{"id":3059,"date":"2012-07-15T16:17:00","date_gmt":"2012-07-15T14:17:00","guid":{"rendered":"http:\/\/www.worldofart.org\/aktualno\/?p=3059"},"modified":"2018-07-10T12:12:55","modified_gmt":"2018-07-10T10:12:55","slug":"taksen-je-bil-zame-labsus","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/3059","title":{"rendered":"Tak\u0161en je bil zame LabSUs"},"content":{"rendered":"

Petja Grafenauer<\/em><\/p>\n

\n

LabSUs<\/em> se je za\u010del pred petimi leti. \u010ce ho\u010dem slediti tistemu, kar mi je dal, moram zgodbo povedati \u010dim bolj tako, kot se je v resnici zgodila in pomagala si bom s subjektivnimi zapisi udele\u017eencev, ki jih hrani arhiv SCCA\u2212Ljubljana. A vendarle pi\u0161em le eno izmed mo\u017enih zgodb, saj bi jo, kakor v Ra\u0161omonu, vsak izmed sedmih najbolj vpletenih gotovo povedal z druga\u010dnimi poudarki.<\/p>\n

Deseto leto \u0160ole Sveta umetnosti je bilo zasnovano kot metate\u010daj in hkrati poskus vpeljave drugega letnika. Sestavljalo ga je sedem kustosov, kritikov, teoretikov in umetnikov, ki jih je SCCA na podlagi internega razpisa izbral iz vrst nekdanjih te\u010dajnikov in udele\u017eencev seminarja. Bili smo Ivana Bago, Petja Grafenauer, Monika Ivan\u010di\u010d Pfeifer, Petra Kap\u0161, Vasja Nagy, Mojca Puncer in Jaka \u017deleznikar. SCCA je z na\u0161o pomo\u010djo raziskoval mo\u017enosti, pogoje, na\u010din in smisel reorganizacije \u0161ole. Pripravil nam je okviren program, za pripravljanje razstave smo bili celo pla\u010dani, ves ostali \u010das, ki smo ga vlo\u017eili v program, pa smo \u017eiveli od obojestranskih koristi.<\/p>\n

Da bi lahko odgovorili na vpra\u0161anje “Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bili kustosi bolje pripravljeni na vstop v svet umetnosti?”<\/em> smo morali te\u010dajniki razmisliti, kdo je kustos in kaj po\u010dne, kako se je \u0161olal in \u010desa mu manjka? Soo\u010dili smo s svojimi pomanjkljivostmi in o njih govorili. \u017diveli smo sanje tistih, ki imamo svoje delo radi, a nas znova in znova povozi prekratek dan. Dobili smo sredstva, javni in delovni prostor ter \u0161e \u010das, da smo se ukvarjali s svojim poklicom in, kak\u0161en u\u017eitek, sami s seboj. Imeli smo tudi vohuna, za katerega smo sprva sumili, da je prestopil \u201cmejo\u201d, pa ni bilo tako. Jaka \u017deleznikar je jasno opozoril, da ni kustos. Umetnik je v skupini kustosov vsako odlo\u010ditev preverjal z vpra\u0161anji tistega akterja sveta umetnosti, s katerim ima kustos sodobne umetnosti najtesnej\u0161o povezavo, saj nanj dejanja ter izjave vplivajo najbolj osebno. Bil je \u010das, ko so bile razprave o odnosu med umetnikom in kustosom na vrhuncu: leta 2003 sta bila h kuriranju Bene\u0161kega bienala <\/em>povabljena Gabriel Orozco in Rikrit Tiravanija, e-flux<\/em> pa je najvidnej\u0161e umetnike tega obdobja povabil k razmi\u0161ljanju o tem, ali bi moral naslednjo Documento<\/em> kurirati umetnik (The Next <\/em>Documenta Should Be Curated By an Artist<\/em>). <\/em>Na vpra\u0161anje, ki je bilo v zraku, smo odgovarjali skupaj z Daro Birnbaum. [1]<\/a><\/a><\/p>\n

