{"id":11511,"date":"2003-05-25T12:41:18","date_gmt":"2003-05-25T10:41:18","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=11511"},"modified":"2017-06-15T10:10:47","modified_gmt":"2017-06-15T08:10:47","slug":"donatella-ruttar-moreno-miorelli-stazione-di-topolopostaja-topolove","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/11511","title":{"rendered":"Donatella Ruttar, Moreno Miorelli: Stazione di Topolo\/Postaja Topolove"},"content":{"rendered":"

Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 3<\/a> | 2002\/03| Arhiv<\/p>\n

\n

Vasica Topolo\/Topolove je na koncu poti, obkro\u017eata jo gozd in dr\u017eavna meja s Slovenijo, je brez gostilne in trgovine, brez najosnovnej\u0161ih storitev, kakr\u0161na je avtobusna povezava s svetom. Tu se \u017ee deset let sre\u010duje ves svet ali vsaj tisti del \u010dlove\u0161tva, ki je nekonvencionalen, radoveden, te\u017eko opredeljiv. Tu se zbirajo potepuhi, ki ljubijo potovanja (ali so bili prisiljeni iti na pot) in prilo\u017enosti, ki jih potovanja ponujajo, ter z njimi povezane \u017eivljenjske spremembe. Do pred nekaj leti se je bilo te\u017eko sre\u010dati: meje, prepovedi, strahovi, ostri nacionalizmi so spreminjali v ideologijo celo preprosto rabo jezika, v tem primeru nadi\u0161kega nare\u010dja, torej slovenskega dialekta, ki ga ljudje v Topolovem in v vseh nadi\u0161kih dolinah govorijo \u017ee stoletja, hiperitalijanski patrioti (italianissimi<\/em>) pa ga demonizirajo.
\nHladna vojna je povzro\u010dila dru\u017ebeni zlom, psiholo\u0161ko blokado, strah in sum sta bila vsakdanja praksa; protikomunisti\u010dna organizacija Gladio, ki so jo ustanovile italijanske tajne slu\u017ebe, je s stotinami svojih \u010dlanov pokrivala ves teritorij in vodila igro propadanja. Izselili sta se dve tretjini prebivalstva, ljudje so \u0161li v belgijske rudnike, “revolucionarno” leto 1968 se je tu pokazalo le na televizijskih ekranih, dohodek na prebivalca je bil med najni\u017ejimi v Italiji!<\/p>\n

V tem osiroma\u0161enem okolju se je pred desetimi leti za\u010dela donkihotska pustolov\u0161\u010dina Stazione di Topolo\/Postaja Topolove<\/em>. Postaja je to\u010dka, kjer je promet, se ljudje sre\u010dujejo, se ustavijo, prihaja do izmenjav, in vse to v kraju, ki je bil prej popolno nasprotje vsega tega. Topolovega ni bilo niti na zemljevidih, in \u0161e danes niso zaradi meje, \u010deprav je to mirna meja, ozna\u010dene steze – mo\u017ene poti za vsako podzavestno, atavisti\u010dno nevarnost. V nadi\u0161kih dolinah se za\u010denja jezikovni rod, ki se brez prekinitve nadaljuje do Vladivostoka, torej do skrajnega roba obmo\u010dja “hic sunt leones”.
\nMoreno Miorelli in Donatella Ruttar, ki jima pomaga majhno, a pogumno dru\u0161tvo, to je Dru\u0161tvo bene\u0161kih likovnih umetnikov in prebivalci Topolovega (danes jih je v vasi 39 in so povezani v dru\u0161tvu Topolo\/Topolove), sta sklicala 16 umetnikov, starih prijateljev, in jih povabila, naj s svojim umetni\u0161kim delom pose\u017eejo v vas. Edini pogoj, ki sta ga postavila, je bil, da morajo \u010drpati navdih iz okolja, v sami vasi. Vas je torej v vseh pogledih protagonist in ne le ozadje za umetni\u0161ke posege. Izbrana pot se je zdela najte\u017eja, saj ni \u0161lo za privla\u010dne murales, <\/em>ampak za sodobno umetnost z jasno konceptualno opredelitvijo. V projekt so le redki verjeli. Med njimi miti\u010dna frizerka Luisa (\u017ee deset let na\u0161 sponzor) in ena banka s prispevkom v vi\u0161ini 500 000 lir. Instalacije so bile na ogled 45 dni. Glas se je za\u010del \u0161iriti in povzpeli so se do Topolovega re\u017eiserji, ki so predpremierno predvajali svoje filme, glasbeniki, ki so predstavljali svoje zvo\u010dne raziskave, pripovedovalci in radio, predvsem radio (kak\u0161no naklu\u010dje), ki je bolj od televizije pripravljen nameniti pozornost temu, kar potrebuje prav pozornost. Pristop je bil enak dana\u0161njemu: \u010dim ve\u010dja neformalnost, uporaba tega, kar je na razpolago, popolna odsotnost vsake naglice, totalna odsotnost urnikov (prireditve so “po zatonu”, “ob mraku”, “do zore”, le ob otvoritvi je dopu\u0161\u010den togi urnik “pribli\u017eno ob 18. uri”),\u00a0 zdru\u017eitev arhai\u010dnosti in eksperimentiranja, ki ni nikoli samo sebi namen.<\/p>\n

