te�aj za kustose sodobne umetnosti: te�ajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti te�ajnic /

Eda �ufer
Pogovor z Oliverjem Marchartom

Vem, da si napisal knjigo o tem, toda kaj je neoizem?

Ena najbolj pikrih definicij neoizem razlaga kot predpono in pripono in ni� vmes. Torej lahko re�emo, da neoizem nima prave vsebine, pomena ali programa. Vseeno pa predpona in pripona nosita neki pomen, ki je povezan predvsem z avantgardo. Vpra�anje, ki ga odpira neoizem, je, kaj ostane �e izpustimo vse vsebine in cilje, ki obi�ajno spremljajo gibanje? Ostane �ista forma gibanja, ki jo ozna�uje pripona "-izem", in avantgardisti�na obsedenost z inovacijo, ki jo ozna�uje predpona "neo". Toda kaj se zgodi, ko pride "neo" v konflikt z "izmom"? Neoizem, kakor ga vidim jaz, je prav prakti�na refleksija tega vpra�anja. Na eni strani so vsi ti klasi�ni problemi z inovacijo in novim, na drugi strani pa so vpra�anja zgodovinjenja, muzealizacije in kanonizacije, ki spremljajo proces nastajanja gibanja. Zato je mogo�e neoizem pojasniti tudi kot avantgardno gibanje, katerega edina vsebina je sama avantgarda. Lahko bi tudi rekli da je neoizem avantgardisti�na refleksija avantgarde v razmerah, ko avantgarde ni mogo�a. Ali �e kraj�e: je avantgarda v razmerah lastne nemo�nosti.

Kak�na je neoisti�na praksa, zakaj gre pri tej stvari?

V neoizmu sta vsaj dve struji. Prva struja je povezana z Istvanom Kantorjem in temelji na neprestanem sprevra�anju lastne identitete in obstoja. Druga, poznej�a linija je prete�no struja Stewarta Homa in temelji na strategiji "samozgodovinjenja". Iz poznej�e perspektive je neoizem definiran kot gibanje, ki ustvarja iluzijo gibanja, ki se imenuje neoizem. Gre tako reko� za proizvajanje lastne zgodovine ali za �isto zavesten procesu "samozgodovinjenja".
Toda v obeh primerih neoizem nima druge vsebine razen omenjenih paradoksov, ki so udejanjeni prav v delovanju, v gibanju, ali v praksi, �e ho�ete.

Iz predavanja o multiplih imenih, ki si ga imel v Galeriji �kuc, smo lahko razbrali, da neoizem kot gibanje temelji prav na uporabi teh multiplih imen, to je imen, ki jih lahko uporablja kdorkoli in ki niso povezana s konkretno osebo. Odprava kulta individualnosti naj bi bilo eno temeljnih ideolo�kih izhodi�� neoizma. Na drugi strani pa zdaj omenja� Istvana Kantorja in Stewarta Homa kot najbolj vidna predstavnika. Ali lahko pojasni� ta paradoks?