Po prvem sre\u010danju smo se novembra odpravili na \u0161tudijsko ekskurzijo na Obalo in kramljali z Andrejem Medvedom, obiskali \u017digo Piliha, ki je takrat deloval v izolskih umetni\u0161kih ateljejih, \u0161li \u0161e v Forma Vivo in poslu\u0161ali Tonija Biloslava, ki je pripovedoval o njeni zgodovini. Za konec smo pristali v Meduzi pred Videosteno Polonce Lov\u0161in. U\u017eivali smo v spoznavanju detajlov sistema delovanja obalne vizualne scene. Ugotavljali smo, da komunikacija in ponovni pogled vedno razkrijeta nove in nove plasti sveta umetnosti. Hkrati smo se zavedli, da ima na\u0161a dejavnost zgodovino, ki jo bomo morali raziskati, da bomo ugotovili kdo smo.<\/p>\n

Dvajsetega januarja smo odpotovali proti Labinu na delovni vikend. Mislim, da smo tedaj za\u010deli delovati kot skupina, postali smo si v\u0161e\u010d ali se vsaj sprejeli tak\u0161ne kakr\u0161ni smo. V bifeju pred utrjenim mestom na gri\u010du smo se sre\u010dali s kustosinjo Sabino Salomon, ki je takrat vodila Labinsko mestno galerijo. Potem smo za\u010deli z delom. Sa\u0161a Nabergoj nas je \u017ee v Ljubljani seznanila z delovno nalogo: analiza razstav preteklih te\u010dajev. Kot kritiki smo se razvneli in bili klepetavi tudi, ko nas je zve\u010der obiskal umetnik Alen Flori\u010di\u0107 in v zgodbo vpeljal rde\u010de vino, ki nas je grelo skoraj do jutra. Takrat smo se vrnili k analizi \u201cdobrih in \u0161ibkej\u0161ih strani razstav, izbiri umetni\u0161kih del, prezrtih vidikom, referencam z ozirom na umetni\u0161ko prakso in teorijo ter analizi koncepta razstav (\u2026) Razmi\u0161ljali smo, ali je predispozicija sopostavljanje del, da so dela kvalitativno sorodna, ali je selekcija tudi vrednotenje, ali izbor teme \u017ee vklju\u010duje tudi izjavo o relevantnosti teme in ali so dela, ki ne tematizirajo izbranega, zato \u2018slab\u0161a\u2019? Analize razstav so se izkazale za izredno pomemben korak v delovanju Laboratorija SU, saj so nam odprle nov pogled na polje kuratorstva, tako z organizacijske, kot tudi z vsebinske plati\u201d.<\/em> [2]<\/a><\/a><\/p>\n

Na\u0161a sre\u010devanja februarja so prinesla odlo\u010ditev, da bomo organizirali dve okrogli mizi in posku\u0161ali izvedeti tisto, kar \u0161e ni bilo zapisano: Kak\u0161na je zgodovina kuratorskih praks v slovenskem prostoru in kaj se lahko iz nje nau\u010dimo? Na misel nam je pri\u0161lo, da bi bilo morda vredno dogodka posneti, kar je pripeljalo do objave prve okrogle mize v reviji Likovne besede<\/em> [3]<\/a><\/a>. S seznama skorajda \u0161tiridesetih slovenskih kustosov smo izbrali osem sogovornikov in se ve\u010dinoma odlo\u010dili za pripravljalna sre\u010danja in pogovore z vabljenimi, ki smo jih izpeljali meseca marca. Datumi so bili potrjeni za 9. in 17. maj in odlo\u010dili smo se, da bosta okrogli mizi v Projektni sobi SCCA.<\/p>\n

Prva okrogla miza je bila zasnovana kot zgodovinski pregled kuratorskih praks. Sodelovali so Zdenka Badovinac, Aleksander Bassin, Toma\u017e Brejc in Barbara Bor\u010di\u0107. Na drugo smo povabili Nevenko \u0160ivavec, Jurija Krpana pa Tadeja Poga\u010darja in Gregorja Podnarja. Prakse povabljenih gostov so bile prese\u010di\u0161\u010de raznovrstnih na\u010dinov delovanja: od podpiranja in promocije radikalnih umetni\u0161kih praks, delovanja v smer integracije lokalnega in mednarodnega okolja, prepletanja kuratorske in umetni\u0161ke prakse do ustanovitve prodajne galerije sodobne umetnosti ter nastopa na trgu. Raznorodnost pristopov je razprla \u0161irok spekter fenomenov, povezanih s sodobno kuratorsko prakso.<\/p>\n

