{"id":164,"date":"2008-03-28T12:41:44","date_gmt":"2008-03-28T10:41:44","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/intervju-z-zdenko-badovinac\/"},"modified":"2019-07-24T23:05:53","modified_gmt":"2019-07-24T21:05:53","slug":"intervju-z-zdenko-badovinac","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/intervju-z-zdenko-badovinac","title":{"rendered":"Intervju z Zdenko Badovinac"},"content":{"rendered":"

Petra Mili\u010d<\/strong><\/p>\n

\u0160e preden sem vstopila v moderno galerijo, sem za\u010dutila kaos v njej. Zdenka Badovinac je popolnoma nedosegljiva, ker je dobesedno lete\u010da. Galerija je namre\u010d v popolni prenovi \u017ee od lani in ni \u0161e jasno, kdaj bodo vrata zopet odprta za javnost. Skrbno zapakirane \u0161katle z umetni\u0161kimi deli so vsepovsod in \u010dakajo na odvoz v skladi\u0161\u010da, kjer bodo shranjene do ponovnega odprtja. Pisarne so nabite z gorami papirjev in katalogov, nekateri po mizah, drugi v \u0161katlah, mejli \u0161e kar prihajajo in telefoni zvonijo. Vsakdanje delo poteka naprej. \u010clovek si pravzaprav te\u017eko predstavlja, da se nekdo v vsej tej zmedi znajde. Ob\u010dutek, ki sem ga dobila ob pogovoru z Zdenko Badovinac, je, da s tem nima posebnih problemov in da je multiprakti\u010dna \u017eenska, ki z lahkoto operira s tremi ali \u0161tirimi stvarmi naenkrat, s sto procentno fokusiranostjo. Njeno delo je \u017ee ve\u010d kot dvajset let usmerjeno v Moderno galerijo v Ljubljani, katere direktorica je postala leta 1993. \u0160tudirala je umetnostno zgodovino in filozofijo ter je kot kustosinja sodelovala in bila povabljena k sodelovanju pri mnogih razstavah tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Kontinuirano nastopa na razli\u010dnih konferencah, \u017eirijah, je \u010dlanica v mednarodnih boardih, kamor jo vabijo razli\u010dni strokovnjaki s podro\u010dja umetnosti. Eden njenih najve\u010djih dose\u017ekov v ve\u010d kot dvajsetletni karieri je iniciacija prve zbirke vzhodnoevropske umetnosti v Moderni galeriji, ki se imenuje Arteast 2000+.<\/p>\n

Kaj bi ozna\u010dili kot prelomnico oziroma za\u010detke sodobne umetnosti v Sloveniji in kak\u0161na je bila takrat va\u0161a pozicija v svetu umetnosti?<\/strong><\/p>\n

