šesti letnik: 2002/2003 serija predavanj: predavanja / pogovori / predavatelji
 

tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki/ce / potovanja / progamski sodelavci / razstava / tekst mentorjev

 
podpora

Donatella Ruttar, Moreno Miorelli
Stazione di Topolo/Postaja Topolove

Vasica Topolo/Topolove je na koncu poti, obkrožata jo gozd in državna meja s Slovenijo, je brez gostilne in trgovine, brez najosnovnejših storitev, kakršna je avtobusna povezava s svetom. Tu se že deset let srečuje ves svet ali vsaj tisti del človeštva, ki je nekonvencionalen, radoveden, težko opredeljiv. Tu se zbirajo potepuhi, ki ljubijo potovanja (ali so bili prisiljeni iti na pot) in priložnosti, ki jih potovanja ponujajo, ter z njimi povezane življenjske spremembe. Do pred nekaj leti se je bilo težko srečati: meje, prepovedi, strahovi, ostri nacionalizmi so spreminjali v ideologijo celo preprosto rabo jezika, v tem primeru nadiškega narečja, torej slovenskega dialekta, ki ga ljudje v Topolovem in v vseh nadiških dolinah govorijo že stoletja, hiperitalijanski patrioti (italianissimi) pa ga demonizirajo.
Hladna vojna je povzročila družbeni zlom, psihološko blokado, strah in sum sta bila vsakdanja praksa; protikomunistična organizacija Gladio, ki so jo ustanovile italijanske tajne službe, je s stotinami svojih članov pokrivala ves teritorij in vodila igro propadanja. Izselili sta se dve tretjini prebivalstva, ljudje so šli v belgijske rudnike, "revolucionarno" leto 1968 se je tu pokazalo le na televizijskih ekranih, dohodek na prebivalca je bil med najnižjimi v Italiji!

V tem osiromašenem okolju se je pred desetimi leti začela donkihotska pustolovščina Stazione di Topolo/Postaja Topolove. Postaja je točka, kjer je promet, se ljudje srečujejo, se ustavijo, prihaja do izmenjav, in vse to v kraju, ki je bil prej popolno nasprotje vsega tega. Topolovega ni bilo niti na zemljevidih, in še danes niso zaradi meje, čeprav je to mirna meja, označene steze - možne poti za vsako podzavestno, atavistično nevarnost. V nadiških dolinah se začenja jezikovni rod, ki se brez prekinitve nadaljuje do Vladivostoka, torej do skrajnega roba območja "hic sunt leones".
Moreno Miorelli in Donatella Ruttar, ki jima pomaga majhno, a pogumno društvo, to je Društvo beneških likovnih umetnikov in prebivalci Topolovega (danes jih je v vasi 39 in so povezani v društvu Topolo/Topolove), sta sklicala 16 umetnikov, starih prijateljev, in jih povabila, naj s svojim umetniškim delom posežejo v vas. Edini pogoj, ki sta ga postavila, je bil, da morajo črpati navdih iz okolja, v sami vasi. Vas je torej v vseh pogledih protagonist in ne le ozadje za umetniške posege. Izbrana pot se je zdela najtežja, saj ni šlo za privlačne murales, ampak za sodobno umetnost z jasno konceptualno opredelitvijo. V projekt so le redki verjeli. Med njimi mitična frizerka Luisa (že deset let naš sponzor) in ena banka s prispevkom v višini 500 000 lir. Instalacije so bile na ogled 45 dni. Glas se je začel širiti in povzpeli so se do Topolovega režiserji, ki so predpremierno predvajali svoje filme, glasbeniki, ki so predstavljali svoje zvočne raziskave, pripovedovalci in radio, predvsem radio (kakšno naklučje), ki je bolj od televizije pripravljen nameniti pozornost temu, kar potrebuje prav pozornost. Pristop je bil enak današnjemu: čim večja neformalnost, uporaba tega, kar je na razpolago, popolna odsotnost vsake naglice, totalna odsotnost urnikov (prireditve so "po zatonu", "ob mraku", "do zore", le ob otvoritvi je dopuščen togi urnik "približno ob 18. uri"),  združitev arhaičnosti in eksperimentiranja, ki ni nikoli samo sebi namen.

Postalo je takoj jasno, da je prava gonilna moč vlakov v Topolovem ljubezen, neki posebni feeling, ki je vezal in ki povezuje vse avtorje, organizatorje, občinstvo in novinarje, ki se zbirajo "v kraju, ki ga ni". Spletla se je mreža, ki se je od prvih sodelujočih leta 1994 razširila na vse celine, glas se je nezadržno širil in o Postaji je beseda tekla v predavalnicah akademij in šol, kjer so poskušali razložiti, kar je nerazložljivo, in sicer, kako nadomestiti teorije o umetnosti s "čutenjem s trebuhom", kako uresničiti projekt, ki bi zahteval ogromna finančna sredstva s proračunom tretjerazredne veselice, le z zaupanjem v božjo previdnost, brez zagotovil, a na podlagi sodelovanja in zaupanja, ki izhajata iz normalnih človeških odnosov. Kdor sodeluje na Postaji Topolove, deluje na lastne stroške, predvideno ni niti povračilo potnih stroškov, pa vendar avtorji projektov prihajajo iz Nove Zelandije, Brazilije, Združenih držav Amerike in drugih držav - ali pa iz sosednje vasi. Gostijo jih po domovih, v prvi vrsti pri Antonelli na hišni številki 95. Tu je za vsakega, ki pride v vas, krožnik hrane, postelja in truma otrok. Potem goste razporedijo po hišah.