Pomemben del pogovorov je potekal na medmre\u017eju. Po shemi te\u010daja SCCA smo se razdelili v produkcijske skupine, a se nam je zdelo organizacijsko delo v tem stadiju odve\u010d, saj smo hoteli govoriti in poslu\u0161ati, brati in razumeti, ne pa se\u0161tevati in organizirati. \u201cZaradi organizacijske strukture in specifi\u010dnega na\u010dina dela so se udele\u017eenci Laboratorija SU razdelili v delovne skupine, kar jim bo omogo\u010dilo ve\u010dji pregled in a\u017eurnost na posameznih podro\u010djih delovanja. Skupine so: Odnosi z javnostmi (Petja Grafenauer, Monika Ivan\u010di\u010d in Petra Kap\u0161), \u010crpanje finan\u010dnih sredstev (Vasja Nagy in Jaka \u017deleznikar), Tehni\u010dna ekipa (Ivana Bago in Mojca Puncer).\u201d<\/em> [4]<\/a><\/a> Delali smo, kar je bilo nujno, za\u010deli smo po\u0161iljati pro\u0161nje za denar, pisati piarovska obvestila in vabiti medije, tehni\u010dna ekipa pa je v tem trenutku \u0161e bolj ali manj po\u010divala. Na\u0161 glavni interes pa je bil drugje. Raziskovali smo in se o spoznanjih pogovarjali, brskali smo za \u010dlanki in revijami, brali, govorili, pri tem neznansko u\u017eivali in spoznavali, da nas poleg zgodovine kuratorstva enako mo\u010dno zanimajo tudi na\u010dini sodelovanja med kustosom in umetnikom (ne kustosom in umetni\u0161kim delom, ampak \u010dlovekom z \u017eeljami in potrebami), pa tudi to, \u201ckoliko je za nas pomembno dejstvo, da je sam laboratorij odraz \u2018krizne\u2019, \u2018prelomne\u2019, \u2018prehodne\u2019 situacije tako na podro\u010dju izobra\u017eevanja kustosov kot tudi piscev o sodobni umetnosti\u201d.<\/em> [5]<\/a><\/a> Vedeli smo, da no\u010demo pripraviti klasi\u010dne razstave, saj bi z njo zgolj ilustrirali tisto, kar nas je zanimalo: kuratorstvo. In to temo smo si lahko privo\u0161\u010dili, saj smo bili v okvir \u0160ole za kustose postavljeni z namenom, da razi\u0161\u010demo \u0161olanje za kustose, in smo s ponavljanjem postopka zasnove \u0161olskega kurikuluma ustvarjali meta raven vedenja o kuratorstvu in \u0161oli in to smo hoteli pokazati. \u201c\u010ce \u017ee razstava,\u201d<\/em> smo zapisali \u201cje videti, da nas zanima bolj meta-raven v smislu raziskave umetnostnega sistema\u201d.<\/em> [6]<\/a><\/a><\/p>\n

Ker je bil vse bolj jasen okvir, ki nas je zanimal, ne pa tudi, kako naj ga prelijemo v javni dogodek, ki naj v Galeriji \u0160kuc zasede dolo\u010den prostor in \u010das, je nastopil trenutek, da vsak med nami pove, kak\u0161ne so njegove \u017eelje in interesi: \u201cOdpirajo se variante od konglomerata razstave, kjer si vsak izbere svojega umetnika po svojih osebnih vzgibih, preko mo\u017enosti izkoristiti galerijski prostor kot bivalno okolje, ki bi ga kot kuratorji naselili s sabo in z dejavnostmi, ki so \u017ee del na\u0161e aktivnosti. Ena od mo\u017enosti je tudi razstava z majhnim \u0161tevilom avtorjev ali le enim, in v skrajni to\u010dki tudi uporaba galerije kot prostora, zaprtega za javnost.\u201d<\/em> Iz zapiskov je razbrati, da smo se posve\u010dali vpra\u0161anju o razmerju med intuitivnim in racionalno-teoretskim pristopom pri kuratorskih praksah in z \u017ealostjo ugotovili, da je prvega (vsaj z jasno pozicijo) precej malo, in da se kustos lahko celo skrije za teoretski diskurz, ki v lastni hermeti\u010dnosti upravi\u010di svoj obstoj. Pri vpra\u0161anju intuicije nismo mogli obiti razmisleka o pomenu za umetnost zna\u010dilnega socialnega mre\u017eenja, pri \u010demer je slovenski prostor umetnosti tako majhen, da so prijateljske vezi skoraj vedno prepletene s poklicno dejavnostjo. \u201cKje in kako, \u010de sploh, vzpostaviti distanco, kako oceniti, kaj je ostrina kriti\u010dne misli, in kje naj ta odstopi prostor \u0161ir\u0161emu dru\u017ebenemu delovanju? Eti\u010dni uvid se ne nana\u0161a na nevtralnost teoretskega diskurza, temve\u010d na posledice, ki jih neko kuratorsko in umetni\u0161ko dejanje povzro\u010di v prostoru in \u010dasu.\u201d<\/em> [7]<\/a><\/a><\/p>\n