Te\u017eko vpra\u0161anje….(smeh). Odvisno o \u010dem govorimo. \u010ce govorimo o za\u010detku sodobne umetnosti, moramo malce zakomplicirat, ker potem verjetno govorimo o razliki z modernizmom. V tem kontekstu pa je zelo te\u017eko govorit o \u010dasovnih prelomnicah, ker modernizem tudi \u0161e vedno traja. Recimo, da i\u0161\u010demo histori\u010dne linije sodobne umetnosti. Te obstajajo vzporedno z modernizmom skozi celo 20 stoletje. Tisto kar danes imenujemo sodobna umetnost so vse te heterogene prakse, prakse ki ne visijo 100% na umetni\u0161kem objektu, prakse, ki se zanimajo za svoj kontekst in imajo neko linijo, ki jo lahko vle\u010demo od histori\u010dnih avantgard naprej, preko mnogih skupin, skozi 20. stoletje od Bauhausa, Kobre, situacionistov, skupine, ki so se navezovale na izku\u0161njo Bauhausa, omeniti moramo tudi Duchampa, ki je eden klju\u010dnih avtorjev na tej liniji, povojne prakse, ki se koncentrirajo v 60ih letih in ki napovedujejo nek za\u010detek postmodernizma. Tukaj bi verjetno razli\u010dni strokovnjaki razli\u010dno govorili o tem kaj je postmodernizem, ampak jaz osebno mislim, da se je za\u010del prav v 60ih letih ko se je umetni\u0161ko delo otreslo nujnosti biti objekt in je postalo heterogeno v smislu produkcije, prezentacije, \u010dasa in tudi trajanja. Tako da mnoge stvari \u0161e niso \u010disto jasno definirane. Gre pa za razliko med modernizmom in sodobno umetnostjo z mislijo na vse to, tudi na to histori\u010dno linijo. Eni o teh praksah govorijo v okviru modernizma samega, kot da je to \u017ee ena modernisti\u010dna tradicija. Jaz lo\u010dujem dve liniji modernizma: ena je ta, ki vodi do objekta samega po sebi \u2013 umetni\u0161ko delo je to kar vidi\u0161 in ni\u010d ve\u010d. Recimo, da kulminira v minimalizmu. Potem pa imamo tukaj \u0161e linije, ki problematizirajo taka razmi\u0161ljanja, problematizirajo umetni\u0161ko delo kot objekt in kar je \u0161e bolj bistveno, problematizirajo avtorstvo umetni\u0161kega dela. Zato imamo na tej liniji tudi dosti kolektivov oziroma umetnikov, ki spreminjajo svoje ime in podobno. Ko govorim o dana\u0161nji umetnosti, govorim predvsem o umetnosti, ki nadaljuje linijo avantgarde, neoavantgarde, Duchampa…\u010ce se osredoto\u010dimo na slovenski prostor, pa se je ta pojem za\u010del intenzivneje uporabljat z Weiblovim U3jem leta 1997, takrat se je bolj jasno za\u010delo govorit o razliki med sodobnostjo in modernizmom v tem pomenu besede, ki sem ga zgoraj opisala.
\nVes ta proces se je torej odvijal pred mojimi o\u010dmi, vse to sem spremljala, v Moderni galeriji sem za\u010dela leta 1987, na mesto direktorice pa sem stopila \u0161est let kasneje.<\/p>\n

Kdaj se v Sloveniji pojavi naziv kustos?<\/strong><\/p>\n

S tem mislite bolj na kustosa kot avtorja razstave. Jaz sem se prvi\u010d podpisala kot kustos razstave, v smislu nekega avtorskega dela, na razstavi Dube Sambolec. Mislim pa, da se je kdo v mojem krogu \u017ee v 80ih letih podpisoval kot kustos razstave. Mo\u017eno je, da je bila to Marina Gr\u017eini\u010d pri kak\u0161nih manj\u0161ih projektih. Moja prva razstava je bila v Metliki, pripravila sem jo z kolegico Sonjo Bezen\u0161ek. Obe sva Metli\u010danki in bili sva so\u0161olki na faksu. Takrat sva sodelovali pri manj\u0161i seriji razstav Likovna razmerja in \u010de me spomin ne vara, sva naredili dve razstavi te serije. No in takrat smo k sodelovanju povabili razli\u010dne sodobne slikarje. To je bilo leta 84, tako da je bilo takrat predstavljenih \u017ee kar nekaj najbolj opaznih slikarjev, kot je bil Sergej Kapus, Zdenko Huzjan, Zvonko \u010coh. Poleg tega pa sem imela tudi Stupico, kar je zanimivo in kar se mi je kasneje tudi pogosto dogajalo, da sem me\u0161ala razli\u010dna obdobja. Tudi ko sem delala sodobne razstave sem posegla po tradicionalistih, ampak takrat to ni bilo tako ozave\u0161\u010deno.
\nVloga kustosa se je spreminjala skozi zgodovino in ena bolj pomembna meja, prelomnica, je bila leta 72 ko je Harald Szeman naredil Dokumento 5 in s tem tudi on definiral novo avtorsko vlogo kustosa, kar je pritegnilo mnoge polemike. Takrat je pri\u0161lo tudi do napadanja kustosev, da prevzemajo vlogo umetnika, ker se imajo za neke avtorje. Vendar od takrat naprej kustosi tako delajo. V nekem \u0161ir\u0161em mednarodnem prostoru se tretirajo kot ljudje, ki na avtorski na\u010din pripravijo razstavo. So torej kustosi razstave in danes pomeni to nekaj drugega kot v preteklosti. V slovenskem prostoru pa mislim, da se je to za\u010delo \u0161ele proti koncu 80ih let. Prej so kustosi sicer \u017ee obstajali ampak jaz mislim, da si niso drznili podpisat svojega imena pod razstavo. Prej bi rekla, da je \u0161lo za predsodek, kot pa da to ni obstajalo. Saj pravim, morda Marina Gr\u017eini\u010d, nato je bila razstava Dube Sambolec in po tem smo se nekako vsi tukaj za\u010deli podpisovati kot kustosi.<\/p>\n

