{"id":2416,"date":"2009-12-10T17:11:50","date_gmt":"2009-12-10T15:11:50","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=2416"},"modified":"2018-07-11T22:02:42","modified_gmt":"2018-07-11T20:02:42","slug":"ahistoricna-in-akontekstualna-retrospektiva","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/2416","title":{"rendered":"Ahistori\u010dna in akontekstualna retrospektiva"},"content":{"rendered":"
(V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti<\/a><\/em>, razstavno-dokumentarni projekt, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, 30. 10.\u201320. 11. 2009, Ljubljana)<\/h5>\n

Lara Plav\u010dak<\/em><\/p>\n

\n

V razvoju moderne potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe se nahajamo v obdobju investiranja v domi\u0161ljijo in fantazme o samorealizaciji. Gre za \u010das, ko je posebna vrednota grajenje lastnega \u017eivljenjskega in estetskega sloga, posebna pozornost gre grajenju individualne identitete, tudi umetnikove.[1]<\/a><\/a> \u201cNikoli prej ni bilo tako pomembno, da bi umetnik izrazil svojo originalnost, saj se je bolj osredoto\u010dal na vzpostavljanje lastnega prostora v zgodovini umetnosti. Izra\u017eanje originalnosti se jim zdi (umetnikom) pomembnej\u0161a od vzpostavljanja lastnega prostora v umetnostnem sistemu.<\/em>”[2]<\/a><\/a> Razvilo se je novo ob\u010dutenje \u010dasa, dela in potro\u0161nje, kjer gre za izvajanje nostalgije za ne\u010dim izgubljenim, ne\u010dim, \u010desar nismo nikoli posedovali. To ni nostalgija, ki nadome\u0161\u010da resni\u010dno izgubo, ampak slu\u017ei namesto take izgube, je nostalgija brez realnega spomina<\/strong>. V tem ob\u010dutenju se raje obra\u010damo h kola\u017eu, pasti\u0161u in brikola\u017eu.[3]<\/a><\/a> Za tak brikola\u017e bi lahko imeli razstavo Zavoda za sodobno umetnost Ljubljana v Galeriji Alkatraz \u2013 gre za razstavno-dokumentarni projekt[4]<\/a><\/a>, ki se retrospektivno obra\u010da k preteklim dvanajstim letom delovanja na podro\u010dju izobra\u017eevanja o sodobni umetnosti. To ni pregledna razstava in izbor umetni\u0161kih del ni namenjen enakovrednemu predstavljanju letnikov. Kustosinja Sa\u0161a Nabergoj je prere\u0161etala arhiv in izmed enainosemdesetih umetni\u0161kih del, ki so bila kdajkoli razstavljena v okviru zaklju\u010dnih razstav Sveta umetnosti, \u0160ole za kustose in kritike sodobne umetnosti, izbrala pet zanjo pomembnih. \u201cIzbor je rezultat raznolikih kriterijev: \u0161tela je vloga posami\u010dnega dela v \u0161ir\u0161em opusu avtorja, njegova umestitev v \u0161ir\u0161i okvir te\u010daja, klju\u010den pri izboru pa je bil tudi kontekst Galerije Alkatraz, ki zadnji dve leti nudi domicil razstavnemu delu \u0161ole.<\/em>”[5]<\/a><\/a><\/p>\n

Izbrana so bila dela, ki so se, poleg prej\u0161njih razlogov, kustosinji zdela pomembna, a so bila prej prezrta, hkrati pa so ji bila v\u0161e\u010d. To je pogumna izjava, ki nedvomno dr\u017ei ob postavljanju kakr\u0161nihkoli razstav, celo sami institucionalizaciji umetnosti in vklju\u010devanju v veliki umetnostnozgodovinski kanon, a redko kateri kustos bi si upal pritrditi, saj bi to pomenilo izpostavljanje in ponovno vrednotenje njegove kompetentnosti. Kompetentnosti, da za nas izbere, katera dela so vredna ogleda in kaj je smisel razstave. A to je veliko bolj pomembno v kontekstu trenda tematskih ahistori\u010dnih razstav v zadnjem \u010dasu. \u201cEden izmed pojavov postmoderne dobe je, da je sama razstava dojeta kot umetni\u0161ko delo.<\/em>”[6]<\/a><\/a><\/p>\n

Obiskovalcu so dana dela, prostorska postavitev, ki mu vodi rde\u010do nit razstave, na koncu pa lahko prebere \u0161e uvodne besede glavnega kustosa. Obiskovalec povle\u010de ponujene vzporednice in asociacije, delo enega umetnika mu postavi smisel v opusu drugega, kar po\u017ere individualnost in unikat same umetnine, z razstave pa odide z enovito gmoto ob\u010dutkov in utrinkov. Razstava V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti<\/em> preseka ta muzejski fenomen, saj \u017ee takoj na za\u010detku pove, da v njej ni demokracije, \u010deprav je namenjena retrospektivi \u0160ole za sodobno umetnost. Poleg trenda ahistori\u010dnosti vzpostavi tudi idejo akontekstualnosti. Razstava tako raje vklju\u010di pet povsem enakovrednih del, ki so lo\u010deno izbrana in gledalca prisilijo, da se pred vsakim ustavi. Namesto lucidnega spomina na koncept razstave obiskovalec zapusti prostor z zavedanjem o petih posameznih umetninah mozai\u010dne razstave.<\/p>\n

