O razstavi / Teksti /
Umetniki / Kustosi
/ Zahvale / Mediji /
Fotodokumentacija
About the exhibition / Texts
/ Artists / Curators
/ Acknowledgments / Press
/ Photo-documentation
Čisto umazano
Osmo zaključno razstavo desetmesečnega tečaja za kustose Svet umetnosti, šola
za sodobno umetnost Zavoda SCCA-Ljubljana smo kustosi razstave Ivana Bago, Miha
Colner, Ida Hiršenfelder, Monika Ivančič, Nina Kodrič, Mojca Manček in Tanja
Pavlič poimenovali Čisto umazano.
Izhodišče razstave je bil pregled umetniške produkcije v Sloveniji med leti
1995 in 2005. Koncept, ki smo ga izoblikovali, raziskuje fenomen osebne higiene.
Izbor avtorjev je pokazal, da lahko ta družbeno pogojeni fenomen spremljamo
na različnih ravneh človeške eksistence. Povezuje se s telesno, družbeno, mentalno,
moralno higieno, z mikro in makro prostorom, z besednimi metaforami. Eseji,
ki sledijo uvodnemu tekstu, vsebujejo problematiziranja, asociacije, razmišljanja
in so tudi konstrukt pogovorov, ki smo jih razvijali v okviru koncepta razstave
z našima mentorjema Nevenko Šivavec in Alenom Ožboltom.
Umetniki in umetnice, ki se predstavljajo s svojimi deli, so: Martin Bricelj,
Lada Cerar in Sašo Sedlaček, Damijan Kracina, Maja Licul in Metod Vidic, mimikrija,
Mirjam Marussig, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Sašo Sedlaček, Primož Seliškar,
Alenka Spacal, Polona Tratnik, Tanja Vujinović in Zvonka Simčič.
Higiena je pogojena z objektom telesa, ki se je skozi civilizacijske procese
postopoma samoomejeval, spreminjal občutenje samega sebe in svojih neposrednih
občutkov. Izražena je skozi prefinjenost olike, skozi razširitve zasebne sfere
in samokontrole. Človek neguje svoje telo zaradi lastnih potreb, intimno in
javno pa čedalje močneje vplivajo drug na drugega.
Telesna čistoča je stvar vida in voha, vzdrževana je z vodo in kemičnimi sredstvi,
ki v imenu lepote čistijo telo. Čiščenje na mikroravni pogojuje umazanijo na
makroravni. Takšne ustaljene navade in prakse so za večino ljudi nekaj samoumevnega
in ustrezajo današnjim predstavam o čistoči.
Kult telesa vzdržujejo tudi množični mediji, ki igrajo v sodobni družbi ključno
vlogo pri odsevanju in promoviranju idealov moškosti in ženskosti. Trendi predstavljanja
in gledanja moških in ženskih teles so predvsem kulturni, tesno so povezani
s politiko spolov, gospodarskimi razmerami in popularno kulturo določenega obdobja.
Oglaševalska, kozmetična in modna industrija določajo družbena merila estetike,
zasebnega prostora in javne sfere, materialne reprodukcije, tradicij in idej
napredka. Čistoča je temeljna norma kultiviranosti, kot kulturna vrednota pa
označuje socialne pozicije, socialne razlike, socialne dolžnosti.
Pod različnimi sistemi, ne samo pod totalitarnimi, je higiena pomenila boj proti
družbeni in hkrati tudi moralni umazaniji. Služila je kot družbenopolitična
parola, ki je bila uperjena proti moralno umazanim in političnim prevratnikom
v družbi. Marginalna območja so še danes skozi oči večine pojmovana kot bolezenska
žarišča, kot središča kriminalne energije in socialnega revolta.
Procesi "higienizacije" so povezani s poljem družbene prevzgoje, s
standardi mestne higiene, z ravnanjem z lastnim telesom in boleznimi, s sanacijo
mestnega prostora. Seveda pa je treba za dejanski uspeh procesa "higienizacije"
nujno očistiti tudi "človeške glave".
Riječi, metafore, flora i fauna
Opozicija čisto/uprljano, kao i svaka druga binarna konstrukcija, iza prividne
simetričnosti skriva hijerarhiju koja privilegira jedan pojam na uštrb drugoga.
