{"id":11468,"date":"1999-05-24T14:10:09","date_gmt":"1999-05-24T12:10:09","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=11468"},"modified":"2017-06-11T20:20:23","modified_gmt":"2017-06-11T18:20:23","slug":"jaroslav-andel-premiki-v-temeljih-umetnosti-primer-ceskoslovaske-ceske-republike","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/11468","title":{"rendered":"Jaroslav Andel: Premiki v temeljih umetnosti: Primer \u010ce\u0161koslova\u0161ke \/ \u010ce\u0161ke Republike"},"content":{"rendered":"

Svet umetnosti | Javna predavanja | Geopolitika in umetnost<\/a> | 1999 | Arhiv<\/p>\n

\n

V okviru geopolitike in umetnosti smo pri\u010da dvema paralelnima prehodoma: iz moderne industrijske dru\u017ebe (ki jo razvijajo nacionalne dr\u017eave) v postindustrijsko (ki jo poganjajo transnacionalna podjetja) in iz moderne umetnosti v postmoderno. Skupno obema prehodoma je, da nikjer ne potekata gladko ali usklajeno, njuna dinamika pa je odvisna od hitrosti sprememb na posameznih podro\u010djih, v posameznih dr\u017eavah in regijah – z drugimi besedami, od lo\u010ditev, nasprotovanj in sovpadanj, ki ozna\u010dujejo tako zgodovino moderne kot tudi postmoderne.<\/p>\n

 <\/p>\n

Obujanje nacionalne dr\u017eave<\/b><\/p>\n

Propad komunizma v letu 1989 je povzro\u010dil tudi razpad Sovjetske zveze, Jugoslavije in \u010ce\u0161koslova\u0161ke. Iz tega lahko sklepamo, da so omenjene, edine ve\u010dnacionalne dr\u017eave povojne Evrope funkcionirale kot celota zgolj zaradi komunizma. Njihov razpad je obudil idejo nacionalne dr\u017eave, ki je v moderni evropski zgodovini \u017ee odigrala pomembno vlogo. Ta zakasneli pojav nacionalnih dr\u017eav se je pojavil v Vzhodni in Srednji Evropi isto\u010dasno kot v Zahodni Evropi popolnoma nasproten proces – proces zdru\u017eevanja, in v trenutku, ko je globalizacija postala pomemben dejavnik v ekonomiji, politiki in kulturi. Posledica tega je, da poteka razvoj srednje in vzhodnoevropskih dr\u017eav ter njihovih politik, vklju\u010dno s kulturno, v nasprotno smer.<\/p>\n

 <\/p>\n

Nasprotujo\u010di si trendi<\/b> <\/i><\/p>\n

\u010ceprav protislovni, so ti trendi povezani. Tako kot se vojna na Hrva\u0161kem, v Bosni in na Kosovu ne bi mogla razplamteti v razdeljeni Evropi pred letom 1989, se tudi globalizacija ne bi mogla popolnoma razviti v bipolarnem svetu. Zdru\u017eena Evropa tako na Zahodu spodbudi pojemanje nacionalne dr\u017eave in razvoj regionalizma, padec komunizma na Vzhodu pa obudi nacionalizem. Ni naklju\u010dje, da se njegove najbolj smrtonosne oblike pojavijo v dr\u017eavah z me\u0161ano etni\u010dno sestavo, v dr\u017eavah torej, ki \u0161e niso \u00bbetni\u010dno o\u010distile\u00ab svojih teritorijev. Glede na to, da zgodovinsko napreduje z Zahoda proti Vzhodu, je \u00bbetni\u010dno \u010di\u0161\u010denje\u00ab o\u010ditno integralen del modernizacije, se pravi ustvarjanja industrijske dru\u017ebe in vzpona nacionalnih dr\u017eav.<\/p>\n

 <\/p>\n

Konec modernizacije<\/b><\/p>\n

V tem kontekstu sta Bosna in Kosovo predstavljala zadnja ostanka ve\u010detni\u010dnih dru\u017eb predmoderne Evrope; dr\u017eavi, ki \u0161e nista \u0161li skozi celoten proces modernizacije. Potemtakem je vojna, katere o\u010dividci smo, konec procesa, ki se je za\u010del pred ve\u010d kot dvesto leti v Zahodni Evropi. Trenutno dogajanje lahko sprejemamo kot konec moderne zgodovine ali kot vrnitev v bolj zgodnjo fazo. Manifestacijo razli\u010dnih stopenj nastajanja moderne dru\u017ebe, torej.<\/p>\n

