{"id":11509,"date":"2002-05-25T12:35:56","date_gmt":"2002-05-25T10:35:56","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=11509"},"modified":"2017-06-15T11:02:35","modified_gmt":"2017-06-15T09:02:35","slug":"what-how-for-whom-med-neodvisnostjo-in-mamljivostjo-institucionalizacije","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/11509","title":{"rendered":"What & How & for Whom: Med neodvisnostjo in mamljivostjo institucionalizacije"},"content":{"rendered":"

Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 2<\/a> | 2001\/02| Arhiv<\/p>\n

\n

WHW je neodvisni kolektiv kustosinj, delujo\u010dih na spolzkem obmo\u010dju med razli\u010dnimi modeli neformalnih institucij, ki si ga\u00a0 pridobijo s pogajanji. WHW je ustvarjalna skupina, organizacijski tim in \u201cinstitucionalizirano prijateljstvo\u201d, ki temelji na aktivizmu in v svoje dejavnosti vklju\u010duje razli\u010dne partnerje in pobude. Na\u0161e akcije temeljijo na sinergiji, ki si prila\u0161\u010da in redefinira razli\u010dne reprezentacijske modele in sisteme, v katerih ti modeli soobstajajo.
\nNa\u0161o sedanjo situacijo bi najbolje opisale kot prehodno stanje med neodvisno pozicijo in institucionalizacijo, da bi jo podrobneje prikazale, pa moramo opisati okoli\u0161\u010dine in dinamiko kulturne scene, v katerih je skupina WHW za\u010dela delati.<\/p>\n

Neodvisno kulturno sceno \u017ee desetletja ena\u010dimo z alternativno kulturo. Kar zadeva kulturno produkcijo, je izraz \u201calternativen\u201d navadno povezan s pojmi, kakr\u0161ni so ne-umetnost, anti-umetnost, avantgarda, neoavantgarda, kontrakultura, se pravi s tem, kar je oblikovno in vsebinsko druga\u010dno, progresivno, radikalno, kar uhaja mainstreamu in nasprotuje establishmentu (tradicionalni visoki, po navadi me\u0161\u010danski kulturi). Dandanes, ko je vse kultura, v razmerah, kjer vsako \u201cavantgardno\u201d ali \u201csubverzivno\u201d dejanje takoj postane moda, ekskluzivna kulturna in za\u010dasna alternativa, alternativna kultura ne obstaja ve\u010d. Alternativna kultura je obstajala, dokler so obstajale ideje o alternativni dru\u017ebeni ureditvi in ideje o alternativni politiki. Skratka, alternativno kulturo lahko artikuliramo le skupaj s politiko, ki artikulira alternativo kapitalizmu, kakr\u0161nega imamo zdaj.
\nPo herojskem obdobju alternativnih kulturnih gibanj v biv\u0161i Jugoslaviji v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je sodobna vizualna kultura znova postala zelo dejavna v poznih devetdesetih. \u017de podro\u010dje vizualnih umetnosti ka\u017ee, da se je tedaj za\u010dela znova uveljavljati lokalna konceptualna praksa, kar se je ujelo z mednarodno uveljavitvijo te prakse v istem obdobju. Sodobna umetni\u0161ka scena nasploh je tedaj postala dejavna na zelo dinami\u010dnem in neodvisnem civilnodru\u017ebenem prizori\u0161\u010du in je \u010drpala iz njegove vednosti in zlasti iz njegovega know-how<\/em>. Sodobna umetnost se vse bolj pozicionira kot privla\u010den medijski material in klju\u010dni prostor za artikulacijo dru\u017ebenih frustracij in antagonizmov, pa tudi kot plodna tla za dru\u017ebene eksperimente.
\nV taki situaciji sta kulturna in umetni\u0161ka produkcija \u0161e zmeraj lahko alternativni, ne zaradi novih, druga\u010dnih, nenavadnih oblik ali na\u010dinov izra\u017eanja, temve\u010d izklju\u010dno v politi\u010dnem smislu.<\/p>\n

