{"id":2557,"date":"2010-08-16T17:57:24","date_gmt":"2010-08-16T15:57:24","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=2557"},"modified":"2018-07-11T22:06:38","modified_gmt":"2018-07-11T20:06:38","slug":"zanimajo-nas-modeli-delovanja-ki-nastajajo-iz-lokalnih-potreb","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/2557","title":{"rendered":"Zanimajo nas modeli delovanja, ki nastajajo iz lokalnih potreb"},"content":{"rendered":"

Petja Grafenauer:<\/em> pogovor s Sa\u0161o Nabergoj<\/p>\n

\n

Svet umetnosti, \u0160ola za sodobno umetnost Zavoda SCCA\u2212Ljubljana, <\/em>je v aprilu vstopil v svoje trinajsto \u0161tudijsko leto. Te\u010daj za izobra\u017eevanje kustosov sodobne umetnosti, iz katerega se je postopoma razvila \u0161ola, je \u017ee od svojih za\u010detkov skorajda nujna podiplomska postaja na poti \u0161tudenta, ki si \u017eeli postati kustos. Ve\u010dina prepoznavnih slovenskih kustosov, ki je v svet umetnosti vstopala od poznih devetdesetih let dalje, se je s teorijo, metodologijo in prakso kuriranja razstav prvi\u010d sre\u010dala prav v okvirih \u0161ole Svet umetnosti. <\/em>\u0160ola jim ni ponudila le znanja, ampak tudi prve stike z umetniki, kustosi in muzealci, s sistemi slovenskega in mednarodnega sveta umetnosti, hkrati pa je \u0161tudentom vsako leto omogo\u010dila varno raziskovalno okolje, v katerem so pridobljena znanja tudi preizkusili in uporabili v skupinskem procesu priprave, izvedbe, dokumentacije in refleksije razstavnega projekta.<\/p>\n

Gotovo je mo\u010d trditi, da ima Svet umetnosti <\/em>monopol nad izobrazbo bodo\u010dih kustosov v Sloveniji, a pomislek o hegemoniji dolo\u010denega diskurza, ki se zaradi specifik slovenskega prostora v nacionalnem okviru lahko kaj hitro vzpostavi, tokrat ne vzdr\u017ei. Analiti\u010dnost, samorefleksija ter spremljanje sprememb in potreb sveta umetnosti, ki jih od \u0161tudentov in ekipe Sveta umetnosti <\/em>zahteva vodja \u0161ole Sa\u0161a Nabergoj, spodbujajo kontinuirane prilagoditve \u0161tudijskega programa. Tak\u0161no delovanje Svetu umetnosti <\/em>ne dovoli, da bi okorel in vzpostavil hegemon izobra\u017eevalni diskurz na podro\u010dju kuratorskih praks v slovenskem in medregijskem prostoru. Tudi trinajsti letnik je rezultat uspehov in neuspehov preteklosti, predvsem pa posluha ekipe Sveta umetnosti <\/em>za <\/em>potrebe slu\u0161ateljev. \u0160ola letos ob znanih prina\u0161a tudi nove vsebinske sklope, ki bodo\u010dim kustosom omogo\u010dajo samostojno delovanje v svetu umetnosti, predvsem pa dostojen na\u010din sodelovanja z umetniki.<\/p>\n

Svet umetnosti je program, ki je namenjen prakti\u010dnemu in teoreti\u010dnemu izobra\u017eevanju na podro\u010dju sodobne umetnosti. Mi lahko opi\u0161e\u0161 za\u010detke in prvo leto delovanja?<\/strong><\/em><\/p>\n

Za\u010delo se je v sredini devetdesetih (1996), v obdobju, ko je bilo v Sloveniji malo kustosov mlaj\u0161ih generacij, a veliko prodornih umetnikov, razstav, simpozijev in imenitnih gostov, ki so prihajali v na\u0161o dr\u017eavo. Scena je bila zelo \u017eiva, in manko mladih ljudi, ki bi se usmerjeno ukvarjali s kuratorstvom, je bil zelo opazen. Zato si je Alenka Pirman, ki je bila takrat programska vodja v Galeriji \u0160kuc, skupaj z Lilijano Stepan\u010di\u010d, ki je bila direktorica Sorosovega centra sodobnih umetnosti (predhodnik SCCA\u2212Ljubljana) in je poznala mednarodne izobra\u017eevalne programe kuriranja, zamislila, da bi v Ljubljani pripravili te\u010daj za kustose s serijo predavanj. Slednja naj bi te\u010dajnikom prinesla klju\u010dna vedenja o premikih v svetu umetnosti. Prvo leto so bila predavanja tematsko povezana s konceptualno prakso \u0161estdesetih let, saj smo bili prepri\u010dani, da je bilo to obdobje klju\u010dno za produkcijo umetnosti, ki je nastajala v devetdesetih letih. Forma te\u010daja je bila podobna tisti, ki so jo nekaj let prej vzpostavili na De Appel, Curatorial Training Program v Amsterdamu. Izbranim te\u010dajnikom smo sku\u0161ali posredovati aparat znanj in ve\u0161\u010din, ki bi jim omogo\u010dil delo v okviru sodobne umetnosti. Ve\u010dina te\u010dajnikov je pri\u0161la iz vrst umetnostnih zgodovinarjev, kar je pomenilo, da se v \u010dasu svojega \u0161tudija niso sre\u010devali s sodobno niti z moderno umetnostjo, ampak so se ukvarjali z gotiko, barokom in renesanso. Sodobna umetnost je bila zanje povsem tuje podro\u010dje.<\/p>\n