U ovom binarnom paru privilegij je, naravno, na strani čistoće, kao nametnutog
ideala koji (kao jedan od polova binarnog para) postoji samo pod uvjetom postojanja
suprotnog pojma - prljavštine. Iako ju želi poništiti čistoća je ovisna o prljavštini,
kao preduvjetu vlastitog postojana u označiteljskoj mreži. U nazivu izložbe
Čisto umazano, međutim, čistoća se našla u nezgodnoj situaciji, u kojoj je njezin
afirmativni naboj izmakao kontroli te se ona kao pojam, svojom, do sada efektivnom,
moći osvajanja novih značenja, okrenula protiv same sebe, subvertirajući binarnost
i dajući "pobjedničku" snagu upravo onome što pokušava poništiti -
prljavštini. Umjetničke radove predstavljene na ovoj izložbi moguće je iščitati
upravo na temelju takvog, potencijalno subverzivnog, značenja samog naslova,
čime se upozorava na hegemoniju jednog kompleksnog sustava vrijednosti obavijenog
pojmom čistoće i njezine "službenice" - higijene. Tako se bilo koji
oblik higijene može shvatiti kao društveno uvjetovani, opresivni mehanizam kontrole,
a svaka higijena postaje, po riječima Mihe Colnera, "higijenom u službi
viših ciljeva".
Analizom pojmova čistoće i prljavštine možemo zaključiti da se oni referiraju
na nešto što, zapravo, ne postoji. Što je prljavština, tj. što je ono od čega
je čistoća ispražnjena? Čini se da odgovor, baš u svakom slučaju, ovisi o unaprijed
stvorenom kontekstu. Ne postoji čvrsti, "primarni" referent, svaka
je upotreba tih pojmova metafora - upravo zbog toga oni i imaju toliku moć lingvističkog
prodiranja u bezbrojne razine društvenih i kulturoloških fenomena , od "svakodnevnog
života", tjelesnosti, preko znanosti, medicine, religije, umjetnosti
pa,
u krajnje ekstremnoj varijanti, i do fašizma. Ono za što bismo mogli reći da
pojam čistoće "sadrži" je njemu analogan pojam autonomnosti - pretpostavka
prema kojoj je svijet organiziran kao sustav zatvorenih, koherentnih, neovisnih
cjelina i kategorija kojima vlada strogo uspostavljeni red. U takvoj konstelaciji,
prljavština je uljez, neprijatelj izvana, koji prijeti invazijom na sustav i
remećenjem uspostavljenog reda. Taj strah od ovisnosti, nestabilnosti, kaosa
koji prijeti iluziji autonomnosti, osnova je čežnje za kategorizacijom - čistoćom.
Čovjek se, kao kreator takvih sustava, i sam želi doživjeti kao zatvorena, autonomna
cjelina što je postignuto već na samom nivou njegova izdvajanja kao posebne
biološke vrste, na vrhu hijerarhijske ljestvice vrijednosti. Gradovi, kao mjesta
nastala radikalnim prisvajanjem prostora od strane čovjeka, osiguravaju njegovo
neovisno i ˝zaštićeno˝ postojanje, dakle ono koje isključuje vidljivost i uvjete
postojanja drugim vrstama, biljnim i životinjskim. Ta nevidljivost nadoknađuje
se zatim postojanjem botaničkih i zooloških vrtova, "kućnih ljubimaca"
i bezbrojnih dokumentarnih filmova o "životinjskom carstvu", često
visoke i skupe produkcije. U svakom slučaju udaljenost je sigurna i nema opasnosti
- životinje su pripitomljene, "uokvirene" rešetkama kaveza, televizijskim
ekranom ili pak, privlačno zapakirane kao meso. Čovjek je u ulozi "skrbnika"
ili istraživača koji donosi "istinu" o svijetu, a ta "istina"
uvijek donosi novac.
