Călin Dan: Geografija pogube. Ocena možnosti
Svet umetnosti | Javna predavanja | Geopolitika in umetnost | 1999 | Arhiv
AMEROPA (Zakaj Supermišek vlada svetu?)
V svojih prvih študijah Veselega sodnega dne (”Happy Doomsday!”, v nadaljevanju: HD!) sem se osredotočil na možnost vizualizacije zgodovine preko spremenljivosti evropskih meja. Po 5.000-letni zgodovini vojaških konfliktov in ozemeljskih (raz)delitev sem bil prepričan, da lahko posežem v srž te zmešnjave. Kasneje sem naletel na računalniški program, imenovan “Centennia” – neko podjetje iz Chicaga ga na internetu prodaja kot pripomoček, ki so ga častniki ameriške mornarice uporabljali za učenje evropske zgodovine.
“Centennia” ponuja praktičen pregled političnega zemljevida Evrope: videouporabniški vmesnik se košati s funkcijami predvajanje, hitro previjanje naprej in nazaj, povečava ter pomanjšava, krasijo pa ga tudi oblački z besedilom, ki skuša slediti grafičnim prikazom. Vsakdo se torej lahko takorekoč brez kančka napora prebije skozi skrivnostni svet evropskih konfliktov. Glede na tematiko je slikovni material boren, interakcijski vzorec pa minimaliziran, a kljub temu (ali ravno zaradi tega) ima izdelek določeno zgodovinsko vrednost. V času, ko se na eni strani Atlantika začenja nova doba militarizacije, na drugi pa antiameriškega razpoloženja, je “Centenia” nekakšno dvojno ogledalo: čezatlantskim partnerjem kaže, zakaj imajo v zakonu težave:
*podobe*
\*= Američani[1] poenostavljajo, Evropejci komplicirajo. Američani so brezčutni, Evropejci hinavski. Američani dominantni, Evropejci šibki. Američani arogantni, Evropejci cinični. Američani nevedni, Evropejci izobraženi. Američani glasni, Evropejci subtilni. Američani goltajo tablete, Evropejci kadijo jointe. Američani jedo svinjarijo, Evropejci se nalivajo s pijačo.=/
Takšne podobe si lahko previjamo naprej in nazaj brez razlage – tako kot zgodovino v programu “Centennia”. Podobe so samorefleksije, prav tako je samorefleksija tudi celoten vojaški trust. Ne glede na to, kaj se skriva za propagandnimi kulisami &zadnje vojne&, imajo namreč vsi konflikti skupni imenovalec: potrebo po zadovoljitvi. Zaradi nje se nam zdi (v retrospektivi, seveda), da se vojaška zgodovina ponavlja. In prav zaradi nje je bila “izumljena” tudi geopolitika (v nadaljevanju: *GP*): da logično poenostavi potrebo in da čim hitreje upraviči njeno izpolnitev. Risanka “Centennia” nam predstavlja egocentrično vizijo teritorija = in zgodovine = (v resnici pa = materije in = časa), ki sta se morala ukloniti naši skupni domišljiji. Četudi je še najbolj podobna >>ameriškemu snu<<, ta predstava ni prav nič manj pomembna za Evropejce, Azijce, Antipodijce,…
Vaja:
Ker ne gre izzivati ameriškega preprostega dojemanja Evrope, naj skušajo za spremembo ||Evropejci|| izpeljati svojo komplicirano lokalno*GP* v Združenih državah. Obsedena igra ++evropskih držav++ se zlahka prenese tudi v ++Združene države++. Če odmislimo jezikovne razlike, lahko rečemo, da so si državljani Montane in, recimo, Georgije manj blizu kot, recimo, ljudje z Vzhodne obale in Evropejci ali ljudje z Zahodne obale in Avstralci. Ali pa da dolgi seznami državljanskih vojn zapolnjujejo zgodovino, propagando in tudi vsakdanjik !!Z.D.A. !! !!!!(ozemlja / mafija / policija / spopadi tolp / vse omenjeno z nešteto podskupinami / sovražne si skupine / segmenti družbe v naraščajočem toku nasilja). Ozemeljske (raz)delitve in zapleteni konflikti so si tako sorodni, da Evropa zlahka sočustvuje s svojim mlajšim “velikim bratom”, hkrati pa si povrne nekaj samospoštovanja.[2]
//Konec vaje://
Medtem se je Amerika zaposlila z izganjanjem dela svojih travm, se pravi, da igra na nekaterih vročih žariščih globalnih sprememb vlogo svetovnega policija: &državljanska vojna& vs civilna vojna in #ameriška terapija# vs %evropska psihoanaliza%. Ti geoentiteti, združeni v očitno zmedeni poroki, sta ena drugi nočna mora; tisto, kar eden od partnerjev pri drugem ljubi oz. mu zavida, nemudoma prekrije senca onega, kar pri taistem partnerju najbolj sovraži. Ti odnosi so seveda vzajemni; če pa pogledamo preko in mimo njih, naletimo na nepričakovano harmonijo.