Ob vstopu v prostor se levo nahaja postavitev petih gobelinov z izvezeno strani\u0161\u010dno \u0161koljko in videom Toilets, Made in India<\/em>.[7]<\/a><\/a><\/p>\n

Idejo sta Lada Cerar in Sa\u0161o Sedla\u010dek dobila na potovanjih, kjer se strani\u0161\u010de izka\u017ee za luksuz in standard civiliziranosti. Navdu\u0161ila sta se ob razli\u010dnih tipih \u0161koljk in razpravi Slavoja \u017di\u017eka o nacionalnem karakterju, ki se ka\u017ee v na\u010dinu odplakovanja fekalij. Umetnika sta ravno potovala na vzhod in sta filozofovemu nem\u0161kemu, francoskemu in anglosaksonskemu tipu dodala \u0161e evro-indijski tip \u0161koljke in indijski \u201c\u010du\u010davac\u201d. Teh pet primerov skic sta nato z opisi vred dala izvesti cenej\u0161im indijskim tekstilnim delavcem. Kar najprej dojemamo kot duchampovsko \u0161aljivo kulturnoantropolo\u0161ko \u0161tudijo zna\u010dilnosti narodov, se izka\u017ee za umetnost s socialno kritiko, kjer gre za vpra\u0161anje avtorstva in ideje, saj so vezenine delo poceni indijskih tkalcev, ki jih lahko evropski \u010dlovek pripelje v svojo domovino in predstavi kot umetnost.<\/p>\n

\u201cInstalacijo <\/em>Evropa (Na smeti\u0161\u010du zgodovine) je umetnik Marko A. Kova\u010di\u010d z istim naslovom postavil na prvi razstavi Sveta umetnosti <\/em>This Art is Recycled leta 1997. Kova\u010di\u010d je proti koncu razstave pripravil subavkcijo, kjer dra\u017eitelji niso vi\u0161ali cen, temve\u010d so jih ni\u017eali. Instalacijo je prodajal po delih, cene pa se je ni\u017ealo fizi\u010dno s po\u0161kodovanjem dela. V ta namen je ponudil nekaj oro\u017eij, od fra\u010de do macole.<\/em>”[8]<\/a><\/a><\/p>\n

Instalacija na razstavi ni natan\u010den posnetek prve, a je posledica enakega dogodka subavkcije, kjer so gledalci ob umetnikovi prisotnosti udrihali in \u010de\u010dkali po njegovih umetninah. Zanimivo je, da so bili ob prvi akciji ljudje povsem brez zadr\u017ekov in so uni\u010dili artefakte brez kakr\u0161nihkoli zavor in strahospo\u0161tovanja do umetnin, pri ponovitvi pa so jim le dodajali svoj minimalen destruktivni pe\u010dat, kar jim je ustrezno ni\u017ealo ceno, umetni\u0161ko delo pa je hkrati ostajalo celovito, kar je najbr\u017e bila \u017ee prvotna zamisel. Kljub vsemu gre za dva originalna umetni\u0161ka dogodka, ki za\u010denjata prevpra\u0161evanja umetnikovega dela, trga umetnin, feti\u0161izacije artefaktov in mentalnih zavor spo\u0161tovanja umetnosti ali umetnika.<\/p>\n

Umetnica Tanja La\u017eeti\u0107 je skupaj s profesionalnim fotografom Dejanom Habichtom izvedla projekt, ki je na razstavi dokumentiran s fotografijami in umetni\u0161kim objektom \u2013 iz konzerv Govedji gula\u0161 se\u0161ito torbico. Poleti 1997 sta umetnika skupaj potovala po muzejih in galerijah v Berlinu, Kasslu, M\u00fcnstru, Amsterdamu in Benetkah, kjer se je Tanja La\u017eeti\u0107 fotografirala s svojo torbico. Fotografije so ne\u017ene, melanholi\u010dne, hkrati dajejo vtis doma\u010dnosti in majhnosti v svetu, saj nosi umetnica svoje umetni\u0161ko delo po velikih razstavah uveljavljenih imen. Nevidna umetnina med institucionaliziranimi po\u0161astmi evropskega umetni\u0161kega trga \u2013 Govedji gula\u0161<\/em> je antipod Warholovi Campbell juhi<\/em>.[9]<\/a><\/a><\/p>\n

V posebni lo\u010deni zatemnjeni sobi s kav\u010dem je razstavljena svetlobna instalacija Bez naslova <\/em>z razstave, posve\u010dene svetlobi kot bistvu vizualnega.[10]<\/a><\/a> Umetnik Ivan Maru\u0161i\u0107 Klif je izdelal gibajo\u010de kovinsko telo z re\u017eami, osvetljeno od spodaj. Osvetlitev in transparentnost omogo\u010data ustvarjanje razli\u010dnih svetlobnih barvnih ploskev, projiciranih na strop. Iz no-tech<\/em> je avtor ustvaril high-tech<\/em> in omogo\u010dil soo\u010denje s prezrto svetlobo, ki je v umetnosti izredno pomembna.<\/p>\n