Damijan Kracina se u svom umjetničkom radu intenzivno bavi životinjama, ali
kao umjetnik/istraživač, ne eksploatator. Također vraća njihovo postojanje u
sferu vidljivog, ali bez autoritativnog glasa koji nameće "istinite"
zaključke. Naprotiv, pokušava ih, na nepretenciozan način, pustiti da "govore"
same za sebe. Kao što pokazuje njegova video-instalacija Talk to Me Like Lovers
Do (1997), to je nemoguće: posjetitelj koji pokušava razgovarati s ribom, čuti
njezinu poruku, čuje opet svoj vlastiti glas, što je suptilna kritika upravo
takve nadmoćne pozicije čovjeka. Video-rad Mrav (1997), predstavljen na izložbi
Čisto umazano, prikazuje mrava - insekta koji je u kategorizaciji živih bića
na Zemlji shvaćen kao nametnik, parazit u životnom prostoru čovjeka. Mrav je
vrsta koju se ne može prognati u "prirodu" ili zatvoriti u kavez;
ima mogućnost prodiranja u urbane, zatvorene, sterilizirane prostore čovjeka
i upravo ta sposobnost prelaska granice određuje ga kao prljavštinu, nešto što
treba odstraniti kako bi se ponovno uspostavio red. Sam postav video-rada upućuje
upravo na pojam ruba, granice, kao ključnog za kategorizaciju čistoće i prljavštine
- minijaturni monitor, koji prikazuje posljednjih sedam minuta života jednog
mrava, ugrađen je u zid galerije, gotovo neprimjetno, ali dovoljno da stvori
pukotinu u sistemu, mogućnost za "invaziju". Sam prikaz mrava opet
isključuje bilo kakvo nametanje autorske "poruke" - on naprosto fokusira
jedno postojanje (i nestajanje); povećavajući mu realne dimenzije uvećava njegovu
vidljivost i ostavlja nas da jednostavno gledamo i, možda, donesemo vlastite
zaključke. U tom smislu ovaj video-rad u neprestanom loop-u, poput malog svijetlećeg
punkta na bezličnom zidu galerije, pretvara se u svojevrsnu meditacijsku vježbu,
tijekom koje mrav postaje tek simbol, metafora koja upućuje na brojna druga
nevidljiva, marginalna postojanja, nepoželjne i stigmatizirane "prljavštine"
u pukotinama sistema, te njihova posljedična uklanjanja, očišćenja, sve pod
barjacima raznih higijena, "zdravog života", "opće dobrobiti",
"poštivanja zakona", "očuvanja morala" itd. - beskrajnog
paradiranja parola i sintagmi u kojima je svaka od riječi potpuno ispražnjena
od bilo kakva sadržaja.
Ivana Bago
Higiena v službi višjih ciljev
Družbena higiena, čistoča rase, jezika, družbe, prostora. Asociacije se nanašajo
seveda najprej na zgodovino, v srednjeveško preganjanje Judov, sežiganje čarovnic,
eliminacijo poganstva in seveda fašistično ter nacistično čiščenje svoje družbe,
ki sta si prizadevali za višje ideale svojega naroda, čistost rase (Adolf Hitler
je namreč kmalu prišel do zaključka, da je judovska skupnost tako uspešna zgolj
zaradi tega, ker je ohranila čistost oziroma ker se ne meša s pripadniki drugih
narodov).
"Želimo slaviti vojno, edino higieno sveta ..." je dejal Marinetti v prvem futurističnem
manifestu. Italijanski futuristi, ki so delovali pod okriljem fašistične oblasti,
so gledali na vojno kot umetnost, spektakel, jo podpirali.
Seveda pa ni potrebno segati toliko v preteklost, da odkrijemo konkretne akcije,
ki se nanašajo na t. i. družbeno higieno, imamo jih tukaj in zdaj, pri nas,
v Sloveniji, v demokratični državi, z demokratično izvoljeno oblastjo, pred
vrati, zunaj in v nas samih.
Ko je pred dnevi kot strela z jasnega odjeknila vest, da se mora po direktivi
republiškega inšpektorata rušiti del AC Metelkove, ker da je črna gradnja, se
je to pokazalo v najboljši možni luči. Izgleda, da je cilj naše družbe očistiti
vse neformalizirane stvari, ki nas obdajajo, kamor sodijo tudi vse "črne gradnje"
v mestu, medtem ko so objekti na Metelkovi zgolj minimalni modni dodatki stavbam,
narejeni kot umetniški projekti s pretežno volunterskim delom. Pač, red mora
biti! O stanju družbe, njeni naklonjenosti drugačnosti, pa pričajo izjave naključnih
mimoidočih, ki stanujejo v bližini tega kulturnega centra; očitno je stanje
duha spet takšno, da se porajajo želje po očiščenju mesta in družbe. Kot je
bilo povedano, je dovolj že sam izgled protagonistov, da škodijo duševnemu stanju
družbe.
Poleg vsega se v isti koš mečejo tudi tujci (ali tudi domačini, če izgledajo
preveč tuje), razne subkulture, brezdomci itd. Vsekakor se t. i. "družbena higiena"
odraža tudi na drugih področjih, kot je sam izgled naše okolice, mesta, vasi,
čistost jezika, čistost navad in običajev, ki vedno težijo k temu, da ostanejo
karseda enaki in se ne spreminjajo. Vsakdo izmed nas, pripadnikov neke družbe,
ima v glavi priučene blokade glede določenih stvari, mnogih se morda niti ne
zavedamo, za drugimi trdno stojimo in jih branimo na vse načine.
In na kakšen način se družbena higiena odraža v slovenski sodobni umetnosti?
