ne nanaša na nevtralnost teoretskega diskurza, temveč na posledice, ki jih neko kuratorsko in umetniško dejanje povzroči v prostoru in času.” [7]

Aprila smo se na kratko srečali na ekskurziji v Celju, in že je bil tukaj maj. Zgodili sta se obe okrogli mizi, mi smo bili že okupirani z mislimi in pripravami na Škuc. Potrebovali smo ime za dogodek in vedeli smo že, da bomo ves čas “razstavljeni” v galeriji. Sprva smo hoteli spati doma, toda ko smo secirali labinsko izkušnjo smo ugotovili, da bi časovni preseki naš eksperiment osiromašili. Vsak dan bi pobegnili od Škuca in Laboratorija, imeli bi čas za pogled od zunaj, za zamujanje in bežanje od projekta. Zato smo se odločili, da bomo v času trajanja projekta v Škucu nepretrgoma. Vojska nam je posodila postelje in sestavili smo zasilno spalnico. Sprva si nismo mislili, da bo prav naše prebivanje za gledalce postalo zanimivejši del projekta. A tako je bilo: nenehna navzočnost javnosti je za nas pomenila psihično in fizično preizkušnjo. In delali smo napake, toda to smo vedeli že vnaprej, saj je bila ena naših ključnih želja imeti čas in prostor za kuratorstvo, pisanje, teorijo in dialog, prostor, v katerem lahko eksperimentiramo in naredimo tudi kaj narobe. Lapsus je bil pričakovani del poskusa, del laboratorija. Imeli smo jo, skovanko: LabSUs – napako, ki je bila že v naslovu.

Razmišljali smo o tem, kako tudi druge navdušiti za sodelovanje pri našem projektu. Pripravili smo predstavitveni piknik, ki smo ga vsled prihajajočega poletja organizirali na Špici. Ko gledam fotografije, je videti, kakor da bi bili “vsi tam”. Prvi vpis v LabSUsov blog [8] je pripravila Petra, ki jo je piknik očitno prijetno navdušil: “Osrednja tema, vsaj v orbiti mojega slušnega radia in lastne govorne aktivnosti, je bila umetnost, vprašanja estetike, lepega, okusa, pisanja o umetnosti, načinov interpretacij in teoretskih vpenjanj, tvornega sodelovanja med umetnikom in kuratorjem, razvoja, soodvisnosti tekstov in produkcije … In če se izkaže, da je potrebno ljudem okupirat njihov čas, da se ustvarijo plodne situacije za diskusijo, potem je LabSUs naš apel prav za to”.[9] Tudi sama sem bila polna idealizma: “Pot LabSUsa, ki ni usmerjena k cilju, pridobivanju množične publike, perfekcionizmu, ampak k debati, vprašanjem in odpiranju nemogočih možnosti, je pravzaprav tisto, kar moramo imeti stalno pred očmi …” [10]

Potem pa prva LabSUsova napaka. Enaindvajsetega junija je bila že zgodnja opoldanska temperatura dobrih 36 stopinj in na tiskovno konferenco za medije medijev ni bilo. Spoznali smo, da bo širiti naše navdušenje nad projektom teže, kakor smo bili mislili. Medtem ko smo se zabubili v okvire LabSUsa, je svet tekel po svojih utečenih tirnicah, obrobni umetnostni dogodek zanj ni pomenil veliko.

LabSUs je trajal sedem dni. Začel se je z zajtrkom ob desetih, ki ga je Jaka opisal takole: “Na zajtrku se nam je pridružilo več samozaposlenih v kulturi (ali kandidatov za ta, po mnenju nekaterih debeluhov, sila sumljiv in družbeno škodljiv poklic). Imeli smo se odlično, pili smo čaj in kavo, smukali jutranje kolačke (hvala, Toljen) in višnje (hvala, Barbara), kar nas je prav lepo pripravilo za pogovore o umetnosti. No, iskreno rečeno so nas zjutraj okupirale bolj organizacijske zadeve, smo pa že popoldne modrovali ob Dialogih (“O kuratorjih in razstavah sodobne umetnosti”, št. 5–6, 2007), kar nas je podžgalo k pokosilnemu lenobnemu poležavanju na blazinah v galeriji in kontemplaciji ob pomoči tiskanih medijev.” [11]