Aprila smo se na kratko sre\u010dali na ekskurziji v Celju, in \u017ee je bil tukaj maj. Zgodili sta se obe okrogli mizi, mi smo bili \u017ee okupirani z mislimi in pripravami na \u0160kuc. Potrebovali smo ime za dogodek in vedeli smo \u017ee, da bomo ves \u010das \u201crazstavljeni\u201d v galeriji. Sprva smo hoteli spati doma, toda ko smo secirali labinsko izku\u0161njo smo ugotovili, da bi \u010dasovni preseki na\u0161 eksperiment osiroma\u0161ili. Vsak dan bi pobegnili od \u0160kuca in Laboratorija, imeli bi \u010das za pogled od zunaj, za zamujanje in be\u017eanje od projekta. Zato smo se odlo\u010dili, da bomo v \u010dasu trajanja projekta v \u0160kucu nepretrgoma. Vojska nam je posodila postelje in sestavili smo zasilno spalnico. Sprva si nismo mislili, da bo prav na\u0161e prebivanje za gledalce postalo zanimivej\u0161i del projekta. A tako je bilo: nenehna navzo\u010dnost javnosti je za nas pomenila psihi\u010dno in fizi\u010dno preizku\u0161njo. In delali smo napake, toda to smo vedeli \u017ee vnaprej, saj je bila ena na\u0161ih klju\u010dnih \u017eelja imeti \u010das in prostor za kuratorstvo, pisanje, teorijo in dialog, prostor, v katerem lahko eksperimentiramo in naredimo tudi kaj narobe. Lapsus je bil pri\u010dakovani del poskusa, del laboratorija. Imeli smo jo, skovanko: LabSUs \u2013 napako, ki je bila \u017ee v naslovu.<\/p>\n

Razmi\u0161ljali smo o tem, kako tudi druge navdu\u0161iti za sodelovanje pri na\u0161em projektu. Pripravili smo predstavitveni piknik, ki smo ga vsled prihajajo\u010dega poletja organizirali na \u0160pici. Ko gledam fotografije, je videti, kakor da bi bili \u201cvsi tam\u201d. Prvi vpis v LabSUsov blog [8]<\/a><\/a> je pripravila Petra, ki jo je piknik o\u010ditno prijetno navdu\u0161il: \u201cOsrednja tema, vsaj v orbiti mojega slu\u0161nega radia in lastne govorne aktivnosti, je bila umetnost, vpra\u0161anja estetike, lepega, okusa, pisanja o umetnosti, na\u010dinov interpretacij in teoretskih vpenjanj, tvornega sodelovanja med umetnikom in kuratorjem, razvoja, soodvisnosti tekstov in produkcije \u2026 In \u010de se izka\u017ee, da je potrebno ljudem okupirat njihov \u010das, da se ustvarijo plodne situacije za diskusijo, potem je <\/em>LabSUs na\u0161 apel prav za to\u201d.<\/em>[9]<\/a><\/a> Tudi sama sem bila polna idealizma: \u201cPot <\/em>LabSUsa, ki ni usmerjena k cilju, pridobivanju mno\u017ei\u010dne publike, perfekcionizmu, ampak k debati, vpra\u0161anjem in odpiranju nemogo\u010dih mo\u017enosti, je pravzaprav tisto, kar moramo imeti stalno pred o\u010dmi \u2026\u201d<\/em> [10]<\/a><\/a><\/p>\n

Potem pa prva LabSUsova<\/em> napaka. Enaindvajsetega junija je bila \u017ee zgodnja opoldanska temperatura dobrih 36 stopinj in na tiskovno konferenco za medije medijev ni bilo. Spoznali smo, da bo \u0161iriti na\u0161e navdu\u0161enje nad projektom te\u017ee, kakor smo bili mislili. Medtem ko smo se zabubili v okvire LabSUsa<\/em>, je svet tekel po svojih ute\u010denih tirnicah, obrobni umetnostni dogodek zanj ni pomenil veliko.<\/p>\n

