Delavnica iz pisanja o sodobni umetnosti<\/p>\n
Petek, 23. 3. 2012 od 10.00 do 18.30
\nProjektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana<\/p>\n
Udele\u017eenci na delavnici: Anja Bajda, Majda Gregori\u010d, Marta Ki\u0161, Ne\u017ea Mrevlje, Vid Lenard, Nina Ro\u0161kar, Ma\u0161a \u0160krinjar, Igor Vidmar in te\u010dajniki 14. letnika Sveta umetnosti.<\/p>\n
\n
| Kaj je sodobna umetnost? Kak\u0161en je danes status teorije? Kako danes imeti dru\u017ebenost, skupni interes? Kako pisati o sodobni umetnosti?!<\/strong>V petek 23. marca 2012 smo s soudele\u017eenci, sedaj \u017ee prijatelji, iz programa Svet umetnosti kon\u010dno do\u010dakali kar te\u017eko pri\u010dakovano delavnico iz pisanja o sodobni umetnosti pod vodstvom Mi\u0161ka \u0160uvakovi\u0107a. Menim, da ga zaradi njegovih mnogih dejavnosti ni potrebno posebej in \u0161e enkrat predstavljati. Pod besedo delavnica sem si sprva sicer predstavljala na\u0161e aktivno sodelovanje in delo v smislu pisanja, vendar je bil program izveden kot niz predavanj v \u0161tirih sklopih. Strnjena razmi\u0161ljanja o sodobni umetnosti so se na koncu izkazala za dobro izhodi\u0161\u010de in popotnico k na\u0161emu nadaljnjemu pisanju, branju in premi\u0161ljevanju, tako da oznaka delavnica v kon\u010dni fazi stoji na svojem mestu. \n \nNaslov Umetnost in politika: sodobna estetika, filozofija in\u00a0 umetnost v obdobju globalne tranzicije<\/em><\/strong> za seboj ne skriva ni\u010desar in jasno naka\u017ee podro\u010dja interesa \u0160uvakovi\u0107a. Svoja predavanja je pri\u010del z govorom o sodobni umetnosti in njenih problemih, nadaljeval s podro\u010djem teorije, nato spregovoril o razli\u010dnih taktikah samoorganiziranosti ter naslovu delavnice primerno zaklju\u010dil z epistemologijo sodobne umetnosti. In kaj pravzaprav lahko ozna\u010dimo za sodobno umetnost?\u00a0 Umetnost neposredne preteklosti, tega trenutka ali nekega zgodovinskega obdobja? Lahko bi rekli, da zajema vse na\u0161teto. In \u010deprav izraz sodobna umetnost najpogosteje povezujemo z dobo po letu 1989, ki zaznamuje konec hladne vojne, nas \u0160uvakovi\u0107 opozori, da so z oznako \u201csodobno\u201d tekom preteklega stoletja (in \u0161e danes) ve\u010dkrat ozna\u010devali umetnost, ki problematizira trenutek. Termin je zelo hitro postal privla\u010den, kar se odra\u017ea v \u0161tevilu ustanov, ki nosijo besedno zvezo v svojem imenu, sam pojem sodobnosti pa je za \u010dasa postmodernizma postal obravnavan zelo specifi\u010dno. Smo namre\u010d v dobi tranzicije, \u010dasu, ki je zaznamovan predvsem s pluralnostjo \u2013 obstajajo razli\u010dni, paralelni svetovi, ki te\u010dejo vzporedno, vendar se med seboj ne me\u0161ajo. In to je bistveno pri pojmu sodobnosti, ki obstaja v postmodernizmu. Gre za umetnost trenutka, ki se razlikuje od prej\u0161njih umetni\u0161kih praks in povzema vzorce dru\u017ebe in kulture v naj\u0161ir\u0161em smislu. Pri tem pa ne gre samo za vpra\u0161anje sodobne umetnosti, temve\u010d tudi za vpra\u0161anje same sodobnosti. Ob tem se je dotaknil tudi trenutno in \u017ee nekaj \u010dasa aktualne teme, vloge kustosa. V \u010dasu postmodernizma namre\u010d nastopi trenutek, ko kustos za\u010dne prevzemati mesto umetnika, ti pa ne ustvarjajo ve\u010d umetni\u0161kih objektov, temve\u010d projekte, ki so izraz ideje. Zato ne presene\u010da, da je ve\u010dina kustosov v zahodnih dr\u017eavah umetnikov, celoten svet umetnosti pa je vpet v skrbno izdelan, hierarhiziran sistem. Ta je zasnovan na velikem kapitalu, katerega vrh vodijo zasebne institucije. Vloga prej uveljavljene nosilke pomena, umetnostne zgodovine, je \u017ee nekaj \u010dasa