Svetu ne vladajo niti Američani niti Evropejci, ampak @ Supermišek@ – njun uspešni bastard! en narobe obrnjen klicaj S svojo pravljično podobo in učinkovitostjo, ki je možna le v risankah, ta narobe obrnjen vprasanj na obeh straneh besede ameropski otrok !!!! čarobno vrti zemeljsko kroglo, duši vsak odpor in budi naše infantilne sanje o moči, poželenju in pomanjkanju odgovornosti. Zakaj Supermišek vlada zemeljski krogli? Ker živimo v svetu, ki preprosto %OBOŽUJE% Supermiška.
Portretiranje Evrope. Evklidska sestavljanka.
Programska oprema je namenjena oblikovanju predstav. Pri odkrivanju Evrope (v geografskem pomenu besede) je HD! zakoračil iz abstrakcije, neke žalostne podobe genetičnega algoritma in fraktalnih valov, proti semiotični igri z bolj veselo pripovedno-&-vsebinsko usmerjenimi 3-dimenzionalnimi okolji. Zemljevid kontinenta ostaja osnovni element, njegova vloga pa je omejena na taktični nivo igrice. Celina je razdeljena na entitete, ki približno sledijo obrisu določene države in določenemu zemljepisnemu položaju (Zemljevid Evrope 1998; izdelek HD!). Poenostavljanje, ki smo mu priča pri obrisu držav, je podobno onemu pri izdelavi sestavljank. Ploskovne stereotipe smo preprosto prenesli v prostor; dodali smo jim le najbolj osnovne podrobnosti posameznih meja in nazorno sivo teksturo. Države so tako med sabo ločene z globoki obrambni jarki (polnimi lave), hkrati pa povezane v labirint, ki naj bi predstavljal mejne črte Evrope. Celotna konstrukcija lebdi nad gladino sinjega morja.
|Prostor \ meje \ sestavljanka \ labirint | – Za Sodni dan! Evrope lahko brez kančka dvoma trdimo, da je zasnovan v skladu s sodobno politiko: obrambni sistem z napadalnimi sposobnostmi; utrjen položaj, ki morebitne sovražnike sili v povezovanje. \Geometrija moči = družbeni razvoj = izumiranje geografije/ pod pritiskom političnih institucij.
Neposredni vzorec za HD! zemljevid je bil načrt utrjevanja, ki se je zaradi vedno večje uporabe strelnega orožja, tako pri obleganju kot pri obrambi, izpopolnjeval od 15. stoletja naprej. Zvezdnato oblikovani okopi, ki jih prekriva zemlja, nakazujejo paradoks sodobnosti: prepad med delovanjem in čustvi, simboli in dejstvi, integralnimi računi topništva in Evklidovimi opisi utrjenega prostora. Prav tako predstavljajo vizualni model *GP* razmišljanja, ki je, mimogrede, stranski proizvod modernizma.
Kaj je geopolitika? [1] Seks in karma
Končni motiv vseh elaboratov in špekulacij *GP* je ||VOJNA||.
S pozitivnega gledišča pa nam *GP* pri {kakršnihkoli} (geo)analizah kot edinstven motor, v katerem se moč in strah !!!! prilagajata / lovita v stimulativni zanki, pomaga razgrinjati številne plasti (gospodarske, znanstvene, kulturne, čustvene itd.). Omenjena zanka se na koncu vedno zavozla (v || vojno ||). Med tem procesom lahko *GP* geografske predsodke zreducira na njihovo osnovno psihoanalitsko raven. Od tu naprej je posameznikova izbira (svoboda / zaščita) stvar njegove volje. Podobno kot pri spolnosti, kjer se lahko pacient, ko se zave mračne plati, povezane s prevlado in nasiljem, osvobodi – če le tako hoče.