LabSUs<\/em> je trajal sedem dni. Za\u010del se je z zajtrkom ob desetih, ki ga je Jaka opisal takole: \u201cNa zajtrku se nam je pridru\u017eilo ve\u010d samozaposlenih v kulturi (ali kandidatov za ta, po mnenju nekaterih debeluhov, sila sumljiv in dru\u017ebeno \u0161kodljiv poklic). Imeli smo se odli\u010dno, pili smo \u010daj in kavo, smukali jutranje kola\u010dke (hvala, Toljen) in vi\u0161nje (hvala, Barbara), kar nas je prav lepo pripravilo za pogovore o umetnosti. No, iskreno re\u010deno so nas zjutraj okupirale bolj organizacijske zadeve, smo pa \u017ee popoldne modrovali ob <\/em>Dialogih (<\/em>\u201cO kuratorjih in razstavah sodobne umetnosti\u201d, \u0161t. 5\u20136, 2007), kar nas je pod\u017egalo k pokosilnemu lenobnemu pole\u017eavanju na blazinah v galeriji in kontemplaciji ob pomo\u010di tiskanih medijev.\u201d<\/em> [11]<\/a><\/a><\/p>\n

Vrata smo vse dni zaklepali ob enajstih zve\u010der, v\u010dasih pa tudi kasneje, in jih odpirali ob desetih dopoldan. Ekipa \u0160kuca je bil skepti\u010den do tak\u0161ne \u201czaklju\u010dne razstave\u201d, mi pa smo se veselili, da nam je dal prostor, in smo galerijo tudi vsebinsko vklju\u010dili v okvir LabSUsa<\/em>. Za\u010dasno smo z nekaj gajbami znova vzpostavili pogre\u0161ani \u0161ank in eno od ve\u010dernih debat posvetili vpra\u0161anju \u0160kucove programske politike neko\u010d in danes. V galerijo smo prinesli najljub\u0161e knjige in nastala je mala za\u010dasna knji\u017enica. Javni dogodki so bili dobro obiskani, odzvali pa so se tudi mediji. Imeli smo tri ve\u010derne debate z vabljenimi gosti, \u0161ank je zagotovil spodbudo in motivacijo, saj si nismo zatiskali o\u010di pred dejstvom, da neprisiljen pogovor ste\u010de le v prostoru, kjer je sogovornik ustrezno stimuliran in se dobro po\u010duti. Pogovarjali smo se o zgodovini in sodobnosti \u0160kuca, o programih \u0160ole za kustose in umetni\u0161kih izobra\u017eevalnih programih, ki jih je vestno prou\u010dila Mojca. Prostor smo namenili pogovoru o tem, kako biti umetnik z otroki, hkrati pa smo organizirali dnevni vrtec. Vasja je pripravil Video steno<\/em>, po ljubljanskih ulicah nam je Mateja Velikonja razkrivala nove in nove grafite in tage, Jaka pa je ponujal svetovanje o internetu za umetnike. Poleg tega smo imeli \u0161e zajtrke z roglji\u010dki, zabavo s predstavitvijo ob odprtju LabSUsa<\/em> in zadnji Dan u\u017eitka in umetnosti<\/em>, ki je ponudil klepet, branje poezije, performans in gurmanske u\u017eitke na dvori\u0161\u010du, kjer je Vasja zakuril \u010disto pravi \u017ear.<\/p>\n

Vsak dan smo odprli vrata \u0160kuca \u201cza predstavitev umetni\u0161kih del, idej in konceptov, produkcijo projektov, ljudi za akcijo, pogovor, anga\u017eirano obrambo lastnih stali\u0161\u010d in kompleksno presojo predstavljenega, prijeten klepet in zaupljivo pomenkovanje, kritiko in empatijo!\u201d<\/em> Ta nestrukturirani del je bil na\u0161 delni poraz: pri\u010dakovali smo, da nas bo obiskalo ve\u010d umetnikov, vendar je bil obisk dogodkov bistveno bolj\u0161i kakor pa obisk v \u010dasu, ki je neopredeljeno ponujal dru\u017eenje in pogovor. Menda se je v kuloarjih razpravljalo o na\u0161i vzvi\u0161eni poziciji, sami pa nismo pomislili, da skupina sedmih zgovornih kuratorjev, ki jih ve\u017ee ve\u010dmese\u010dno dru\u017eenje, v umetnikovih predstavah morda ni najbolj prijeten sogovornik. Skratka, navala umetnikov v dopoldanskih urah ni bilo. In potem smo izgubili \u0161e umetnico: \u201cPobrala je svoje slike s stene in od\u0161la. Pa ne zameri nam ni\u010desar. Vsaj tako je rekla. To deluje, kakor da ne\u010desa nismo prav dobro za\u0161tekali v situaciji, ki smo jo nastavili skozi strukturo koncepta. Velja razmisliti.\u201d<\/em> [12]<\/a><\/a><\/p>\n