Na te\u010daju smo bodo\u010de kustose postavili v razmere, v katerih so v teoriji in praksi preizkusili vse vidike dela: metodologijo raziskovalnega in produkcijskega dela, oblikovanje koncepta razstave, pa tudi prakti\u010dne ve\u0161\u010dine odnosov z javnostjo, fundraising <\/em>itd. Te\u010dajniki so se zna\u0161li v skupinski situaciji, kar je spodbujalo dialog \u2013 \u0161tudij umetnostne zgodovine je namre\u010d temeljil na memoriranju podatkov, ne pa na razmi\u0161ljanju in dialogu. Vzpostavili smo intimno dialo\u0161ko situacijo v okviru skupine in te\u010dajniki so se spoznavali z na\u010dinom dela, ki dotlej ni bil samoumeven.<\/p>\n

Zanima me, kako si do\u017eivljala sistem slovenske umetnosti v poznih devetdesetih letih v povezavi s potrebami po izobra\u017eevanju in kak\u0161ne razlike opazi\u0161 danes, trinajst let kasneje?<\/strong><\/em><\/p>\n

Program se je rodil v \u010dasu, ki je utemeljil neke specifike. Tudi v okviru delavnic so te\u010dajniki razmi\u0161ljali o vlogi kustosa, spremembah v svetu umetnosti in o tem, kako ta vedenja prakti\u010dno uporabljati. Alenka Pirman in Lilijana Stepan\u010di\u010d, ki sta te\u010daj vodili prvo leto, sta bili aktivni v mednarodnih umetnostnih krogih. Mre\u017ea Sorosovih centrov, kamor je bila vklju\u010dena Lilijana, je bila klju\u010dna za vzpostavitev Manifeste<\/em>, manifestacije sodobne umetnosti, ki je napovedala druga\u010den model razstavljanja v mednarodnem polju umetnosti. Alenka pa je v \u0160kucu vodila program, ki je bil mednaroden, a se je vpenjal v lokalno okolje, delovala pa je tudi kot umetnica. Skupaj sta bili dober tandem, ker sta te\u010dajnikom predajali razli\u010dne ravni vedenj in znanj, ki sta jih hkrati reflektirali tudi v svoji praksi.<\/p>\n

Kaj pa tvoja zgodba v okvirih Sveta umetnosti?<\/strong><\/p>\n

Sodelujem od vsega za\u010detka, sem nekak\u0161na konstanta programa, a tudi ljudje, s katerimi sodelujemo in smo sodelovali, se ve\u010dkrat vra\u010dajo in v programih delujejo dalj \u010dasa.<\/p>\n

Ko se je program za\u010del, sem zaklju\u010devala \u0161tudij umetnostne zgodovine, in to znanje me ni zadovoljevalo. Zanimala me je sodobnost, ki pa je \u0161e nisem znala artikulirati. Prva stvar, ki me je pribli\u017eala svetu umetnosti, je bil razpis Moderne galerije za vodenje po razstavah; to je bilo leta 1995. Prijavila sem se, in to delo mi je pomagalo, da sem se spoznala z umetnostnim sistemom pri nas, ugotovila, kaj ta ponuja, in za\u010dela ugotavljati, kaj me zanima. Alenka Pirman me je povabila k sodelovanju v Galeriji \u0160kuc, kjer je potekal te\u010daj. Bila sem Alenkina asistentka, koordinirala sem te\u010daj in v njem aktivno sodelovala.<\/p>\n

Potem je naju z Alenko Barbara Bor\u010di\u0107 povabila k delovanju v okviru Sorosovega centra, ki je Svet umetnosti \u017ee prvo leto delno financiral. V okviru Zavoda SCCA\u2212Ljubljana, naslednika Sorosovega centra, pa \u0161ola deluje \u0161e danes.<\/p>\n

