{"id":11497,"date":"2001-05-25T09:43:25","date_gmt":"2001-05-25T07:43:25","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=11497"},"modified":"2017-06-02T17:17:25","modified_gmt":"2017-06-02T15:17:25","slug":"olesya-turkina-peterburski-neoakademizem-preporod-velike-zgodbe","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/11497","title":{"rendered":"Olesya Turkina: Peterbur\u0161ki neoakademizem. Preporod Velike Zgodbe"},"content":{"rendered":"

Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 1<\/a> | 2000\/01 | Arhiv<\/p>\n

\n

Umetnost Velike Zgodbe ni nikoli zamrla, in vendar so jo ljudje prav v 20. stoletju jemali kot nekak\u0161en dodatek narativnemu procesu. Politiki, u\u010denjaki in ogla\u0161evalci pripovedujejo zgodovine, bodisi Veliko zgodbo o varstvu \u010dlovekovih pravic v posamezni dr\u017eavi, o mapiranju \u010dlove\u0161kega genoma ali o okusu cigarete, ki zdru\u017euje svet. A ne glede na to, da je avtorjem najbolj cini\u010dnih akcij Velika zgodba pogosto slu\u017eila kot opravi\u010dilo, moramo omeniti njeno pozitivno, celo terapevtsko vlogo. Velika Zgodba bla\u017ei travmati\u010den u\u010dinek hitro spreminjajo\u010de se modernosti in tako deluje kot poseben obrambni \u0161\u010dit pred realnostjo. Subjektu omogo\u010da, da se locira v nomadskem prostoru, da ustavi \u010das, da “se najde”. Praviloma nastaja v nekem izvornem trenutku, ko se za\u010dne Zgodovina. Potrjuje mitolo\u0161ko resnico, neminljivost, ve\u010dnost.<\/p>\n

Neoakademizem je Velika Zgodba o Lepoti, Identiteti in Tradiciji. Neoakademizem je ustanovil umetnik Timur Novikov leta 1988 v St. Peterburgu (takrat se je imenoval \u0161e Leningrad). V tistem \u010dasu, v \u010dasu temeljnih sprememb, so se nenadoma sesule vse, v desetletjih nakopi\u010dene politi\u010dne, ideolo\u0161ke, ekonomske in estetske ureditve. Sesula se je Velika Zgodba o prijateljski dru\u017eini narodov, povezanih v ve\u010dnarodnostno dr\u017eavo, sesuli sta se dru\u017ebena pravi\u010dnost socialisti\u010dnega sistema in ustvarjalnost umetnosti socialisti\u010dnega realizma. Ne glede na dejstvo, da so v zadnjem desetletju obstoja ZSSR, nekako od konca 70-ih, te Zgodbe slu\u017eile le \u0161e kot prazne lupine odve\u010dne ideologije, je smrt Velike Zgodbe vseeno bole\u010de prizadela ve\u010dino prebivalstva. Nezmo\u017enost pri\u0161tevati se k zdru\u017eeni Veliki Zgodbi, izguba identitete je povzro\u010dila nostalgijo po Veliki Zgodbi in \u017eeljo po o\u017eivitvi izgubljenega. Obnovo Velike Zgodbe spremlja neizogibno sklicevanje na preteklost, na poreklo Zgodbe, na neko zlato dobo. Za razliko od prvih let perestrojke, ko je bilo najbolj priljubljeno obdobje po ustanovitvi Sovjetske zveze revolucionarni romanticizem 20-ih, je na za\u010detku 90-ih prevladala usmeritev v imperialno tradicijo caristi\u010dne Rusije. Povratek v obliki dr\u017eavne zastave – trikolore caristi\u010dne Rusije, v obliki grba z dvoglavim orlom, ki ga je ta proces “obnove” prikraj\u0161al za kroni, in za\u010dasen privzem glasbe iz opere \u017eivljenje za carja Mihaila Glinke za dr\u017eavno himno – vse to je razkrivalo \u017eeljo, da bi reprezentacijo nekega izgubljenega imperija (sovjetskega) zamenjali z drugo, caristi\u010dno. V procesu predelave Velike Zgodbe o velikem ruskem\/sovjetskem imperiju je bilo zelo pomenljivo ponovno preimenovanje nekdanje prestolnice v St. Peterburg. Neoakademizem izhaja iz dolo\u010denega zgodovinskega in geopoliti\u010dnega konteksta. Lahko re\u010demo, da je to gibanje definiralo proimperialno vzdu\u0161je v postsovjetski dru\u017ebi.<\/p>\n