Vrata smo vse dni zaklepali ob enajstih zvečer, včasih pa tudi kasneje, in jih odpirali ob desetih dopoldan. Ekipa Škuca je bil skeptičen do takšne “zaključne razstave”, mi pa smo se veselili, da nam je dal prostor, in smo galerijo tudi vsebinsko vključili v okvir LabSUsa. Začasno smo z nekaj gajbami znova vzpostavili pogrešani šank in eno od večernih debat posvetili vprašanju Škucove programske politike nekoč in danes. V galerijo smo prinesli najljubše knjige in nastala je mala začasna knjižnica. Javni dogodki so bili dobro obiskani, odzvali pa so se tudi mediji. Imeli smo tri večerne debate z vabljenimi gosti, šank je zagotovil spodbudo in motivacijo, saj si nismo zatiskali oči pred dejstvom, da neprisiljen pogovor steče le v prostoru, kjer je sogovornik ustrezno stimuliran in se dobro počuti. Pogovarjali smo se o zgodovini in sodobnosti Škuca, o programih Šole za kustose in umetniških izobraževalnih programih, ki jih je vestno proučila Mojca. Prostor smo namenili pogovoru o tem, kako biti umetnik z otroki, hkrati pa smo organizirali dnevni vrtec. Vasja je pripravil Video steno, po ljubljanskih ulicah nam je Mateja Velikonja razkrivala nove in nove grafite in tage, Jaka pa je ponujal svetovanje o internetu za umetnike. Poleg tega smo imeli še zajtrke z rogljički, zabavo s predstavitvijo ob odprtju LabSUsa in zadnji Dan užitka in umetnosti, ki je ponudil klepet, branje poezije, performans in gurmanske užitke na dvorišču, kjer je Vasja zakuril čisto pravi žar.

Vsak dan smo odprli vrata Škuca “za predstavitev umetniških del, idej in konceptov, produkcijo projektov, ljudi za akcijo, pogovor, angažirano obrambo lastnih stališč in kompleksno presojo predstavljenega, prijeten klepet in zaupljivo pomenkovanje, kritiko in empatijo!” Ta nestrukturirani del je bil naš delni poraz: pričakovali smo, da nas bo obiskalo več umetnikov, vendar je bil obisk dogodkov bistveno boljši kakor pa obisk v času, ki je neopredeljeno ponujal druženje in pogovor. Menda se je v kuloarjih razpravljalo o naši vzvišeni poziciji, sami pa nismo pomislili, da skupina sedmih zgovornih kuratorjev, ki jih veže večmesečno druženje, v umetnikovih predstavah morda ni najbolj prijeten sogovornik. Skratka, navala umetnikov v dopoldanskih urah ni bilo. In potem smo izgubili še umetnico: “Pobrala je svoje slike s stene in odšla. Pa ne zameri nam ničesar. Vsaj tako je rekla. To deluje, kakor da nečesa nismo prav dobro zaštekali v situaciji, ki smo jo nastavili skozi strukturo koncepta. Velja razmisliti.” [12]

Ugotovili smo, kako pomembno vlogo (morda celo eno pomembnejših) v razmerju med kustosom in umetnikom imajo medčloveški odnosi. Težavno je bilo ohranjati koncentracijo in energijo. Kaj kmalu smo namreč ugotovili, da ljudje v Škuc prihajajo sveži in naspani, mi pa smo vsak dan bolj utrujeni in izmozgani. Kljub najboljšim namenom nismo v zadostni meri vračunali časa, ki nam ga bo vsak dan požrla organizacija in urejanje gradiva prejšnjega dne, ki ga je bilo treba – tako smo obljubili – vsak dan sproti predstaviti na medmrežju. Kljub temu smo vztrajali po najboljših močeh in razstava, ki je nastajala v času projekta, je zadnji dan dobila sprejemljivo obliko in postala vzporedna z razstavo o desetih letih Sveta umetnosti, ki je domovala v sosednjem prostoru: “Problem je, da nam – ne veš, kaj bo, dokler se ne zgodi – dobesedno zmanjkuje časa, da bi sproti javno arhivirali nepredvidljive dogodke, ki tvorijo LabSUs, vsak trenutek, cel dan, odkar je. (…) Zanimivi, tudi sila naključni gostje, ki govorijo zanimive stvari, zanimivi pogovori so med vsemi vpletenimi, nam pa zmanjkuje časa. Morda je to del čara nepredvidljivosti? Morda njegov ‘temni’ del. Ne vem. Morda je treba na dogajanje pogledati z razdalje, ko se umirijo misli. Po toliko dneh, toliko pogovorih, nepredvidenih srečanjih, toliko dogodkih – utrujeni, a srečni (morda raje: zadovoljni). Zelo utrujeni (zelo zadovoljni?).” [13]