Ugotovili smo, kako pomembno vlogo (morda celo eno pomembnej\u0161ih) v razmerju med kustosom in umetnikom imajo med\u010dlove\u0161ki odnosi. Te\u017eavno je bilo ohranjati koncentracijo in energijo. Kaj kmalu smo namre\u010d ugotovili, da ljudje v \u0160kuc prihajajo sve\u017ei in naspani, mi pa smo vsak dan bolj utrujeni in izmozgani. Kljub najbolj\u0161im namenom nismo v zadostni meri vra\u010dunali \u010dasa, ki nam ga bo vsak dan po\u017erla organizacija in urejanje gradiva prej\u0161njega dne, ki ga je bilo treba \u2013 tako smo obljubili \u2013 vsak dan sproti predstaviti na medmre\u017eju. Kljub temu smo vztrajali po najbolj\u0161ih mo\u010deh in razstava, ki je nastajala v \u010dasu projekta, je zadnji dan dobila sprejemljivo obliko in postala vzporedna z razstavo o desetih letih Sveta umetnosti, ki je domovala v sosednjem prostoru: \u201cProblem je, da nam \u2013 ne ve\u0161, kaj bo, dokler se ne zgodi \u2013 dobesedno zmanjkuje \u010dasa, da bi sproti javno arhivirali nepredvidljive dogodke, ki tvorijo <\/em>LabSUs, vsak trenutek, cel dan, odkar je. (\u2026) Zanimivi, tudi sila naklju\u010dni gostje, ki govorijo zanimive stvari, zanimivi pogovori so med vsemi vpletenimi, nam pa zmanjkuje \u010dasa. Morda je to del \u010dara nepredvidljivosti? Morda njegov \u2018temni\u2019 del. Ne vem. Morda je treba na dogajanje pogledati z razdalje, ko se umirijo misli. Po toliko dneh, toliko pogovorih, nepredvidenih sre\u010danjih, toliko dogodkih \u2013 utrujeni, a sre\u010dni (morda raje: zadovoljni). Zelo utrujeni (zelo zadovoljni?).\u201d<\/em> [13]<\/a><\/a><\/p>\n

Potem se nismo videli celo poletje, vse do trenutka, ko se je ve\u010dina LabSUsa<\/em> sredi avgusta samoiniciativno odpravila na popotovanje po Hercegovini, da bi premislili, kaj se je pravzaprav zgodilo v \u0160kucu. Doma sem, okupirana s preobilico dela, zavidala potujo\u010dim in se spominjala LabSUsa<\/em>, ki je v tednu dni kljub vsem lapsusom ponudil realni in metafori\u010dni prostor v polju umetnosti z razrahljanimi \u010dasovnimi in prostorskimi determinantami. Tisti, ki so potovali po gri\u010devnatih pokrajinah, so ga za\u010dasno znova vzpostavili, razbili rutino, jaz pa sem \u017eivela kuratori\u010din vsakdan. Toda ta vsakdan je \u0161e danes druga\u010den prav zaradi sedemdnevne izku\u0161nje in vseh priprav nanjo. Takole hollywoodsko si upam trditi: Zaradi LabSUsa<\/em> sem danes druga\u010dna kustosinja! LabSUs<\/em> je bil skupina, ki je poudarjala posameznikovo anga\u017eiranost in odgovornost pri izra\u017eanju in udejanjanju stali\u0161\u010d ter razvoju okolij za izmenjavo izku\u0161enj in vedenj. LabSUs<\/em> mi je dal \u010das, da sem razmi\u0161ljala o statusu, poziciji in praksi kustosa. Nastal je zato, ker smo vsi ob\u010dutili nezadovoljstvo z obstoje\u010dim na\u010dinom produkcijske podstati in galerijsko-muzejskega formalnega okvirja za predstavljanje in distribucijo umetni\u0161ke produkcije, in zaradi nezadovoljstva z usmerjeno, k dolo\u010denemu cilju naravnano instrumentalizirano razstavno dejavnostjo, ki ne ponuja \u010dasa za raziskovanje, premislek, razpravo, konstruktivno lenarjenje in nered. Vzeli smo si ta \u010das in ga poskusili ponuditi \u0161e drugim. V tem \u010dasu, ki ni bil usmerjen k cilju, ampak je bil cilj sama pot, smo poudarjali vsebino pred organizacijo.<\/p>\n