Nastalo je precej projektov in del, ki so se na takšen ali drugačen način ukvarjala
s to problematiko. Tadej Pogačar in P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti
se predstavlja z videodelom Zlati čevlji Times Squara, ki je del široko zasnovanega
projekta CODE:RED: to je večdisciplinaren, večmedijski, kolaborativni projekt,
ki problematizira in raziskuje neformalne modele ekonomije, samoorganiziranje,
globalno seksualno delo in trgovino z ljudmi. Dejavnosti, ki so se odvijale
med letoma 1999 in 2004, so predstavljene na različne načine. Delo Zlati čevlji
Times Squara, ki se je zgodilo prvega maja 2002 v New Yorku, je le ena izmed
javnih manifestacij v sklopu tega projekta (poleg tega še Pohod rdečih dežnikov,
Benetke, 2001 ter Slačenje z Marxom, Berlin, 2002). Akcija je izrabljala akt
hoje, ki je bila v tem primeru intimni akt in je bila vidna samo pazljivemu
mimoidočemu, saj je bil akter stopljen z množico obiskovalcev in turistov. Obhodil
je ves trg, pri tem pa na vrvici za seboj vlekel par zlatih ženskih čevljev.
Lokacija Times Squara ni bila izbrana naključno. To je pomembno simbolno mesto
seksualne industrije New Yorka, ki se je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega
stoletja spremenilo v simbol njenega kriminaliziranja in v začetku devetdesetih
simbol njenega izbrisa.
Tadej Pogačar pa se je tega področja dotikal tudi v številnih drugih projektih,
ki so bili večinoma izvedeni kot akcije v javnem prostoru. Ena najvidnejših
je bil vsekakor projekt Kralji ulice (1995), kjer pa se je dotaknil problematike
brezdomcev in odnosa do njih; podobno kot prostitutke je ta skupina popolnoma
marginalizirana, odmaknjena in celo kriminalizirana.
Ko stopamo v druge vode družbene higiene oziroma nehigiene, prav tako ne moremo
mimo dela Alenke Pirman Arcticae horulae, ki je bil kot projekt zastavljen na
popolnoma ljubiteljski bazi iz samega zanosa umetnice, to pa je kasneje preraslo
v dokaj obsežen in odmeven umetniški projekt. Prvič je bil predstavljen v veliki
čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana leta 1995. Projekt, ki
se je razvijal, dograjeval, spreminjal nekaj let, je bil realiziran v okviru
drugega dela Urbanarie, ko je izšel tudi Slovar nemških izposojenk v slovenskem
jeziku v knjižni obliki. Kot pove že ime samo, gre za slovar germanizmov v slovenskem
jeziku, ki so postali v toku stoletij del knjižnega pogovornega jezika in niti
ni jasno, da so bili izposojeni.
Besede, ki jih najdemo v slovarju, so večinoma popolnoma praktično uporabne
v vsakdanjem pogovornem jeziku, ki pa je pravi kazalec živosti jezika, ki se
nenehno spreminja, dopolnjuje, vpliva in sprejema vplive. Slovenski jezik je
doletela nehvaležna usoda že v samem začetku, ker se je moral zaradi majhnosti
in specifičnosti vedno boriti za svoj obstoj, sedaj pa ga vestno čuvamo in branimo
pred spremembami, ga čistimo neprimernih besed.
Alenka Pirman je projekt simbolično končala, zdaj oblikuje aktualni spletni
projekt Razvezani jezik - prosti frazeološki slovar, ki se ukvarja, podobno,
z dejanskim živim, uličnim jezikom, ki je edini pravi pokazatelj stanja nekega
jezika.
S podobnimi ali še bolj ekstremnimi oblikami čiščenja jezika se srečujemo v
naši bližini, na primer na Hrvaškem, kjer se že vrsto let trudijo očistiti svoj
jezik vseh "srbizmov" in tako ustvariti čim večjo ločnico med sicer zelo sorodnima
jezikoma. Drugi soroden megalomanski projekt je bilo sovjetsko vsiljevanje ruščine
v vsa področja takratne države.
Družbena čistost ima torej več pomenov, več plasti, odvija se vseskozi okoli
nas, v veliki meri je celo vzpodbujana z vzgojo, institucijami, in sicer vedno
bolj. Higiena v službi višjih ciljev. Višji cilji: to so cilji, ki niso osebni,
ampak veliko več od tega, so koristni za skupnost, za državo. Osebni interesi
pa se mnogokrat podrejajo in žrtvujejo za voljo višjih. Kot smo videli v antičnih
tragedijah, je to najvišji smisel bivanja, najplemenitejše dejanje, ki ga lahko
posameznik stori. Dandanes se takšni "prostovoljci" skoraj ne pojavljajo več,
je pa veliko neprostovoljnih žrtev, ki so padle v kolesje mašinerije, katera
ne glede na stranske učinke teži k svojemu končnemu cilju. Na žalost pa tisti,
ki so neposredno udeleženi pri izvajanju raznih čiščenj, nimajo popolnoma nobene
besede pri odločanju o teh dejanjih. Izgleda, da se bo čiščenje in predalčkanje
družbe vedno vršilo, ni ga moč ustaviti, morda se ga je dovolj le zavedati.