 <\/p>\n

Dva obraza nacionalne dr\u017eave <\/b><\/p>\n

Kot so bile v preteklosti, so tudi danes lo\u010ditve ve\u010detni\u010dnih dru\u017eb povezane z zakasnelim vzponom nacionalne dr\u017eave in vodijo k velikim konfliktom. Ne smemo pozabiti, da je razvoj nacionalnih dr\u017eav zanetil vojne (tudi I. in II. svetovno vojno), hkrati pa nam je dal edini politi\u010dni okvir za demokracijo, ki smo ga sploh kdaj imeli; okvir, v katerem je potekala tudi evolucija industrijske dru\u017ebe, proces modernizacije (vklju\u010dno z vzponom moderne kulture). Toda, kot prikazujejo zadnji temeljni premiki, se ta proces bli\u017ea koncu.<\/p>\n

 <\/p>\n

Premiki v paradigmi<\/b><\/p>\n

V zadnjih dvajsetih letih se je struktura Zahodne ekonomije mo\u010dno pomaknila od industrijsko usmerjene k servisni. Industrijska dru\u017eba se je razvijala v postindustrijsko in informacijsko, s tem pa prerasla meje nacionalnih dr\u017eav. Ker je razvoj ovirala (\u010de ne celo blokirala) hladna vojna, je propad komunizma v letu 1989. mo\u010dno vplival na politiko in ekonomijo. Pospe\u0161il je globalizacijo, ki izziva institucije nacionalnih dr\u017eav, politi\u010dne in ekonomske procese pa pogosto postavi v protislovne odnose.<\/p>\n

 <\/p>\n

Konec utopije <\/b><\/p>\n

Propad komunizma je odpravil tudi zadnje ostanke utopi\u010dne misli, vklju\u010dno z idejo napredka, ki je oblikovala moderno politiko in umetnost v zadnjih dvestotih letih. Ker je ideja napredka osrednja ideja modernizma, sta njuni spremembi pravzaprav povezani. Potemtakem lahko zaklju\u010dimo, da leto 1989 predstavlja to\u010dko spremembe v prej opisanem paralelnem razvoju v geopolitiki (prehod industrijskih dru\u017eb nacionalnih dr\u017eav v globalno, postindustrijsko dru\u017ebo) in v kulturi (prehod modernizma v postmodernizem).<\/p>\n

 <\/p>\n

Prazgodovina<\/b> <\/i><\/p>\n

Seveda so se znaki sprememb pojavili leta (ponekod celo desetletja) pred letom 1989. Sociologi so predstavili koncept postindustrijske dru\u017ebe in z njo povezane koncepte (npr. postkapitalisti\u010dni, postekonomski, tehnotronski itd.) na Zahodu \u017ee pred nekaj desetletji (gl. Daniel Bell: The coming of Post-Industrial Society<\/i>,[1]<\/a><\/a> New York, 1973). V umetnostni kritiki se je termin postmodernizem pojavil \u0161e prej (najprej v literarni kritiki, npr. v pisanju Randalla Jarella in Johna Berrymana v drugi polovici 40-ih). To dejstvo lahko razumemo kot indikacijo, da povojno obdobje s pojavom potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe vred predstavlja novo fazo v zgodovini umetnosti 20. stoletja; fazo, ko se nasprotujo\u010d odnos med kapitalisti\u010dno dru\u017ebo in moderno umetnostjo zaradi lagodnosti slednje nevtralizira z vedno mo\u010dnej\u0161im privzemanjem modernizma.<\/p>\n

 <\/p>\n

Ohranjanje moderne umetnosti<\/b> <\/i><\/p>\n

Odnos med moderno umetnostjo in komunisti\u010dno dr\u017eavo v obdobju hladne vojne je bil obraten: dr\u017eava je moderni umetnosti nasprotovala. Posledi\u010dno je komunisti\u010dni re\u017eim, paradoksalno, ohranil socialno mo\u010d moderne umetnosti, kontrast med obstoje\u010do dru\u017ebeno ureditvijo in umetnikovim idealom, \u017eeljami. Paradoks niti ni tako presenetljiv (\u010detudi je bil zaradi politi\u010dno razdeljene Evrope slabo opazen), \u010de vemo, kako mo\u010dno je komunizem \u010dislal industrijsko dru\u017ebo. Seveda pa so v komunizmu tudi druge omejitve (npr. cenzura, v stalinisti\u010dnih dr\u017eavah celo nasilje) pripomogle k temu, da je bil razcvet modernizma te\u017eak, ponekod celo nemogo\u010d.<\/p>\n