Ustanovitelj neoakademizma Timur Novikov je eden najradikalnej\u0161ih peterbur\u0161kih umetnikov, ki je v svojem ustvarjalnem delu zdru\u017eil ideji simbolne perspektive in teorijo reasembla\u017ea (v 20-ih jo je izumil sovjetski re\u017eiser Lev Kule\u0161ov). Za\u010del se je s serijo umetnikovih kola\u017eev, posve\u010denih Oscarju Wildu. V\u010dasih postavljajo za\u010detke neoakademizma v Novikovovem ustvarjalnem delu v leto 1987, ko je ustvaril sliko De\u010dek z veslom (posebna vrsta neoakademskega kurosa), portret umetnika Georgija Gurianova kot parodija stalinisti\u010dne vrtne skulpture. Kola\u017e s prepoznavnimi, lepimi podobami in figurativno slikarstvo, ki se je naslanjalo na neoklasicisti\u010dno estetiko, sta se po mnenju ustanovitelja akademizma Novikova razvila kot posledica dveh poglavitnih te\u017eenj novega trenda. Pravi koncept neoakademizma, Nova akademija za likovno umetnost, pa se je pojavil leta 1990, ko so, sklicujo\u010d se na futuristi\u010dne prakse ruske avantgarde, preimenovali Novo akademijo za vse vrste umetnosti (eden od njenih ustanoviteljev je bil Novikov). Nova akademija za likovno umetnost je za svojo nalogo razglasila o\u017eivitev klasi\u010dnih tradicij, ki so jih, tako njen ustanovitelj, izgubili ne le avantgardni umetniki, ampak tudi uradna Akademija za likovno umetnost (zdaj In\u0161titut Ilje Repina za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo), ki v St. Peterburgu deluje od 18. stoletja. Neoakademizem je nastal zahvaljujo\u010d svojemu ustanovitelju, ki je ostal tudi njegov vrhovni ideolog. V drami Skrivni kult<\/i>, ki jo je leta 1992 napisal v maniri Wildovih dramskih del, govori Novikov o ve\u010dnih vrednotah v umetnosti in o izgubi zlate dobe, ko je bil ideal lepega gledalcem \u0161e dostopen, in o za\u010detku vojne v umetnosti, vojne med lepim in grdim. Leta 2000 je Novikov natan\u010dno izoblikoval idejo o vzporednem obstoju dveh umetnostnih zgodovin. Ena je bila zazrta v neko ve\u010dno podobo, najsi bo gr\u0161ko-rimska, renesan\u010dna, baro\u010dna ali neoklasicisti\u010dna. Te tendence ne potrjuje le ustvarjalno delo sodobnih umetnikov, pa\u010d pa tudi modna fotografija, ki zavestno izrablja neoklasicisti\u010dno estetiko. Druga zgodovina pa izvira iz ritualnih, \u0161amanisti\u010dnih praks. Umetnike, ki sodijo v to skupino, poimenuje aktualisti, ki ve\u010dnost lepega menjajo za minljivost sedanjosti. Aktualist je sovra\u017enik neoakademizma, in ta ga ob\u010dasno razkrinka. Proces razkrinkavanja v\u010dasih poteka dobesedno, kot leta 1994 na razstavi Golota in modernizem na Novi akademiji. Motiv za razkrinkavanje modernizma (ki vklju\u010duje postmodernizem) je v ideologiji neoakademizma priljubljen, \u017eelja po razkritju modernisti\u010dne zarote, ki jo je pripravila tajna slu\u017eba, privr\u017eenost nasprotnim praksam, ko za potrditev ene – pravilne uporabimo dve – nepravilni. Vse to do neke mere spominja na sovjetsko ideologijo na podro\u010dju kulture, za katero se zdi, da je v preteklosti delovala kot uspe\u0161en pasti\u0161. Isto\u010dasno pa so akcije, kot je na primer javni se\u017eig nikogar\u0161njih slik in revij za moderno umetnost, zbujale sume o neototalitarizmu.<\/p>\n