Miha Colner
Diktatura medijev - z novo izboljšano formulo
V informaciji je moč, informacije širijo mediji in mediji so povsod, v vseh
oblikah, dimenzijah. Tehnološki napredek jim omogoča okužbo prebivalcev, ne
ozirajoč se na našo voljo ter s tem potencira proizvodnjo nasilja nad našo samostojnostjo.
Njihova sporočila se nam nalagajo v možganih ter zavedno in nezavedno oblikujejo
naš način razmišljanja. Mediji predstavljajo absolutne vladarje sveta, ki se
tesno objeti najraje stiskajo z denarjem oglaševalcev. S to iskreno ljubeznijo
pa pridobivajo na moči za prepričevanje, ocenjevanje, oblikovanje svojih podanikov.
Učijo nas, kako si še bolj zapletemo življenje, pod pretvezo samouresničitve.
Modro so tudi ugotovili, da najlažje pridejo do željenega učinka, če udarijo
po naši narcisoidni zagledanosti kot tudi po naši potrebi po ugajanju okolici
in s tem ustvarijo popolne potrošnike, ki pomagajo širiti imperij lastnega zapora.
Kozmetična industrija v sodelovanju z mediji s svojimi neverjetnimi zvarki ustvarja
vedno nove potrebe. Biti čist je premalo, očiščen moraš biti z najnovejšimi,
najboljšimi, najbolj dišečimi, najlepše pakiranimi pripravki za telo, dušo in
predmete okoli nas. Do odziva pridejo, tudi kadar nas udarijo po čutu za empatijo
do drugačnih, manj srečnih, do revežev, od katerih ostali obračajo pogled. Posamezniku
dajejo lažni občutek, da lahko prispeva za boljši, pravičnejši svet. Skratka,
resnica ni pomembna, pomembno je kdo, kdaj, kako in kje jo predstavljajo.
Projekt Fake up Martina Briclja in sodelavcev predstavlja odziv na umazano medijsko
rekonstrukcijo realnosti. Z jasnimi rezultati (močan odziv medijev in javnosti)
opozarja, kako nevarna sta lahko manipulacija z resnico ter prikrivanje dejstev.
Fake up je multidisciplinaren projekt, realiziran kot razstava CityLight plakatov,
z osmimi portreti namišljenih žrtev biokemičnega orožja in je na ulicah Ljubljane
potekal med oktobrom in novembrom 2003. Celotna zgodba je bila izmišljena in
predstavljena javnosti prek različnih medijev (tisk, televizija, radio, bennerji,
internet). Medijem so postregli z ulično razstavo Podobe groze, ki jo je organizirala
v Ljubljani na novo odprta pisarna Avbia - Združenje žrtev biokemičnega orožja.
Cilj je bil ustvariti čim bolj "resnično" zgodbo in v ta namen je
bila postavljena spletna stran Avbie (www.avbia.org), organizirano je bilo podpisovanje
peticije, obveščanje prek mailing liste, izpostavljeni so bili lažni akterji
organizacije, v času akcije dosegljivi na telefonski številki sedeža v New Yorku.
Na razstavi so na ogled štirje digitalni printi tega projekta. Deformirani obrazi
opozarjajo na drugačne, depriviligirane, na nekaj, kar mi nismo, a lahko hitro
postanemo, če nič ne ukrenemo. So hkrati tudi osvežitev, motnja med množico
idealov, ki nas vsak dan nagovarjajo. Osnovni medij akcije (komuniciranje z
javnostjo preko plakatov) je enako kot pri reklamiranju umetne popolnosti kozmetične,
tekstilne, avtomobilske
industrije. Fake up je pometel z mediji na isti način
kot le-ti s svojim občinstvom in nad njimi izpraznil smetišnico.