Seveda nam je bilo jasno, da gre za izjemo, da je galerija \u0161e vedno prostor, namenjen temu, da se v njem ka\u017ee umetnost, mi pa smo morali za pre\u017eivetje slu\u017eiti sistemu. In na\u0161a kuratorska naloga ni, da se ukvarjamo zgolj s seboj in svojo prakso, ampak stojimo ob boku z umetnikom. [14]<\/a><\/a> Toda \u0161e vedno smo hoteli ostati v polju osebnega. Zato smo v Mestni galeriji Labin pripravili LabSUs osebno\/osobno<\/em> [15]<\/a><\/a> in si postavili pravila: \u201cPripravili bomo razstavo.\u201d<\/em><\/p>\n

K sodelovanju lahko vsakdo povabi dva umetni\u0161ka projekta, ki sta povezana z njegovim dojemanjem osebnega in do katerih ima oseben odnos. Izbor je treba javno utemeljiti, postavitev pa je skupinsko delo vseh sodelujo\u010dih kustosov, ki morajo skupaj \u2013 v dialogu, prepiru, nesporazumu, konsenzu \u2013 dose\u010di najbolj\u0161o mo\u017eno predstavitev projektov.<\/p>\n

Razstava, ki se je odprla 20. oktobra, je bila videti skladna in koherentna, kljub temu, da se nismo usklajevali glede izbora avtorjev. Dvojni izziv: odkrito samosoo\u010denje kustosov s svojimi osebnimi preferencami \u2013 te \u0161e kako vplivajo na kustosovo odlo\u010danje, pa \u010de je to navidez \u0161e tako strokovno neopore\u010dno \u2013 po drugi strani pa postavitev izbranih del in oblikovanje vsebinsko-formalnih kriterijev za tovrstno postavitev, smo uspe\u0161no prestali.<\/p>\n

Trenutek odmika od produkcijske gonje je pogojeval Ivanin izbor projekta Sastanak<\/em>, v katerem je Bo\u017eena Kon\u010di\u0107 Badurina mol\u010de performirala v pisarni Mestne galerije. V tem prostoru so imeli udele\u017eenci Laboratorija SU svoja prva delovna sre\u010danja. Odmor<\/em> je bil drugi Ivanin osebni izbor, saj sta Tanja Dabo in Igor Grubi\u0107 v gesti mikro-upora in subverzije umetnostnega sistema, sredstva, ki sta jih dobila od Gradskega ureda za kulturu Grada Rijeke, namesto za razstavo uporabila za dopust. Sama sem izbrala knjige, ki so zame eno od sredi\u0161\u010d u\u017eitka in intime: pet ne\u017enih avtorskih knjig Hortus conclusus<\/em> Ksenije \u010cer\u010de in Huzjanovo instalacijo About words, sentences, paragraphs and an exclamation point<\/em>, ki je z divjo gesto uni\u010denja kazala na objektnost svoje forme. Petrin izbor je bil premi\u0161ljen. Razstavila je projekt Vaja za konec sveta, akcija, dokumenti, video projekcija<\/em>, ki ga je Marko Ko\u0161nik leta 1994 prijavil na razpis za razstavni projekt Urbanaria<\/em> tedanjega Sorosovega centra za sodobno umetnost v Ljubljani in bil zavrnjen s pojasnilom, da je avtor s projektom posku\u0161al \u201cdemontirati\u201d Sorosovo institucijo. Na razstavi LabSUs osebno\/osobno<\/em>, ki ga je nekdanji Soros organiziral 13 let pozneje, je Petra Kap\u0161 vajo postavila v sodobnem kontekstu, Ko\u0161nik pa je za statiste videa uporabil nas, ki smo po lastni \u017eelji postali objekti. Vasja je izbral videoprojekcijo Robertine \u0160ebjani\u010d Bubble<\/em> ter povabil Romana Zela, da bi delo naredil in situ<\/em>. Odlo\u010dil se je za umetnika prijatelja. Kaj bi izbral Jaka, \u010de ne bi bilo Vuka \u010cosi\u0107a in njegovega projekta Nacija \u2013 kultura<\/em>? Mojca je prav tako s skrajno natan\u010dnostjo izbrala mladega umetnika Simona Macuha, ki ga zanima podro\u010dje umetni\u0161kega delovanja, ki temelji na komunikaciji, postavlja vpra\u0161anja in spodbuja k dialogu, tisto podro\u010dje torej, ki nas je zanimalo v okviru LabSUsa<\/em>.<\/p>\n

