Seminar iz pisanja: Opisi umetniških del za razstavo Neki piše v Galeriji Vodnikove domačije
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 16
Udeleženke Sveta umetnosti Urška Aplinc, Maja Burja, Anabel Černohorski, Nika Ham, Ajda Ana Kocutar in Iza Pevec so v sklopu seminarja iz pisanja sodelovale pri pripravi opreme razstave Neki piše v Galeriji Vodnikove domačije.
Mina Fina, Let this emptiness
tisk na folijo, laserski tisk, oglje, 2014
Na papirju in foliji natisnjeni podobi dopolnjuje citat francoskega filozofa Jeana Baudrillarda, ki je z ogljem v piši-briši tehniki in v mehki kaligrafski potezi izpisan na steni. Upodobitve delujejo intimno in izpovedno, saj risbe in zapisi, ki so osnova za postavitev, izhajajo iz umetničine skicirke. So del njenih osebnih opažanj, dnevniških zapisov, intimnih doživetij in razmišljanj. Silhuete teles, ki jih skicira, so pogosto v erotičnih pozah, vendar jim umetnica znotraj svojega izpovednega sveta namenja novo vlogo. Novo polje branja ženske podobe na tem mestu odpira Baudrillardov citat o nasmehu, ki je eden od fragmentov, ki so se povsem slučajno znašli v umetničini skicirki.
Ajda Ana Kocutar
—
Bojan Mijatović, Kuhinja
fotografska serija, 2013
Fotografska serija Kuhinja v snapshot estetiki dokumentira raznovrstne prizore in motive domačega kulinaričnega ustvarjanja. Prepoznaven humor avtorjev pogled na vsakdanje prehranjevanje odmika od prevladujoče estetizacije hrane. Sodobni trend estetizacije je nedvomno povezan tudi s samoprezentacijo posameznikov. V tem vidiku Kuhinja nudi iskrenejši vpogled v vsakodnevni obrok, ki je večinoma zaznamovan s humorjem, običajnostjo hitrega prigrizka, pogosto na meji spodletelosti (stopljena džezva in na toaster prilepljen toast). To noto stopnjujejo hipni način upodabljanja, ki primarni motiv pogosto pušča neoster, in spremljajoči zapisi. Napisi so pogosto vsakdanje preprosti in očitno navajajo, kar vidimo na fotografiji (kava, smuti, sol …), pri čemer ne izostanejo prav tako vsakdanje slovnične napake (dva jajca na oko) in zavedanje o lastnem umetniškem postopanju (neki piše).
Bojan Mijatović, Cow Experiment
fotografska serija, 2014
S serijo Cow Experiment je avtor posegel v lasten fotografski arhiv in se osredotočil na motiv krave. Ugotovil je, da nikoli ni fotografiral zgolj krave, saj je na fotografiji vedno prisotno tudi ozadje. V poskusu, da bi pridobil fotografijo (zgolj) krave, je motiv krave izrezal iz fotografij. Ostanki geste izvzemanja z nerodnostjo poteze opozarjajo sami nase in na avtorjevo manipulacijo, kar odpira širša vprašanja inherentnosti manipulacije vsakršnemu posredovanju realnosti. Manipulacijo je Mijatović še stopnjeval s svobodnim kolažiranjem in poimenovanji. Gledalca prepričuje, da je kolažirana krava prav toliko “krava” kot je lahko tudi “punca” ali “medo”. Kot na fotografiji nikoli ni samo krava, tudi Mijatovićeva krava ni le krava.
Iza Pevec
—
Nevena Aleksovski, Danes si ti
risbe, 2016–2017
Risbe Nevene Aleksovski z igrivim sopostavljanjem grobe risbe in besedila delujejo kot odlomki nekega dnevniškega zapisa, ki razkrivajo določeno intimo, a to hkrati tudi fragmentirajo, multiplicirajo in jo delajo skoraj nedostopno. Skupina risb tako ne učinkuje kot enoznačna celota, temveč kot pretočno mesto nestalnosti identitet. Za gledalca tvori rebus, ki mestoma obljublja bližino in identifikacijo, sicer pa vzpostavlja distanco in se izmika neposrednemu branju. S tematiziranjem občutij, kot so melanholija, osamljenost in tesnoba, risbe obravnavajo banalnost vsakodnevne izkušnje bivanja v svetu, ki umetnici in gledalcu ne obljublja več gotovosti.
Urška Aplinc
—
Maks Bricelj, Spremljevalna beseda
2016–2017
Umetnik Maks Bricelj z risbo, kolažem in asemblažem na sproščen in spontan način ustvarja prostor, nasičen z obiljem vizualnih elementov in razmerij. Podobe masovne in popularne kulture, najdene predmete in potrošniške produkte rekontekstualizira in jih sopostavlja z besedili v obliki anekdotičnih zabeležk, besednih iger in napisov iz revij, letakov ter embalaž.