Res je. Z idejo gibanja, ki na eni strani sprevra�a, na drugi strani pa simulira svojo lastno identiteto, je povezana prav uporaba multiplih imen. Kaj so multipla imena? Najbolj znano multiplo ime je na primer, Dedek Mraz ali Bo�i�ek. To je ime, ki ga lahko vsakdo uporablja. Ni ti treba biti mo�ki, da bi si lahko nataknil brado in zabaval otroke. Teoreti�no je lahko vsakdo Dedek Mraz. V neoizmu je uporaba multiplih imen zelo pogosta in se je za�ela med Kanado in ZDA s konceptom "odprte pop zvezde", ko naj bi ve� ljudi nastopalo pod imenom Monty Cantsin, ko pa bi ime postalo slavno, bi lahko kateri koli neznan glasbenik s tem imenom nastopal pred polno dvorano. Istvan Kantor je najbolj pogosto in dosledno uporabljal to ime in njuni identiteti sta se nekako samodejno povezali, �e posebno zato, ker se Kantor, ki se vse bolj uveljavlja kot klasi�en video umetnik, pogosto podpisuje z obema imenoma.
Po drugi strani pa v taki strategiji lahko prepoznamo tudi kriti�ne poteze, saj uporaba multiplih imen na neki na�in pomeni tudi dekonstrukcijo sistema zvezd in pojmov, kakr�ni so osebna identiteta in umetnik kot posameznik. Na dolo�eni to�ki je vsakdo lahko postal neoist in del gibanja �e s tem, da se je poimenoval Monty Cantsin. Kmalu so se pojavila "konkuren�na imena" kot naprimer Karen Eliot, ki ga je predlagal Stewart Home. Zelo znano multiplo ime je na primer, Luther Blissett. Seveda pa je treba �e enkrat poudariti, da obstajata dve plati uporabe multiplih imen. Po eni strani ta postopek dekonstruira mit o kreativnem posamezniku, po drugi strani pa je preprosto promocijska poza, je na�in, da postane� ve�ji in pomembnej�i, kot si v resnici. Celotna strategija je na neki na�in imaginarna samopomno�itev, zato ne bi smelo presene�ati, da so jo uporabljale teroristi�ne skupine, kakr�na je Angry Brigade, ki so odkrito razgla�ale, da je vsakdo, ki se z dr�avo na tak ali druga�en na�in bojuje, �e �lan organizacije, torej so Angry Brigade povsod. To je ena tistih taktik, kjer nekdo postavi veliko �tevilo papirnatih tankov na boji��e, da bi bil videti mo�nej�i.

Torej neoizem ne reflektira samo logike avantgard in logike zgodovinjenja, temve� do neke mere tudi logiko politike?

Prav gotovo. Upam si namre� trditi, da obstaja zelo jasna zveza med logiko multiplih imen, kot jo predlagajo neoisti, in logiko politi�nih sloganov. Od neoistov se lahko zelo veliko nau�imo o funkcioniranju politike. "Prazna imena" so zelo podobna tistemu, kar Ernesto Laclau imenuje "prazni ozna�evalci". Ti delujejo takole: ve� kot projektov, zahtev ali ciljev povezujemo z dolo�enim pojmom, kot je na primer, "svoboda", manj konkretna, torej bolj prazna postaja njegova vsebina. Uspeh sil, ki se borijo za hegemonijo, temelji prav na strategijah praznjenja teh nosilnih pojmov politi�nega diskurza. �im ve� zahtev artikulira politik, manj konkretne bodo postale in s tem tudi manj obvezujo�e. Torej obstaja globlja logika, ki deluje za uspe�nimi politi�nimi koncepti ali za t. i. prazno retoriko politi�nega diskurza. In �e en aspekt je. Takoj ko imamo univerzalno sprejet pojem, kot je, na primer "svoboda", se postavi vpra�anje, kdo bo hegemoniziral ta izpraznjeni nosilec in ga napolnil s svojim projektom in svojimi zahtevami. Definicija Istvana Kantorja lepo reflektira ta mehanizem. Na za�etku je namre� izjavil, "za�nimo, poskusimo in kar bo nastalo iz tega, se bo imenovalo neoizem". Neoizem je prazna etiketa, in to, kaj pomeni, bo definirala pozneje praksa, ki ga bo napolnila z vsebino in pomenom. Za razliko od umetni�kih kontekstov je v politiki veliko bolj o�itno, da poteka boj za zapolnjevanje vsebine, to je boj, ki se imenuje hegemonija. Komu bo uspelo definirati pomen praznega znaka? Tisti, ki mu bo uspelo, se bo polastil najve�je mo�i in oblasti. In celo pri relativno miroljubnem umetnostnem gibanju, kot je neoizem, se takoj, ko je zagotovljena in ozave��ena praznost pojma, za�nejo boji za pomen tega praznega pojma. Na primer, med Kantorjem in Homom. Spomnimo se, da so bili nekateri zagovorniki in zastopniki imena Luther Blissett presenetljivo ljubosumni in u�aljeni, ko so za�eli drugi uporabljati to ime tako, da ga oni niso mogli ve� nadzorovati. Torej, �e nekje ni predhodne definicije ne�esa, bo postal boj za vsebino in pomen zelo o�iten in ta zakonitost je tudi razlog za uspe�nost multiplih imen.