Za konec \u0161e en lapsus. LabSUsa<\/em> je bilo konec. Hoteli smo narediti zbornik. Nujno bi morali narediti zbornik. Imeli smo na\u010drte. Imeli smo znanje. Imeli smo ideje. Imeli smo gradivo. Imeli smo celo nekaj volje, a ne dovolj. Denarja pa\u010d nismo imeli, a klju\u010dna te\u017eava je bila, da se projekta nismo dovolj zagreto lotili, in da je potem potonil za gorami drugega dela, projektov, \u017eivljenja pa\u010d, ki si ga je vsak izmed nas spet nalo\u017eil na rame. Tak\u0161en je bil zame LabSUs<\/em> in teh prispevkov bi moralo biti sedem.<\/p>\n

\n

<\/a>[1]<\/a> \u201cShould a musician become an orchestra conductor? Should a poet establish a bookstore and become a publisher? Should an artist become a gallerist? Should an artist become an architect? Should a painter become a feature film director? Should a theoretically positioned artist become a hollywood film director?
\nShould an actor become a film director? Perhaps even more profound examples are: Should a film actor become the head of the NRA? Should a citizen run for political office? Should an actor become the political leader of a country? Should a body builder become a governor? In conclusion, why not have an artist curate the next <\/em>Documenta?\u201d<\/em><\/p>\n

Dara Birnbaum, Answering a Proposition with a Question \u2014Or, What Is Wrong with This Picture?, The Next <\/em>Documenta Should Be Curated By an Artist<\/em>, http:\/\/www.e-flux.com\/projects\/next_doc\/d_birnbaum_printable.html<\/a> (5. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[2]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/50<\/a> (14. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[3]<\/a> \u201cKuratorske prakse na slovenskem\u201d, Likovne besede<\/em>, \u0161t. 79, 80 (poletje 2007), str. 8\u221220.<\/p>\n

<\/a>[4]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/69<\/a> (7. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[5]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

<\/a>[6]<\/a> Prav tam.<\/p>\n

<\/a>[7]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/77<\/a> (10. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[8]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/category\/laboratorij\/labsus-blog<\/a> (25. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[9]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/94<\/a> (14. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[10]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/95<\/a> (9. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[11]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/98<\/a> (9. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[12]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/102<\/a> (14. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[13]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/105<\/a> (11. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[14]<\/a> \u201cA dynamic range of activity, paradox, and potential is with the curator. The curators\u2019 role shouldbeand is posed as a conceit or statement or question alongside that of the artist, and this process should not be stopped through excess projection around the historical construction of the idea of what an artist may or may not represent. There is an assumed separation of roles here that does not exist in the most productive projects now and has not done for many years.\u201d<\/em><\/p>\n

Liam Gillick, Untitled, TheNextDocumentaShouldBeCuratedByan Artist<\/em>, http:\/\/www.e-flux.com\/projects\/next_doc\/l_gillick_printable.html<\/a> (5. 3. 2012).<\/p>\n

<\/a>[15]<\/a> https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/archives\/127<\/a> (25. 3. 2012).<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Petja Grafenauer LabSUs se je za\u010del pred petimi leti. \u010ce ho\u010dem slediti tistemu, kar mi je dal, moram zgodbo povedati \u010dim bolj tako, kot se je v resnici zgodila in pomagala si bom s subjektivnimi zapisi udele\u017eencev, ki jih hrani arhiv SCCA\u2212Ljubljana. A vendarle pi\u0161em le eno izmed mo\u017enih zgodb, saj bi jo, kakor v […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":5171,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[27,18],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3059"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=3059"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3059\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":13290,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/3059\/revisions\/13290"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/5171"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=3059"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=3059"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=3059"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}