Kako bi va\u0161e za\u010detke v moderni galeriji, takratno umetni\u0161ko sceno primerjali z dana\u0161njo in polo\u017eaj umetnika v primerjavi z danes?<\/strong><\/p>\n

Mislim da je bila takrat, ko sem jaz pri\u0161la v moderno galerijo pomembna prelomnica v mnogih smislih. Konec je bilo obdobja na\u0161e dr\u017eave, socializma. V 80ih so se tudi kulminirale neke dejavnosti v smislu civilne dru\u017ebe ki so bile tako mo\u010dne da se do danes v taki inenzivnosti kaj podobnega ni nikoli ponovilo. \u010ce govorimo o umetni\u0161ki sceni v 80ih letih, seveda ne moremo mimo tega, da je obstajal en pomemben segment te scene prav v tako imenovani subkulturi. Institucije so takrat podpirale bodisi trendovsko umetnost ali pa bolj tradicionalne moderniste. Obstajal je tudi odpor do nekaterih umetnikov, ki so bili \u017ee vidno pomembni, na primer Irwini (ker so bili dru\u017ebeno kriti\u010dni, ker so uporabljali nek novi jezik, novo estetiko ki jo takratni strokovni establishement ni dojel in sprejel) in ki takrat \u0161e niso imeli dostopa do moderne galerije. Druga\u010de pa se ekonomsko, v smislu pogojev produkcije od takrat naprej ni kaj bistveno spremenilo. Danes sicer obstajajo galerije ampak premalo je takih, ki bi skrbele za umetnike. \u0160e vedno se ni razvil trg, ki bi pomagal umetnikom, da bi sploh kaj prodali in da bi se jim izbolj\u0161ali pogoji produkcije pa tudi da bi se la\u017eje vklju\u010dili v nek network, kar je pomembno in za kar tudi poskrbijo galerije. Galeristi ne le da prodajajo umetni\u0161ka dela, ampk tudi poskrbijo za posameznega umetnika kako se promovira . To je en sistem, ki tukaj \u0161e ni razvit. Na tem podro\u010dju se od za\u010detka 90ih ni kaj dosti spremenilo. Po padcu re\u017eima se je nekaj zgodilo. Mislim da so predvsem od zunaj gledali na Slovenijo in na biv\u0161o Jugoslavijo nasploh kot: \u00bbNo pa se je zgodilo. Znebili so se hudi\u010da sedaj bo pa tukaj nek blazen bum ustvarjalnosti\u00ab. Pa ni bilo tako. Jaz mislim, da je bila ta energija mo\u010dnej\u0161a v 80ih in je napovedovala te spremembe. So pa umetniki postali dosti bolj pragmati\u010dni, kar pa se mi zdi da je nek splo\u0161en fenomen. Vendarle pa se je \u017ee napovedovala mo\u017enost tr\u017eenja. Umetniki so imeli mo\u017enost razstavljati tudi \u017ee zunaj meja in v tujini so se pojavljajla \u0161tevilna pri\u010dakovanja, kako naj ta umetnost iz vzhoda izgleda. Absolutno je takrat pri\u0161lo do pove\u010danega interesa za umetnost iz vzhoda na sploh. Vse do danes so bili razli\u010dni vzponi in padci teh pri\u010dakovanj ter volje in \u017eelja prezentirati tovrstno umetnost.<\/p>\n

