{"id":11027,"date":"2017-03-01T13:08:13","date_gmt":"2017-03-01T11:08:13","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=11027"},"modified":"2018-09-25T13:48:40","modified_gmt":"2018-09-25T11:48:40","slug":"seminar-iz-pisanja-opisi-umetniskih-del-za-razstavo-neki-pise-v-galeriji-vodnikove-domacije","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/11027","title":{"rendered":"Seminar iz pisanja: Opisi umetni\u0161kih del za razstavo Neki pi\u0161e v Galeriji Vodnikove doma\u010dije"},"content":{"rendered":"

Svet umetnosti | \u0160ola za kuratorske prakse in kriti\u0161ko pisanje | Leto 16<\/p>\n

\n

Udele\u017eenke Sveta umetnosti<\/em> Ur\u0161ka Aplinc, Maja Burja, Anabel \u010cernohorski, Nika Ham, Ajda Ana Kocutar<\/strong> in<\/strong> Iza Pevec <\/strong>so v sklopu seminarja iz pisanja sodelovale pri pripravi opreme razstave Neki pi\u0161e<\/a><\/em> v Galeriji Vodnikove doma\u010dije.<\/p>\n

\n

\"Mina<\/p>\n

Mina Fina, Let this emptiness<\/em><\/strong>
\ntisk na folijo, laserski tisk, oglje, 2014<\/p>\n

Na papirju in foliji natisnjeni podobi dopolnjuje citat francoskega filozofa Jeana Baudrillarda, ki je z ogljem v pi\u0161i-bri\u0161i tehniki in v mehki kaligrafski potezi izpisan na steni. Upodobitve delujejo intimno in izpovedno, saj risbe in zapisi, ki so osnova za postavitev, izhajajo iz umetni\u010dine skicirke. So del njenih osebnih opa\u017eanj, dnevni\u0161kih zapisov, intimnih do\u017eivetij in razmi\u0161ljanj. Silhuete teles, ki jih skicira, so pogosto v eroti\u010dnih pozah, vendar jim umetnica znotraj svojega izpovednega sveta namenja novo vlogo. Novo polje branja \u017eenske podobe na tem mestu odpira Baudrillardov citat o nasmehu, ki je eden od fragmentov, ki so se povsem slu\u010dajno zna\u0161li v umetni\u010dini skicirki.<\/p>\n

Ajda Ana Kocutar<\/strong><\/p>\n

—<\/p>\n

\"Bojan<\/p>\n

Bojan Mijatovi\u0107<\/strong>, Kuhinja<\/em><\/strong>
\nfotografska serija, 2013<\/p>\n

Fotografska serija Kuhinja<\/em> v snapshot<\/em> estetiki dokumentira raznovrstne prizore in motive doma\u010dega kulinari\u010dnega ustvarjanja. Prepoznaven humor avtorjev pogled na vsakdanje prehranjevanje odmika od prevladujo\u010de estetizacije hrane. Sodobni trend estetizacije je nedvomno povezan tudi s samoprezentacijo posameznikov. V tem vidiku Kuhinja <\/em>nudi iskrenej\u0161i vpogled v vsakodnevni obrok, ki je ve\u010dinoma zaznamovan s humorjem, obi\u010dajnostjo hitrega prigrizka, pogosto na meji spodletelosti (stopljena d\u017eezva in na toaster prilepljen toast). To noto stopnjujejo hipni na\u010din upodabljanja, ki primarni motiv pogosto pu\u0161\u010da neoster, in spremljajo\u010di zapisi. Napisi so pogosto vsakdanje preprosti in o\u010ditno navajajo, kar vidimo na fotografiji (kava, smuti, sol<\/em> \u2026), pri \u010demer ne izostanejo prav tako vsakdanje slovni\u010dne napake (dva jajca na oko<\/em>) in zavedanje o lastnem umetni\u0161kem postopanju (neki pi\u0161e<\/em>).<\/p>\n

\"Bojan<\/p>\n

Bojan Mijatovi\u0107<\/strong>, Cow Experiment<\/em><\/strong>
\nfotografska serija, 2014<\/p>\n