Temnejša stran zgodbe nastopi, ko *GP* prevzame vlogo \nadomestka usode/ in status družbe zreducira na vnaprej določen vzorec. Če nadaljujem primerjavo s spolnostjo: ko izgubi nedolžnost, lahko človek v negativnem primeru zapade v s smrtjo povezano seksualnost in v primež svoje geopolitične usode. Od tu naprej je, ne glede na to, kaj se dogaja z družbo kot celoto, s posamezniki in skupnostmi, vnaprej določen in zatorej osvobojen vseh moralnih (zakonskih?) zadržkov. Rusi živijo v ogromni in živčni državi, ki jo neprestano ogroža azijska nočna mora; ZDA so velika in lena sila, ki nadzira svet z velike oddaljenosti; Anglija je aroganten otok med Evropo, Severnim tečajem in Ameriko; Balkan je zmešnjava frustriranih identitet, … Pripadnost določeni regiji zaradi kraja rojstva postane stvar karme, ki nagrajuje in kaznuje brez kakršnekoli logike.
Vizija Mikromégasa !!!!
Poglaviten namen HD! taktičnega zemljevida je (tako kot pri sestavljankah) poudarjati detajle, ne da bi trpel pregled celote; @zumiranje@ torej nikdar ne izbriše @groplana@. Oba, uporabnik in uporabniški vmesnik, sta ogromna in majhna, obširna in fragmentirana, dominantna in dominirana, v vseskozi spreminjajočem se odnosu. Uporabnik lahko ohranja celovit pogled na celinsko zmešnjavo (t. i. satelitska perspektiva), lebdi nad njo na srednji višini (ptičja perspektiva) ali pristane na površini želene države (žabjo perspektivo omogoča ravninski nivo). Tako nekako se je spreminjala tudi Guliverjeva percepcija na poti iz Liliputa v Brobdingnag; bistvena razlika je, da so percepcije v HD! sočasne. Prav zato je Voltairjev junak Mikromégas bolj primerna analogija: Mikromégas, velikan za Zemljane in palček za Nezemljane, ni nedolžni opazovalec in pasivni razlagalec, ki svoje dogodivščine sprejema, kot mu hodijo naproti (primer Guliver); je namerni raziskovalec vesolja, ki SE ZAVEDA svoje nejasne usode in SE z njo celo OKORIŠČA. V nasprotju z Guliverjem Mikromégas ves čas skače V zgodbo in IZ nje.
Jasno, tudi HD! ima svoj trik. Zaradi vektorske oblike lahko število želenih prikazov določimo na lestvici v začetnem modulu. Čeprav se grafični prikaz taktičnega zemljevida razlikuje od grafičnega prikaza držav, kot jih vidimo na ravninskem nivoju, prvi zagotovi pri izgradnji drugega merske enote. Med navigacijo na ravninskem nivoju lahko uporabnik vidi le eno državo naenkrat. Prehodi na posameznih mejnih točkah omogočajo povezave s sosednjimi državami / njihovimi grafičnimi prikazi. Gre torej za možnost virtualne navigacije po celotnem zemljevidu Evrope, a le iz okna v okno, iz prostora v prostor, iz države v državo. Zaradi doslednega dizajna je percepcijska zanka zaprta in uporabniku se zdi, da geografska dejstva skoraj otipljivo kontrolira. Rešitev, s katero so se avtorji izognili hardverskim omejitvam, je tudi sicer pomembna. Države so stalnica zgolj s statične / vertikalne percepcije BOGA; s horizontalne percepcije prebivalca / popotnika pa so zaprti prostori, povezani zgolj preko nadzorovanih mejnih prehodov. Med igranjem HD! na taktičnem oz. ravninskem nivoju sodeluje vsak uporabnik v dveh ločenih postopkih identifikacije. Aprioren občutek za prostor, v stilu Mikromégasa, mu pomaga nabirati izkušnje in posledično (upajmo) razumeti pretresljivo bistvo *GP*: njena realnost ne more delovati zunaj fikcijske konvencije, v kateri se !!!!spojita državljan in uporabnik! !!!! in postaneta lastnik fikcije (geografije) in karakterjev v igri (politikov). Z drugimi besedami, v *GP* okolju nihče ne more funkcionirati drugače, kot da je hkrati kontrolor (bog interakcije) in simbolična lastnina (manipulirana reinkarnacija božanstva).