Program torej ves \u010das deluje v okviru nevladne organizacije, zato je pridobivanje sredstev sicer te\u017eje, a okvir NGO dopu\u0161\u010da mo\u017enost hitrih odzivov Sveta umetnosti na spremembe, dogodke in pojave v svetu umetnosti. Letos smo tako ustvarili nov format \u0161ole, ki temelji na izku\u0161njah preteklosti, na dose\u017ekih in neuspehih, ki so vedno podlaga za nastanek naslednjih letnikov.<\/p>\n

\u0160tevilni biv\u0161i te\u010dajniki Sveta umetnosti uspe\u0161no delujejo v slovenskem sistemu umetnosti. Njihov anga\u017ema je delno posledica te\u010daja, a ta se je pojavil v klju\u010dnih trenutkih spremembe diskurza in njegovega vzpostavljanja v slovenski umetnosti, ki je spro\u017eil potrebo po novih kadrih \u2026<\/strong><\/em><\/p>\n

Danes je mo\u017enosti izobra\u017eevanja ve\u010d, saj je sodobna umetnost interdisciplinarno polje in je na primer komplementaren tudi Maskin<\/em> seminar. Takrat pa smo bili edini. Svet umetnosti je te\u010dajnike umestil v popek sodobne umetnosti, kjer so lahko ugotavljali, kaj jih zanima. Nekateri so se odlo\u010dili, da to ni kuratorstvo, in z delom v svetu umetnosti niso nadaljevali, kar je popolnoma legitimno. Tisti pa, ki jih je delo zanimalo, so danes zelo dobro ume\u0161\u010deni v svetu umetnosti. Institucije so vedele, da vzgajamo kader, ki bo znal delati z umetniki. Odgovorno delo z umetniki je zame eden od imperativov te\u010daja.<\/p>\n

Tisto, kar nekoliko ob\u017ealujem, je, da smo \u017ee v za\u010detku \u017eeleli vzpostaviti ve\u010d neodvisnih kustosov v slovenskem prostoru, a razlogi za neuspeh niso le v okviru programa. Neodvisnih kustosov je malo predvsem zato, ker je s tem delom zelo te\u017eko pre\u017eiveti. Institucija vendarle ponuja varnej\u0161e okolje, finan\u010dno in organizacijsko zaledje. Neodvisni kustos mora v proces vklju\u010diti \u0161tevilna opravila, ki so dale\u010d od stroke, se znajti v razli\u010dnih vlogah, biti mora one man band<\/em>. Pogosto je sicer tako tudi v institucijah, ki le redko dobro delujejo na vseh ravneh in kustosu omogo\u010dajo, da se posve\u010da le vsebinski ravni razstave, izbiri umetnikov in koncepta.<\/p>\n

Delo kustosa v instituciji seveda ni manj vredno, a \u010dutim manko neodvisnih kustosov, saj bi ti omogo\u010dili uravnote\u017eeno delovanje sistema. Zato se mi zdi slovenski sistem \u0161e vedno pomanjkljiv, pa \u0161e bi lahko na\u0161tevala \u2026<\/p>\n

Kot pravi\u0161, proces izobra\u017eevanja poteka v varnem okolju, a kon\u010dne razstave, ki jih pripravijo te\u010dajniki, so javni dogodek. Ogled medijskih refleksij na Svet umetnosti poka\u017ee, da je javnosti znan predvsem ta zaklju\u010dni del, ne pa tudi izobra\u017eevalni proces \u2026<\/strong><\/em><\/p>\n

To\u010dno tako! Prevelik poudarek na zaklju\u010dni razstavi je ena od zagat, ki jo \u0161e vedno sku\u0161am re\u0161iti, je pa nekako logi\u010den. Proces je zelo dragocen, vendar pa intimen del delovanja neke skupine. Obenem mediji, \u017eal, i\u0161\u010dejo spektakularne dogodke, na\u0161 program pa je seveda absolutno preskromen za tak interes. Po mojem mnenju umetnost ni demokrati\u010dna, ampak mora biti buti\u010dna, zato se mi zdi na\u0161 na\u010din delovanja pravilen.<\/p>\n

\u010ce ho\u010demo vzbuditi interes javnosti, pa moramo delovati nekoliko bolj inovativno, in tudi zato sem lani pripravila razstavo V 4380 dneh okoli sveta umetnosti, <\/em>ki je tematizirala pretekla leta Sveta umetnosti <\/em>in med drugim opozarjala na proces, ki vedno ostaja skrit, \u010deprav bi bil zaradi svojih vsebin pogosto zelo dragocen tudi za \u0161ir\u0161o javnost.<\/p>\n