\u00a0<\/em>S serijo Cow Experiment <\/em>je avtor posegel v lasten fotografski arhiv in se osredoto\u010dil na motiv krave. Ugotovil je, da nikoli ni fotografiral zgolj krave, saj je na fotografiji vedno prisotno tudi ozadje. V poskusu, da bi pridobil fotografijo (zgolj) krave, je motiv krave izrezal iz fotografij. Ostanki geste izvzemanja z nerodnostjo poteze opozarjajo sami nase in na avtorjevo manipulacijo, kar odpira \u0161ir\u0161a vpra\u0161anja inherentnosti manipulacije vsakr\u0161nemu posredovanju realnosti. Manipulacijo je Mijatovi\u0107 \u0161e stopnjeval s svobodnim kola\u017eiranjem in poimenovanji. Gledalca prepri\u010duje, da je kola\u017eirana krava prav toliko \u201ckrava\u201d <\/em>kot je lahko tudi \u201cpunca\u201d<\/em> ali \u201cmedo\u201d<\/em>. Kot na fotografiji nikoli ni samo krava, tudi Mijatovi\u0107eva krava ni le krava.<\/p>\n

Iza Pevec<\/strong><\/p>\n

—<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Nevena Aleksovski<\/strong>, Danes si ti<\/em><\/strong>
\nrisbe, 2016\u20132017<\/p>\n

Risbe Nevene Aleksovski z igrivim sopostavljanjem grobe risbe in besedila delujejo kot odlomki nekega dnevni\u0161kega zapisa, ki razkrivajo dolo\u010deno intimo, a to hkrati tudi fragmentirajo, multiplicirajo in jo delajo skoraj nedostopno. Skupina risb tako ne u\u010dinkuje kot enozna\u010dna celota, temve\u010d kot preto\u010dno mesto nestalnosti identitet. Za gledalca tvori rebus, ki mestoma obljublja bli\u017eino in identifikacijo, sicer pa vzpostavlja distanco in se izmika neposrednemu branju. S tematiziranjem ob\u010dutij, kot so melanholija, osamljenost in tesnoba, risbe obravnavajo banalnost vsakodnevne izku\u0161nje bivanja v svetu, ki umetnici in gledalcu ne obljublja ve\u010d gotovosti.<\/p>\n

Ur\u0161ka Aplinc<\/strong><\/p>\n

—<\/p>\n

\"Maks<\/p>\n

Maks Bricelj<\/strong>, Spremljevalna beseda<\/em><\/strong>
\n2016\u20132017<\/p>\n

Umetnik\u00a0Maks Bricelj\u00a0z risbo, kola\u017eem in asembla\u017eem na spro\u0161\u010den in spontan na\u010din ustvarja prostor, nasi\u010den z obiljem vizualnih elementov in razmerij. Podobe masovne in popularne kulture, najdene predmete in potro\u0161ni\u0161ke produkte rekontekstualizira in jih sopostavlja z besedili v obliki anekdoti\u010dnih zabele\u017ek, besednih iger in napisov iz revij, letakov ter embala\u017e.<\/p>\n

Humoren in samoironi\u010den nagovor izpostavlja mesta napak, absurda in nesmislov v komunikaciji. S sprevra\u010danjem konvencij vizualne komunikacije ter privzemanjem kli\u0161ejev, sloganov in krilatic, se umetnikov nagovor in namera zakrivata, pomeni plastijo, pozorna zaznava pa je zaradi nemo\u017enosti razbiranja bistvenega in sporo\u010dilnega ovirana. Z raziskovanjem subtilnih prekrivanj in razhajanj intimnih ter kolektivnih sledi bivanja, razmi\u0161lja o frustracijah sodobnega, informacijsko nasi\u010denega obstoja, ki je zaseden z iskanjem lastnega smisla.<\/p>\n

Maja Burja<\/strong><\/p>\n

—<\/p>\n

\"Horrid<\/p>\n

Horrid Habits<\/strong>, Sad Dead<\/em><\/strong>
\nolje na platnu, 2015<\/p>\n

Pogost motiv v delih Jake Vatovca je okostnjak ali zgolj lobanja, ki je tradicionalni simbol in personifikacija smrti. Posamezni detajli shematizirane lobanje delujejo kot znaki. Linija \u010drtic nakazuje na zobe, trikotnik stoji za nosno odprtino. Opazimo tudi uho in obris vratu ter kapljice, ki predstavljajo solze. Prekri\u017eani kosti ob vratnem delu mrtveca se pogosto pojavljata na piratskih zastavah in sta zna\u010dilen element umetnikovega imaginarija. Zanj zna\u010dilna barvna paleta zajema vijoli\u010dno, \u010drno in belo barvo ter njihove kombinacije, s \u010dimer ustvarja prehajanje med ozadjem in izrisano podobo.<\/p>\n

Horrid Habits<\/strong>, If I win in a battle with myself I lose #2<\/em><\/strong>
\nakril, kola\u017e in odtis s hektografskim papirjem, 2017<\/p>\n