xxx<\/strong><\/p>\n

\u010ceprav na\u0161e intervencije na kulturni sceni temeljijo na takem prepri\u010danju, si ne domi\u0161ljamo, da lahko v celoti izrazimo politi\u010dne alternative, temve\u010d je na\u0161 cilj, da bi v javni diskurz vna\u0161ale teme, ki se nam zdijo za dru\u017ebo pomembne (in jih kulturni in akademski mainstream in doma\u010di inetlektualci vztrajno ignorirajo). V tem trenutku se zdi, da je kultura edino prizori\u0161\u010de politi\u010dnega boja. Vsi projekti WHW temeljijo na prepri\u010danju, da je sodobna umetnost zmo\u017ena artikulirati, posredovati in predstaviti dru\u017ebene teme \u0161ir\u0161i javnosti. Podro\u010dje\u00a0 vizualnih umetnosti razumemo kot katalizator relevantnih aktualnih vpra\u0161anj in dru\u017ebenih antagonizmov, ki lahko ponudi nove modele kolektivnosti, preto\u010dnosti in interaktivnosti. V tem smislu WHW ne deluje kot osamljen fenomen na lokalni sceni, temve\u010d je dejaven del novej\u0161ih neodvisnih lokalnih kulturnih iniciativ (Multimedialni institut mi2, Attack, Mo\u010dvara, Art radionica Lazareti, Urbani festival, Centar za dramsku umjetnost, Platforma 9.81, itn.) Sodelovanje, kolektivnost in povezovanje z raznimi drugimi subjekti, vse to je bilo \u017ee od za\u010detka delovanja WHW pomemben delovni model in zavestna strategija delovanja v javni sferi, ki smo jo vse bolj izpopolnjevale in je privzela obliko dolgoro\u010dnih sinergij. Ti razli\u010dni modeli sodelovanja so postali najpomembnej\u0161i vidik dela WHW, strategija, s katero postavljamo aktualna vpra\u0161anja in si prizadevamo za razvoj vzporednih kulturnih politik.<\/p>\n

xxx<\/strong><\/p>\n

WHW je kot kolektiv kustosinj za\u010del delovati leta 1999, ko smo organizirale razstavo \u0160to, kako i za koga, povodom 152. godi\u0161njice izdaje Komunisti\u010dkog manifesta <\/em>(Kaj, kako in za koga, ob 152. obletnici izida Komunisti\u010dnega manifesta). To je bil \u010das, ko se je hrva\u0161ka razli\u010dica demokrati\u010dne \u201crevolucije\u201d kon\u010dala z zmago kapitala in s ponovnim odkritjem tr\u017ene ekonomije kot sredstvom za distribucijo virov. Kaj, kako in za koga so tri temeljna vpra\u0161anja vsake ekonomske organizacije, ki vplivajo na tako reko\u010d vse segmente \u017eivljenja. Kaj<\/em> – je vpra\u0161anje, koliko potencialnih dobrin in storitev lahko proizvedemo z omejenimi viri in omejenim dru\u017ebenim vlo\u017ekom; kako <\/em>– je vpra\u0161anje, kak\u0161no tehnologijo izberemo za proizvodnjo vsake izmed teh dobrin; za koga<\/em> -je vpra\u0161anje, kako dobrine razdelimo med pripadnike dru\u017ebe. To so bila vpra\u0161anja, ki smo si jih postavile pri na\u010drtovanju, konceptu in realizaciji te razstave, zaznamujejo pa tudi vse prihodnje projekte in dejavnosti skupine WHW.
\nVzgib za na\u0161 prvi projekt je bil, da je pri reviji Arkzin<\/em> iz\u0161el ponatis Marxovega <\/u>Komunisti\u010dnega manifesta<\/em> z uvodom Slavoja \u017di\u017eka. Delo so na novo izdali na 150. obletnico prve izdaje, in sicer skoraj neopa\u017eeno. Hotele smo izzvati umetni\u0161ko sceno, zanimalo nas je, kako se bo odzvala. Potreba po premisleku o na\u0161i \u201ckomunisti\u010dni\u201d preteklosti, ki se je na Hrva\u0161kem pokazala v devetdesetih letih preteklega stoletja, je bila posledica tedanje dominantne kulturne politike, ki je z nezadostno intelektualno kontekstualizacijo onemogo\u010dala kakr\u0161no koli resno refleksijo – tako o nedavni komunisti\u010dni preteklosti kakor o tedanjem \u201ctranzicijskem\u201d momentu. Hotele smo odkriti, kaj bi Manifest<\/em> kot politi\u010dni koncept, filozofski tekst, kulturno dejstvo in sinekdoha dru\u017ebenega sistema lahko pomenil danes. \u017delele smo si tudi odkriti, kak\u0161na vpra\u0161anja bo odprl v \u010dasu, ko so propadla komunisti\u010dna podjetja. Ugotovile smo, da so ekonomska analiza in opisi delovanja kapitala tisti trenutek bolj relevantni kakor kdaj prej.
\nZ razstavo nismo hotele pokazati komunizma kot ideologije, politi\u010dnega re\u017eima ali utopi\u010dnega prizadevanja, ampak smo novej\u0161o produkcijo umetnikov, ki so na hrva\u0161ki umetni\u0161ki sceni za\u010deli delovati v poznih osemdesetih letih (v obdobju hitrega propada socialisti\u010dnega re\u017eima), postavile skupaj z deli umetnikov, ki so oblikovali mo\u010dan tok dru\u017ebeno anga\u017eirane umetnosti od poznih \u0161estdesetih let naprej, pri \u010demer smo bolj poudarile kontinuiteto kakor prelome. Po drugi strani je razstava vzpostavila mednarodni kontekst za doma\u010do umetni\u0161ko produkcijo, ki smo ga v zadnjem desetletju zelo pogre\u0161ali. Manifest<\/em> sam ni bil predmet razstave, zato pa je deloval kot mo\u010dan spro\u017eilec, ki je pomagal vzpostavitvi mednarodni kontekst za doma\u010do umetni\u0161ko produkcijo in povzro\u010dil, da je na\u0161o vizualno sceno po\u017eivila produkcija novih del hrva\u0161kih umetnikov. Bil je tudi spro\u017eilec javne razprave o vpra\u0161anjih novej\u0161e zgodovine. Razstava je bila prvi\u010d postavljena junija 2000 v Zagrebu, v Domu hrvatskih likovnih umjetnika, in nato leta 2001 v Kunsthalle Exnergasse na Dunaju; upamo, da jo bomo leta 2005 v novi razli\u010dici pokazale \u0161e v Amsterdamu.<\/p>\n