Menim, da je pomen kon\u010dnih razstav letnikov tisto, kar se te\u010dajniki iz njih nau\u010dijo in uporabljajo kasneje. Kon\u010dna razstava zame ni tiste vrste avtorsko delo, kakr\u0161no je razstava kustosa, ki \u017ee deluje v svetu umetnosti, ampak del \u0161tudijskega procesa, ki se kon\u010da \u0161ele z analizo procesa in razstave, s tistim, \u010desar kustos navadno \u017eal ne more narediti, saj je pred vrati \u017ee druga razstava.<\/p>\n

Kon\u010dne razstave so bile v medijih sicer odmevne, a med vsemi objavami ni bilo niti ene prave kritike. Pisalo se je o kontekstu, \u0161oli in mentorjih, osrednja pozornost je bila usmerjena v napa\u010dno smer. \u0160e danes pogre\u0161am kritiko razstave, ki bi vklju\u010dila refleksijo o izbranih delih, konceptu \u2026<\/p>\n

A to ni te\u017eava, ki bi bila zna\u010dilna le za razstave Sveta umetnosti \u2026<\/strong><\/p>\n

To! To\u010dno to sem hotela povedati. Celo v primeru razstave GESAMTKUNST Laibach 1980\u20131990<\/em> (MGLC, Ljubljana) je tako. Ta razstava je poskus druga\u010dnega zgodovinjenja, ume\u0161\u010danja neke klju\u010dne produkcije v zgodovino umetnosti slovenskega prostora. Pa je to kdo izpostavil? Nih\u010de ni pisal o umetni\u0161ki produkciji. Mediji poro\u010dajo o fenomenu Laibach <\/em>le kot o fenomenu koncertne skupine z rogovi, bobnarji in ostalim \u2026<\/p>\n

Lani si ob pripravi na razstavni projekt V 4380 dneh okoli sveta umetnosti<\/em> raziskala preteklost programa. Kateri so klju\u010dni mejniki v njegovem delovanju oziroma kako se je spreminjal Svet umetnosti?<\/strong><\/em><\/p>\n

Te\u017eko bi rekla, da je \u0161lo za ostre mejnike. Nove ideje so prina\u0161ali tudi predavatelji in voditelji delavnic, ki so v okvirih Sveta umetnosti vedno delovali ve\u010dplastno. Tak na\u010din sodelovanja je posledica na\u010dina delovanja celotne ekipe SCCA in biv\u0161ega Sorosovega centra.<\/p>\n

Eden izmed zanimivih trenutkov je bil gotovo pogovor z Viktorjem Misianom, ki je v Moskvi pripravljal teoretske delavnice z umetniki v okviru sodobne umetnosti. Zanimivo je bilo sli\u0161ati, kako je sodelujo\u010de strate\u0161ko pripravil k pogovoru o zelo zanimivih temah. Spodbudil me je k razmi\u0161ljanju o metaprocesu ustvarjanja \u0161ole, ki se ukvarja s sodobno umetnostjo.<\/p>\n

Drugi poriv je dal Charles Harrison, ki je z delavnico indeksikacije posredoval izku\u0161nje dela Art & Language. Ponudil je zanimiv vpogled na drugo stran, v delo umetni\u0161ke skupine, kar nas je spet spodbudilo k novemu razmi\u0161ljanju in razvoju.<\/p>\n

Vsi premiki v okviru Sveta umetnosti <\/em>se mi zdijo ne\u017eni, procesualni in stalni. Godijo se, ker nas vseskozi zanima, kdo smo in kaj po\u010dnemo za druge. Ker smo vklju\u010deni v proces \u0161ole in se hkrati dru\u017eimo z gostom, prihajamo v stik z vpra\u0161anji in informacijami, ki so pogosto klju\u010dne za specifiko kuratorskega izobra\u017eevanja.<\/p>\n

Da se stvari niso spreminjale v trenutku, poka\u017ee tudi to, da ste za leto\u0161nji program, ki poteka v spremenjeni obliki, kar nekaj let iskali primerno strukturo. Katere so klju\u010dne spremembe v leto\u0161njem \u0161olskem letu?<\/strong><\/em><\/p>\n