Ali se vam zdi, da ima slovenska sodobna umetnost kak\u0161ne zna\u010dilnosti, ki so opazne oziroma ali lahko govorimo o posebni prepoznavnosti? Ali bi lahko rekli, da je primerljiva s sodobno umetnostjo ve\u010djih narodov not npr. ZDA, Nem\u010dije, Francije in tudi ali je produkcija primerljiva z velikimi narodi. <\/strong><\/p>\n

V \u010dasu modernizma se je sicer govorilo o nekem liri\u010dnem subjektu v slovenski umetnosti. Sama se s tem nisem nikoli ukvarjala ali resno razmi\u0161ljala v kolik\u0161ni meri to dr\u017ei, ampak gotovo obstajajo zna\u010dilnosti, ki so povezane s samim kontekstom. Zagotovo gre za dolo\u010dene vsebine, prijeme, neko tradicijo, ki dolo\u010dajo geste bolj specifi\u010dno kot kje drugje. Koliko pa so primerljivi oziroma enako dobri kot katerikoli drugi umetniki je pa vpra\u0161anje kriterijev. Zelo te\u017eko je odgovoriti na to vpra\u0161anje \u010de ne vemo kako to ocenjujemo, vpra\u0161anje kriterijev pa se je tudi \u017ee spreminjalo in spremenilo. \u010ce smo torej nekje v \u010dasu modernizma govorili, da nezahodna umetnost v glavnem samo posnema vzhod in to z zamudo, potem danes ne moremo ve\u010d tako govorit, kajti marsikaj se je problematiziralo. Pri tem pa obstaja tudi vpra\u0161anje kaj sploh dolo\u010da kvaliteto posameznega dela. Ali je to originalni postopek (se pravi, da je ta kvaliteta kdo je nekaj prvi naredil) ali je to, kako umetni\u0161ko delo naslavlja svoj kontekst, ko odra\u017ea lokalno tradicijo. Tu je mnogo vpra\u0161anj kako se sploh opredeliti do tega in dvomim da bi lahko ustvarili univerzalne kriterije za vse ve\u010dne \u010dase. Tisto, kar bi jaz rekla je, da je v Sloveniji ali pa na podro\u010dju nekdanje Jugoslavije zagotovo nekaj umetnikov, ki bi definitivno morali biti vklju\u010deni v pomembne svetovne zbirke. Se pravi po kriteriju, ki jih naredi enako dobre in enakovredne kot druge. Vendar ko govorim o vklju\u010devanju v pomembne mednarodne zbirke govorim spet iz drugega vidika kot bi morda govoril zahodni muzealec. Meni se zdi recimo pomembno, da so Irwini in Marjetica Potr\u010d, Marko Peljhan,… vklju\u010deni v zbirke, ki so svetovno znane zato ker gotovo pomenijo nekaj pomembnega ne le za na\u0161, ampak tudi za \u0161ir\u0161i prostor. Brez dvoma govorijo z jezikom, ki je \u0161ir\u0161e razumljiv obenem pa nosijo dolo\u010dena sporo\u010dila ki so vezana na nek kontekst in tega ne skrivajo.<\/p>\n

Kaj pa mislite da najbolj vpliva na umetnike in njihova dela v Sloveniji?<\/strong><\/p>\n