Voajeristi\u010dno zasnovan video Alena Flori\u010di\u0107a Bez naslova no. 01\/01<\/em><\/em>[11]<\/a><\/a> se skozi okno odpira v povpre\u010dno dnevno sobo. V rumeni svetlobi sedi avtor na kav\u010du ob pri\u017egani televiziji ter izginja in se pojavlja, a nikoli zares ne obstane. Kot kak\u0161en hologram. \u010ceprav zremo v \u010disto navadno dnevno sobo, ne \u010dutimo nikakr\u0161ne toplote ali spro\u0161\u010denosti, prej nam je nelagodno, ker zremo v tujo intimo, ki se v resnici ka\u017ee odtujena, saj je avtor tujek v sobi. Posnetek frustrira zaradi (ne)pojavljanja, negibnosti umetnika, ki je skoraj srhljiva. Televizija brni in te\u010de, a je avtor ne pogleda. \u010cas te\u010de z nami ali brez nas.<\/p>\n

Razstava je majhna in obvladljiva in omogo\u010da natan\u010den ogled vsake umetnine, kakr\u0161nega si v dana\u0161njem pomanjkanju \u010dasa in monstruozni velikosti galerij niti ne predstavljamo. Smo ena na ena z umetnino, kar je unikatna prilo\u017enost. Ne gre za nostalgijo brez spomina, gre za reevaluacijo Sveta Umetnosti, predstavitev dosedanjega dela in kan\u010dek nostalgije za \u010dasom, ki ni ustrezno potrdil prikazanih umetnin, lahko pa to zdaj storijo mlaj\u0161e generacije.<\/p>\n

\n

Prvi\u010d objavljeno: Lara Plav\u010dak, ”Ahistori\u010dna in akontekstualna retrospektiva (V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti<\/em>, razstavno-dokumentarni projekt, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, 30. 10.\u201320. 11. 2009, Ljubljana)”, Likovne besede<\/em>, \u0161t. 89, 90 (zima 2009), str. 140\u2013143.<\/p>\n

\n

[1]<\/a><\/a> Ve\u010d: Mirjana Ule, ”Od dominacije potreb k stilizaciji \u017eivljenja”, \u010casopis za kritiko znanosti 189\/1998<\/em>, str. 103\u2013116.<\/p>\n

[2]<\/a><\/a> Thinking About Exhibitions<\/em> (ur. Reesa Greenberg, Bruce W. Ferguson, Sandy Nairne), Routledge, New York 2005, str. 14.<\/p>\n

[3]<\/a><\/a> Ve\u010d: Mirjana Ule, ”Od dominacije potreb k stilizaciji \u017eivljenja”, \u010casopis za kritiko znanosti 189\/1998<\/em>, str. 103\u2013116.<\/p>\n

[4]<\/a><\/a> Poleg umetnin projekt vklju\u010duje tudi arhivsko-fotografski material razstav in spremljevalnih dogodkov, zbornike, s projekcijo na panoju pa izpostavlja imena vseh sodelujo\u010dih te\u010dajnikov, mentorje, umetnike …<\/p>\n

[5]<\/a>https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/222<\/a><\/a>, 18. 11. 2009.<\/p>\n

[6]<\/a><\/a> Lidija Tav\u010dar, Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, <\/em>Narodna galerija, Ljubljana, 2003, str. 184.<\/p>\n

[7]<\/a><\/a> Delo je bilo na ogled na razstavi \u010cisto umazano \/ Pretty Dirty<\/em> leta 2005.<\/p>\n

[8]<\/a>https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/222<\/a><\/a>, 18. 11. 2009.<\/p>\n

[9]<\/a><\/a> Na razstavi This Art is Recycled<\/em> leta 1997 je delo \u0161e nosilo naslov Hommage \u00e0 Drella<\/em>, ravno v navezavi na Warhola, a se ga je umetnica kasneje odlo\u010dila spremeniti.<\/p>\n

[10]<\/a><\/a> To je bila razstava Camera Lucida<\/em> leta 2002.<\/p>\n

[11]<\/a><\/a> Delo je bilo na ogled na razstavi Fade In Fade Out<\/em> leta 2003.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

(V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti, razstavno-dokumentarni projekt, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, 30. 10.\u201320. 11. 2009, Ljubljana) Lara Plav\u010dak V razvoju moderne potro\u0161ni\u0161ke dru\u017ebe se nahajamo v obdobju investiranja v domi\u0161ljijo in fantazme o samorealizaciji. Gre za \u010das, ko je posebna vrednota grajenje lastnega \u017eivljenjskega in estetskega sloga, posebna pozornost gre grajenju individualne identitete, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":13015,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[19,21],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2416"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2416"}],"version-history":[{"count":7,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2416\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":9318,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2416\/revisions\/9318"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/13015"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2416"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2416"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2416"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}