Svet umetnosti v leto\u0161njem letu prvi\u010d poteka v dveh delih. Prvi del programa udele\u017eence opremi z umetnostnozgodovinskimi znanji, metodologijo branja in raziskovanja produkcije ter jim ponudi vpogled v svet umetnosti, po katerem za\u010dnejo po\u010dasi risati svoj lastni zemljevid. V drugem delu programa bomo nadaljevali s tistim, kar smo neko\u010d ponudili \u017ee na za\u010detku, s te\u010dajem kuratorskih praks in delavnicami kriti\u0161kega pisanja. Kmalu bomo videli, kak\u0161ni bodo u\u010dinki, a mislim, da nam je uspelo ustvariti strukturo, ki omogo\u010da, da se bomo lahko kasneje bolj subtilno posve\u010dali kompleksnim vsebinam.<\/p>\n

Z Alenko Pirman sva program v poznih devetdesetih letih zasnovali interdisciplinarno in precej manj \u0161olsko. Hoteli sva ustvariti odprto izobra\u017eevalno strukturo, v kateri bi udele\u017eenci programa delovali aktivno ter samoiniciativno izra\u017eali svoje interese in pobude. A realnost je \u017eal zahtevala spremembo nekaterih paradigem. Izkazalo se je, da te\u010dajniki potrebujejo nekoliko ve\u010d vodenja, in program je postajal vse bolj \u0161olski.<\/p>\n

Toda klju\u010dna sprememba je vsebinska. \u0160tudij umetnostne zgodovine je v Sloveniji nekak\u0161na logi\u010dna predispozicija za poklic kustosa. Toda celo ti \u0161tudentje niso opremljeni z znanji o moderni in sodobni umetnosti, ki so nujna, da se lahko pou\u010devanje kuratorskih praks sploh za\u010dne. Iz leta v leto smo morali ob raziskavah umetni\u0161ke produkcije odpravljati predsodke o sodobni umetnosti, ki jih na tej stopnji nismo pri\u010dakovali. Takih situacij nismo predvideli, pomenile pa so, da moramo \u0161tudentom najprej ponuditi ta znanja. Zato je ena izmed leto\u0161njih klju\u010dnih sprememb, da sva s sve\u017eo predavateljico na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Rebeko Vidrih, ki razume potrebo, da se tak\u0161ne vsebine vpeljejo tudi v curriculum <\/em>fakultete, pripravili serijo predavanj o zgodovini umetnosti od avantgard do danes. Pomembna je tudi delavnica podrobnega branja, saj posku\u0161a nau\u010diti, kako, in ne le, kaj brati. Tudi sama sem se tega nau\u010dila \u0161ele s\u010dasoma. Gre torej za velike premike, in videli bomo, kako se bo to reflektiralo v delu \u0161tudentov.<\/p>\n

Kot si \u017ee sama omenila, Svet umetnosti ni zaprt izobra\u017eevalni program, ampak se vseskozi aktivno povezuje z galerijskimi prostori in drugimi akterji sveta umetnosti. Vse \u0161ole ne delujejo tako, in zanima me, kaj tak na\u010din dela prinese te\u010dajnikom?<\/strong><\/p>\n

Tak na\u010din dela je modus operandi<\/em> SCCA\u2212Ljubljana \u017ee od samih za\u010detkov. Tak\u0161no prakso je iz alternativnih osemdesetih prinesla Barbara Bor\u010di\u0107, Alenka Pirman je podobno delovala v devetdesetih, in tudi danes gre za klju\u010dni element na\u0161ega delovanja. V okviru Sveta umetnosti \u0161tudentom ponuja zavest o raznolikosti slovenskega sistema umetnosti. Ta izku\u0161nja \u0161tudentom omogo\u010da hiter vpogled v sistem, seveda pa morajo svoje znanje razvijati naprej.<\/p>\n

Te\u010dajniki odhajajo tudi na \u0161tudijska potovanja v tujino, v Ljubljani gostujejo tuji predavatelji \u2026 Kako vzpostavljate mednarodne povezave, katere so in kaj so njihove bistvene lastnosti?<\/strong><\/em><\/p>\n

Pred dvanajstimi leti smo celo leto sodelovali s kolegi iz Zagreba in Bratislave, ki so ustvarjali podobne \u0161tudijske programe. Takrat so bila v okvirih Sorosovega centra na voljo sredstva za programe, ki niso usmerjeni zgolj v izdelavo produktov. Privo\u0161\u010dili smo si potovanja skupine, ki je spoznavala mednarodno sceno, \u0161tudentje sami so vzpostavili nekatere \u0161e danes pomembne kontakte. Kraj\u0161ih sodelovanj je bilo ogromno, znova pa je \u0161lo za povezave, ki so nastale zaradi klju\u010dnih posameznikov, s katerimi smo zaznali podobnosti v razmi\u0161ljanju in na\u010dinu delovanja.<\/p>\n

