\n12. 2015\u201403. 04. 2016
\nMuzej sodobne umetnosti Metelkova,\u00a0+MSUM
\nKustosi: Bojana Pi\u0161kur, Igor \u0160panjol, Vladimir Vidmar<\/p>\n
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Bor\u010di\u0107.<\/p>\n
\n
![\"Krize](\"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-content\/uploads\/2016\/06\/Krize-in-novi-zacetki1.jpg\")
<\/p>\n
Naj navedemo sklope ali izto\u010dnice, ki so jih zasnovali kuratorji in jih tudi skozi predstavitev \u00a0podajajo javnosti: formalizem, anga\u017eirane umetni\u0161ke prakse, biotehnolo\u0161ka umetnost, umetnost gibljive podobe, vpra\u0161anje (zajetja, ohranjevanja in prezentiranja) medija\/objekta, konceptualizem, vpra\u0161anje ustvarjalca, institucionaliziranosti, javnosti, nacionalne podobe in dr\u017eavne politike ter vpra\u0161anje dru\u017ebeno-politi\u010dnega, virtualnega in imaginarnega prostora \u2026 \u00a0Dodamo naj \u0161e sklope, ki jih je le s te\u017eavo mogo\u010de zaslediti na pri\u010dujo\u010di razstavi: svetlobna umetnost in mapiranje, robotika, interdisciplinarne in procesualne prakse, slika na platnu ter risba, ki ne tvori stripa.<\/p>\n
Kaj torej manjka? Predvsem novi za\u010detki in njihovi doprinosi. Leta 2007 svoje za\u010detke bele\u017ei kolektiv Cirkulacija 2, ki ga zaznamuje interdisciplinarnost s konstruiranjem interaktivnih objektov in svetlobno mapiranje. Izmenjavo znanj osnovni skupini omogo\u010da raz\u0161irjeno sodelovanje s \u0161tevilnimi posamezniki. Tovrstno delo v kolektivu je kljub nekaterim kon\u010dnim prezentacijam izrazito procesualne narave, \u010demur razstava v MSUM ne nameni ve\u010dje pozornosti. Procesualnost kuratorji Kriz in za\u010detkov sicer izpri\u010dujejo z delom Marka Po\u017elepa, ki umetni\u0161ko prakso preplete s potovanjem, toda kaj ko bistvena razlika med tem delom in Cirkulacijo 2 ti\u010di v umetni\u0161kem posegu v prostor, ki ne naslavlja muzejske prezentacije. Tako Cirkulacija 2 kot tudi festival Svetlobna gverila (ki je bil prvi\u010d organiziran leta 2008) se pogosto ve\u017eeta na kronisti\u010dno bele\u017een urban prostor, ki ga skozi svojo prakso ne le reflektirata, temve\u010d vanj tudi pose\u017eeta. Pri tem umetni\u0161ki poseg v prostor deluje kot koreografija prostora, prete\u017eno organizirano sre\u010devanje udele\u017eencev pa ni vedno usmerjeno v kon\u010dni izdelek, temve\u010d tudi v potek njegove izdelave. \u0160e ena tak\u0161na skupina, ki bi jo veljalo vklju\u010diti v izbor, so \u010cIPke, Iniciativa za \u017eenske s \u010dutom za tehnologijo, znanost in umetnost. Zainteresiranim posameznicam ta dostopna skupina odpira prostor komunikacije o pogojih delovanja \u017eensk na omenjenih podro\u010djih ter ponuja prakti\u010dno-izobra\u017eevalni program, ki sodelujo\u010de med drugim vodi skozi postopke programiranja in izdelave interaktivnih elektronskih objektov. Pri\u010dujo\u010da razstava se prav z izklju\u010ditvijo procesualno naravnanih delovnih skupin zdi nekoliko konzervativna: pretirano je usmerjena \u00a0v kon\u010dni objekt, medtem ko je raven poteka ali ustvarjanja, ena klju\u010dnih manifestacij sodobne umetnosti, zapostavljena.<\/p>\n