Humoren in samoironičen nagovor izpostavlja mesta napak, absurda in nesmislov v komunikaciji. S sprevračanjem konvencij vizualne komunikacije ter privzemanjem klišejev, sloganov in krilatic, se umetnikov nagovor in namera zakrivata, pomeni plastijo, pozorna zaznava pa je zaradi nemožnosti razbiranja bistvenega in sporočilnega ovirana. Z raziskovanjem subtilnih prekrivanj in razhajanj intimnih ter kolektivnih sledi bivanja, razmišlja o frustracijah sodobnega, informacijsko nasičenega obstoja, ki je zaseden z iskanjem lastnega smisla.
Maja Burja
—
Horrid Habits, Sad Dead
olje na platnu, 2015
Pogost motiv v delih Jake Vatovca je okostnjak ali zgolj lobanja, ki je tradicionalni simbol in personifikacija smrti. Posamezni detajli shematizirane lobanje delujejo kot znaki. Linija črtic nakazuje na zobe, trikotnik stoji za nosno odprtino. Opazimo tudi uho in obris vratu ter kapljice, ki predstavljajo solze. Prekrižani kosti ob vratnem delu mrtveca se pogosto pojavljata na piratskih zastavah in sta značilen element umetnikovega imaginarija. Zanj značilna barvna paleta zajema vijolično, črno in belo barvo ter njihove kombinacije, s čimer ustvarja prehajanje med ozadjem in izrisano podobo.
Horrid Habits, If I win in a battle with myself I lose #2
akril, kolaž in odtis s hektografskim papirjem, 2017
V prednjem planu dela If I win in a battle with myself I lose #2 (v prevodu: Če zmagam v boju s seboj, izgubim, št. 2), je obris, okoli katerega so številke. Prepoznavanje pomena podobe je oteženo, saj umetnik obliko zabrisuje z različnimi sredstvi, rezi in dodajanjem barvnih ploskev. V kolikor obris prepoznamo kot lobanjo, podobo povežemo s človeško anatomijo. Izpostavljena je tudi risba vodoravno obrnjene osmice, znaka za neskončnost. Gre za uroboros, kačo, ki se zajeda v svoj rep, in prav tako simbolizira neskončnost, toda v smislu cikličnosti. Nad to podobo je na vijolični podlagi komaj še berljiv napis miasma. Miazma je po nekaterih starejših teorijah izparina gnilih organskih snovi in povzročitelj nalezljivih bolezni. Beseda izvira iz stare grščine in se pogosto povezuje s črno smrtjo, kugo, ki je v 14. stoletju razsajala po Evropi.
Horrid Habits, Ever
projekcija, 2015
Delo Ever je nastalo z manipuliranjem podob, najdenih na spletu. Umetnik je vanje posegal, jih rezal, kombiniral, razpostavil na različne načine in dosegel učinek, ki je blizu tehniki kolaža. Poimenovanje izvira iz komaj še berljivega angleškega napisa EVER (ostanek napisa NO MORE STRESS. EVER). Drugi napis na vrhu dela sodi k mrtvaškemu karnevalskemu sprevodu. V idilo popolne počitniške destinacije, plaže s palmami, umetnik umesti sprevod okostnjakov. Verjetno je podoba vzeta iz starejšega vira, grafike, ki s svojo estetiko in tematiko v celoto vnaša grotesknost na meji med grozljivko in komedijo.
Anabel Černohorski
—
Leon Zuodar, No Graffiti in the Gallery Please, 2013
Leon Zuodar, IZI, 2015
Leon Zuodar, L. Z., 2014
Leon Zuodar združuje besedilo s podobo v humornih in sarkastičnih zgodbah o lastnih dogodivščinah in zanimivostih iz popularne kulture. Z besedili dopolnjuje podobo, razlaga vsebino, zavaja gledalca in se igra z besednimi in likovnimi zvezami. Na koncu doseže ekvivalentnost obeh prvin z rabo lastnega rokopisa, ki imitira prostoročno računalniško pisavo, deluje kot slikarski element in daje smisel naslikanim situacijam.
Zuodarjeve barve so žive in kričeče, tako da v hipu ujamejo pogled obiskovalca. K sliki pristopa na drugačen način kot k risbi ali grafiki, saj pri njej ostaja dlje časa, kar mu omogoča večjo odzivnost pri samem ustvarjanju. Četudi izvirajo iz hipnih in impulzivnih idej, morajo biti teme resnične in dovolj bizarne, da jih je sploh smiselno upodobiti. Včasih občinstvo preizkuša in izziva, obenem pa v svojih delih dopušča možnost nesmisla.
Nika Ham
Več o razstavi na spletni strani SCCA-Ljubljana.