Nina Kodrič
Nove raziskave na področju osebne higiene
Govorimo o tem, kateri družbeni in kulturni normativi definirajo naše razumevanje
čistoče. Da so higienski normativi tesno pogojeni s kulturnim okoljem, prikažeta
z vezeninami Toiletes/Made in India Lada Cerar in Sašo Sedlaček, ki predstavita
pet nacionalnih karakterjev na podlagi različnih tipov stranišč in načinov odplakovanja
dreka. Več kot očitno je, da je glavni režiser te neskončne nanizanke, ki govori
o procesih očiščevanja lastnega telesa in življenjskega prostora, kemična industrija
in njeni nepotešljivi ekonomski interesi. Bistveni element marketinške strategije
kemičnih izdelkov temelji na integraciji t. i. "znanstvenih izsledkov",
ki jih neprestano spreminjajo oziroma dopolnjujejo. "Izboljšave" jim
omogočajo stalno komunikacijo s potrošniki, pri čemer zavzamejo pozicijo pedagogov,
ki odstirajo človekovo nevednost. Kupca morajo prepričati, da je njegova oziroma
njena telesna narava skrajno pomanjkljiva in zaradi sebi lastnih procesov izločanja
in staranja obsojena na smrad in propad. Tanja Vujinović in Zvonka Simčič s
svojo postavitvijo Plasma by Stigmata na tragikomičen način prikažeta večplastnost
problemov, ki se nanašajo na omenjeno razumevanje čistoče. Plasma by Stigmata
je fiktivni parfum, navidezni vonj, neresnični izdelek, zato najprej govorimo
o lažni identiteti, ki jo ponujajo umetni vonji in drugi kozmetični izdelki.
Na reklamnih plakatih za parfum Plasma by Stigmata se nam ponuja "popolna
ženska", ki združuje podobi ideala filmske igralke in renesančne slike.
Lahko rečemo, da ta del identitete sodobnega človeka ne temelji več na sistemu
idej, ampak se definira z lepoto, torej ni mišljena, ampak je videna. Na podlagi
tega je identiteta enako kot družbena pozicija, kajti za ustvarjanje zunanje
podobe je potrebna neprestana potrošnja izdelkov in visoka kupna moč.
V procesu reklamiranja in porabe izdelkov za osebno higieno potrošimo sto tisoče
ton papirja in prav toliko plastične ter druge embalaže. Pripomočki za osebno
higieno so največji onesnaževalci našega bivanjskega okolja. Iskanje drugačnih
možnosti zahteva določen napor, ki ga večina ljudi ne želi vložiti v svoj način
življenja. V umetniški akciji Piknik na deponiji, ki jo je spodbudil Sašo Sedlaček,
se skupina ustvarjalcev postavi v ekstremno okolje mestnega smetišča, kjer z
različnimi dejanji iz vsakdanjega življenja prikažejo, kako pravila o varovanju
telesne in okoljske čistoče problema umazanije ne odpravljajo, temveč ga zgolj
prestavijo v očem manj vidni prostor: na deponiji lahko mečemo po tleh papirčke
in umivalnik za zbiranje odpadne vode ni več potreben. Da so navzoči ideali
in normativi v skrbi za čistočo povsem fantazmatski, pa nam poudarja še napis,
ki se razteza čez kupe smeti Ljubljanske deponije: Hollywood.
Ida Hiršenfelder
Čiste laži in umazane resnice
Na "končno vprašanje smrti" je zadovoljivo odgovarjala Religija. Odkar "je
Bog mrtev", je njegovo mesto zasedla Znanost. Ker pa ta na vprašanje smrti nima
pravega odgovora, se tudi govoru o njej izogne.
Zahodna moderna civilizacija je temo smrti tabuizirala; o njej je nevljudno
govoriti, se spraševati, misliti nanjo. Še pred petdesetimi leti je bilo čisto
vsakdanje, da so se svojci z mrličem v krsti fotografirali. Danes mrliče kremirajo
in spravijo v majhne, lepe in diskretne škatlice. Smrt je iz vsakdanjega (realnega)
življenja izginila in se preselila v (nerealen) medijski spektakel.
Ker smrti ni, se je ne bojimo. Vendar je strah pred smrtjo najbrž že kot evolucijska
nuja zapisan v naše gene - naša družba ga je tako zgolj preoblikovala v strah
pred boleznijo in strah pred staranjem. Na srečo Znanost ima rešitve za te človeške
tegobe. Rešujeta jih medicina in kozmetična industrija. Hkrati pa obe s spodbujanjem
kulta zdravega in lepega telesa ustvarjata nove potrebe po vedno novih proizvodih,
ki tako telo ohranjajo. Za duhovno zdravje je prav tako poskrbljeno; poljudnoznanstvene
literature o skrbi za zdravje in harmonijo duše in telesa ne manjka, izumljajo
se najrazličnejši programi meditativnih in športnih praks, za bolj radikalne
poskrbijo organizatorji obrednih čiščenj s hojo po žerjavici.
Podoba popolnega človeka tako zaobjema njegovo telesno, moralno in mentalno
zdravje. Pomen, ki se tem higienam pripisuje, in hierarhija med njimi, pa je
odvisen od prevladujoče ideologije, ki manipulira z njihovimi dejanskimi in
simbolnimi vrednostmi. Značilno je v naši družbi izpostavljeno fizično telo,
njegova mladost, lepota in zdravje. Eden od načinov, da si blažimo občutek krivde
zaradi te potrošniško materialistične naravnanosti, pa je tudi zatekanje k umetnosti.