xxx<\/strong><\/p>\n

Razpravo o umetnosti in ekonomiji, ki se je za\u010dela z razstavo \u0160to, kako i za koga,<\/em> smo nadaljevale z razstavo Projekt:<\/em> Broadcasting, posve\u010den Nikoli Tesli, <\/strong><\/em>s katerim smo\u00a0raziskovale ekonomske in politi\u010dne interese, ki onemogo\u010dajo, da bi nove tehnologije do konca uresni\u010dile svoje demokrati\u010dne potenciale. Razstavo smo organizirale v sodelovanju z zalo\u017ebo Arkzin, Multimedijskim institutom mi2 in Tehni\u010dnim muzejem v Zagrebu.
\nProjekt: Broadcasting<\/em> vpra\u0161anja kaj, kako in za koga<\/em> postavlja v zvezi z mediji: kaj<\/em> mediji distribuirajo, kako <\/em>to po\u010dnejo glede na tehni\u010dne pogoje, taktiko in strategijo, in za koga<\/em> to delajo, se pravi, kdo je publika komunikacijskih modelov mno\u017ei\u010dnih medijev in kak\u0161ne so mogo\u010de alternative zanje. Splo\u0161ni okvir projekta je bil razmislek o komunikaciji in o mediaciji. Na prakti\u010dni ravni je bila predstavitev projekta v mno\u017ei\u010dnih medijih in v javnem prostoru skrbno vnaprej na\u010drtovana, ne le zato, da bi pritegnili ve\u010djo publiko, temve\u010d, da bi jo pripravili do tega, da bi se dejavneje odzvala. Projekt: Broadcasting<\/em> je s predstavitvijo\u00a0 umetni\u0161kih projektov na elektronskih broadcasting <\/em>medijih in s predstavitvijo del, ki se ukvarjajo s pogoji za komunikacijo nasploh, deloval kot polje za dru\u017ebene eksperimente in posku\u0161al ponuditi temelj za novo definicijo javne, dru\u017ebene in politi\u010dne vloge medijev. Zasnovan je bil kot vrsta kulturnih dogodkov, ki iz razli\u010dnih perspektiv raziskujejo dru\u017ebene in umetni\u0161ke implikacije medijev za broadcasting<\/em>. V sodelovanju s Tehni\u010dnim muzejem, tretjim programom Hrvatskega nacionalnega radia in Radiom Student se je projekt v nekaj mesecih razvil v mednarodno razstavo sodobne umetnosti in vrsto radijskih oddaj in intervencij. V istem obdobju sta v sodelovanju s kulturno revijo Zarez<\/em> iz\u0161li dve prilogi, posve\u010deni projektu Broadcasting<\/em>, v katerih so bili predstavljeni vsi sodelujo\u010di in ki sta po svoje \u201cdokumentirali\u201d projekt. Projekt je bil posve\u010den Nikoli Tesli (1856-1943), ekscentri\u010dni, karizmati\u010dni osebnosti, hrva\u0161kemu Srbu, ki je umrl kot ameri\u0161ki dr\u017eavljan. Tesla je patentiral ve\u010d kot 800 izumov in postavil teoretski temelj za razvoj radia, radarja, satelitov, elektronskega mikroskopa, mikrovalovke, fluorescentne \u017earnice itn. Tudi tokrat nismo delale razstave, ki bi bila \u201cprikaz\u201d Nikole Tesle kot karizmati\u010dne legende ali ki bi se osredoto\u010dala izklju\u010dno na biografske reference, temve\u010d smo hotele odpreti prostor za interakcijo in izmenjavo informacij in hkrati spodbuditi umetnike, da bi uporabili instalacije in situ<\/em> in projekte s prostorskimi, vizualnimi in avdio elementi, ki raziskujejo izku\u0161njo gibanja telesa in fizi\u010dne aktivnosti v tehnolo\u0161ko redefiniranih razmerah postinformacijske dobe. Cilj projekta Broadcasting<\/em> je bil, da bi spodbudil razpravo o prese\u010di\u0161\u010du med podro\u010djem broadcastinga<\/em> kot medija, ki oddaja preko telekomunikacij, in metafori\u010dnimi preostanki, ki jih \u0161irijo vizije o prenosu univerzalne energije – in ki bi se izgubili, \u010de bi besedo broadcasting<\/em> prevedli v hrva\u0161\u010dino (ali v sloven\u0161\u010dino, op. prev.<\/em>).<\/p>\n