Kaj je geopolitika? [2] Državljan in uporabnik
*GP* je bolj stvar estetike kot strategije. Kartografija interesnih tokov politike je kozmetična operacija, katere namen je impresionirati uporabnika z močnim in logičnim uporabniškim vmesnikom. Od prvih poskusov kartografiranja sveta do >čistih vojn< 90-ih dela propagandna mašinerija na tem, da bi preko ubrane logike $posredne geografije$ neusmiljeno prikrila umazanost vojn. Naključnih potreb po zemljepisnih koordinatah in značilnostih preprosto ni; to je le del scenarija igre, ki nas vabi k sodelovanju. Lahko bi improvizirali še naprej in rekli, da se #teorija zarot & geopolitika# vmešavata tudi v višje politične odločitve, hkrati pa sta nekakšen objektiven vzrok za podporo takšnih odločitev. Čeprav demokratični aparat zanika omenjeni domnevi, se pri dokazovanju nezmotljivosti države nanju skrivoma opira.
Kdor sledi tem ugotovitvam, bi lahko nadaljeval analogijo [(geo)politika=igra] in rekel, da je *Državljanstvo* absolutni koncept, odkar (narobeobrnjen?nič več/že dolgo časanarobeobrnjen?) ne odraža nespremenljivosti.
*Uporabništvo* je bolj korekten in izčrpen termin, ki opisuje tako držo (zvedavo, toda s premišljeno distanco) kot tudi pozicijo volilcev z upoštevanjem politične sredine: >>zabava je in / odgovornost je out!<<.
Država – to sem jaz.[1]. Živalske mišice
HD! temelji na fizično agresivnem uporabniškem vmesniku in na konfliktno orientirani virtualni geografiji. Od uporabnika zahteva, da s klikom na zaslon izbere in prevzame vlogo božanstva neke obstoječe države, nato pa na fitness napravi vadi in tako preko neposredne mišične sile utrjuje svojo virtualno identiteto. Celoten koncept HD!, ki ga poganja dadaističnemu podoben cinizem (povezovanje vojne z mišicami in politike s fitnessom), izhaja iz stiske, ki jo v uporabniku izziva skrita živalskost.
Glede na to, da je =politična žival= popolnoma prevzeta z zabavo, utegne biti edini učinkoviti način za širjenje informacij ravno uporaba različnih oblik in zvrsti zabave. Nadalje; glede na to, da medijski pospešek[3] s podajanjem ponarejene (pod)zavesti eksponentno zmanjšuje uporabnikovo veselje do sodelovanja, bi bila lahko kontrametoda povezava fizične vadbe s pomembnimi temami, ki “opisujejo” telo kot vhodno točko ponovne pridobitve pozornosti, (resnične) zavesti in neposrednega sodelovanja.
Kaj je GP? [3]. Zblazneti (prvič)
Takoj, ko kdo napade *GP* kot domeno krutih predsodkov, nastopi težava – *GP* ima namreč (vsaj nekaj) podpore v dejstvih. Za konkretizacijo bom uporabil eno od najljubših metafor *GP* diskurza, ki vsebuje gospodarski vidik: BANANO. Zdi se, da so bogato območje, ki povezuje Milano in London, gostota žetve v ZDA, čezoceanski promet, območja, ki jih prizadenejo suše, proizvodnja in transport narkotikov, distribucija lahkega orožja v Evraziji ter vsi ostali pomembni fenomeni organizirani po vzorcu banane. Skoraj preveč enostavno, da bi bilo res, toda očitno je (socialno) življenje organizirano po vzorcu, ki spominja na sadež, vulgaren po imenu in obscen po obliki: BANANO.[4]
Pripadnost temu ali onemu šopu BANAN ima lahko strašanske posledice. Vzemimo za primer državo iz območja opijskega šopa, recimo Afganistan: kakšne možnosti mu dajeta geografija (relief, zemlja, klima, sosedje) in zgodovina, da bi dosegel tisto, kar pojmujemo kot zahodne standarde demokracije? Nikakršne, če sem iskren. Vsaj v bližnji prihodnosti ne. Afganistanci, poleg drugih, spadajo med tiste narode, ki jih je Mircea Eliade nekdaj poimenoval >>narodi pod zgodovino<< s tako močno potlačeno identiteto, da se zdi, kot da je zgodovina nanje pozabila.
