tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki/ce / potovanja / progamski sodelavci / razstava / tekst mentorjev

Miran Mohar in Gregor Podnar
O Tečaju za kustose SCCA, Zavoda za sodobno umetnost - Ljubljana

Smisel tega kratkega teksta, za katerega naju je prosila voditeljica tečaja za kustose Saša Nabergoj, vidiva predvsem v tem, da na temelju izkušnje mentorskega dela v nekaj točkah poveva, kako misliva, da bi se tečaj moral razvijati v prihodnosti.

Kustos za sodobno umetnosti je relativno nov poklic, hibriden in sestavljen iz zelo različnih znanj, ki jih je mogoče razmeroma hitro načrpati samo, če že imaš določen pogled na sodobno umetnost in tudi praktično izkušnjo, ali da to znanje dobiš od ljudi, ki ga že imajo.

Tečaj za kustose SCCA, Zavoda za sodobno umetnost - Ljubljana je edini kraj, kjer je mogoče organizirano pridobivanje takega znanja v Sloveniji in bližnji okolici. Ta tečaj oziroma to mentorsko delo se nama je zdelo zelo koristno in pomembno, tako da sva se odločila sodelovati: Gregor Podnar od leta 2000 do 2003 in Miran Mohar leta 2002 do 2003. Miran Mohar po poklicu nisem kustos, vendar smo na podlagi povratne reakcije tečajnikov zaznali, da je smiselno posredovati znanje, ki sem ga skupaj s kolegi-umetniki pridobil v skupini Irwin v času,  ko so morali umetniki sami "producirati" projekte in razstave, ker tedanji umetnostni sistem pri nas ni deloval. Timsko delo z Gregorjem Podnarjem, umetnostnim zgodovinarjem  in kustosom, je bilo v študijskem letu 2003/2004 za oba metorja zelo plodno in tudi v prid profesionalnemu delu zunaj tečaja.

Pokazalo se je, da je najbolj problematično, da študentje in diplomanti z oddelka za umetnostno zgodovino na Univerzi v Ljubljani zelo slabo poznajo sodobno umetnostno prakso in teorijo. Zaradi tega bi moralo biti prvo leto po možnosti dveletnega tečaja namenjeno predvsem seznanjanju s sodobno umetnostno prakso in teorijo. Naslednje leto pa bi bilo namenjeno sami "obrti", postavljanju razstav, komunikaciji z umetniki, metodam pridobivanja sredstev, oglaševanju umetnostnih projektov, itn.

Zdaj pa tečajniki brez tega znanja takoj začnejo z delom kustosa in preskočijo najpomemnejši del, ki bi moral biti temelj. Ker nimajo baze znanja, precej "plavajo", ko se prebijajo skozi tečaj in ko pripravljajo razstavo. Tečaj bi se lahko preoblikoval v dveletni postdipolomski študij, za kar pa bi moral tudi organizator program spremeniti in poskrbeti, da bi postal bolj mednaroden. Obvezna raba angleškega jezika bi omogočila, da bi se vključili tudi tečajniki in strokovni sodelavci iz, denimo, Trsta, Zagreba, Budimpešte, Gradca ali od drugod, kar bi povzročilo priliv intelektualne mase v Ljubljano in vitaliziralo lokalno sceno.

Tečaj žal še vedno nima zadostne podpore javnih financerjev (ministrstvo za kulturo, mestna občina). Dovolj nenavadno je, da je tako, saj je tečaj, po najinem mnenju, eden najuspešnejih projektov izobraževanja v vizualni umetnosti in je dal kar nekaj genercij kustosov, ki že delajo v vseh pomembnih slovenskih razstaviščih, kjer so delodajalci ali glavni pokrovitelji država in mestne občine. Pogrešava tudi tesnejše sodelovanje z evropskimi fundacijami za umetnost in kulturo, ki bi bile idealni partnerji za nadaljnji razvoj tečaja.

Če sva še malo kritična, pa manjka za študij tudi skripta ali učbenik, ki bi se ga dalo sestaviti iz predavanj v prvem, modularnem delu tečaja. To bi bilo v veliko pomoč tečajnikom med študijem in kasneje, obenem pa bi bila to prva taka publikacija "v naši regiji".

Ljubljana, avgust 2004