Zadnjih nekaj let se polo\u017eaj skupine WHW spreminja in razvija. Do poletja 2003 je skupina delovala brez stalnega razstavnega prostora, odtlej pa vodi program Galerije Nova (v sodelovanju z zalo\u017ebo AGM).
\nGalerija Nova je neprofitna galerija v centru Zagreba in je v lasti mesta. Program zanjo posku\u0161amo oblikovati v skladu s strategijami skupine WHW in narediti iz nje platformo za razprave o pomembnih dru\u017ebenih vpra\u0161anjih, kakor se ka\u017eejo skozi optiko umetnosti, teorije in medijev, pa tudi model za sodelovanje in izmenjave know-how<\/em> med kulturnimi organizacijami z raznih podro\u010dij in iz raznih okolij. Sredi sedemdesetih let preteklega stoletja je bila Galerija Nova eden izmed najbolj \u017eivahnih prostorov na zagreb\u0161ki umetni\u0161ki sceni. Odprta je bila za radikalne, avantgardne, nekonvencionalne in pogosto marginalizirane umetni\u0161ke prakse, torej tudi\u00a0 za mlaj\u0161o generacijo umetnikov, katere protagonisti \u0161e danes pomembno vplivajo na razvoj na\u0161e scene. Na to obdobje v zgodovini Galerije Nova se v novem programskem konceptu sklicuje WHW, ko v svojo razstavno in galerijsko prakso vna\u0161a vrsto novih dejavnosti.<\/p>\n

