Tanja Ostojić: Telo, politika, agens…
Kritika razstave
Body, politics, agency…
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
4. 6.–15. 7. 2012
Kustos: Tevž Logar
Kako lahko deluje umetnost v javnem prostoru, je moč videti na pregledni razstavi srbske umetnice Tanje Ostojić Telo, politika, agens … v Galeriji Škuc. Razstava, katere dela so premišljeno umeščena v galerijski prostor, je zastavljena kot pregled umetničinega ustvarjanja od leta 1995 do danes. Izbor 15 projektov, ki vključujejo fotografije, body art, video performans, instalacije, video projekcije, kolaže, dokumentacijo in arhiv, v kronološkem zaporedju izpostavlja ključne formalne in vsebinske premike avtoričinega delovanja. Razdeliti ga je mogoče na pet tematskih sklopov, ki se mestoma navezujejo eden na drugega. Naslavljajo eksistencialna vprašanja osebnega prostora in identitete; spol in relacije moči v odnosu med umetnico in kustosom; migracijsko politiko; problematiko romske skupnosti ter odnos med ekonomijo in umetnostjo.
Personal Space je projekt, ki sestoji iz treh del, ki nosijo isti naslov. Prvo predstavljata dve seriji fotografij, posnetih leta 1995, od katerih vsaka vsebuje po štiri fotografije. Prikazujejo v belo pobarvano umetničin obraz in glavo, ki je, posnemajoč odstotne grafikone, obrita na različnih mestih. Sledita dve fotografiji, posneti med statičnim performansom v galeriji Concordia na Bienalu mladih umetnikov na Vršacu, leta 1996. Umetnica je v belo z marmornim prahom tokrat prebarvala svoje golo, pobrito telo. Iz istega belega prahu je na tleh oblikovala približno 2×2 m velik kvadrat, na sredini katerega je nepremično stala tri ure. Preizpraševanje umetničine (lastne) identitete na ravni telesa iz prvega dela se je v drugem preselilo na razmerje med telesom in njenim osebnim, navidezno praznim prostorom. Tretje delo predstavlja video posnet na podlagi performansa na Manifesti 2 v Luxemburgu, leta 1998. Performans je pomenil ponovitev tistega iz Vršaca, s to razliko, da je bil sedaj umeščen v stekleno dvigalo Mestnega muzeja (City Museum of Luxemburg). Med performansom, ki ga je umetnica izvajala dva dni, vsak dan po eno uro, so lahko obiskovalci uporabljali dvigalo, ona pa je z njimi komunicirala zgolj preko pogleda in tako raziskovala relacije med svojim osebnim prostorom in osebnim prostorom drugih ljudi. Projekt Personal Space sodi med umetničina zgodnja dela, v katerih se zrcali uporaba kiparskih principov. Svoje telo, pobarvano v belo, skladno s tradicijo body arta obravnava kot skulpturo, kip, s katerim raziskuje relacije med subjektom/objektom (subjektom, ki je hkrati objekt), identiteto in prostorom.
V ta sklop sodi še fotografija na kateri si je umetnica sramne dlake obrila v obliki kvadrata in jo poimenovala Black Square on White (After Malevich). Delo je bilo kasneje rekonstruirano za performens I’ll Be Your Angel, ki se je odvijal med otvoritvenimi dnevi 49. beneškega bienala, leta 2001. Pod pogojem, da ga uvrsti na uradni del bienala, ga je lahko videl samo direktor bienala Harald Szeemann. V štiridnevnem performansu je umetnica prevzela vlogo Szeenannove spremljevalke, »Angela«. Na vseh javnih dogodkih je bila elegantno oblečena, lepa, tiha in nasmejana, medtem ko je »skriti Malevich«, za vse ostale obiskovalce ostal skrit.
Projekt se je nanašal na vprašanje spola, moči in zaupanja v svetu umetnosti. Predstavljen je bil kot video instalacija, katere del je bila tudi lepotilna mizica z rdečo lučjo, po kateri so bili razprostrti razni lepotilni pripomočki in knjiga Strategies of Success–Curator Series kot nekakšen priročnik. Knjiga predstavlja obsežno dokumentacijo celotnega istoimenskega cikla, v katerem umetnica na različne načine preizprašuje odnos med njo kot umetnico in kustosom; med pozicijo moči seksualnosti in moškega pogleda na zgodovino umetnosti ter vpliv moške dominacije na mediacijo, interpretacijo in reinterpretacijo umetniških idej.
Med različnimi projekti je umetnica kustose, ki so se odločili sodelovati, postavljala v situacije, v katerih je ona diktirala celoten projekt in tako sprevračala njihovo vlogo. Kot »strategijo« v teh projektih je uporabila koncept nadidentifikacije Marine Gržinić. Gre za identifikacijo, ko ženska sama sebe pozicionira v določeno vlogo ali položaj, ki ji je predpisan od zunaj in jo paradoksalno na ta način lahko tudi kritizira.