Neoakademizem temelji na zamisli idealne podobe, ki jo umetniki razumejo na ve\u010d na\u010dinov. Iskanje ideala jih je privedlo do razli\u010dnih obdobij. Timur Novikov v svojih kola\u017eih iz blaga rekonstruira princip starodavne ruske zastave. Georgij Gurianov se v svoji ustvarjalni dejavnosti usmerja k delu umetnikov socialisti\u010dnega realizma, kot je Aleksander Deineka ali Aleksander Samohvalov. Gurianov na seriji slik upodablja junake totalitarne utopije, kot da bi pri\u0161li iz filma Neizprosna mladost (1936) Abrama Rooma ali pa iz Olimpiade (1936) Leni Riefenstahl. V\u010dasih umetnik dobesedno ponovi kompozicijo te ali one produkcije iz let 1930-50. Junaki Gurianovih slik so idealni dr\u017eavljani totalitarnega imperija, ki utele\u0161ajo dru\u017ebeno koristne poklice Letalca, Atleta, Traktorista ali Mornarja. Idealizem v slikah Jegorja Ostrova je vezan na “razlo\u017eljiv” slikarski jezik, ki ga je odkril in ki mu omogo\u010da, da na svoj na\u010din znova pripoveduje Veliko Zgodbo iz preteklih dob, homerske epe, na primer. Umetnik ne pripoveduje novih zgodovin, ampak posodobi vizualni jezik. Presenetljiva podoba predelanega portreta ustreza jeziku homerskega epa, geometri\u010dni gr\u0161ki misli in zna\u010dilni ploskovitosti; tako v Homerjevem “originalu” kot na slikah Ostrova se dejanje odvija v realnosti, v svetlem, razsvetljenem prostoru brez ospredja in ozadja. Olga Tobreluts si za svoje ra\u010dunalni\u0161ke kola\u017ee sposoja podobe iz \u0161irnega panteona umetnostne zgodovine in mno\u017ei\u010dne kulture. V slavne renesan\u010dne slike vstavlja junake, ki so jih ustvarili sodobni mno\u017ei\u010dni mediji. Digitalna tehnologija Tobrelutsovi omogo\u010da zdru\u017eevanje razli\u010dnih tradicij. Digitalni proporci postanejo novo sredstvo za doseganje ideala, ki stopa v novo dobo na pragu mno\u017ei\u010dne mediageni\u010dnosti. Na meji med mno\u017ei\u010dno umetnostjo, klasi\u010dno tradicijo in modo nas preblisne misel o dvojnosti prepoznavnosti in neprepoznavnosti, vezane na preobrazbo zelo znane podobe. Tobrelutsova je tako v sliko Antonella da Messina vstavila obraz Leonarda di Capria. To delo je cenzuriral znani zalo\u017enik Thames and Hudson, ki je leta 2001 ponatisnil knjigo The Modern Movement in Art after 1945<\/i> Edwarda Lucy-Smitha. Ko se je kritik odlo\u010dil, da objavi reprodukcijo omenjenega dela iz serije Svete podobe, so zalo\u017enikovi odvetniki to odsvetovali, saj so se bali, da bi s tem izzvali vpra\u0161anje avtorskih pravic za obraz Leonarda di Capria. Oleg Maslov in Viktor Kuznecov ustvarjata velikanske pasti\u0161ne slike v stilu salonskega slikarstva 19. stoletja, v katerih nastopata skupaj s svojimi prijatelji v nekak\u0161ni naslikani Arkadiji, kjer \u017eivijo v brez\u010dasni mitolo\u0161ki dobi, v zlati dobi starodavne utopije. Umetnika pogosto ustvarita dobeseden posnetek dolo\u010dene podobe. Preden se lotita upodobitve prizora, gresta v Eremita\u017e in natan\u010dno pre\u0161tudirata polo\u017eaje teles, rok, prstov in smeri pogledov mitolo\u0161kih likov.