Drugi sklop, ki se zdi zastopan le v manj\u0161ini, je biotehnolo\u0161ka umetnost. Polona Tratnik je leta 2008 za\u010dela s projektom laboratorijskega gojenja las, naslovljenim Las In Vitro<\/em>, kar na razstavi sicer je<\/em> predstavljeno. Omenjeni projekt je prvi te vrste v na\u0161em prostoru, poleg njega pa je v razstavo vklju\u010den le \u0161e projekt Plant Sex Consultancy<\/em>, ki ponuja pripomo\u010dke za opra\u0161evanje rastlin. Le-te obravnava kot kliente oplojevanja, pri \u010demer pa \u0161e ni razviden posthumanisti\u010dni obrat v u\u010dljivost preko sveta \u017eivali, ki ga v zadnjih letih v galeriji Kapelica zaznamuje predvsem delo \u0160pele Petri\u010d, Maje Smrekar, Sa\u0161e Spa\u010dal in Robertine \u0160ebjani\u010d. Morda je prav to tisto, kar na razstavi tudi manjka: te\u017enja umetnic k reflektiranju antropocentrizma, prete\u017eno preko performativne ali interaktivne prakse v povezavi z \u017eivalskim svetom.<\/p>\n \u010ce nadaljujemo, vrsta umetnikov in teoretikov, denimo Igor \u0160tromajer, Vuk \u0106o\u0161i\u0107 in Janez Strehovec \u017ee pred letom 2015 govorijo o \u010dasu \u201cpostinternetne umetnosti\u201d. Ta linija sicer je zastopana, a skromno. \u0160tromajer, na primer, razstavlja svoj projekt Expunction<\/em>, ker bi lahko prevajali tudi s (vpra\u0161anjem mo\u017enosti) Izbrisa (on-line podatkov). Na\u010din procesiranja in interpretiranja informacij pa s svojim delom Modux 1.2012<\/em> zajema tudi skupina BridA, a to je nekako vse in morda premalo.<\/p>\n \u0160e eno relevantno trditev podaja Andrej Medved, ki opozori na \u201cnovo generacijo slovenskih slikark po letu Ni\u010d\u201d. Te umetnice, ki prete\u017eno izhajajo iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, uporabljajo tehniko slikanja na platno, zanimivo pa bi bilo tudi raziskati, zakaj v tem sklopu po vseh teh letih prevladujejo \u017eenske. \u0160iroko podporo so slikarkam in slikarjem v Ljubljani nudili v Be\u017eigrajski galeriji, Galeriji Kresija in Galeriji Equrna; v Mariboru v Kibeli; na Primorskem pa v prostorih Obalnih galerij. Na pri\u010dujo\u010di razstavi pa je z izjemo platen Ja\u0161e obe\u0161enih zgolj \u0161e nekaj drugih slik. Povsem o\u010ditno je, da Krize in za\u010detki izpu\u0161\u010dajo celo generacijo slikark in slikarjev, ki na platno prena\u0161ajo opti\u010dno in informacijsko tipiko digitalnih medijev ali pa brez resnej\u0161ega referiranja na pretekla obdobja na platnu ponovno bele\u017eijo osebne vtise in konstruirajo imaginarne krajine. Tudi to bi veljalo vklju\u010diti v ve\u010dji meri.<\/p>\n Ko smo \u017ee pri sliki, naj omenimo \u0161e risbo. V Umetnostni galeriji Maribor se je leta 2009 odprla razstava Risba na Slovenskem II, ki je z nekaterimi sodobnimi risarji kot je Petra Varl ponujala veliko ve\u010d kot le odlomke iz stripov ali pa prezentacije risbe kot podpore sliki. Dve leti poprej je bil organiziran prvi Bienale neodvisnih, ki je ponujal predvsem redefinicijo (tudi risane) ilustracije, svojo osvetlitev pa so z ustrezno razstavno in medijsko podporo ter s polemi\u010dno refleksijo mladi ilustratorji do\u017eiveli predvsem po letu 2010, ko jim je poleg bienala na pomo\u010d prisko\u010dil tudi medijsko odmevnej\u0161i prostor Kina \u0160i\u0161ka. Ilustratorjev oziroma risarjev pa razen kak\u0161ne izjeme in izsekov iz stripov tokrat tako reko\u010d ni.<\/p>\n Na\u0161teto je s svojimi doprinosi ve\u010d ali manj izklju\u010deno iz razstave. Kot poudarjam \u0161e enkrat in v kolikor je mo\u010d razbrati iz doslej zapisanega, pa problem ne ti\u010di v nezmo\u017enosti celotnega zajema, temve\u010d v izklju\u010ditvi bistvenih praks. Lahko bi \u0161e zapisali, da se ob pogledu na razstavo zdi, kot da je umetnost \u00a0v tem desetletju ob\u010dinstvo nagovarjala le v MSUM-u, v Moderni galeriji, v Galeriji P74, v Photonu in v Galeriji \u0160KUC. S tem pa pravzaprav ni ni\u010d narobe. Mestna Galerija, Galerija V\u017eigalica ali Galerija Alkatraz v svojem programu ponujajo marsikaj kakovostnega, a