Tisto, kar prinese #državnost# v takšne regije (kjer se narodi med seboj mešajo, ne da bi se ozirali na zgodovino oz. čakali na njen prihod), je običajno tesnoba, plemensko sovraštvo, politično nasilje in ideološki / verski fundamentalizem. Tisto, kar takšne regije so / bi lahko bile brez državnosti, je zelo odvisno od posamezne banane in od demografske poseljenosti. Pri <<suhljatih bananah>> lahko drobljenje zagotovi preživetje, združevanje (interesov / infrastrukture, ki vodi v državnost) pa (skoraj) gotov propad.
Kaj je geopolitika? [4]. Braniti in kaznovati
Osredotočimo se zdaj še na <<debele banane>>, ki plavajo s tokom zgodovine. Državnost jim prinaša krčenje individualnega prostora na račun večanja prostora, namenjenega administraciji in kaznovanju, zaščiti in storitvam. Številne knjige (referenca med njimi je Foucaultova Nadzor in kaznovanje), ki krojijo idejo o premiku v smeri večje individualne svobode [VIS], poudarjajo zatiralsko vlogo moderne države. V eni od nenavadnih sprememb paradigme, ki se pojavlja brez pretiranega spraševanja, se je zahteva po [VIS] zasukala v generični argument za neoliberalno taktiko: gre predvsem za razpustitev države znotraj korporacijske strategije globalne kontrole.
Zdi se, da so vzorci razvoja vzdolž teh linij že na delu, in najbolj priljubljene teme hladne vojne za znanstvenofantastične “distopije” {kiberpank je le zarisal meje [ in zaključil] dolgo razvijajoče se vizije sodnega dne, osnovane na globalni vladi} so se v zadnjem desetletju v dobršni meri spremenile v znanstvene analize in napovedi. Politične odločitve vrhov (evro, Natova politika), razkrivanje starejših shem (Echelon) nadzora ter dvojni vidik medijskega pospeška (svoboda in kontrola) so vstopili v razpravo.
Tisto, kar se zdi, da preseneča v polemiki med neo(desničarskimi) liberalci in (neo)levičarskimi intelektualci, je neroden položaj slednjih, glede na situacijo, pozicijo in usodo države. Kritiki korporacijske ofenzive se po eni strani sramujejo svoje anarhistične prtljage (po kateri so posegli, da bi se distancirali od komunistične realpolitike?), po drugi pa so pod navzkrižnim ognjem nacionalističnih diskurzov, ki padajo z vseh smeri (republikanci, katoliki, monarhisti, protestantje, “bivši” komunisti etc.). In prav zato ne zmorejo niti definirati realistične alternative državi niti jo obraniti kot manjše zlo.
Država je seveda že vstopila v proces samouničenja, toda (tipično za nerešene psihoanalitske konflikte!) odnos intelektualcev do države ostaja občutljiv, trenutne kritike pa nenaslovljene.
Kaj je geopolitika? [5]. Vodnarjeva pohabljenost
Zaščita – kaznovanje je splošno poznan psihoanalitski par konceptov, povezan s skrbjo staršev. Definira nam paradokse osebnega razvoja, ki večno nihajo med osnovnima potrebama: varnostjo in svobodo. Tisto, kar so prinesla 60. leta, je bil v resnici prenos dileme družinske celice v družbeni teater. Simbolično žrtvovanje očeta in seksualna revolucija se nista ustavila na ravni osebne osvoboditve, čeprav je bilo nekaj časa tako videti. Psihoanalitsko zamero, ki jo je oblikovala baby-boom generacija kot družbeni problem v 60-ih, so isti predstavniki promovirali kot politično strategijo v 90-ih. In glede na to, da je politika dandanes povezana s trženjem, utegnejo taisti trendi voditi v prevlado potrošništva, pop kulture in globalne politike. Ideologija 90-ih, || za vedno mlad ||, je marketinška verzija \\ otrok cvetja //, gibanja izpred 30-ih let, doktrina neoliberalizma pa nov obraz slogana “””oblast ljudstvu (power to the people) “””. Naravna (d)evolucija, če nekako upoštevamo, da so tisti, ki so v } 60-ih { inhalirali, politični voditelji današnjega dne. Prav tu tiči razlog, zakaj nihče ne premore instrumenta za reševanje krize države: tisti, ki odločajo, segajo po starih, čeprav nekolikanj pregnetenih sanjah, komentatorji iz obrobja pa se soočajo z družinskimi težavami in se pač ne morejo vrniti in obžalovati nečesa, kar so se naučili tako dobro sovražiti.