problemati\u010dna. Pri tem seveda ne mislim na poglobljene \u0161tudije o \u017ee kanonizirani umetnosti, temve\u010d na njeno soo\u010danje s sodobno produkcijo. Problem umetnostne zgodovine kot stroke pa se je izbolj\u0161al z vnosom kulturolo\u0161kih \u0161tudij. Z njimi se je namre\u010d zgodil premik od pogoste omejenosti stroke, nastale zaradi vztrajanja pri zastarelih metodah preu\u010devanja. Kulturolo\u0161ke \u0161tudije doprinesejo k \u0161ir\u0161emu razumevanju umetnine z obravnavo slednje kot besedila, ki se ga lahko bere v smislu prikazovanja kulture, katero predstavlja. Ob tem ne gre pozabiti, da je v \u010dlove\u0161kem delovanju \u017ee zelo dolgo \u010dasa prisoten tudi pojem ideologije, ki predstavlja mo\u010dan organizem, preko katerega delujemo, se predstavljamo v dru\u017ebi. Umetnine nam tako med drugim ka\u017eejo subjekt, njegovo ideologijo oziroma na\u010din, na katerega se je (hote ali malce kli\u0161ejsko, nehote) \u017eelel predstaviti drugim, svetu. \u0160e posebej to velja za sodobno produkcijo, ki s svojo raznovrstnostjo ni naklju\u010dna. Ravno nasprotno \u2212 s tem lahko izpolnjuje svojo dru\u017ebeno vlogo posredovanja med razli\u010dnimi svetovi, posredovanja informacij in politi\u010dnih pripovedi.<\/p>\n V drugem delu se je \u0160uvakovi\u0107 spra\u0161eval o statusu teorije danes<\/strong>, kje in kako se je u\u010di. Od \u0161estdesetih naprej je teorija kar najbolj povezana s kulturo in zelo prisotna tudi v diskurzu o umetnosti. V teoriji o umetnosti se vzpostavljajo prakti\u010dno lokalni \u017eargoni, ki naj bi jih vsak spodoben \u0161tudent, bodo\u010di intelektualec, osvojil na raznih humanisti\u010dnih fakultetah. Teorija je namre\u010d danes pre\u0161la v akademski diskurz. Ob tem je bila izpostavljena tudi kriza filozofije, katere naloga je bila obi\u010dajno postavitev velikega, metajezika, ki pa se od dvajsetega stoletja naprej ne more ve\u010d pri\u010dakovati. Podro\u010dje namre\u010d postaja preob\u0161irno, zaradi \u010desar se lahko v besedilih pisci interpretativno lotevajo le \u0161e zanimivih slu\u010dajev na podro\u010dju umetnosti. Gre za dekonstrukcijo velikega horizonta in ukvarjanje z \u201cmalimi\u201d teorijami. Potreba je po diskurzih, ki so interdisciplinarni. Nastavki tega so v \u0161estdesetih, ko je bila zahteva po teoriji nekaj, kar je nastalo izven filozofije. Takrat se je univerzalna ideja filozofije pretvorila v prakse pisanja, glavni diskurz pa je postala ravno kritika teorije kot metadiskurza. Problem je, da je teorija postala birokratska, akademska, skratka lo\u010dena od ljudstva. To ustvarja poveli\u010danost in uokvirjenost teksta, ki je del globalne politike. Povratek politi\u010dnega pomeni hkrati povratek filozofskega, saj je kategorija etike tista, ki je omogo\u010dila politi\u010dni univerzalni diskurz o dru\u017ebenem delovanju. Trenutno \u201cdrsimo\u201d nekje med teorijo in filozofijo. Jasno se to dogaja na tr\u017ei\u0161\u010du, dobro pa se odra\u017ea tudi na podro\u010dju umetnosti \u2013 gre namre\u010d za prenos politi\u010dnega potenciala v polje umetnosti.