To je odvisno od tega, kako se umetnik sam v osnovi usmeri. Umetnik se na svoj na\u010din \u017ee odlo\u010di za, na primer, dolo\u010deno estetiko. S tem \u017ee naredi filter in odlo\u010ditev katere, oziroma kak\u0161ne vplive bo sprejemal. \u010ce se umetnik odlo\u010di, da bo slikal abstraktno sliko, bo verjetno sprejemal bolj vplive profesorjev na akademiji, ki \u017ee delajo v tej nameri. Ko bo hodil po svetu bo bolj opazoval te stvari in bo manj razmi\u0161ljal o politi\u010dni situaciji v Sloveniji ali pa v globalnem smislu. \u010ce pa gre na primer za konceptualnega umetnika, pa bo odprt tudi do dru\u017ebe in bo morebiti iskal socialne probleme. Ali pa se bo ukvarjal s problemi urbanizma, arhitekture, ki ni dovolj vidna… Odvisno od posameznega estetskega koncepta, ki pa tudi \u017ee vnaprej ustvarjajo filtre.<\/p>\n

Kaj pa politi\u010dni vplivi v umetnosti?<\/strong><\/p>\n

Pri nas umetnost niti ni tako politi\u010dna kot bi lahko bila glede na to, da je ta trend \u017ee ve\u010d kot desetletje prisoten zunaj. Mnoge razstave sicer predstvaljajo umetnost ki nosi to zavest o dru\u017ebi, o politiki in podobno. Je nekaj umetnikov, mlaj\u0161ih, pa tudi teh, ki se \u017ee od nekdaj s tem ukvarjajo. Da bi bilo to nekaj prevladujo\u010dega pa ne morem re\u010di, kajti akademija je \u017ee taka, da vzgaja umetnike v dosti tradicionalnem duhu, tako da bi bilo vsekakor presenteljivo, \u010de bi imeli tak\u0161ne radikalne umetnike.<\/p>\n

Kaj menite, v kolik\u0161ni meri je pri razstavi delo kustosa pomembno? Ali bi lahko rekli, da obstaja razlika v vlogi kustosa v Evropi in v ZDA? <\/strong><\/p>\n

Jaz mislim, da gre predvsem za individualne razlike, te\u017eko bi opredelila razlike v geografskem smislu. Seveda je mo\u017eno govorit o razlikah med kustosi, ki delajo v bolj\u0161ih pogojih ali pa v slab\u0161ih. Kustos, ki dela v MoMi in kustos ki dela v \u0160kucu, zagotovo delata na druga\u010den na\u010din.
\nGlede pomembnosti kusosevega dela je tudi razli\u010dno. \u010ce gre za skupinsko razstavo ali pa za razstavo s tezo, z nekim osebnim konceptom, ki ga celo kustos oblikuje, potem je vloga kustosa dosti klju\u010dna. \u010ce pa gre za monografsko predstavitev umetnika, potem verjetno umetnika zelo zanima kako bo njegovo delo prikazano. In tu je spet odvisno od dialoga, ali prevlada kustos ali umetnik. Tukaj imamo zelo razli\u010dne izku\u0161nje. V\u010dasih ho\u010de imeti umetnik popolno kontrolo nad prezentacijo svojega dela, v\u010dasih pa mu kustos vse naredi. Mislim, da je delo kustosa stvar pogajanja.<\/p>\n

Kak\u0161en pa je ve\u0161 na\u010din dela?<\/strong><\/p>\n

Jaz v glavnem delam razstave z neko tezo, z nekim konceptom. Dostikrat posku\u0161am dat razstavam avtorsko noto v smislu, da \u017ee sama selekcija umetnikov pod\u010drtuje dolo\u010deno idejo, ki jo imam. Pri sami prezentaciji, postavitvi, sicer sodelujem z umetniki, jih vpra\u0161am, \u0161e posebej pri individualnem delu, na kak\u0161en na\u010din naj bi bilo prezentirano, vendar pa si celotno postavitev ponavadi zamislim sama.<\/p>\n

Kako vi pridete do teze oziroma nekega koncepta, kaj vas navdihne? <\/strong><\/p>\n