Potem se nismo videli celo poletje, vse do trenutka, ko se je večina LabSUsa sredi avgusta samoiniciativno odpravila na popotovanje po Hercegovini, da bi premislili, kaj se je pravzaprav zgodilo v Škucu. Doma sem, okupirana s preobilico dela, zavidala potujočim in se spominjala LabSUsa, ki je v tednu dni kljub vsem lapsusom ponudil realni in metaforični prostor v polju umetnosti z razrahljanimi časovnimi in prostorskimi determinantami. Tisti, ki so potovali po gričevnatih pokrajinah, so ga začasno znova vzpostavili, razbili rutino, jaz pa sem živela kuratoričin vsakdan. Toda ta vsakdan je še danes drugačen prav zaradi sedemdnevne izkušnje in vseh priprav nanjo. Takole hollywoodsko si upam trditi: Zaradi LabSUsa sem danes drugačna kustosinja! LabSUs je bil skupina, ki je poudarjala posameznikovo angažiranost in odgovornost pri izražanju in udejanjanju stališč ter razvoju okolij za izmenjavo izkušenj in vedenj. LabSUs mi je dal čas, da sem razmišljala o statusu, poziciji in praksi kustosa. Nastal je zato, ker smo vsi občutili nezadovoljstvo z obstoječim načinom produkcijske podstati in galerijsko-muzejskega formalnega okvirja za predstavljanje in distribucijo umetniške produkcije, in zaradi nezadovoljstva z usmerjeno, k določenemu cilju naravnano instrumentalizirano razstavno dejavnostjo, ki ne ponuja časa za raziskovanje, premislek, razpravo, konstruktivno lenarjenje in nered. Vzeli smo si ta čas in ga poskusili ponuditi še drugim. V tem času, ki ni bil usmerjen k cilju, ampak je bil cilj sama pot, smo poudarjali vsebino pred organizacijo.

Seveda nam je bilo jasno, da gre za izjemo, da je galerija še vedno prostor, namenjen temu, da se v njem kaže umetnost, mi pa smo morali za preživetje služiti sistemu. In naša kuratorska naloga ni, da se ukvarjamo zgolj s seboj in svojo prakso, ampak stojimo ob boku z umetnikom. [14] Toda še vedno smo hoteli ostati v polju osebnega. Zato smo v Mestni galeriji Labin pripravili LabSUs osebno/osobno [15] in si postavili pravila: “Pripravili bomo razstavo.”

K sodelovanju lahko vsakdo povabi dva umetniška projekta, ki sta povezana z njegovim dojemanjem osebnega in do katerih ima oseben odnos. Izbor je treba javno utemeljiti, postavitev pa je skupinsko delo vseh sodelujočih kustosov, ki morajo skupaj – v dialogu, prepiru, nesporazumu, konsenzu – doseči najboljšo možno predstavitev projektov.

Razstava, ki se je odprla 20. oktobra, je bila videti skladna in koherentna, kljub temu, da se nismo usklajevali glede izbora avtorjev. Dvojni izziv: odkrito samosoočenje kustosov s svojimi osebnimi preferencami – te še kako vplivajo na kustosovo odločanje, pa če je to navidez še tako strokovno neoporečno – po drugi strani pa postavitev izbranih del in oblikovanje vsebinsko-formalnih kriterijev za tovrstno postavitev, smo uspešno prestali.

