![\"\"](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/uploads\/2019\/06\/Uros-Weinberger-730x545.jpg\")
<\/p>\n
Uro\u0161 Weinberger se v svojih delih osredoto\u010da na posameznika, dru\u017ebo in tehnolo\u0161ki razvoj in do njih vzpostavlja kriti\u010den odnos. V svojem ustvarjalnem procesu s premislekom gradi ve\u010dplastnost slikarskega polja. Zaveda se, da bo prav estetska mo\u010d slike pritegnila pogled, kar s pridom izkoristi v naslednji fazi, ko gledalca soo\u010di z vsebino. Njegova dela odra\u017eajo kriti\u010den odnos do sodobne dru\u017ebe, ki jo prevevata \u0161e ne popolnoma razre\u0161ena preteklost 20. stoletja in vizija distopi\u010dne prihodnosti.<\/p>\n
Slike, ki so na pri\u010dujo\u010di razstavi nam prikazujejo prav to zlitje \u010dasa. \u010ceprav se sprva zdi, da opazujemo trenutek sedanjosti, po dalj\u0161em opazovanju v to lahko podvomimo. Ali se otroci \u0161e vedno igrajo na dvori\u0161\u010dih blokovskih naselij tako kot neko\u010d? \u010ce ta \u00bbneko\u010d\u00ab ni poznal neba, posejanega s tehnolo\u0161kimi \u00bbvsiljivci\u00ab kakr\u0161ni so droni, lahko te razumemo tudi kot aluzijo na vojna letala.<\/p>\n
Opazujemo<\/em><\/strong> Ali vidimo to, kar gledamo?<\/em><\/strong> Motiv brezskrbne otro\u0161ke igre v urbanem naselju vzbuja idili\u010den ob\u010dutek, ki pa ga preseka zlove\u0161\u010dost vsepristonega nadzora. Ali je to vsakdanjost prihodnosti?<\/p>\n Ob tovrstnem odnosu do upodobljenega, se v gledalcu vzpostavi nelagodje. Odpira se vpra\u0161anje, kako z bremenom preteklosti in obljubo prihodnosti do\u017eivljamo realnost. \u010ce je v preteklosti tehnolo\u0161ki razvoj stremel k osvobajanju \u010dloveka od dela, je situacija sedanjosti in bli\u017enje prihodnosti nekoliko druga\u010dna \u2013 nekatere tehnologije se ustvarjajo tudi z namenom dru\u017ebenega nadzora, ki se ga pogosto ne zavedamo.<\/p>\n Avtorjeva kriti\u010dnost opozarja na udoma\u010devanje tovrstnih tehnologij in na\u0161o nekriti\u010dno toleranco do njih.<\/p>\n Anja Seni\u010dar<\/em><\/p>\n Besedilo je del sklopa analiz umetni\u0161kih del<\/a>, ki so nastale pod mentorstvom Barbare Bor\u010di\u0107. Avtorice besedil so analizirale dela na razstavi \u010cas brez nedol\u017enosti. Novej\u0161e slikarstvo v Sloveniji<\/a>,<\/em> Moderna galerija, 31. 1.\u201331. 3. 2019.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Analiza umetni\u0161kega dela
\nV delu Air One Ground Zero<\/em> opazujemo nedol\u017enost otro\u0161ke igre v urbanem blokovnskem naselju, ki spominja na \u010dase socializma. Dogajanje je postavljeno pod nadzor desetine v zraku lebde\u010dih dronov. Otroci jih ne opazijo, ali se zanje ne zmenijo. Svetloba je izrazito \u017eare\u010da in pre\u017egana, v kombinaciji z uporabljenimi barvami slika spominja na fotografijo, ki je do\u017eivela pretirano obdelavo in uporabo efektov v ra\u010dunalni\u0161kem programu. V slikovnem polju dominira svetlo \u017eare\u010da zelena barva, do nje v komplementarnem kontrastu pa avtor definira oblike z intenzivno rde\u010de-oran\u017eno barvo. Prvi plan slike prikazuje otroke med igro v plitkem bazenu, v drugi plan je postavljena travnata povr\u0161ina z visokimi stolpnicami. Nebo je zasi\u010deno z lebde\u010dimi droni \u010dez oba prostorska plana. Nekateri so pomaknjeni v ospredje proti nam in se zdijo \u017ee nevarno blizu. Barve v ozadju postajajo hladnej\u0161e. Svetloba nima usmerjenega vira, je razpr\u0161ena in vseprisotna \u0336 ter daje vtis vro\u010dega, son\u010dnega, poletnega dneva.<\/p>\n
\n\u017darenje na sliki spominja na nuklearno svetlobo in na ogromen digitalen ekran, ki bol\u0161\u010di v obrazlo\u017ei besedno zvezo ground zero<\/em>, ki prvotno naslavlja obmo\u010dje nuklearne eksplozije, lahko pa predstavlja tudi za\u010detno to\u010dko, izvor neke nenadne, klju\u010dne spremembe.<\/p>\n
\n
\nAnja Seni\u010dar<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":14505,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[19,50,7],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/14504"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=14504"}],"version-history":[{"count":7,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/14504\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":14683,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/14504\/revisions\/14683"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/14505"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=14504"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=14504"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=14504"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}