Postalo je takoj jasno, da je prava gonilna mo\u010d vlakov v Topolovem ljubezen, neki posebni feeling<\/em>, ki je vezal in ki povezuje vse avtorje, organizatorje, ob\u010dinstvo in novinarje, ki se zbirajo “v kraju, ki ga ni”. Spletla se je mre\u017ea, ki se je od prvih sodelujo\u010dih leta 1994 raz\u0161irila na vse celine, glas se je nezadr\u017eno \u0161iril in o Postaji je beseda tekla v predavalnicah akademij in \u0161ol, kjer so posku\u0161ali razlo\u017eiti, kar je nerazlo\u017eljivo, in sicer, kako nadomestiti teorije o umetnosti s “\u010dutenjem s trebuhom”, kako uresni\u010diti projekt, ki bi zahteval ogromna finan\u010dna sredstva s prora\u010dunom tretjerazredne veselice, le z zaupanjem v bo\u017ejo previdnost, brez zagotovil, a na podlagi sodelovanja in zaupanja, ki izhajata iz normalnih \u010dlove\u0161kih odnosov. Kdor sodeluje na Postaji Topolove<\/em>, deluje na lastne stro\u0161ke, predvideno ni niti povra\u010dilo potnih stro\u0161kov, pa vendar avtorji projektov prihajajo iz Nove Zelandije, Brazilije, Zdru\u017eenih dr\u017eav Amerike in drugih dr\u017eav – ali pa iz sosednje vasi. Gostijo jih po domovih, v prvi vrsti pri Antonelli na hi\u0161ni \u0161tevilki 95. Tu je za vsakega, ki pride v vas, kro\u017enik hrane, postelja in truma otrok. Potem goste razporedijo po hi\u0161ah.<\/p>\n

Tudi zaradi nedavne zgodovine ima tu gostoljubje dvojno vrednost, politi\u010dni okus v najvi\u0161jem in naplemenitej\u0161em pomenu besede, kot so dobro opazili tisti, ki so leta in leta strahovali, grozili in obrekovali zato, da bi prekinili utopijo in o\u017eivili mra\u010dna leta. Postaja je izreden poseg proti strahu, kot je opozoril pisatelj in novinar Paolo Rumiz, eden od na\u0161ih sopotnikov, ki je bil vpleten v mre\u017eo “topolonavtov”. In tudi proti mitu \u010distih ras, majhnih domovin, kultur, ki se branijo s tem, da zidajo pregrade, zavra\u010dajo novosti in domnevno druga\u010dne od sebe v imenu ohranjanja tradicij, ki pogosto, ne vselej, k sre\u010di, skrivajo pu\u0161\u010dobnost, pomanjkanje radovednosti, mentalno lenobo.<\/p>\n