Ekipa SCCA tudi danes sledi dogajanju v mednarodnem svetu umetnosti. Potujemo na razstave, simpozije, ugotavljamo, kaj so klju\u010dna vpra\u0161anja, in povezave nastajajo tudi ob tak\u0161nih prilo\u017enostih. Ob pomanjkanju sredstev je edini na\u010din, da v Slovenijo pritegne\u0161 \u010dloveka, ki je v dolo\u010denem polju klju\u010den, ta, da ga spozna\u0161 osebno in spodbudi\u0161 zanimanje za vsebino, ki jo ustvarja\u0161.<\/p>\n

Prav v tem \u010dasu pa sku\u0161amo znova vzpostaviti tudi bolj strukturirano mednarodno sodelovanje. \u017de dvanajst let prek anga\u017emaja posameznic sodelujemo z magistrskim programom kuratorstva Akademije uporabnih umetnosti na Dunaju. Tak\u0161na dolgotrajna sodelovanja z ljudmi, s katerimi najdemo skupni jezik in odnos razvijamo vrsto let, so za program klju\u010dna, saj se pogledi spreminjajo in nastajajo novi projekti. Drugi program, ki bo del strukturirane platforme, je krakovski program kuratorstva, ki deluje v okvirih In\u0161tituta za umetnostno zgodovino. Kljub temu da Svet umetnosti <\/em>deluje v okviru NGO, ostala dva pa sta programa javnih institucij, si z obema programoma delimo podobne zagate, a zgodovine in okolja, iz katerih izhajamo, se mo\u010dno razlikujejo.<\/p>\n

V okviru platforme bodo pomembne izmenjave \u0161tudentov, ki spodbujajo druga\u010dne na\u010dine razmi\u0161ljanja in precizen diskurz, morda pa je \u0161e pomembnej\u0161i skupen \u0161olski curriculum<\/em>, v katerega bo vsaka izmed treh \u0161ol vklju\u010dila najbolj\u0161e dele svojih dosedanjih programov. No\u010demo prevzemati uveljavljenih celostnih modelov, ampak raziskujemo tiste vsebine, ki nastajajo iz lokalnih problemov in potreb. Avstrijski program bo na primer ponudil znanje prostorskega razmi\u0161ljanja o postavljanju razstav, ki ga v Sloveniji primanjkuje. Kustos se mora zavedati lastnosti prostora, v katerem postavlja razstavo. Preve\u010d je slabo postavljenih razstav, katerim manjkata konceptualni razmislek kustosa o prostoru in znanje o ume\u0161\u010danju umetnin v galerijski prostor.<\/p>\n

Kljub aktivni prisotnosti in klju\u010dnemu pomenu programa za umetnostni sistem v Sloveniji se zdi, da je Svet umetnosti finan\u010dno in infrastrukturno podhranjen. Kateri viri vam omogo\u010dajo delovanje, saj program ni zasnovan tr\u017eno, in so \u0161olnine, glede na ponujeno znanje, skorajda simboli\u010dne. Se ti zdi, da se nacionalni in mestni financerji v zadostni meri zavedajo pomena izobra\u017eevanja na podro\u010dju sodobne umetnosti?<\/strong><\/em><\/p>\n

Zdi se mi, da smo prepoznavni, a ve\u010dina financerjev meni, da spada izobra\u017eevalna dejavnost v okvire javnih institucij, univerz ali muzejev, s \u010dimer se nikakor ne strinjam. Nekatera vpra\u0161anja, s katerimi se ukvarjajo na\u0161i \u0161tudentje, so tako imanentna in specifi\u010dna za polje sodobne umetnosti, da zahtevajo druga\u010den na\u010din delovanja od tistega, ki ga lahko ponudita univerza ali muzej.<\/p>\n

Druge, ve\u010dje te\u017eave s financiranjem pa si delimo s celotno sceno nevladnih organizacij. Dotacije, ki jih ta prejema, so bistveno premajhne. Slovenski prostor podpira skromnost. Na delu je demokrati\u010dna uravnilovka, po kateri se med dolo\u010deno \u0161tevilo ljudi sicer razdeli denar, toda za delo vsakogar izmed njih je tega denarja premalo.<\/p>\n

Svet umetnosti pridobiva sredstva od Mestne ob\u010dine Ljubljana v okviru programa SCCA\u2212Ljubljana in od Ministrstva za kulturo. Slednje pa te\u017eko razume, da gre za interdisciplinarni program, ki zato v celoti ne sodi v nobenega izmed predal\u010dkov, kakr\u0161ne ponujajo razpisi. Zato ga v kosih prijavljamo na raznolike razpise, podporo i\u0161\u010demo v okviru razpisov poklicnega izobra\u017eevanja, kon\u010dno razstavo prijavimo na projektni razpis … Skromne dodeljene finance nam sicer omogo\u010dajo pre\u017eivetje, ne dovolijo pa dolgoro\u010dne zasnove programa Sveta umetnosti.<\/p>\n