Vsak kustos se odlo\u010di za svojo linijo, tako kot umetnik; za svoj svet. Jaz se recimo ne ukvarjam z abstraktnim slikarstvom, tako da bi bilo zelo \u010dudno \u010de bi naredila izbor v tej smeri, ni pa izklju\u010dujo\u010de. Morda pa me kaj pritegne in se za to odlo\u010dim. Moje razstave so v zadnjiih desetih letih v glavnem povezane z prostorom Vzhodne Evrope, s procesi zgodovinjenja, govorim lahko celo o seriji razstav, ki se vrtijo okoli teh vpra\u0161anj. Moje koncepte in moje delo je ve\u010dkrat narekoval dru\u017ebeno politi\u010dni kontekst, nova geografija v Evropi v za\u010detku devetdesetih let.<\/p>\n

Ali pridete do koncepta\/ideje bolj pogosto na osnovi umetni\u0161kih del, ki jih vidite ali imate v ve\u010dini primerov najprej koncept in potem izberete katerega umetnika oziroma umetni\u0161ka dela boste vklju\u010dili v razstavo?<\/strong><\/p>\n

Razli\u010dno. \u010ce govorim o Vzhodni Evropi, o procesih redefiniranja zgodovine, gre dostikrat za probleme ki so v ospredju. Pri drugih razstavah, recimo pri bienalih pri katerih sem sodelovala, ali pri mednarodnih razstvah, ki so bile bolj vezane na sodobno umetnost pa je res, da sem bila dostikrat inspirirana od umetnikov in njihovih del.<\/p>\n

Ko sva \u017ee ravno pri vzhodnoevropski umetnosti. Vi ste zasnovala tudi zbirko, ki se imenuje Arteast 2000+ . Kdaj se je vse skupaj za\u010delo, kdaj in kako je pri\u0161lo do ideje za to zbirko? Predvidevam, da ste pri tem sodelovali z mnogimi strokovnjaki tako v tujini kot tudi pri nas. Kdo so bili tej ljudje? <\/strong><\/p>\n

Vse se je za\u010delo leta 1998, ko sem naredila razstavo Body and The East. Takrat sem si izbrala metodologijo dela, ki je vklju\u010devala svetovalce iz razli\u010dni dr\u017eav vzhodne Evrope. V vsaki od teh dr\u017eav sem imela svetovalca, ki mi je pomagal izbrati dela in ki je napisal tudi tekst za katalog. Nekatere sem poznala od prej, nekatere sem poiskala in se na njih obrnila kasneje. Razstava Body and The East se je izkazala kot zelo uspe\u0161na in predvsem tudi potrebna, tako da sem razmi\u0161ljala, da bi bilo mogo\u010de to dobro nadaljevat in sem logi\u010dno pri\u0161la do ideje, da se naredi ta zbirka. Pri zbirki sem imela le 4 svetovlace, in sicer Harald Szemann je bil za zahodni svet, moj kolega Igor Zabel mi je svetoval za podro\u010dje Jugoslavije, Pjotr Pjotrovski za centralno Evropo in Viktor Misiano za Rusijo. V zbirki je okoli 140 del, razli\u010dnih medijev, od fotografije, videa, risbe, slike, vse.<\/p>\n

Na kaj pa ste pozorni pri posameznem umetni\u0161kem delu ko sestavljate zbirko? Kateri so dejavniki, ki vplivajo na to, ali boste umetni\u0161ko delo umestili v zbirko ali ne?<\/strong><\/p>\n

V zbirko vklju\u010dujemo v glavnem tista dela, ki jim re\u010demo da so \u00bbmuzejska dela\u00ab. To pomeni, da so kapitalna dela dolo\u010denega umetnika. Kaj pa je kapitalno delo pa zopet ni enozna\u010dnega odgovora. Gre za delo, ki najbolj reprezentira problematiko, s katero se je umetnik ukvarjal in ki jo je tudi najbolj uspe\u0161no podajal.<\/p>\n

Azijska umetnost je trenutno v vzponu, predvsem kitajska. Nakup umetnine je tam danes zelo dobra in pogosto prakticirana investicija denarja, tudi zaradi dodatnih davkov ki so jih uvedli na zemlji\u0161\u010da. Kaj menite o tem in na splo\u0161no o kitajski umetnosti glede na to, da je na sceni \u0161ele kraj\u0161e obdobje? Kam peljejo visoke cene mladih kitajskih umetnikov na svetovnem trgu umetnosti? Ali lahko situacijo primerjamo z evropsko v preteklosti?<\/strong><\/p>\n