<\/p>\n Taktike samoorganiziranja \u2013 aktivizem, terorizem, samoizobra\u017eevanje<\/strong> je pisalo na platnu ob pri\u010detku tretjega predavanja. Tu se je \u0160uvakovi\u0107 spra\u0161eval predvsem o odnosu do stvarnosti ter postavil vpra\u0161anje, ali je v dana\u0161njem svetu sploh mo\u017eno vzpostaviti, imeti dru\u017ebenost, imeti neko skupno zanimanje. Ob tem je povedal svojo izku\u0161njo do\u017eivetja dveh komun v sedemdesetih letih preteklega stoletja (ena od njiju je bila OHO-jeva Dru\u017eina v \u0160empasu). Ti sta obe vsebovali utopi\u010dno razse\u017enost, ki danes ni ve\u010d mo\u017ena \u2013 ali pa\u010d? Aktivizem in terorizem, kot prvotno predvsem dru\u017ebeni praksi, sta zelo hitro dobili svoj izhod tudi v umetnost. Bili sta namre\u010d prene\u0161eni v sistem umetnosti (predavatelj je opozoril na termin \u201cartivizem\u201d, ena od \u0161tevilk revije Maska<\/em> je bila pred nekaj leti namre\u010d posve\u010dena prav tej temi). Paradoksalno pri tem pa je dejstvo, da so (bila) tovrstna udejstvovanja, izhajajo\u010da iz dru\u017ebene problematike in na\u010delno kriti\u010dna do sistema, sponzorirana oziroma financirana v ve\u010dini primerov ravno od njega. Na nek na\u010din se to \u0161e posebej opa\u017ea pri postsocialisti\u010dnih dr\u017eavah. Te so zavoljo dokazovanja svoje tolerance in svobode sceno dopu\u0161\u010dale, \u010deprav je javno niso popolnoma oddobravale. Dana\u0161nji aktivizmi se spoprijemajo prakti\u010dno z vsemi problemi, ki so prene\u0161eni v polje dru\u017ebenosti. Seveda temu lahko sledimo tudi v umetni\u0161ki produkciji, hkrati pa se moramo zavedati globalne razdrobljenosti. Zaradi slednje nekaj, kar je politi\u010dno v dolo\u010denem prostoru, ni nujno tudi drugod. Ob tem bi mogo\u010de spomnila \u0161e na idejo geografije, ki je meni osebno izredno zanimiva in smo jo v grobem na\u010deli \u017ee v prvem delu predavanja. Problem je na\u010din, kako se lokalno prezentira v globalnem in obratno. Kaj sploh je globalno? Menim, da bi bilo potrebno ve\u010d razmi\u0161ljati o tem, kak\u0161no predstavo si pravzaprav ustvarjamo, prav posebej pa, zakaj je temu tako. Svet medijev prijazno poskrbi, da smo obve\u0161\u010deni o dogajanju v svetu kar na doma\u010dem kav\u010du. Ve\u010dini ljudi je jasno, da ustvarjanje pomena pripade tistim, ki imajo mo\u010d. In boj za kontekstualizacijo je seveda prisoten tudi v svetu umetnosti.<\/p>\n Za zaklju\u010dni del delavnice je \u0160uvakovi\u0107 prihranil nam eno bistvenih vpra\u0161anj: kako pisati sodobno teorijo umetnosti, kako pisati o sodobni umetnosti?<\/strong> \u017de umetnik in pisec Victor Burgin je v knjigi Konec teorije umetnosti<\/em> izpostavil, da se je treba ukvarjati s \u0161tudijami in kritiko. Potrebno je bilo najti nek drug na\u010din pisanja, bolj primeren za sodobno umetnost, kot klasi\u010dno umetnostnozgodovinsko pisanje. Danes je ve\u010d kot o\u010ditno umetnost druga\u010dna, kot je bila kdajkoli prej. Slikarstvo ni ve\u010d glavna oziroma najbolj \u0161tevil\u010dno zastopana umetni\u0161ka zvrst (re\u010deno v teoriji, v\u010dasih se spra\u0161ujem, ali res tudi v praksi). Prevladujejo medijske in performativne prakse. Predvsem slikarstvo ni ve\u010d dominanten diskurz! Ob tem \u0160uvakovi\u0107 izpostavi zanimivost na\u0161ega obmo\u010dja, fenomen piscev v Sloveniji, ki se ukvarjajo s postmodernisti\u010dnim slikarstvom in pri tem odkrivajo druga\u010dnosti pisanja (Toma\u017e Brejc, Jure Miku\u017e, Andrej Medved, Igor Zabel). V preteklosti so strokovnjaki, pisci, predvsem gradili identitete. Slavna, kanonizirana dela, ki jih gledamo v svetovnih galerijah, v \u010dasu nastanka seveda niso bila gledana s takimi o\u010dmi, kot jih gledamo in do\u017eivljamo mi. Njihova predstavitev je konstrukt kustosov, umetnine so producirane. In pri gledanju pogosto pozabljamo, se premalo zavedamo (verjetno govorim malce naivno kot \u0161tudentka umetnostne zgodovine), da smo v podro\u010dju intertekstualizacije in vidimo referencialni odnos slike in teksta. Sliko povezujemo s tem, kar smo se o njej nau\u010dili, kar znamo. Vemo pa vsaj pri starej\u0161ih umetninah naslove (in \u201cvrednosti\u201d), ki so