Zanima me, kak�na je tvoja pozicija pri pisanju te knjige. Ali se lahko identificira� z ideolo�kimi in takti�nimi okviri neoizma ali se ima� za umetnostnega zgodovinarja, politi�nega teoretika in interpreta, ki stvari opazuje in zapisuje s kriti�ne distance?

Ko je iz�la moja knjiga o neoizmu, je neki recenzent mojo umetnostno zgodovino opredelil kot umetnostno histerijo (art history - art hysteria). To oznako ne samo sprejemam, temve� se lahko z njo popolnoma identificiram. Knjiga je resni�no histeri�no iskanje odgovora na vpra�anje, kaj je umetnostna zgodovina v odnosu do umetnosti. To vpra�anje ni samo osnovna tema knjige, temve� je tudi knjiga sama simptom tega vpra�anja. Torej je preiskava, materializirana v knjigi, svojevrsten prakti�ni primer paradoksov, povezanih z zgodovinjenjem umetnosti, �e posebno v odnosu do avantgardnih gibanj. Avantgarde se na manifestnem nivoju na videz upirajo zgodovinjenju, medtem, ko si na latentnem nivoju zelo �elijo priti v zgodovino in to celo na�rtno spodbujajo. Glede tega sem �e zlasti navdu�en nad neoisti�no strujo, ki jo zastopa Stewart Home in ki se ukvarja z vpra�anji samozgodovinjenja v umetnosti. In ne samo v umetnosti. Ponavadi imamo zelo naivne predstave o umetnostni in politi�ni avantgardi. Verjamemo namre� tistemu, kar oznanjajo, in oznanjanje je prav tisto, kar znajo najbolje po�eti, pri tem pa ne gledamo in ne opazujemo, kaj v resnici po�nejo. Obenem ko, na primer, izstrelijo slogan " zru�imo resno kulturo" ali "po�gimo muzeje", skrbno zbirajo, dokumentirajo in tako zgodovinijo svoje lastne akcije in ostanke teh akcij. To dokumentiranje ni nekaj, kar bi se zgodilo pozneje, temve� poteka ves �as. Medtem ko so �tudentje leta 1968 demonstrirali po ulicah, so bili nekateri zadol�eni za dokumentiranje celotnega gibanja. Danes je vse v arhivih in situacionisti so poslali svoje arhive muzejem. Isto so naredili in delajo neoisti.
Zgodovinjenje torej ni nekaj, kar pride od zunaj ali za dogajanjem, temve� je nelo�ljiv del samega gibanja. Kako se torej lahko kot umetnostni zgodovinarji spopademo s temi mehanizmi? Kaj narediti, ko se pojavijo samo-refleksivne avantgarde z odkritim namenom in programom, da te vnaprej instrumentalizirajo kot zgodovinarja? Kako se bo� pozicioniral, �e je tvoja pozicija vnaprej dolo�ena z igro gibanja? O�itno se mora� odpovedati poziciji odmaknjenega opazovalca, kajti karkoli bo� napisal, je tako ali tako �e del igre. �e ve�, �e program gibanja ni ni� drugega kot prav samozgodovinjenje in muzealizacija, je odvisno prav od tvojega posega kot umetnostnega zgodovinarja ali se bo program uresni�il. Tako gibanje ni ve� samo tema raziskave, temve� postane raziskava del gibanja.

Zveni kot Catch 22!