Problem financiranja je torej tudi ta, da financerji program Svet umetnosti <\/em>(kakor tudi vse druge programe SCCA) <\/em>razumejo kot projekt, to pa pomeni, da v finan\u010dno shemo niso vklju\u010deni neprogramski stro\u0161ki, na \u010delu s honorarji ekipe Sveta umetnosti. <\/em>Tako razumevanje pa podcenjuje profesionalnost scene nevladnih organizacij v svetu umetnosti. Svet umetnosti <\/em>zdru\u017euje profesionalce, ki tudi takrat, ko ne delujejo v okviru javnih in\u0161titucij, delujejo dobro in profesionalno \u017ee vrsto let, in seveda zato pri\u010dakujejo pla\u010dilo, hkrati pa dovolj sredstev, da bi program vendarle lahko zastavili ambiciozno, z ve\u010dletno vizijo.<\/p>\n

Katere so klju\u010dne razlike med Svetom umetnosti in drugimi izobra\u017eevalnimi programi, med katerimi je verjetno najbolj znan De Appel?<\/strong><\/em><\/p>\n

Razlika je v ambicijah, v namenu \u0161olanja. De Appel \u0161tudente izobra\u017euje za delo v mednarodnem mainstream<\/em> sistemu umetnosti. To ni bil nikdar na\u0161 interes. Menim, da se mnogo bolj zanimive stvari dogajajo na obrobju, ki ni nujno le geografsko dolo\u010deno. Prednost Sveta umetnosti je, da dopu\u0161\u010da strategijo malih korakov in skromnih predlogov, o katerih govori tudi Charles Esche. \u017delim si, da bi Svet umetnosti posameznike opremil za odgovorno delovanje v svetu umetnosti, ne pa tudi nujno za delo v soju \u017earometov. Z na\u010dinom \u0161olanja \u0161tudente vpenjamo v sistem podobno kot De Appel, a bolj kot to, da jim i\u0161\u010demo mo\u017enosti za nadaljnjo zaposlitev, se mi zdi pomembno, da jim poka\u017eemo raznolike na\u010dine delovanja, jim odpremo glavo za razumevanje produkcije, lastnega mesta v okviru sistema in dostojnega sodelovanja z umetniki.<\/p>\n

Sveta umetnosti se od nekdaj udele\u017eujejo tudi te\u010dajniki iz mednarodnega prostora. Predvsem \u0161tudentje s Hrva\u0161ke so vsakoletna stalnica, v Zagrebu je program zelo prepoznaven in cenjen. Ste razmi\u0161ljali tudi o tem, da bi Svet umetnosti uveljavili kot popolnoma mednaroden izobra\u017eevalni program?<\/strong><\/em><\/p>\n

O tem smo precej razmi\u0161ljali. Udele\u017eenci s Hrva\u0161ke so vnesli dobrodo\u0161le spremembe, saj smo se z njihovo pomo\u010djo izognili mnogim samoumevnostim. Druga\u010dno okolje in sistem umetnostnozgodovinskega \u0161tudija, ki je bil na Hrva\u0161kem usmerjen nekoliko bolj sodobno in teoretsko, sta povzro\u010dila, da ti te\u010dajniki lahko zastavljajo vpra\u0161anja, ki jih na\u0161i te\u010dajniki niso sposobni.<\/p>\n

Problem, ki ga vidim pri popolnem mednarodnem razprtju \u0161ole, pa je izguba specifi\u010dnega diskurza, ki ga ustvari delovanje v lokalnem okolju. \u0160tudentje s Hrva\u0161ke prihajajo v Ljubljano, ker lahko sledijo diskurzu v slovenskem jeziku, vendar pa se ka\u017ee, da se obojestransko razumevanje jezika po\u010dasi izgublja. Dialog v mednarodno odprtem programu bi moral potekati v angle\u0161kem jeziku, kar bi zelo osiroma\u0161ilo slovenski strokovni jezik, in to je moja najve\u010dja dilema. Finan\u010dni in logisti\u010dni problemi so ob tem vpra\u0161anju zanemarljivi.<\/p>\n

Tudi kustosi, ki \u017ee aktivno delujejo v svetu umetnosti, potrebujejo nova znanja, saj gre za polje, ki se spreminja in vseskozi razvija nove vsebinske sklope. Se ti zdi, da je v Sloveniji ta potreba prepoznana in izra\u017eena? Ali program deluje tudi v tej smeri in kako?<\/strong><\/em><\/p>\n