\nNeoakademizem tako izrablja dolo\u010den teritorialni in kronolo\u0161ki kontekst.<\/p>\n

Gibanje je vzniknilo v St. Peterburgu, ki med ruskimi mesti velja za najbolj evropskega, se pona\u0161a s statusom kulturne prestolnice, slovi po arhitekturi v empirskem slogu, po muzejih, klasi\u010dnem baletu in po parkih skulptur; je pa tudi mednarodno sredi\u0161\u010de za starine. Neoakademizem na svoj na\u010din reflektira estetski okus nastajajo\u010dega srednjega razreda, t. i. novih Rusov. Ko se je neoakademizem pojavil, ga je Timur Novikov duhovito krstil za novi ruski klasicizem oz. klasicizem za nove Ruse, ki o\u017eivljajo empirski slog in zbirajo starine. Novi ruski klasicizem se je razglasil za uradni slog nove Rusije 90-ih v neoklasicisti\u010dnem slogu poslovnih zgradb, kot so na primer poslovni center na trgu Mane\u017e v Moskvi in javni spomeniki, ki sta jih postavila kiparja Ceretelli in Klikov. Po propadu Sovjetske zveze je novi ruski klasicizem deloma prevzel vlogo izgubljenega imperialnega sloga, navzo\u010dega v kulturnih ideologijah, priljubljenih v revan\u0161isti\u010dnem razpolo\u017eenju Rusije v 90-ih. To bi lahko pomenilo, da “Cesarstvo vra\u010da udarec”, kot je oznanjal priljubljeni slogan iz reklame za cigarete Java. (Ta oglas se je navezoval na najve\u010dji mitolo\u0161ko podkrepljeni dose\u017eek sovjetskega imperija s podro\u010dja vesoljskih raziskovanj in na obrnjeno nasprotje med Cesarstvom Dobrega (ZDA) in Cesarstvom Zla (ZSSR) iz serije Lucasovih filmov Vojna Zvezd.) Po Novikovu je novi ruski klasicizem \u0161ir\u0161i koncept od neoakademizma. Novi ruski klasicizem odseva mno\u017ei\u010dno usmeritev h klasicisti\u010dni podobi bodisi v ogla\u0161evanju bank, v naklonjenosti novega srednjega razreda dolo\u010denemu arhitekturnemu slogu, v modnih oblikovalskih znamkah ali v zbirateljstvu. Nobena skrivnost ni, da ve\u010dina moskovskih galerij, ki se osredoto\u010dajo na moderno umetnost, najve\u010d zaslu\u017ei s prodajo starin, ne pa z deli sodobnih umetnikov. Po Novikovu je naloga novega ruskega klasicizma, pokazati pristni obraz nove ruske kulture, ki je po padcu \u017eelezne zavese in s spoznavanjem moderne zahodne kulture izgubila svoj ugled. Novi ruski klasicizem je Velika Zgodba o novem v opoziciji z ameri\u0161ko kulturo kokakole in mekdonaldsa, o kombinaciji visokega in nizkega, mno\u017ei\u010dne in profesionalne kulture, ki temelji na opoziciji Evrope in Amerike. To podro\u010dje vklju\u010duje tudi umetnike, ki sprva niso bili \u010dlani Nove akademije za likovno umetnost, vendar v svoje ustvarjalno delo vgrajujejo klasi\u010dno estetiko, pa naj gre za estetiko ruskega akademskega slikarstva 18. stoletja ali pa sovjetsko plansko arhitekturo 30-ih. Na na\u010drtu Novonovosibirsk (Novi Novosibirsk) Andreja Molodkina, Alekseja Beljajeva-Gintovta in Gleba Kosorukova je totalitarna estetika 30-ih pretirana. Projekt je sestavljen iz serije projektantskih risb, narisanih s kemi\u010dnim svin\u010dnikom na velikanska platna; ta predstavljajo skice prihodnjih spomenikov, ki bi jih lahko postavili v Novonovosibirsku, novi ruski prestolnici. Po mnenju avtorjev bi morala stati v Sibiriji, v samem zemljepisnem sredi\u0161\u010du dr\u017eave, nedale\u010d od obstoje\u010dega Novosibirska. Zamisel o iskanju zemljepisnega sredi\u0161\u010da dr\u017eave je dobesedno utele\u0161enje nasprotij metropolitanizem\/centralizem in provincializem\/periferializem. \u0161e ve\u010d, prihodnji spomeniki zdru\u017eujejo funkcionalizem in alegorijo, ki ju