Način, kako se seksualnost instrumentalizira v določenem družbenem kontekstu, je umetnica raziskovala še z dvema projektoma. Video Be My Guest prikazuje performans, ki se je leta 2001 odvijal v Pallazo delle Espozicioni v Rimu. Prikazoval je večerjo v muzeju z Bartolomejem Pietromarchijem, glavnim kuratorjem Fundacije Adriano Olivetti. Večerji je sledila erotična jakuzzi banja, v kateri se jima je pridružil še neodvisni umetnostni kritik Ludovico Pratesi.
Vacation with Curator pa predstavlja projekt narejen za 2. bienale v Tirani 2003. Prikazuje inscenirano uprizoritev paparazzi fotografij, predstavljenih v obliki kolaža, ki so bile potem distribuirane skozi iste kanale senzacionalističnega tiska kot škandalozne zvezdniške zgodbe. Umetnica je z Edijem Muko, direktorjem bienala, preživela nekaj dni na albanski obali, kjer sta plavala, se sončila, uživala hrano, se pogovarjala, plesala in se zabavala. Mnogo od teh »intimnih« trenutkov pa je bilo »slučajno« ujetih na fotografijah vodilnih albanskih paparazzijev in nato, z ustreznim spremljevalnim tekstom, poslanih tako na umetniške kot na revije rumenega tiska po Evropi.
Naslednji sklop projektov se navezuje na migracijske politike, problematiko spola in kapitala ter kritiko tako bivše jugoslovanske politike kot kritiko politike EU in njenega elitizma. Med njimi je bil, poleg dela Untitlet/After Courbet (L’ origine du monde), najbolj odmeven interaktivni spletni projekt Looking for a Husband with EU Passport. Projekt, ki je trajal 5 let, se je začel z oglasom s fotografijo. Ta je bolj kot tipične fotografije pri iskanju partnerjev, posnemala videz ujetnikov koncentracijskih taborišč. Prikazuje suho, golo umetničino telo s pobrito glavo, njen pogled pa je usmerjen direktno v kamero. Poleg oglaševanja na internetu, je bil oglas poslan tudi na nekatere umetniške in druge revije po Evropi. Posledično je umetnica dobila okoli 500 bolj ali manj resnih snubitvenih ponudb z najrazličnejšimi vsebinami. Po šestmesečnem dopisovanju z nemškim medijskim umetnikom Klemensom Golfom, ki je razumel, da gre za umetniški projekt, sta se umetnika tudi sestala. Sestanek je bil organiziran v obliki enournega performansa, ki se je leta 2001 zgodil na zelenici pred Muzejem sodobne umetnosti v Beogradu, in bil predstavljen na videu Crossing Over. Naslednje leto sta se umetnika v Beogradu tudi uradno poročila. Ostojićevi je bilo izdano uradno dovoljenje za začasno, triinpolletno bivanje v Nemčiji, ni pa dobila dovoljenja za stalno bivanje, zato se je par leta 2005 ločil. Celoten projekt in vsa procedura je bila obsežno dokumentirana, na razstavi pa je poleg oglasa in videa bil predstavljen še kolaž fotografij, nekatera pisma kandidatov in ročno narejena poročna knjiga.
Waiting for Visa predstavlja projekt zajet na seriji fotografij med šesturnim čakanjem na vizo pred avstrijskim konzulatom v Beogradu. Gre za vsakdanji prizor slehernega prosilca vize v katerem na stotine ljudi upa, da jim bodo odobrili vizo za vstop v katero od držav EU, ki pa ga je prepovedano fotografirati ali kako drugače dokumentirati.
Sans Papiers je dokumentarni film, posnet v sodelovanju z umetnikom Davidom Rychom, o življenju ilegalnih emigrantov v enem največjih deportacijskih zaporov v Evropi, Berlin-Köpenick. Intervjuji z zaporniki pričajo o razlikah med t.i. »Sans Papiers«, imigranti brez uradnih dovoljenj za delo ali identifikacijo, in osvetljujejo pogoje življenja in ravnanje z njimi, ko se bojujejo z birokracijo in strukturami nadzora.
Video performansa Naked Life in Naked Life 2 sodita v sklop, ki nagovarja romsko problematiko in različne aspekte diskriminacije Romov tako s strani lokalnih oblasti kot s strani EU politike. Prvi primer je performans iz leta 2004, namenjen Svetu Združenih narodov za človekove pravice ob njegovi 80. seji, v katerem je umetnica med branjem primerov deportacije Romov iz Zapisanih komentarjev Evropskega centra za pravice Romov izvedla striptiz. Drugi performans Live testimony, ki je potekal po istem principu pa je bila izveden v rimskem paviljonu, na 49. beneškem bienalu leta 2001.
Art & Economics Group Quarterly Forums Archive predstavlja arhiv skupine Art & Economics Group, ustanovljene leta 2007, v kateri sodelujejo trije umetniki – Tanja Ostojić, David Rych in Dmytri Kleiner. Skupina se sestane štirikrat letno in diskutira o alternativni ekonomiji v umetniškem sistemu. Zamislili so si sistem umetniških obveznic, ki jih prodajajo po simbolični ceni 2 €. Ko listina doseže svojo ceno, jo kupec lahko vrne in dobi nazaj svoj denar. Na diskusije povabijo tudi gostujoče umetnike, od katerih vsak oblikuje umetniško obveznico. Različne umetniške obveznice so bile tudi razstavljene, posamezne diskusije pa je bilo možno poslušati na enem od avdio predvajalnikov.