Tudi zaradi nedavne zgodovine ima tu gostoljubje dvojno vrednost, politični okus v najvišjem in naplemenitejšem pomenu besede, kot so dobro opazili tisti, ki so leta in leta strahovali, grozili in obrekovali zato, da bi prekinili utopijo in oživili mračna leta. Postaja je izreden poseg proti strahu, kot je opozoril pisatelj in novinar Paolo Rumiz, eden od naših sopotnikov, ki je bil vpleten v mrežo "topolonavtov". In tudi proti mitu čistih ras, majhnih domovin, kultur, ki se branijo s tem, da zidajo pregrade, zavračajo novosti in domnevno drugačne od sebe v imenu ohranjanja tradicij, ki pogosto, ne vselej, k sreči, skrivajo puščobnost, pomanjkanje radovednosti, mentalno lenobo.

Že nekaj let v Topolovem ni nič na ogled, in s tem se izogibamo "efektu razstave", hitremu obisku, površni oceni "mi je všeč, mi ni všeč". A kljub temu raste število potnikov do zadnje vasice, gor se vzepenjajo zato, da bi poslušali tisoče načinov, kako se obdelujejo zvoki v 21. stoletju, zvoki okolja in tradicije, zborovske in instrumentalne glasbe, zato, da bi doživeli čar otvoritve neverjetnega, a možnega letališča skrivnostne letalske družbe Ingold Airlines. In še zato, ker od tu lahko pošiljajo topolograme s Pošte za imaginarne države, ki jo vodi Piermario Ciani, človek, ki je dosti vedel o Lutherju Blissettu že takrat, ko ga ni še nihče poznal. Lahko podarijo knjigo, eno samo knjigo, Knjižnici priljubljenih knjig. Poslušajo ekstatične skladbe, ki trajajo 20 ur in jih je Daniele Casali odkril med dokumenti pozabljene judovske skupnosti, ki je v Topolovem imela tri sinagoge, talmudsko šolo in toliko glasbenikov, da bi z njimi napolnili štetle vse srednje Evrope. Tečajniki šole shiatsu iz Trsta jim v dar ponujajo masaže. (Kaj je umetnost in kaj ni, je vprašanje, ki v Topolovem vzbuja najmanj zanimanja). Prisostvujejo lahko otvoritvi avditorija, kjer zaigra simfonični orkester, kar zahteva zaprtje edine ceste, ki vodi v Topolove, kot se je zgodilo 19. julija 2003, ko je nastopil Mladinski srednjeevropski simfonični orkester, ki ga je ustanovil in ga vodi Igor Kuret, eden od ljudi, ki sanjajo z nogami na tleh in imajo v Topolovem idealni dom: realen, nerealen, virtualen, v kraju, ki ga naseljuje 39 ljudi. Poslušajo Marca Behrensa, nemškega genialca, ki mu v dežju strehe pojejo, ali pa glasbenike različnih smeri, ki tu in samo tu igrajo skupaj.
Skupaj preživijo noči do zore ob gledanju kratkih kavkaških filmov ali ekstra kratkih filmov mladih slovenskih in sibirskih avtorjev, ljudi iz tistega vzhoda, ki ima svoj skrajni zahodni rob v Topolovem, ali pa arheologov ali jezikoslovcev, ki so tudi nadarjeni režiserji. Toda na vzhodu, na skrajnem vzhodu Italije umetniki prve vrste ne gredo samo mimo, ampak tu tudi stalno bivajo, so zelo diskretni (verjetno preveč za show-business), in jih je v Topolovem lahko spoznati in vzljubiti.

Vse je v Topolovem brezplačno, iz lenobe, pravijo prireditelji, saj je "preveliko delo trgati vstopnice Zakaj prireditev, ki ima tak odmev, ne zbuja zanimanja institucij? Odgovor na to vprašanje je, da so projekt in njegovi izvajalci zelo neodvisni. Kdor želi finančno podpreti Postajo Topolove, se mora zadovoljiti s tem, da ga vključijo v seznam sponzorjev, saj ni oglasov in niti ne transparentov. Gre le za inteligentno mecenstvo, nevsiljivo, tistega, ki ve, da se prej ali slej po kraških kanalih vse vrača.
"Ob koncu svojega življenja vsak od nas nese s seboj le to, kar je daroval." To je bilo posvetilo v spremni brošuri in tako se vsak počuti v majhni vasici občine Grmek v videmski pokrajini, le nekaj sto metrov od tiste meje, ki je bila nekoč železna zavesa.