Trenutek odmika od produkcijske gonje je pogojeval Ivanin izbor projekta Sastanak, v katerem je Božena Končić Badurina molče performirala v pisarni Mestne galerije. V tem prostoru so imeli udeleženci Laboratorija SU svoja prva delovna srečanja. Odmor je bil drugi Ivanin osebni izbor, saj sta Tanja Dabo in Igor Grubić v gesti mikro-upora in subverzije umetnostnega sistema, sredstva, ki sta jih dobila od Gradskega ureda za kulturu Grada Rijeke, namesto za razstavo uporabila za dopust. Sama sem izbrala knjige, ki so zame eno od središč užitka in intime: pet nežnih avtorskih knjig Hortus conclusus Ksenije Čerče in Huzjanovo instalacijo About words, sentences, paragraphs and an exclamation point, ki je z divjo gesto uničenja kazala na objektnost svoje forme. Petrin izbor je bil premišljen. Razstavila je projekt Vaja za konec sveta, akcija, dokumenti, video projekcija, ki ga je Marko Košnik leta 1994 prijavil na razpis za razstavni projekt Urbanaria tedanjega Sorosovega centra za sodobno umetnost v Ljubljani in bil zavrnjen s pojasnilom, da je avtor s projektom poskušal “demontirati” Sorosovo institucijo. Na razstavi LabSUs osebno/osobno, ki ga je nekdanji Soros organiziral 13 let pozneje, je Petra Kapš vajo postavila v sodobnem kontekstu, Košnik pa je za statiste videa uporabil nas, ki smo po lastni želji postali objekti. Vasja je izbral videoprojekcijo Robertine Šebjanič Bubble ter povabil Romana Zela, da bi delo naredil in situ. Odločil se je za umetnika prijatelja. Kaj bi izbral Jaka, če ne bi bilo Vuka Čosića in njegovega projekta Nacija – kultura? Mojca je prav tako s skrajno natančnostjo izbrala mladega umetnika Simona Macuha, ki ga zanima področje umetniškega delovanja, ki temelji na komunikaciji, postavlja vprašanja in spodbuja k dialogu, tisto področje torej, ki nas je zanimalo v okviru LabSUsa.

Za konec še en lapsus. LabSUsa je bilo konec. Hoteli smo narediti zbornik. Nujno bi morali narediti zbornik. Imeli smo načrte. Imeli smo znanje. Imeli smo ideje. Imeli smo gradivo. Imeli smo celo nekaj volje, a ne dovolj. Denarja pač nismo imeli, a ključna težava je bila, da se projekta nismo dovolj zagreto lotili, in da je potem potonil za gorami drugega dela, projektov, življenja pač, ki si ga je vsak izmed nas spet naložil na rame. Takšen je bil zame LabSUs in teh prispevkov bi moralo biti sedem.


[1] “Should a musician become an orchestra conductor? Should a poet establish a bookstore and become a publisher? Should an artist become a gallerist? Should an artist become an architect? Should a painter become a feature film director? Should a theoretically positioned artist become a hollywood film director?
Should an actor become a film director? Perhaps even more profound examples are: Should a film actor become the head of the NRA? Should a citizen run for political office? Should an actor become the political leader of a country? Should a body builder become a governor? In conclusion, why not have an artist curate the next
Documenta?”

Dara Birnbaum, Answering a Proposition with a Question —Or, What Is Wrong with This Picture?, The Next Documenta Should Be Curated By an Artist, http://www.e-flux.com/projects/next_doc/d_birnbaum_printable.html (5. 3. 2012).

[2] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/50 (14. 3. 2012).

[3] “Kuratorske prakse na slovenskem”, Likovne besede, št. 79, 80 (poletje 2007), str. 8−20.

[4] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/69 (7. 3. 2012).

[5] Prav tam.

[6] Prav tam.

[7] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/77 (10. 3. 2012).

[8] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/category/laboratorij/labsus-blog (25. 3. 2012).

[9] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/94 (14. 3. 2012).

[10] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/95 (9. 3. 2012).

[11] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/98 (9. 3. 2012).

[12] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/102 (14. 3. 2012).

[13] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/105 (11. 3. 2012).

[14] “A dynamic range of activity, paradox, and potential is with the curator. The curators’ role shouldbeand is posed as a conceit or statement or question alongside that of the artist, and this process should not be stopped through excess projection around the historical construction of the idea of what an artist may or may not represent. There is an assumed separation of roles here that does not exist in the most productive projects now and has not done for many years.”

Liam Gillick, Untitled, TheNextDocumentaShouldBeCuratedByan Artist, http://www.e-flux.com/projects/next_doc/l_gillick_printable.html (5. 3. 2012).

[15] http://www.worldofart.org/aktualno/archives/127 (25. 3. 2012).