\u017de nekaj let v Topolovem ni ni\u010d na ogled, in s tem se izogibamo “efektu razstave”, hitremu obisku, povr\u0161ni oceni “mi je v\u0161e\u010d, mi ni v\u0161e\u010d”. A kljub temu raste \u0161tevilo potnikov do zadnje vasice, gor se vzepenjajo zato, da bi poslu\u0161ali tiso\u010de na\u010dinov, kako se obdelujejo zvoki v 21. stoletju, zvoki okolja in tradicije, zborovske in instrumentalne glasbe, zato, da bi do\u017eiveli \u010dar otvoritve neverjetnega, a mo\u017enega letali\u0161\u010da skrivnostne letalske dru\u017ebe Ingold Airlines. In \u0161e zato, ker od tu lahko po\u0161iljajo topolograme s Po\u0161te za imaginarne dr\u017eave<\/em>, ki jo vodi Piermario Ciani, \u010dlovek, ki je dosti vedel o Lutherju Blissettu \u017ee takrat, ko ga ni \u0161e nih\u010de poznal. Lahko podarijo knjigo, eno samo knjigo, Knji\u017enici priljubljenih knjig<\/em>. Poslu\u0161ajo ekstati\u010dne skladbe, ki trajajo 20 ur in jih je Daniele Casali odkril med dokumenti pozabljene judovske skupnosti, ki je v Topolovem imela tri sinagoge, talmudsko \u0161olo in toliko glasbenikov, da bi z njimi napolnili \u0161tetle vse srednje Evrope. Te\u010dajniki \u0161ole shiatsu iz Trsta jim v dar ponujajo masa\u017ee. (Kaj je umetnost in kaj ni, je vpra\u0161anje, ki v Topolovem vzbuja najmanj zanimanja). Prisostvujejo lahko otvoritvi avditorija, kjer zaigra simfoni\u010dni orkester, kar zahteva zaprtje edine ceste, ki vodi v Topolove, kot se je zgodilo 19. julija 2003, ko je nastopil Mladinski srednjeevropski simfoni\u010dni orkester, ki ga je ustanovil in ga vodi Igor Kuret, eden od ljudi, ki sanjajo z nogami na tleh in imajo v Topolovem idealni dom: realen, nerealen, virtualen, v kraju, ki ga naseljuje 39 ljudi. Poslu\u0161ajo Marca Behrensa, nem\u0161kega genialca, ki mu v de\u017eju strehe pojejo, ali pa glasbenike razli\u010dnih smeri, ki tu in samo tu igrajo skupaj.
\nSkupaj pre\u017eivijo no\u010di do zore ob gledanju kratkih kavka\u0161kih filmov ali ekstra kratkih filmov mladih slovenskih in sibirskih avtorjev, ljudi iz tistega vzhoda, ki ima svoj skrajni zahodni rob v Topolovem, ali pa arheologov ali jezikoslovcev, ki so tudi nadarjeni re\u017eiserji. Toda na vzhodu, na skrajnem vzhodu Italije umetniki prve vrste ne gredo samo mimo, ampak tu tudi stalno bivajo, so zelo diskretni (verjetno preve\u010d za show-business<\/em>), in jih je v Topolovem lahko spoznati in vzljubiti.<\/p>\n

Vse je v Topolovem brezpla\u010dno, iz lenobe, pravijo prireditelji, saj je “preveliko delo trgati vstopnice Zakaj prireditev, ki ima tak odmev, ne zbuja zanimanja institucij? Odgovor na to vpra\u0161anje je, da so projekt in njegovi izvajalci zelo neodvisni. Kdor \u017eeli finan\u010dno podpreti Postajo Topolove<\/em>, se mora zadovoljiti s tem, da ga vklju\u010dijo v seznam sponzorjev, saj ni oglasov in niti ne transparentov. Gre le za inteligentno mecenstvo, nevsiljivo, tistega, ki ve, da se prej ali slej po kra\u0161kih kanalih vse vra\u010da.
\n“Ob koncu svojega \u017eivljenja vsak od nas nese s seboj le to, kar je daroval.” To je bilo posvetilo v spremni bro\u0161uri in tako se vsak po\u010duti v majhni vasici ob\u010dine Grmek v videmski pokrajini, le nekaj sto metrov od tiste meje, ki je bila neko\u010d \u017eelezna zavesa.<\/p>\n


\n
\n
\n
\n
\n<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Vasica Topolo\/Topolove je na koncu poti, obkro\u017eata jo gozd in dr\u017eavna meja s Slovenijo, je brez gostilne in trgovine, brez najosnovnej\u0161ih storitev, kakr\u0161na je avtobusna povezava s svetom. Tu se \u017ee deset let sre\u010duje ves svet ali vsaj tisti del \u010dlove\u0161tva, ki je nekonvencionalen, radoveden, te\u017eko opredeljiv. <\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":11512,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[45],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11511"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=11511"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11511\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":11749,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/11511\/revisions\/11749"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/11512"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=11511"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=11511"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=11511"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}