jim bili naknadno dodeljeni s strani stroke. Odtod kritika metajezika kot takega. Odtod nujen prihod kulturolo\u0161kih \u0161tudij v polje diskurza o umetnosti. Kot je predavatelj simpati\u010dno izpostavil \u2013 odkod danes prisotnost tolikih \u017eenskih umetnic iz preteklosti? Niso namre\u010d bile \u010dude\u017eno odkrite in izkopane iz starih arhivov. Vedno so obstajale, vendar ni obstajal diskurz, v katerega bi se lahko vklju\u010dile! Aktivisti\u010dna gibanja in kulturolo\u0161ke \u0161tudije so ustvarile prostor za tovrstna dela. Dana\u0161nji umetni\u0161ki projekt temelji na planu za stvarno ali fiktivno umetni\u0161ko delo, njegova ideja pa je nelo\u010dljivo povezana z dolo\u010denim diskurzom. Sodobna dela niso zaklju\u010dena, imajo ve\u010d re\u0161itev, na\u010dinov predstavljanja. Niso stati\u010dna in diskurz jih kot take opravi\u010duje in ume\u0161\u010da v dolo\u010den kontekst. Slednji je pogosto vezan na teoreti\u010dno platformo, ki seveda zavzema del \u0161ir\u0161ega polja kulture. In to mejno \u010drto pri odnosu kultura – umetnost je treba prevpra\u0161evati. \u010ce \u017eelimo delovati v kulturi moramo nujno iskati probleme. In ker sta umetnost in teorija v sodobni umetnosti pogosto neobhodno povezani je bil moj glavni sklep po celotni delavnici, da moram absolutno poglobiti svoja teoretska znanja. Da ne ostanem prikraj\u0161ana za svoj<\/em> pomen.<\/p>\n Vsem, ki ste delavnico zamudili ali vam naslov vzbudi zanimanje, bi v branje priporo\u010dila knjigo nosilca delavnice z naslovom Anatomija angelov<\/em>, kjer se \u0160uvakovi\u0107 do neke mere dotika vseh podro\u010dij, o katerih je v petek tekla beseda. Jedro knjige temelji ravno na teoriji in umetnosti v Sloveniji, zaradi \u010desar je za nas prav posebej dragocena.<\/p>\n Nina Skumavc<\/em><\/p>\n SVET UMETNOSTI, \u0161ola za kustose in kritike sodobne umetnosti 2011\/2013 Leto 14 Mi\u0161ko \u0160uvakovi\u0107: Umetnost i politika: savremena estetika, filozofija, teorija i umetnost u vremenu globalne tranzicije Delavnica iz pisanja o sodobni umetnosti Petek, 23. 3. 2012 od 10.00 do 18.30 Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana Udele\u017eenci na delavnici: Anja Bajda, Majda Gregori\u010d, Marta […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":13294,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[23,18,17],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2143"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2143"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2143\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":13295,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2143\/revisions\/13295"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/13294"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2143"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2143"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2143"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}} |
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica01.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica02.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica03.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica04.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica05.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica06.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica07.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica08.jpg\")
![\"Delavnica](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/2011-13\/suvakovic\/suvakovic-delavnica09.jpg\")
<\/td>\n<\/tr>\n<\/tbody>\n<\/table>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"