 <\/p>\n

Spreminjajo\u010da nadloga<\/b><\/p>\n

Nadloga komunisti\u010dnega re\u017eima ni bila permanentna; spreminjala se je od dr\u017eave do dr\u017eave in iz obdobja v obdobje. Odjuga, ki je sledila 20. kongresu Sovjetske komunisti\u010dne partije leta 1956, ter t. i. socializem s \u010dlove\u0161ko podobo, ki je nastopil v \u010ce\u0161koslova\u0161ki v 60-ih, sta kar precej zmeh\u010dala totalitarni re\u017eim, to pa je vodilo k pomembnim kulturnim in umetni\u0161kim dose\u017ekom (npr. \u010de\u0161ki novi val v kinematografiji). Kot \u00bb gola\u017e socializem\u00ab ozna\u010dujemo obdobje po letu 1968, ko si je komunisti\u010dni re\u017eim sku\u0161al prilagoditi nekatere elemente potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe. Celo \u00bb pravi socializem\u00ab in t. i. normalizacija na \u010ce\u0161koslova\u0161kem v 70-ih in 80-ih sta sledila temu trendu. In potem seveda ne smemo mimo Gorba\u010dova in njegove perestrojke, ki je postavila temelje za dogodke leta 1989.<\/p>\n

 <\/p>\n

Nove linije odstopanja: Globalno in lokalno<\/b><\/p>\n

Padec komunizma 1989 je povzro\u010dil mnoge spremembe, ki se \u0161e vedno odvijajo. Namesto delitev sveta na Zahod in Vzhod, kapitalizem in socializem so nastajale (in \u0161e danes nastajajo) \u0161tevilne druge, ki imajo razli\u010dna odstopanja, dinamiko in zaradi katerih je svet ponavadi neurejen in zmeden. Najbolj pomembna je delitev na globalno in lokalno (regionalno), ki je precej bolj zapletena kot prej\u0161nja delitev na Vzhod in Zahod, saj vpliva na mnogo podro\u010dij, kategorij, skupnosti in posameznikov. Rasto\u010de razlike in lo\u010denost med podro\u010dji je \u0161e ena pomembna lastnost te delitve (npr. globalizacija ekonomije poteka zelo hitro, globalizacija politi\u010dnih in kulturnih institucij pa precej bolj po\u010dasi).<\/p>\n

 <\/p>\n

Geopoliti\u010dni okvir referenc<\/b><\/p>\n

Seveda obstajajo tudi druge delitve in elementi, ki oblikujejo in vodijo geopoliti\u010dni razvoj ter so v interakciji z globalizacijo in med seboj. Obstaja npr. delitev na Sever in Jug, pa tudi fenomen, poimenovan spopad civilizacij (in kultur). \u010ceprav so videti zelo splo\u0161ni, ti geopoliti\u010dni elementi in lastnosti mo\u010dno vplivajo na umetnost, njeno produkcijo, delitev in sprejem. Sestavljajo vzorce identifikacije in prispevajo ob\u010di okvir za premike v temeljih umetnosti.<\/p>\n

 <\/p>\n

Umetnost in njen kontekst<\/b><\/p>\n

Sodobni umetniki in kritiki v svojih delih prikazujejo vi\u0161jo zavest in ne socialno-politi\u010dnega konteksta, v katerem umetnost deluje. V tem smislu nadaljujejo izpopolnjevanje Duchampovega nauka ready made – ideje, da je pomen predstavitve oblikovan glede na kontekst. To lahko razlo\u017ei, zakaj se popularnost Marcela Duchampa \u017ee od konca II. svetovne vojne neprestano ve\u010da in zakaj je postal eden najbolj vplivnih umetnikov zadnjih desetletij. V bistvu je lahko sprejem del Marcela Duchampa v obdobju po II. svetovni vojni primer umetnikovega nara\u0161\u010dajo\u010dega zanimanja za tisto, kar je pozneje postalo znano kot dominantni postmodernisti\u010dni interesi in koncepti (npr. intertekstualnost, decentraliziranost subjekta in dekonstrukcija). Prav zato je lahko umetnikov interes v odnosu med umetnostjo in njenim kontekstom zgovoren dokaz prehoda od modernizma k postmodernizmu, tj. procesa, ki ga spremlja lagodnost moderne umetnosti; umetniki pa se mu upirajo skozi performanse in body-art, situationalizem in konceptualno umetnostjo.<\/p>\n