V prednjem planu dela If I win in a battle with myself I lose #2 <\/em>(v prevodu: \u010ce zmagam v boju s seboj, izgubim, \u0161t. 2<\/em>), je obris, okoli katerega so \u0161tevilke. Prepoznavanje pomena podobe je ote\u017eeno, saj umetnik obliko zabrisuje z razli\u010dnimi sredstvi, rezi in dodajanjem barvnih ploskev. V kolikor obris prepoznamo kot lobanjo, podobo pove\u017eemo s \u010dlove\u0161ko anatomijo. Izpostavljena je tudi risba vodoravno obrnjene osmice, znaka za neskon\u010dnost. Gre za uroboros, ka\u010do, ki se zajeda v svoj rep, in prav tako simbolizira neskon\u010dnost, toda v smislu cikli\u010dnosti. Nad to podobo je na vijoli\u010dni podlagi komaj \u0161e berljiv napis miasma. <\/em>Miazma je po nekaterih starej\u0161ih teorijah izparina gnilih organskih snovi in povzro\u010ditelj nalezljivih bolezni. Beseda izvira iz stare gr\u0161\u010dine in se pogosto povezuje s \u010drno smrtjo, kugo, ki je v 14. stoletju razsajala po Evropi.<\/p>\n

Horrid Habits<\/strong>, Ever<\/em><\/strong>
\nprojekcija, 2015<\/p>\n

Delo Ever <\/em>je nastalo z manipuliranjem podob, najdenih na spletu. Umetnik je vanje posegal, jih rezal, kombiniral, razpostavil na razli\u010dne na\u010dine in dosegel u\u010dinek, ki je blizu tehniki kola\u017ea. Poimenovanje izvira iz komaj \u0161e berljivega angle\u0161kega napisa EVER<\/em> (ostanek napisa NO MORE STRESS. EVER<\/em>). Drugi napis na vrhu dela sodi k mrtva\u0161kemu karnevalskemu sprevodu. V idilo popolne po\u010ditni\u0161ke destinacije, pla\u017ee s palmami, umetnik umesti sprevod okostnjakov. Verjetno je podoba vzeta iz starej\u0161ega vira, grafike, ki s svojo estetiko in tematiko v celoto vna\u0161a grotesknost na meji med grozljivko in komedijo.<\/p>\n

Anabel \u010cernohorski<\/strong><\/p>\n

—<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Leon Zuodar, No Graffiti in the Gallery Please<\/em><\/strong>, 2013
\nLeon Zuodar, IZI<\/em><\/strong>, 2015
\nLeon Zuodar, L. Z.<\/em><\/strong>, 2014<\/p>\n

Leon Zuodar zdru\u017euje besedilo s podobo v humornih in sarkasti\u010dnih zgodbah o lastnih dogodiv\u0161\u010dinah in zanimivostih iz popularne kulture. Z besedili dopolnjuje podobo, razlaga vsebino, zavaja gledalca in se igra z besednimi in likovnimi zvezami. Na koncu dose\u017ee ekvivalentnost obeh prvin z rabo lastnega rokopisa, ki imitira prostoro\u010dno ra\u010dunalni\u0161ko pisavo, deluje kot slikarski element in daje smisel naslikanim situacijam.<\/p>\n

Zuodarjeve barve so \u017eive in kri\u010de\u010de, tako da v hipu ujamejo pogled obiskovalca. K sliki pristopa na druga\u010den na\u010din kot k risbi ali grafiki, saj pri njej ostaja dlje \u010dasa, kar mu omogo\u010da ve\u010djo odzivnost pri samem ustvarjanju. \u010cetudi izvirajo iz hipnih in impulzivnih idej, morajo biti teme resni\u010dne in dovolj bizarne, da jih je sploh smiselno upodobiti. V\u010dasih ob\u010dinstvo preizku\u0161a in izziva, obenem pa v svojih delih dopu\u0161\u010da mo\u017enost nesmisla.<\/p>\n

Nika Ham<\/strong><\/p>\n

\n

Ve\u010d o razstavi na spletni strani SCCA-Ljubljana<\/a>.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Udele\u017eenke Sveta umetnosti so v sklopu seminarja iz pisanja sodelovale pri pripravi opreme razstave Neki pi\u0161e<\/em> v Galeriji Vodnikove doma\u010dije<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":11028,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[19,35],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11027"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=11027"}],"version-history":[{"count":11,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11027\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11916,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11027\/revisions\/11916"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/11028"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=11027"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=11027"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=11027"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}