Poleg produkcije in predstavitev sodobne vizualne umetnosti se galerija osredoto\u010da tudi na\u00a0 povezovanje vizualne kulture z drugimi oblikami kulturne produkcije in s civilno, aktivisti\u010dno in nevladno (NVO) sceno. Poleg razstav so za program zna\u010dilni dogodki, s katerimi bi radi iz galerije naredili \u017eivahen kulturni center. To so koncerti, performansi, filmi, predavanja in javne razprave, s katerimi posku\u0161amo zapolniti vrzeli na doma\u010di kulturni sceni, tako da delujemo na prese\u010di\u0161\u010du popularne, visoke in alternativne kulture z diferenciranimi modelovi, ki omogo\u010dajo raziskovanje strategij razstavljanja in delovanja v javnem prostoru.
\nGalerija Nova je \u017eivahen in aktiven prostor, usmerjen zlasti k mladim – z\u00a0 nehierarhi\u010dno strukturo in organizacijsko fleksibilnostjo si prizadeva spodbuditi razne inovativne kulturne prakse sodelovanja, promoviranja sodobnih medijev in dru\u017ebeno ozave\u0161\u010deno kulturno produkcijo, kar vklju\u010duje tudi izobra\u017eevanje. Poleg mednarodnega razstavnega programa je pomemben vidik na\u0161ega dela kontinuirano sodelovanje z najmlaj\u0161o generacijo hrva\u0161kih umetnikov, ki se je za\u010delo z razstavo START<\/em> (Mestna galerija, Ljubljana 2002; Galerija Karas, Zagreb 2003). Umetniki najmlaj\u0161e generacije \u0161e zmeraj nimajo pravega institucionalnega okvira, zato se pogosto razdelijo na tiste iz \u201cprestolnice\u201d in tiste iz \u201cprovince\u201d; v glavnem so na milost in nemilost prepu\u0161\u010deni zelo tradicionalnim izobra\u017eevalnim modelom, majhnemu, nereguliranemu umetnostnemu trgu, pomanjkanju strokovnih publikacij, kriti\u010dnega vrednotenja, sistemov podpore in financiranja. Zaradi tega je serija samostojnih razstav START<\/em> pomemben del programa Galerije Nova. Mlade umetnike podiramo tako, da njihovo delo predstavljamo v skladu s profesionalnimi standardi,\u00a0 organiziramo vrsto spremljevalnih dogodkov in hkrati postavljamo temelje za kriti\u010dno vrednotenje teh del. Pri tem sodelujemo z mlaj\u0161o generacijo kustosov, hkrati pa posku\u0161amo poudariti kontinuiteto umetni\u0161kih prizadevanj in dru\u017ebenih tem od sedemdestih let 20. stoletja do danes, s \u010dimer nadaljujemo tradicijo doma\u010dih konceptualnih in dru\u017ebeno ozave\u0161\u010denih umetni\u0161kih praks. Naposled se spra\u0161ujemo tudi, ali lahko radikalno spremenimo temeljne pogoje za gledanje in vrednotenje umetni\u0161kih del, rade bi preskusile, kak\u0161en je politi\u010dni potencial umetnosti in ali umetnost, poleg tega, da vpeljuje v \u0161ir\u0161i dru\u017ebeni kontekst nove in ob\u010dutljive teme, lahko ponudi tudi nove oblike upora in kolektivnosti. Galerijo Nova torej razumemo kot javni urbani dru\u017ebeni prostor, kraj intenzivnega pretoka ljudi in idej, razstavni prostor, prehodni prostor, prostor za pre\u017eivljanje \u010dasa, za interakcijo, prostor, kjer pridejo na dan konflikti itn.<\/p>\n