Priprava izobra\u017eevalnih programov nadaljevalne stopnje bi me zelo veselila, ker bi prav tu lahko vzpostavili ve\u010dsmeren dialog ter delili znanje in poglede na umetnost. Z nekaterimi delavnicami v okviru seminarja smo sku\u0161ali nagovarjati prav to publiko, saj so bile na strokovno tako visoki ravni, da bi najbolj koristile tistim, ki nimajo te\u017eav z osnovami. Hoteli smo oblikovati platformo za samoizobra\u017eevanje, ki bi potekalo prek dialoga. Na\u0161 drugi program, Studio 6, je v prvem letu delovanja sku\u0161al zdru\u017eiti skupino kustosov, ki bi ta razstavni in diskurzivni program pripravljala v sodelovanju, s skupinskim delom. A izkazalo se je, da aktivnim kustosom manjka \u010dasa. Svet umetnosti ponuja \u0161tevilne prilo\u017enosti, in tisti, ki so \u017ee ume\u0161\u010deni v njegovo delovanje, svoj \u010das namenjajo potovanjem, obisku razstav, simpozijev, raziskovanju produkcije z namenom snovanja novih razstav \u2026<\/p>\n

Toda vsi ti zanimivi simpoziji in krasne razstave onemogo\u010dajo nujno ob\u010dasno ustavitev lastnega procesa. Zato \u0161e vedno mislim, da bi bil \u010das za samoreflektivni izobra\u017eevalni proces nujno potreben. S tem bi se umetniki in kustosi izognili pastem multiprodukcije in multipohajkovanja, vseobse\u017enosti strokovnega kulturnega turizma, v katero se ob\u010dasno seveda zapletem tudi sama.<\/p>\n

In za konec, kaj se v \u0161oli dogaja zdaj? Kak\u0161en program so te\u010dajniki \u017ee predelali in kaj se jim \u0161e obeta v tem \u0161olskem letu?<\/strong><\/em><\/p>\n

S \u0161tudijem smo za\u010deli aprila in zdaj smo na sredini uvodnega, umetnostnozgodovinskega dela. Te\u010dajniki so poleg predavanj zgodovine umetnosti dvajsetega stoletja in delavnice podrobnega branja usmerjeno obiskali \u0161tevilne razstave, kjer so dobili prilo\u017enost za pogovor z razstavljavci in kustosi razstav. Peljali smo jih tudi v umetni\u0161ke ateljeje, kjer so spoznali metodologijo kuratorskega raziskovanja, in upamo, da bodo to prakso nadaljevali tudi samostojno.<\/p>\n

Bli\u017eamo se poletju, ko bodo morali udele\u017eenci premleti stvari, ki so jih sli\u0161ali v prvem delu. \u0160ola bo prvi\u010d uvedla dodatno varovalko. Po dodatnem izboru se bo jeseni drugega dela programa udele\u017eilo nekaj manj udele\u017eencev, tisti, ki jih \u0161tudij zanima in so v prvem delu napredovali. Z mentorjema Jo\u017eetom Bar\u0161ijem in Nevenko \u0160ivavec bomo delo \u0161tudentov ocenili tudi ob njihovi semestrski nalogi, pripravi fiktivne razstave s konceptom in izborom umetni\u0161kih del, ki jih morajo tudi fiktivno umestiti v izbrani resni\u010den galerijski prostor. Tudi iz te naloge bomo razbirali njihovo znanje, preference in anga\u017ema.<\/p>\n

Drugi del \u0161olskega leta bo namenjen kuratorskih praksam. Vanj so ume\u0161\u010dene tudi Delavnice kriti\u0161kega pisanja, ki smo jih v Svetu umetnosti <\/em>za\u010deli pripravljati nekaj let kasneje kot Te\u010daj za kustose, ko smo v sistemu umetnosti razbrali potrebo po taki izobrazbi. Razen uvodne delavnice Mi\u0161ka \u0160uvakovi\u0107a, ki bo ponudila uvod v teorijo in kritiko umetnosti, bodo delavnice na urniku v drugi polovici \u0161olskega leta. Te delavnice bodo sicer dostopne tudi zunanjim udele\u017eencem, a vendarle bo jedro \u0161tudentov stalno, kar pomeni, da bodo lahko delavnice prilagojene ravni znanja udele\u017eencev in njihovim potrebam.<\/p>\n

\n

Prvi\u010d objavljeno: ”Zanimajo nas modeli delovanja, ki nastajajo iz lokalnih potreb”, Petja Grafenauer: pogovor s Sa\u0161o Nabergoj, Likovne besede<\/em>, \u0161t. 91 (poletje 2010), str. 59\u201364.<\/p>\n

\n