ne oblikujejo izrazite lastne linije. Enako pa velja tudi za galerije zunaj prestolnice. Jasno usmerjenost (v hektivizem) ima sicer Projektni prostor Aksioma, toda tu prevladujejo prete\u017eno tuji avtorji. Podobno je tudi z Muzejem tranzitorne umetnosti MOTA. Ta je eden tak\u0161nih, ki poudarjajo hibridnost praks znotraj enega umetni\u0161kega projekta. Te vrste zdru\u017eenost telesa, fotografije, posnetka, interaktivne in\u0161talacije ter njenega performativnega obrata pa razstava prika\u017ee zgolj preko ene komponente \u2013 preko video\/dokumentarnih posnetkov. \u010ce upo\u0161tevamo tudi to, da pozornost manjka \u0161e postgravitacijski umetnosti in kulturalizaciji vesolja (ki je zgolj fotografija KSEVTA preprosto ne nadomesti), se nam zazdi, da je izbor pretirano usmerjen v objektnost, izpu\u0161\u010da pa celo paleto drugih praks.<\/p>\n Na koncu bi \u017eelela dodati \u0161e pomislek o krizah. Kaj ni bila kriza, ki je sproducirala nov za\u010detek, \u017ee tista ki je ponudila NSK, Galerijo \u0160kuc, Disco FV in K4, v politi\u010dnem in nacionalnem smislu pa tudi dr\u017eavo Slovenijo? Kaj se niso za\u0161ibila kolena tudi ob drugem U3 \u2012 trienalu slovenske sodobne umetnosti leta 1998, ko je avstrijski umetni\u0161ki \u00bbtrener\u00ab Peter Weibel dokon\u010dno pometel z imeni modernizma? Po drugi strani pa morda tudi \u00bbslaba pripravljenost\u00ab na ljubljansko Manifesto 3 leta 2000 le ni bila tako slaba, saj je stkala nove vezi z mednarodnim umetnostnim prostorom? Marsikomu bi se lahko zazdelo, da je na\u0161 umetnostni sistem vedno v krizi, iz njega pa se vedno znova kot feniks rojeva. V relaciji do dana\u0161njih danosti bi krizo lahko povezovali tudi s pomankanjem sredstev za kulturo iz nacionalnega prora\u010duna, vendar se mi ob na\u010dinu pri\u010dujo\u010de prezentacije to ne zdi smiselno. Preprosto zato, ker ta produkcijski vidik na razstavi ni izpostavljen. Poseben sklop je sicer namenjen umetnosti, ki reflektira preteklost, pisanje zgodovine in tkanje nacionalne identitete. Pa je to novost? Morda bi bilo bolje postaviti kak\u0161no platno ve\u010d, poskrbeti za ustrezno vpeljavo procesualnih in zunaj galerijskih umetni\u0161kih praks ter v galerijo prenesti \u0161e interdisciplinarni laboratorij.<\/p>\n Katarina Stopar<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Kritika razstave Krize in novi za\u010detki: Umetnost v Sloveniji 2005\u20132015 12. 2015\u201403. 04. 2016 Muzej sodobne umetnosti Metelkova,\u00a0+MSUM Kustosi: Bojana Pi\u0161kur, Igor \u0160panjol, Vladimir Vidmar Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Bor\u010di\u0107. Naj navedemo sklope ali izto\u010dnice, ki so jih zasnovali kuratorji in jih tudi skozi predstavitev \u00a0podajajo javnosti: formalizem, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":8776,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[19,31,7],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8775"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=8775"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8775\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":8957,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8775\/revisions\/8957"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8776"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8775"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=8775"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.worldofart.org\/arhiv.worldofart.org\/aktualno\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=8775"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}