xxx<\/strong><\/p>\n

Ena na\u0161ih novej\u0161ih razstav z naslovom Nuspojave<\/em> (Stranski u\u010dinki) je bila postavljena v Salonu Muzeja suvremene umetnosti v Beogradu. Na tej razstavi so svoja dela predstavili EGOBOO.bits, Felix Gmelin, Igor Grubi\u0107, Sharon Hayes, Vlatka Horvat, Kristian Ko\u017eul, Andreja Kulun\u010di\u0107, Aydan Murtezaoglu, Serkan Ozkaya, Kirsten Pieroth, Bulent Sangar, Marko Tadi\u0107, in VERSION. Nuspojave<\/em> so nastale v okviru\u00a0 drugega dela Balkanske trilogije<\/em>, za projekt V mestih Balkana,<\/em> ki ga je za\u010dela Kunsthalle Fridericianum iz Kassla. Nuspojave <\/em>so dober in ilustrativen primer posrednih povezav med razli\u010dnimi projekti WHW, ki jih delamo v svoji galeriji ali zunaj nje.
\nRazstava je predstavila dela, ki odpirajo \u0161irok spekter vpra\u0161anj; ta lahko beremo v razli\u010dnih kontekstih, hkrati pa se vsa ukvarjajo z nekaterimi neizogibnimi konflikti, ki jih prina\u0161a v liberalni kapitalizem \u201ctranzicija\u201d: stranski u\u010dinki<\/em> tega so razredna razslojenost, pove\u010danje brezposelnosti in kriminala, kulturno in duhovno osiroma\u0161enje, pomanjkanje domi\u0161ljije, solidarnosti, varnosti, brezbri\u017enost in letargija. Razstava Nuspojave<\/em> ponuja konceptualni okvir in zorni kot, s katerega lahko razumemo razstavljena dela na ozadju izgubljenih iluzij, v okviru re\u0161itev, ki jih ponuja proces \u201cnormalizacije\u201d s postopnim pribli\u017eevanjem idealu liberalne demokracije in prostega trga, hkrati pa dopu\u0161\u010da odprt dialog med umetnikom in kustosom.
\nNuspojave<\/em> je tretja razstava v nezavezujo\u010di seriji novej\u0161ih razstav, ki jih je pripravil na\u0161 kolektiv. Ne gre za eno in isto razstavo v treh razli\u010dicah, temve\u010d za proces, ki se na razli\u010dne na\u010dine ukvarja z v bistvu isto travmo. Ta niz razstav lahko vidimo kot nekak\u0161no dialekti\u010dno triado, katere teza<\/strong> je razstava Looking Awry<\/em> (apexart, New York, 2003) z deli Igorja Grubi\u0107a, Aydana Murtezaogluja, Adriana Pacija in Maje Bajevi\u0107. Izhodi\u0161\u010de za\u00a0 to razstavo je bila \u017di\u017ekova interpretacija Shakespearovega citata iz Riharda III.<\/em>, ki temelji na tem, da je z neposrednim pogledom nemogo\u010de videti resnico. V tem smislu Marx, ko re\u010de, da \u201cmoramo gledati s treznimi o\u010dmi\u201d, zahteva prav ta \u201cnezaupljivi\u201d pogled, ki ga lahko razumemo tudi kot pogled z dru\u017ebenega obrobja. Razstava Ponavljanje<\/em>: Prevzetnost in pristranost<\/em> (Galerija Nova, Zagreb, 2003\/2004) z deli Sharon Hayes, Pierra Huygheja, Sanje Ivekovi\u0107, Aydana Murtezaogluja, Anrija Sale in Andreasa Siekmanna je delovala kot antiteza<\/strong>: ker ne moremo neposredno uzreti resnice, kar naprej ponavljamo travmati\u010dni dogodek. To ponavljanje ni posledica kak\u0161ne \u201cobjektivne nujnosti\u201d, ki bi bila neodvisna od na\u0161ih \u017eelja, temve\u010d deluje kot politi\u010dna opcija, pla\u010dilo simbolnega dolga, gesta za ponovljeno vklju\u010ditev in simbolno prilastitev. \u201cPrevzetnost in pristranost\u201d v naslovu nista lo\u010deni temi, pozitivna in negativna lastnost, ampak sta med seboj povezani – tako kot prevzetnost izhaja iz take ali druga\u010dne pristranosti,\u00a0 je tudi pristranost proizvod arogantne prevzetnosti. \u010ce si ho\u010demo prihraniti muke in se za vsako ceno izgoniti zmoti, bomo zgre\u0161ili vso resnico. V tej dialekti\u010dni triadi so Nuspojave<\/em> nekak\u0161na sinteza<\/strong>, in sicer negacija negacije.<\/p>\n