Z zavedanjem o minljivosti človeškega bitja in njegovih del se težko sprijaznimo.
Na to zamolčano resnico opozarja instalacija Primoža Seliškarja. Tako kot je
ustvarjen človek, tako je tudi pri tem umetniškem delu konec vprogramiran že
v osnutku; zasnovano je tako, da je minljivo. Naivni naslov Kopalec spominja
vedre in sproščene trenutke življenja. Karikirana interpretacija kopalca pa,
duhovitemu pristopu navkljub, z vso resnobnostjo govori o človekovi končnosti.
Zaradi tega delo dobiva mistični oziroma religiozni pridih. Ustvarjalec se na
nek način izenači s Stvarnikom, čemur ustreza tudi motiv hermafrodita, po grški
mitološki pripovedi od bogov ustvarjenega bitja. Tej idejni usmeritvi sledi
uporaba simbolov. Voda je starodavni simbol čistoče in očiščenja, tako telesnega
kot tudi moralnega, gotovo pa je v sodobni potrošniški družbi še močnejši simbol
za čistočo milo. Z zanimivim preobratom, ki nosi tudi precej kritične ostrine,
Seliškar vodo, simbol življenja, spremeni v prinašalko uničenja.
Če pri Primožu Seliškarju v banalni podobi kopalca sledimo religioznim vsebinam,
moramo pri sliki Mirjam Marussig ubrati obratno pot. To, da avtorica v serijo
Intimnosti uvrsti podobo molitve, je sila nenavadno. Lahko sploh še kdo verjame
v molitev kot intimni pogovor z bogom, če smo vajeni, da se molitev in spoved,
kadar tako narekuje politična korist, opravlja pred televizijskimi kamerami,
umazano perilo pere na rumenih in belih straneh časopisov, moralno čiščenje
pa se opravlja javno, na sodiščih. V družbi spektakla, kjer so cerkveni voditelji
izenačeni s pop zvezdniki, je tudi podoba križa spremenjena v čisto medijsko
ikono. Navadili smo se obstajati brez zasebnosti. Razkol med javnim in intimnim
ter med lažjo in resnico, ki ga spremlja, pokaže serija slik. Trenutke svoje
intime avtorica sprva objektivizira tako, da jih fotografira. Voajerski pogled
od zunaj poudarjajo ozki izrezi. Vendar barvni filtri in umetna, nerealna svetloba
zanikajo, da gre za realne prizore.
Primož Seliškar in Mirjam Marussig vsak na svoj način tehtata razmerja med realnostjo
in fikcijo, človekom in bogom, lažjo in resnico, življenjem in smrtjo. Za govor
o tem uporabljata konkretne podobe in jih z umeščanjem v razne kontekste spreminjata
v metafore. Tu je umetnost podobna tako religiji kot znanosti; nobena ne prinaša
absolutne resnice o življenju in smrti (in sploh vsem). Vendar pa se zdi, da
je odsotnost Resnice za obstoj življenja pravzaprav nujno potrebna.
Monika Ivančič
Ujetost v družbeno vlogo
Tudi umetnostni sistem je območje norm, moči in nadzora in ne prostor neomejene
svobode, kot se zdi morda na prvi pogled laiku. Potegnemo lahko vzporednico
z družbenim življenjem, kjer je vsak posameznik že ob rojstvu določen in omejen.
Že lastno ime, prva izmed družbenih norm, ki nam je dodeljena in jo moramo nezavedno
sprejeti, ima funkcijo razlikovanja in hkrati enačenja telesa, čustev, miselnih
procesov, in sicer z besedo. Skozi družbeno rast je vsak posameznik soočen z
identificiranjem z drugim, z vlogo, ki mu je v določenem obdobju vsiljena, ga
omejuje in jo mora sprejeti. Na njem je, da teži k preseganju avtoritete, podob
matere in očeta, ljudi, ki so ga zaznamovali, nanj naredili vtis. Čiščenje in
zavedanje družbenih vzorcev, zavedanje, da smo opazovani in opazovati samega
sebe, omejevati lastno voljo, reflektirati preteklost, pretekle identitete,
ki smo jih reprezentirali, je dolžnost slehernika. Na njem je, da deluje etično,
da zavestno raziskuje svoja čustva, da pretrga s spornimi navadami in vsiljenimi
vzorci, svoja dejanja pa utemeljuje z argumenti. S takšnim raziskovanjem lahko
vsak posameznik, tako kot umetnost prodira v realnost in se aktivno vpleta ter
angažira v družbeno dogajanje, da ga kritizira, daje na vpogled, deluje svobodneje.