Kaj je geopolitika? [6]. Zblazneti (drugič)
Eksperimentalnost 90-ih lažje razumemo, če ponovno uporabimo primer banane. Politični diskurz uokvirja območja pod zgodovinskim statusom quo (suhljate banane) s stališča “”klasične“” demokracije, kot da bi pričakovali, da se bo državnost Zahodnega tipa uveljavila in pravilno funkcionirala na območjih, kjer je bila država v glavnem grenka izkušnja.
Simetrično se območja, v katerih se je model države izkazal kot delujoč (debele banane), razvijajo v smer, kjer utegnejo biti plemenska razdeljenost, regionalizem in zmerni kaos kazen za ambiciozno paradržavno politiko.
Očitno je metoda zamenjave (SWAP) že na pohodu in izziva možnosti prilagoditve obeh tipov anomalij (debele in suhljate): zelo revnim prinaša bolezen bogatih, bogatim pa strah revnih. Socialni inženiring, začinjen s humorjem.
Država, to sem jaz [2]. BALKAFRIKA
Fouquet: Gospod, toda država …
Louis XIV: Država, to sem jaz!
Predpostavimo da, *(nekogaršnje) državno telo* ni le očiten način moraliziranja o problemu neposredne odgovornosti v politiki in vojni, ampak tudi način spraševanja po teh domenah, njihovi dinamiki in mejah. Pretirano fizično navzoč uporabniški vmesnik HD! je bil izoblikovan kot instrument dvoma, kot zbadljivec institucionalnega telesa skozi minimalno predstavo fizičnega. Po letu in nekaj konfliktih od zaključka projekta je metafora fitness priprave vsekakor prinesla povsem nov pomen.
Vaja: Če se termin >>balkanizacija<<, ki se je vpisal v zgodovino političnega in medijskega jezika, nanaša na nekaj, kar nekje na svetu dela zmešnjavo, kakšna bi bila potem skovanka za 10 let nenehne zmešnjave na ožjem Balkanu? Mislim, da bi bila AFRIKANIZACIJA dober nadomestek. Ne zato, ker kaže na neko območje, ki se bori (s precej malo uspeha, to je res) za isto medijsko pozornost kot Balkan, ampak ker dreza v *uporabniški* tok iracionalnosti, ki pravzaprav pripada (preteklemu) strahu +državljana+.
Afrika je prostor, do katerega vsak AMEROPEJSKI uporabnik zaradi kolonialistične krivde, rasnih razlik in / ali kulturne privlačnosti goji poseben odnos. Afrika medtem ostaja prostor, ki je mentalno dosegljiv zgolj skozi oddaljeno abstrakcijo temne pravljice. Ne premore geografije, razen na območjih safarijev, kot tudi ne geopolitične strukture zunaj urbanih središč na obalnem pasu (predvsem ob Mediteranu in Rtu dobrega upanja). Svojevrsten način, po katerem Afriko pretresajo vojne, dela politiko nedoumljivo, saj ne operiramo s poznanimi orodji (od katerih je *GP* verjetno v čustvenem smislu najpomembnejše). Kljub temu so afriški konflikti za Ameropejce poučni zgolj zato, ker je edina poznana referenca, ki jo lahko iz njih izluščijo, fizičnost telesa v vojni. To pomeni pohabljenje, posiljevanje, klanje in preseljevanje. Ker je kontekst *GP* banalen (vsakdo “ve”, da je Afrika dvorišče, na katerem igrajo [ vele] sile poker z naravnimi bogastvi in ideologijami) in popolnoma obskuren hkrati, je telo na koncu resnični heroj konfliktov, njihov objekt, instrument in cilj. Vojna v Afriki je onkraj vsakršnih blestečih špekulacij, literarnih in filmskih upodobitev ter je nezanimiva za medijski prime time. Je SAMO vojna.