Po mojem mnenju nam ta mehanizem razkriva strukturo zgodovinopisja kot takega. Kar me navdu�uje pri Homovi verziji neoizma je, da se ne upira nikakr�ni definiciji ali nevarnosti, da bi ga kakr�en koli sistem po�rl ali izrabil. Prav nasprotno. Ne nagiba se k ideologiji anti-umetnosti ali k izpodkopavanju umetni�kega sistema in si ne prizadeva, da bi se izognil zgodovinjenju, temve� raje sprevra�a samo ideologijo avantgarde in anti-umetnosti tako, da jasno poka�e, kako je avantgarda vedno �e vnaprej del in sooblikovalec tega sistema. Kar se lahko od neoistov nau�imo o procesu zgodovinjenja je, da zmeraj obstaja �elja biti pozgodovinjen in tudi �elja, upreti se tej �elji, je samo �e en aspekt �elje po vpisu v zgodovino. Zato je v obrnjenem smislu �elja umetnostnega zgodovinarja, da zgodovini nelo�ljivo povezana z �eljo umetnika, da bi postal del zgodovine. Toda ta odnos je nekoliko popa�en, saj se �elji teh dveh strani nikoli popolnoma ne pokrivata. Kot Romeo in Julija iz Shakespearove tragedije. Ne zato ker bi se ena ali druga stran upirala temu procesu, temve� zato, ker je sam proces zgodovinjenja v jedru razcepljen. Je nemogo� proces in zato je bolj umetnostnohisteri�en kot umetnostno histori�en. Razlog za ta razcep in nezmo�nost je, da sta umetnik in umetnost premi�na tar�a v srcu umetnostne zgodovine. Ne obstajata namre� tam zunaj, lo�ena od zgodovinarjeve pti�je perspektive, temve� sta prav v sredi��u zgodovinarjeve prakse. V tem smislu umetnost ni objekt umetnostne zgodovine, temve� prej slepa pega v njenem vidnem polju. Kljub temu pa mora umetnostna zgodovina simulirati zgodovinsko znanje o ne�em, �esar po definiciji ne more zares videti, samo zato, da vzdr�uje institucijo pri �ivljenju. Rezultati so praviloma prav nesmiselni. Vsakdo, ki je imel tako smolo kot jaz, da je �tudiral konvencionalno, akademsko umetnostno zgodovino, se zaveda tega dejstva.

Povezan si z organizacijo imenovano Get to attack, ki je bila ustanovljena potem, ko je bil Haider izvoljen za predsednika avstrijske vlade. Ali lahko pove� kaj ve� o tej organizaciji in kako deluje?

Get to attack je ime, ki so ga izbrali nekateri kulturni delavci in teoretiki v Avstriji, da bi vzpostavili anti-rasisti�no koalicijo proti obstoje�i vladi. Ta koalicija naj bi delovala tako na podro�ju umetnosti, kakor tudi zunaj njega. Zato so se zatekli k uporabi multiplega imena s pozivom, da je ime na voljo vsakomur, ki ho�e z anti -rasisti�ne pozicije delovati proti vladi. V procesu se je pokazalo, da je izjemno te�ko ohranjati ime "prazno" tudi zato, ker mediji zahtevajo konkretne posameznike, junake. Zelo kmalu so se mediji osredoto�ili na enega ali dva �loveka in ju forsirali kot "govorca" ali predstavnika gibanja. Ta mehanizem je kot ka�e determinanta, ki spremlja uporabo mutiplih imen.
Po drugi strani pa je skupini Get to attack nekajkrat uspelo prese�i polje umetnosti in delovati v politi�ni sferi. Klasi�ne avantgarde so mogo�e imele politi�ne cilje in programe, toda zelo redko jim je uspelo v celoti stopiti v polje politike. Povojna avstrijska avantgarda, denimo Dunajska skupina in Dunajski akcionisti, je bila vpleteni v veliko praks individualisti�nega anarhizma. Osredoto�ili so se na prakse fizi�ne in psiholo�ke samodestrukcije. �e vedno velja prepri�anje, da so bile v okostenelih povojnih razmerah te prakse v sebi in za sebe politi�ne. Do neke mere je to mogo�e celo res, toda v splo�nem so te prakse le redko presegle raven individualisti�nega protesta na podro�ju umetnosti, ki je v�asih pri�el tudi v medije. Zelo redko so ti umetniki "politizirali" okrog konkretnih zahtev. Ko se je za�elo umetni�ko in kulturno polje v Avstriji politizirati kot reakcija na Haiderja, smo pretrgali z dotedanjo povojno anarhisti�no tradicijo. Ni se ve� politiziralo proti politiki kot taki, temve� proti rasizmu, rasisti�ni stranki in zelo konkretni rasisti�ni politiki. Get to attack pripada tej struji, ki se je odlepila od hermeti�nega polja umetnosti in za�ela graditi koalicije z politi�nimi skupinami, skupinami emigrantov in drugimi. Kak�en bo uspeh, je drugo vpra�anje.