Alenka Spacal v svojih Avtoportretih, ki jih z oljnimi barvami slika na kuhinjske
krpe, samoironično prevprašuje lastno subjektiviteto preko najrazličnejših identitet
(na primer spolnih, seksualnih, rasnih, religijskih, razrednih itd.). S pomočjo
avtobiografske metode prenaša osebne zgodbe skozi slikarsko govorico v širši
družbeni kontekst. V svojih raziskovanjih razmerja med biološkim in družbenim
spolom se ne zaustavlja ob lastni ženskosti in s tem pri vzpostavitvi sebe kot
ženskega umetniškega subjekta, temveč sega s svojimi samopodobami onkraj lastnega
biološkega spola. Tako se skozi različne motive poigrava s številnimi reprezentacijami
lastnega družbenega spola, s čimer skuša presegati uveljavljene binarne razmejitve
na ženski in moški spol, kar je še posebej očitno ob njenih androginih podobah.
Maja Licul in Metod Vidic, mimikrija, sta z delom Efektivna obrestna mera, ki
predstavlja oblikovanje publikacije razstave Čisto umazano pod vprašaj postavila
meje umetnosti. Reflektirala sta prehod Maje Licul iz polja slikarstva v sfere
vizualnih komunikacij. Delo se navezuje na proces čiščenja Galerije Avle Nove
ljubljanske banke, ki ga je Maja Licul izvedla v okviru ciklusa razstav z naslovom
Očetje in sinovi, matere in hčere. Takrat je želela opozoriti na problem avtoritet,
predvsem starševske, ki je univerzalen. Šlo je tudi za problem genetske samoumevnosti,
oče umetnik je enako hči umetnica. Zanimalo jo je funkcioniranje znotraj sistema
avtoritet in obračunavanje z njimi. Izvedla je performans, v katerem je uporabila
tri slikarska platna: s prvim je očistila tla v banki, z drugim pomila okna,
s tretjim pa umila samo sebe po opravljenem delu.
Svojo izhodiščno slikarsko determiniranost je Maja Licul v preteklosti že večkrat
počistila, jo oprala, pomila. Zdaj prevprašuje svojo pozicijo znotraj sistema
oglaševanja in promocije.
Tanja Pavlič
Umetnik - kustos - umetnik
Funkcija umetnika se kaže tudi v tem, da simbolno očiščuje in prikazuje nevidne
oziroma skrite plati, ki stojijo za predstavljenim umetniškim delom. Celoten
proces, ki se odvija pred otvoritvijo dogodka - razstave, je skrit pred očmi
javnosti in postane viden šele kot rezultat medsebojnega sodelovanja, izmenjavanja
idej umetnikov in kustosov z otvoritvijo same razstave.
Funkcija kustosa se je poleg tega, da s svojo kompetentnostjo in poznavanjem
umetnosti ustvari pogoje za predstavitev umetniškega dela, razširila tudi na
pridobivanje finančnih sredstev. S tem se spušča v območje umetnostnega trga,
kjer vladajo določene zakonitosti in pri tem se poraja vprašanje, kaj je sploh
čisto in kaj umazano. Kustos kot posrednik med umetniškim delom in umetnostnim
trgom skuša vzpostaviti vrednost, ki temelji na čistosti umetniške ideje, hkrati
pa mora zaobjeti tudi logiko trga.
Sodobni umetnik ni več trpeči človek, ki živi od svojega navdiha, ampak naj
bi bila umetnost trdno povezana z razvojem družbe. Z razstavo Čisto umazano
bi radi počistili s staro romantično iluzijo trpečega umetnika, odmaknjenega
od družbe in jo nadomestili z novo vizijo umetnosti, ki je usmerjena v osebnostni
in umetniški razvoj, ki ni odmaknjen od družbe, ampak teče vzporedno z njo in
ji kaže refleksijo ter možnosti drugačnega pogleda na stvari okoli sebe.
Multimedijska umetnica Polona Tratnik je s svojim izvirnim interaktivnim pristopom
v svoje umetniško delo vključila kreativnost in razmišljanja kustosov pri izbiri
svojih osebnih predmetov. V nasprotju z vedno bolj sterilno naravnano družbo,
ki z raznimi kozmetičnimi sredstvi uničuje mikroorganizme, umetniško delo In-time
ponuja prostor, kjer se v prozornih kozarcih pod ugodnimi razmerami - temperature
in vlage - razraščajo bakterije, ki predstavljajo makrokozmične razsežnosti
na mikronivoju.
Mojca Manček