Kako ameropejski uporabniki reagirajo na drugačen tip realnosti? V glavnem s frustracijo: pri afriški vojni igrici ni možna !!!! nikakršna interakcija!!!! tu so zgolj mase ljudi, iz katerih kamera, v želji po bližnji sliki kakšnega pohabljenega uda, le za kakšno sekundo izloči posameznika. Ljudje so tako nesrečni, da te to enostavno razjezi. Ves čas so tako zatirani, da jih začneš sovražiti. Preprosto preveč neumno, da bi bil eden teh žrtev, da bi ves čas oviral nasilje. Sovraštvo+ in +jeza sta dobra: uporabnika odvrneta od njegovega statusa pričakovanja, skorajda ga usmerita proti državljanstvu. Skorajda.
Na Balkanu, tako kot v Afriki, je preizkus človeškosti nekako uspel transcendirati geopolitično dimenzijo vojne. Preveč zapletene nacionalne konflikte najdemo na območjih s tako poseljenostjo, da jih je nemogoče razumeti z običajnimi merili; vojaški cilj je osvojiti skedenj, sadovnjak postane strateško območje, taktične veščine se uporabijo za totalno vojno družine proti družini, boj ÷od vrat do vrat÷. V takih okoliščinah vojna ponovno postane nepomembna onkraj neposredne vpletenosti telesa. Ponovno se izkaže za tako gnusno in neprivlačno, da je videti že prav neumno, če odštejemo neznosno trpljenje ljudi na vseh straneh. Premočne medijske interpretacije so nepričakovano prispevale k čustveni zasičenosti (zdaj vsi “sumijo”, da je nekdanja Jugoslavija dvorišče, na katerem igrajo (vele)sile poker z naravnimi bogastvi in ideologijami). In morda smo, prvič po la Grande Guerre, vojno v Evropi (zgodovinsko gledano) dojeli kot nepotrebno.
Na koncu desetletja AMEROPA na televizijskih zaslonih opazuje BALKAFRIKO z utrujajočo jezo: mediji nam po cele dneve servirajo žrtve, ker si želijo, da bi se čutili krive, prikrito pa želijo ohraniti našo impotenco.
//konec Vaje://
Povzetek tega bi moralo biti popolno zavračanje neučinkovitega, sebičnega in nepoštenega političnega telesa. Medtem ko lahko politika (in vojna) funkcionira zgolj s kompromisi, je posameznikova soudeležba v konfliktu brezkompromisna, učinkovita in enosmerna. Ko ljudje umrejo, ostanejo mrtvi; ko izgubijo hišo, je ta izgubljena; ko ubijejo soseda, je njihovo okolje za naslednjo generacijo uničeno. AFRIKANIZACIJA Balkana je dokazala, da je skupnost nezanesljiva in enako nevarna kot država, da geopolitika+ in +vaška politika sledita enako umazanim pravilom ter da za individualnost ni prostora na katerikoli ravni socialnega telesa.
Posledično je edini izhod iz krize samoizločitev posameznikov iz uporabniškega vmesnika historičnega determinizma. Uporabniški vmesnik HD! bi morali nenazadnje razumeti – ne kot sredstvo za izgradnjo odnosov z institucijami vojne, ampak kot vajo za odpadništvo in zavračanje vseh institucij, ki se na kakršenkoli način vpletajo v integriteto telesa.
Opombe:
[1] Kot je Alfredo Jaar izpostavil že pred leti, je AMERIKA== neprimeren termin, ki ga mnogi uporabljajo za označevanje ==ZDA. Zaradi dejavnika hitrosti in iz stilskih razlogov, to počnem tudi sam.
[2] Za #posiljevalsko mentaliteto#, ki poudarja evropski mit, glej moj tekst ||Computer Game Europa|| v Related Issues (urednica Christian Kravagna), izdan v okviru razstave ˝complexul muzeal˝(1997).
[3] Glej moj esej ||Media Acceleration|| v ”MEDIA REVOLUTION” – antologija, ki jo bosta letos izdala Bauhaus Dessau Stiftung in Campus Verlag.
[4] Od Banane Yosimoto do nedavne ” Vojne z bananami” med ZDA in Evropo, od znamenj Warholske galerije do obsesije vzhodnoevropskih emigrantov (predvsem Romunov in Rusov) s tem živilom, je banana v našem življenju dosegla delirične razsežnosti. Da ne pozabimo >>Banana republik<<- porečenega koncepta, ki je v 70-ih letih v *GP* služil kot prispodoba srednjeameriške demokracije.
Fotografije:
1. Telo in njegove virtualne sanje
2. Nepričakovana zadeva zblazneti