Najambicioznej\u0161i dolgoro\u010dni projekt, pri katerem prav zdaj sodelujemo WHW, je Zagreb – Cultural Kapital of Europe 3000<\/em>. To je skupni projekt \u0161tirih neodvisnih hrva\u0161kih kulturnih organizacij: Centra za dramsku umjetnost (performing arts), Multimedijskega instituta mi2 (novi mediji), Platforme 9,81 (arhitektura in mediji) in WHW (vizualna kultura).
\nV triletnem obdboju (2004-2006) bomo razvili projekt z raznimi praksami sodelovanja na doma\u010di in mednarodni kulturni sceni in s tem opozorili na to, da se dominantni kulturni modeli niso zmo\u017eni odzvati na spremenjene razmere in novo oklje. To novo okolje je posledica vse hitrej\u0161ih izmenjav globalizirane komunikacije, transverzalnosti kapitala in vsesplo\u0161ne ekonomske globalizacije, ki ga spremlja. V nasprotju s temi dinami\u010dnimi procesi podro\u010dje kulture v glavnem ostaja v mejah reprezentacijskih kulturnih modelov, preozkih institucionalnih okvirov in brez pravih dinami\u010dnih strategij sodelovanja, zaradi \u010desar je v dru\u017ebi skoraj povsem (in \u010dedalje bolj) nepomembno. S projektom Cultural Kapital 3000<\/em> se posku\u0161amo odzvati (v kontekstu doma\u010de kulturne produkcije) na to (zlasti evropsko) situacijo. Zato smo \u0161ir\u0161i doma\u010di in mednarodni kulturni publiki ponudili akcijski model, ki se bo (metodolo\u0161ko in na ravni aktualnih vpra\u0161anj) ukvarjal z dinamiko transformiranja podro\u010dja kulture, ki sta jo pomembno zaznamovala dvoumnost pojma kapital<\/em> (kulturna prestolnica, dru\u017ebeno-kulturni kapital in ekonomski kapital). Strate\u0161ka partnerja pri pobudi za Cultural Kapital 3000 s<\/em>ta Project Relations iz Berlina (projekt, za katerega je dala pobudo nem\u0161ka zvezna kulturna ustanova Kulturstiftung des Bundes s programom, ki spodbuja kulturno sodelovanje v vzhodni Evropi) in Erste Bank z Dunaja, ki podpira ustvarjanje razli\u010dnih kulturnih prizori\u0161\u010d v dr\u017eavah srednje Evrope, v katerih posluje.
\nProjekt Cultural Kapital 3000<\/em> bo z zdaj aktualnimi temami – te so, recimo, razmerje med javnim in zasebnim, status javnih prostorov, kapital in fizi\u010dni prostor, intelektualna lastnina in digitalne tehnologije, avtorske pravice in alternativni licen\u010dni sistemi, hibridne informacije v fizi\u010dnem prostoru, umetni\u0161ke skupine in kolektivno delo, kolektivna inteligenca, upravljanje delovne sile in nematerialno delo – postavil komplementaren in koherenten niz dru\u017eebno pomembnih kulturnih vpra\u0161anj in s tem pokazal, da je kultura pomemben dejavnik za razvoj javnega in dru\u017ebenega kapitala v neoliberalnem tranzicijskem kontekstu. Kulturna \u201ckapitalnica\u201d 3000<\/em> bo promovirala prakse in akterje, ki artikulirajo kulturno delovanje kot dru\u017ebeno gibalo in dru\u017ebeno delovanje kot kriti\u010dno kulturo.
\nV prihodnjih dveh letih bo projekt Cultural Kapital 3000 <\/em>spodbudil intenzivno sodelovanje na doma\u010di in mednarodni ravni, ki bo spro\u017eilo novo skupinsko dinamiko, nove kolektivne strategije in nove oblike kulturne produkcije. S takim sodelovanjem se bomo postavili po robu nadzoru nad produkcijo,\u00a0 ki ga zdaj zagotavlja institut intelektualne lastnine, in ga hibridizirali;\u00a0 zavzemali se bomo za varovanje javne sfere pred privatizacijo, proizvajali predloge za politike v prid krepitvi in razvoju neodvisnega kulturnega sektorja in skrbeli, da bo v kulturni prestolnici \u010dutiti njegovo navzo\u010dnost. Projekt bo raziskoval in ustvarjal najrazli\u010dnej\u0161e mo\u017enosti za sodelovanje: kulturni kapital namre\u010d niso ve\u010d predvsem infrastrukture, ampak bolj sodelovanje, ki je infrastruktura kulturnega kapitala.<\/p>\n

\n

* op.ur. Kolektiv z imenom WHW (What, How and for Whom \/ \u0160to, kako i za koga) se je po prvotni neformalni avtorski skupini leta 2002 registriral kot neprofitna, nevladna organizacija za vizualno umetnost, ki jo skupaj s kustosinjami Ano Devi\u0107, Nata\u0161o Ili\u0107 in Sabino Sabolovi\u0107 vodijo \u0161e Ivet \u0106urlin, ki se ukvarja s kulturnim managmentom in Dejan Kr\u0161i\u0107, teoretik in grafi\u010dni oblikovalec.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

WHW je neodvisni kolektiv kustosinj, delujo\u010dih na spolzkem obmo\u010dju med razli\u010dnimi modeli neformalnih institucij, ki si ga pridobijo s pogajanji. WHW je ustvarjalna skupina, organizacijski tim in ‘institucionalizirano prijateljstvo’, ki temelji na aktivizmu in v svoje dejavnosti vklju\u010duje razli\u010dne partnerje in pobude. <\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":11572,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[45],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11509"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=11509"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11509\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11789,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11509\/revisions\/11789"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/11572"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=11509"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=11509"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=11509"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}