Kitajske situacije sicer ne poznam preve\u010d dobro, mislim pa, da je to en novi svet, ki ga Artmarket odkriva in verjetno je tam velik potencial. Na Kitajskem se obra\u010da nov velik kapital, kar je evidentno tudi iz drugih sfer \u017eivljenja. To so popolnoma normalni procesi, ki pa imajo svoje lokalne specifike. Vem, da se zida ogromno \u0161tevilo muzejev, da se ustvarjajo privatne kolekcije, da so tam tuji galeristi ki odpirajo svoje prostore.. Kar je dobro, vendar pa so morali mnoge stvari pre\u010distit. Najverjetneje se bo ustvaril nek specifi\u010dni trg z umetninami, ki bo morebiti imel tudi vpliv na \u0161ir\u0161i mednarodni trg. Zanimanje za kitajsko umetnost je ogromno, kar je lahko modno lahko pa da bo trajalo dlje \u010dasa, saj gre za veliko populacijo.
\nCene so odvisne od ponudbe in povpra\u0161evanja, kako trg funkcionira. To pa za mladega kitajskega umetnika ki danes prodaja po vrtoglavih cenah, nikakor ne pomeni, da \u010dez nekaj let ne bo nih\u010de ve\u010d vedel zanj. Poznamo take fenomene. Tudi v Evropi smo imeli v 80ih letih bum novih slikarjev. Nem\u0161ki umetniki, ki so prodajali slike po astronomskih cenah in je bil trg takrat umerjen na njih. Marsikdo od njih je danes \u017ee \u010disto pozabljen. Je pa te\u017eko napovedovat.<\/p>\n

Na kaj ste pri nekem delu, naj bo to slika, video, ….katerikoli medij pozorni oziroma kak\u0161no sporo\u010dilo vam mora dat, da pri vas vzbudi interes. Kateri projekt v va\u0161i karieri kustosa vam je najbolj ostal v spominu? <\/strong><\/p>\n

Nimam najljub\u0161ega projekta, ampak zagotovo so bili tej projekti, ki so bili povezani z Vzhodno Evropo, kot so Body and The East in zbirka zelo pomembni tudi v smislu moje kariere .
\nKaj me pritegne pri umetni\u0161kem delu je zelo te\u017eko re\u010di z eno samo besedo oziroma ne gre le za eno stvar. Kot profesionalec gleda\u0161 na umetnost skozi svoj filter in nehote i\u0161\u010de\u0161 nekaj, kar najbr\u017e nosi\u0161 \u017ee v sebi.<\/p>\n

Ali se vam zdi, da je v Sloveniji na splo\u0161no premalo prodajnih galerij?<\/strong><\/p>\n

Ja, mislim da. Mislim, da je premalo resnih komercialnih galerij, ki bi skrbele za umetnike v tem smislu kot sem prej govorila. Najbolj\u0161a je absolutno Galerija Gregor Podnar in upam, da bo ostal tu v Ljubljani, da se ne bo kompletno preselil v Berlin.<\/p>\n

Zahvaljujem se Zdenki Badovinac za \u010das, ki si ga je vzela, da je nastal ta intervju.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Petra Mili\u010d \u0160e preden sem vstopila v moderno galerijo, sem za\u010dutila kaos v njej. Zdenka Badovinac je popolnoma nedosegljiva, ker je dobesedno lete\u010da. Galerija je namre\u010d v popolni prenovi \u017ee od lani in ni \u0161e jasno, kdaj bodo vrata zopet odprta za javnost. Skrbno zapakirane \u0161katle z umetni\u0161kimi deli so vsepovsod in \u010dakajo na odvoz […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"categories":[45],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/164"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=164"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/164\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":14697,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/164\/revisions\/14697"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=164"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=164"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=164"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}