poznamo iz zgodovine sovjetske arhitekture 30-ih, ko je na primer arhitekt Jonafan v na\u010drtu za Hi\u0161o Sovjetov v Moskvi predlagal izvedbo stavbe v obliki velikanske Leninove postave, s knji\u017enico v njegovi glavi. Molodkin, Beljajev-Gintovt in Kosorukov so predlagali postavitev panteona, kjer bi v velikanski glavi Apolonovega kipa prebivalo ministrstvo za izobra\u017eevanje, v velikanskem kolosu r\u017ei pa ministrstvo za kmetijstvo. Vendar patos projekta deloma ubla\u017ei dejstvo, da so na\u010drti narisani na najbolj demokrati\u010den na\u010din. Kemi\u010dni svin\u010dnik, ki so ga izumili v 30-ih, \u0161e ni prodrl v Veliko Zgodbo o veliki tradiciji evropske umetnosti. Projekt Novonovosibirsk privzame zna\u010dilnosti pasti\u0161a in postane neomodernisti\u010dni navkljub modernisti\u010dnim zahtevam po spreminjanju sveta.<\/p>\n

Novi ruski klasicizem kot Velika Zgodba neoakademizma pomaga pri prilagajanju na naglo spreminjajo\u010do se realnost. To gibanje deloma posnema novo birokratizacijo dr\u017eavne mo\u010di v Rusiji. Nova akademija za likovno umetnost z razvitim birokratskim aparatom, ki je obsegal Muzej Nove akademije, direktorja muzeja, tajnika Nove akademije, profesorje Nove akademije pa tudi usmeritev v empirski slog, je v preteklem desetletju odigrala vlogo pasti\u0161a. Isto\u010dasno naj bi zaustavila \u010das in se sklicevala na lastne evropske tradicije ter s tem izpri\u010dala odpor do prodora ameri\u0161ke kulture; vse to je odsevalo splo\u0161no razpolo\u017eenje dolo\u010denega dela prebivalstva, ki se je v iskanju identitete obrnilo k Veliki Zgodbi o Preteklosti. Zlata doba, ko so vladale Pravica, Pristnost in Lepota, bi bil lahko sovjetski imperij iz let 1930-1950, (tako so menili levi\u010darji), caristi\u010dna Rusija poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja (desni\u010darji) ali pa kijevska dr\u017eava iz 10. stoletja, iz \u010dasa, ko je privzela kr\u0161\u010dansko vero. Proces o\u017eivitve Velike Zgodbe je potekal v raznih oblikah, odvisno od politi\u010dne usmeritve. Neoakademizem je s svojim sklicevanjem na Ve\u010dno, Lepo in Tradicionalno igral vlogo metazgodbe. Po Timurju Novikovu, ustanovitelju neoakademizma, se je ta kon\u010dal in se bo v bli\u017enji prihodnosti pojavil v druga\u010dni obliki; a hrepenenje po zaustavitvi \u010dasa, po o\u017eivitvi Velike Zgodbe, ostaja.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Umetnost Velike Zgodbe ni nikoli zamrla, in vendar so jo ljudje prav v 20. stoletju jemali kot nekak\u0161en dodatek narativnemu procesu. Politiki, u\u010denjaki in ogla\u0161evalci pripovedujejo zgodovine, bodisi Veliko zgodbo o varstvu \u010dlovekovih pravic v posamezni dr\u017eavi, o mapiranju \u010dlove\u0161kega genoma ali o okusu cigarete, ki zdru\u017euje svet. <\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":11570,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[45],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11497"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=11497"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11497\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11637,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11497\/revisions\/11637"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/11570"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=11497"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=11497"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=11497"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}