![\"\"](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/uploads\/2020\/01\/Swinguerra-Brazilski-paviljon-na-benes\u030ckem-bienalu-2019-vir-e-flux-730x411.jpeg\")
<\/p>\n
Iskrena in zanimiva reprezentacija je na razstavah sodobne umetnosti pogosto zapletena in se celo v\u010dasih zdi problemati\u010dna. Enako velja za prikazovanje video umetnosti, kjer kuratorji in umetniki s postavitvijo posnetka v temen prostor, gledalca silijo v podrejen polo\u017eaj videoposnetku. Gledalec svojega okolja ne vidi, oziroma se ga ne zaveda. Na primeru razstave umetni\u0161kega dvojca, ki je letos predstavljal Brazilijo na 58. bene\u0161kem umetni\u0161kem bienalu, B\u00e1rbare Wagner in Benjamine de Burca, je prikazana preprosta re\u0161itev \u2013 v dvomih je potrebno pose\u010di po kolektivnem in skupnem.<\/p>\n
Ob vstopu v modernisti\u010dno zgradbo brazilskega paviljona je obiskovalec soo\u010den z ve\u010d fotografijami plesnih skupin. Dr\u017ee oseb spominjajo na voja\u0161ke podobe, usklajena telesa, ki nakazujejo na odlo\u010dnost, predanost in disciplino. Ta nebinarna, ne-bela telesa so bila klju\u010dna pri ustvarjanju umetni\u0161kega dela. Po nekaj korakih skozi ozek hodnik namre\u010d naletite na dvokanalni video, na katerem so tekmovalne plesne skupine podvr\u017eene strogim treningom. Video je razdeljen in razstavljen na nasprotnih straneh sobe, vendar to gledalcev ne razdeli. Tovrstna postavitev jih vabi, da se pridru\u017eijo tistim, ki \u017ee posedajo na naklju\u010dno name\u0161\u010denih klopeh, posebej zasnovanih za to namestitev. \u010ce si ogledate te video posnetke z ostalimi gledalci, postanete del skupne izku\u0161nje. Prostor za sedenje in gledanje videoposnetka (oblikovanje \u00c1lvaro Razuk) je na ta na\u010din enako pomembno kot umetni\u0161ka dela sama.<\/p>\n
Naslov videoposnetka – Swinguerra<\/em> je me\u0161anica portugalske besede za vojno – guerra<\/em> in swingueire<\/em> – plesa, ki skupaj z brega funk<\/em> in passinhos de maloca<\/em> tvori tri ne-binarne marginalizirane plesne manifestacije, prisotne na severovzhodu te ju\u017enoameri\u0161ke dr\u017eave. Nastop na swinguieira <\/em>tekmovanjih omogo\u010da fluidno in kompleksno raziskovanje spola, rase in mo\u010di, na na\u010dine, ki so v splo\u0161nem kulturnem prostoru pogosto prepovedani. Umetnika sta se vklju\u010dila v marginalizirane skupnosti, kjer sta opazovala intenzivno disciplino, ki je potrebna za sodelovanja na kolektivnih plesnih tekmovanjih. Tesno sodelovanje s subjekti je privedlo do neposredne sodobne reprezentacije, kar je kamera zajela kot prepri\u010dljivo kombinacijo \u017eelja, mo\u010di in avtorstva. Ta globok in empati\u010den pogled na sodobno brazilsko kulturo v \u010dasu intenzivne politi\u010dne in dru\u017ebene napetosti v ve\u010d ju\u017enoameri\u0161kih dr\u017eavah govori osve\u017eujo\u010do zgodbo o skupnostih in kolektivih, ki v teh zanimivih \u010dasih<\/em> in kaoti\u010dnem okolju najdejo smisel ter namen.<\/p>\n Okolje posameznika potisne k skupinskemu gledanju, to prevajanje skupnostnih na\u010del v dejanski prostor brazilskega paviljona je dokaz temu, da obstajajo novi in primernej\u0161i na\u010dini za u\u017eivanje, gledanje, sodelovanje in ob\u010dudovanje raznolikosti video umetni\u0161kih del na eni in opolnomo\u010denje zgodb marginaliziranih teles na drugi strani. Razmi\u0161ljanje skozi kolektivnost, skupnost, strast, namen in trdo delo obiskovalcem omogo\u010di svetlo in po\u017eivljajo\u010de gledanje in sodelovanje v sicer priljubljenem mediju in temi.<\/p>\n