Za mirno in varno vožnjo izberite TOMOS je serija razglednic, ki so bile natisnjene v različnih jezikih, letos tudi v slovenščini in predstavlja bonus delo razstave. Prikazuje umetnico samo v spodnjem delu kopalk, ki si lahkotno zastira pogled čez morje in medtem upravlja čoln s Tomosovim motorjem. Na zadnji strani je še pripis hottanja@hotmail.com za mednarodno podjetje TOMOS. Gre za humoren opomin na izgubljeno tržišče motornih strojev in produkt, ki so ga v ta namen proizvajali ter na problematiko privatizacij podjetij in odpuščanje delavcev, ki je sledilo, ko se je ta trg zrušil.
Za dela Tanje Ostojić je značilna kompleksnost, večplastnost ter senzibilna provokativnost, s katero se umetnica direktno odziva na konkretne družbene situacije. V središču njene kritično angažirane umetnosti je uporaba telesa kot avtonomnega medija umetniškega izraza z namenom narediti nevidne probleme vidne. Nematerialnost njenega izraza je vedno vezana na določen socialno-političen kontekst. V tem smislu umetničino telo oz. tisto, kar s telesom počne, postane družbeno kritično umetniško delo. V pričujoči razstavi je poudarek na človeku kot socialnem in političnem subjektom (telo), prostoru v katerem živi (politika) ter njegova z/možnost začeti spremembe oz. delovati kot gibalo sprememb (agensom).
Telo je presečišče pomenov, pogledov in razdrobljene (spolne) identitete; je predvsem stvar reprezentacije in ne nekega naravnega stanja. Pomeni nastajajo v procesih komunikacije, znotraj katerih se vzpostavljajo odnosi in položaji moči. Je del procesa, v katerem različne družbene skupine vzpostavljajo, ohranjajo in reproducirajo odnose z namenom, da jih naturalizirajo in legitimizirajo. Pripenjanje pomenov na telo je način kako je telo vpeto v procese družbenega nadzora, po drugi pa ravno to omogoča njegovo preoblikovanje, redefinicijo in prilagajanje trenutnemu stanju.
Po avtoričinem mnenju umetnost sama sicer ne more spremeniti družbene in politične realnosti, pomembno pa je, da ni apolitična. Umetnost včasih namreč odpira nekatera vprašanja, pomaga pri širjenju obzorij in drugačnem dojemanju stvarnosti.
Umetniško delo Untitlet/After Courbet (L’ origine du monde), ki prikazuje umetničino mednožje oblečeno v modre spodnje hlačke z zvezdami evropske unije, je zagotovo delo, ki je bilo deležno največ odziva javnosti oz. vsaj omejenega dela javnosti. Odmerjeno mu je bilo mesto v izložbenem oknu, ki je bilo tja nameščeno prav z namenom, da nagovarja širšo publiko, torej naključne sprehajalce in mimoidoče, ki drugače ne zahajajo v galerijo.
In sodeč po odzivu, ki ga je delo izzvalo med delom širše javnosti, natančneje med Žensko zvezo Nove Slovenije, dejanski vstop njenih članic v galerijo sploh ni bil potreben, saj je bilo vse vid(e)no že v izložbi. Čeprav je delo na pogled precej manj provokativno od Courbetovega Izvora sveta, katerega parafrizira, pa je toliko bolj kritično do politike EU, saj namiguje, da so ženske iz vzhodnih držav v EU dobrodošle le, če slečejo hlačke. V tej ostri kritiki pa so že omenjene članice videle zgolj nesramno provokacijo EU politike in kulture. Zaskrbela jih je prav vidnost dela, ki je na ogled vsem, predvsem pa malčkom, nesposobnim kritične presoje. Galerijo so pozvale, naj fotografijo odstrani, na širšo javnost pa so se obrnile z zahtevo, da se tovrstne provokacije prenehajo financirati z davkoplačevalskim denarjem.
Ne glede na to, da bi reakcijo ženskega dela NSi, ki jo je časnik Mladina zafrkljivo poimenoval »afera evrohlačke«, zlahka označili za ozkogledo, površinsko in moralistično, pa se postavlja vprašanje, ali ni takšen odziv na umetniško delo vseeno boljši, kot pa sploh nikakršen? Neodzivnost je prepogosto odraz apatičnosti v družbi. Kakršenkoli odziv že je, vsaj razpira možnost javne razprave v širšem družbenem kontekstu. S tem pa tudi umetnost dobi možnost, da je kritična in družbeno angažirana. Če se je ne prepozna niti kot kritične niti kot družbeno angažirane, pa morda vsaj zmoti vsakdanjo rutino in podreza v ustaljeni družbeni red.
Jasna Jernejšek
Foto: Jasna Jernejšek (razen tam, kjer je navedeno drugače).