 <\/p>\n

Nova usmeritev<\/b><\/p>\n

Presenetljivo so ene od prvih umetnin, ki napovedujejo to novo usmeritev 20. stoletja po II. svetovni vojni, nastale v Pragi pod totalitarnim re\u017eimom. Pisatelja umetnika Jiri Kolar in Zdenek Urbanek sta v za\u010detku 50-ih ustvarila kola\u017ee, poimenovane Konfrontacija in razmerja<\/i>. Konfrontacijo sestavlja par slik (reprodukcije fotografij, slik in grafik), postavljene ena zraven druge; razmerja sestavlja ve\u010d reprodukcij, postavljenih na en papir. Tako tehniki kot njuni imeni je izumil Urbanek leta 1951, ko sta bila s Kolarjem \u010dlana majhne skupine disidentskih umetnikov in pisateljev. Za razliko od dadaisti\u010dnih, konstruktivisti\u010dnih ali nadrealisti\u010dnih kolegov, ki so postavljali v jukstapozicijo neskladne elemente znotraj enega okvira, sta Urbanek in Kolar postavila skupaj celotne ready-made slike. Tako sta preusmerila \u017eari\u0161\u010de umetnika od ro\u010dnega h konceptualnemu procesu umetnostnega ustvarjanja in obudila originalen nauk Dechampovih ready-madeov.<\/p>\n

 <\/p>\n

Kontekstualizem: kola\u017e in ready-made<\/b><\/p>\n

Opazimo lahko, da je kola\u017eu in ready-madeu skupna premestitev objekta iz njegovega originalnega konteksta v nov, estetski kontekst. Toda,\u00a0 jukstapozicija med umetnostjo in realnostjo, npr. skica s svin\u010dnikom in stran \u010dasopisa, poteka pri kola\u017eu znotraj enega okvira, pri ready-madeu pa na bolj cerebralnem nivoju. V tem pogledu so Urbankova in Kolarjeva soo\u010denja in razmerja bli\u017eje Duchampovim ready-madeom kot pa kubisti\u010dnim, konstruktivisti\u010dnim ali nadrealisti\u010dnim kola\u017eem. S prikazovanjem ready-made slik in spreminjanjem njihovega kontekstualnega okvira postavljata soo\u010denja in razmerja pod vpra\u0161aj in odsevata sam proces pomena. Potemtakem so morda njuna dela prvi primer umetnostne strategije po vojni, glasnik novih umetnostnih gibanj, vklju\u010dno s pop artom, sitautilonalizmom in konceptualno umetnostjo. Bolj pomembno – najavljajo postmoderne interese in koncepte, kot so hiperprostor, intertekstualnost in dekonstrukcija.<\/p>\n

 <\/p>\n

Zaklju\u010dek<\/b><\/p>\n

Da sta geopolitika in umetnost precej povezani in (so)odvisni, nam dokazujeta dva paralelna prehoda: iz industrijske dru\u017ebe v postindustrijsko in iz moderne umetnosti v postmoderno. Oba sta definirana z novimi razhajanji, ki ustvarjajo nasprotovanja, lo\u010ditve in konflikte. \u017divimo v svetu protislovnih, a kljub temu povezanih trendov: obujanje nacionalnih dr\u017eav in njihov zaton, globalizacija in plemenizacija, notranje povezave in specializacije. Zaradi teh temeljnih premikov umetnike ne zanima vloga konteksta, v katerem umetnost deluje, temve\u010d proces samega pomena in konec koncev spreminjanje na\u0161e identitete.<\/p>\n

<\/p>\n

\n

Opomba:<\/p>\n

<\/a>[1]<\/a> Prihod postindustrijske dru\u017ebe<\/p>\n

\n

Fotografije:<\/p>\n

1. Zdenek Urbanek. Rapportage, 1951-52
\n2. Zdenek Urbanek. Confrontage, 1951-52<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

V okviru geopolitike in umetnosti smo pri\u010da dvema paralelnima prehodoma: iz moderne industrijske dru\u017ebe (ki jo razvijajo nacionalne dr\u017eave) v postindustrijsko (ki jo poganjajo transnacionalna podjetja) in iz moderne umetnosti v postmoderno. Skupno obema prehodoma je, da nikjer ne potekata gladko ali usklajeno, njuna dinamika pa je odvisna od hitrosti sprememb na posameznih podro\u010djih, v posameznih dr\u017eavah in regijah<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":11469,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[45],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11468"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=11468"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11468\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11692,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11468\/revisions\/11692"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/11469"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=11468"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=11468"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=11468"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}