|
Alenka
Gregorič
Na Zahodu nič novega - na Vzhodu prav tako
Medtem ko v Beogradu ljudje še vedno živijo iz rok v usta, v avstrijski
prestolnici razmišljajo, kako osvestiti ljudi, da bi spoznali škodljivost
konservativne politike Jörga Haiderja...
Dunaj, mesto baročnih palač, porcelana in kremnih rezin, bogato z galerijami
in muzeji, od katerih se jih precej ukvarja s sodobno umetnostjo. štiridnevni
obisk nekdaj močne prestolnice umetnosti, danes pa le enega od centrov
v mreži kulturne produkcije, je pomenil za vse, ki smo ga obiskali v
okviru našega tečaja, zanimivo in dobrodošlo izkušnjo. Vstopali in ogledovali
smo si tako velike muzeje kot številne male galerije, katerih skupna
točka sta sodobna umetnost in v kulturi tako znana izkušnja - preživetje.
Koliko denarja, koliko zaposlenih in predvsem kako preživeti pod novo
vlado oz. novim režimom, so bila naša tipična vprašanja. Slika sodobne
umetniške produkcije je postajala jasnejša, saj smo v vsakodnevnem hitenju
iz ene galerije v drugo, iz muzeja v muzej uspeli sestaviti mozaik naših
slutenj in tistega nekaj znanja, ki smo ga prinesli s seboj. Pred vsakim
potovanjem so nam namreč organizatorji in voditeljica tečaja dali gradivo,
ki nam je pomagalo, da smo na obisk odšli že z določenimi informacijami
v glavi. Vsekakor pa je bila na prvem, "dunajskem" potovanju
za nas najbolj dragocena izkušnja okrogla miza (omislili smo si jo kar
gostje sami), saj se je navezovala na raziskovanje teme, ki je tedaj
že postajala vodilo končnega produkta našega tečaja - razstave. Aktivistično
delovanje znotraj kulturno-političnih tokov ima namreč v Avstriji še
posebej velik pomen glede na politične spremembe v bližnji preteklosti.
Get to attack je eno najpomembnejših odporniških gibanj v tem trenutku
in zanimivo je bilo, kako so se na naši okrogli mizi prvič v živo srečevali
pripadniki različnih civilnodružbenih organizacij. Pogovor je prinesel
koristne informacije tako nam kot tudi našim sogovornikom, česar pa
za beograjsko izkušnjo ne morem trditi.
Umetnost in politika je bila tema našega obiska te, nekoč tako pomembne
prestolnice, ki danes deluje "kot stara vdova, ki pod kupom make-upa
skriva svojo starost". Predavanja teoretikov, umetnikov in članov
umetniških skupin ter gostov iz Hrvaške in Slovenije so potekala vse
dni našega obiska. Gostoljubnost organizatorjev in študentov, ki obiskujejo
školu za istoriju i teoriju umetnosti, kjer so bila naša predavanja,
nas ni presenetila, saj se "vonja po bratstvu in edinstvu še vedno
ni moč znebiti. Umetnostno sceno 90-ih v Srbiji oz. bolje rečeno v Beogradu
so nam predstavili prek predavanj, obiskov galerij in muzejev ter kulturnih
centrov. Miloševićeva vlada je vsekakor pustila velik pečat na ustvarjalnem
področju likovne umetnosti, pa čeprav se mi je zazdelo, da nekateri
na preprost shod ali na metanje jajc v eno od državnih ustanov (kar
maturantje pri nas naredijo vsako leto, pa to nihče ne deklarira kot
umetniško delo) zelo hitro nalepijo etiketo umetniške akcije. Vendar
tega ne velja posploševati na delovanje vseh umetniških skupin v represivnem
političnem sistemu Srbije zadnjih desetih let; predvsem to ne velja
za skupini Škart in Led art, katerih delovanje so nam podrobneje predstavili.
Tudi v Beogradu je zadnji dan minil v znamenju okrogle mize, ki pa se
je bistveno razlikovala od dunajske. Pogovor se je namreč sprevrgel
v besedno vojno, od katere poslušalci nismo imeli posebne koristi, mogoče
(beri iskreno) le krepko nervozo. Tudi takšna izkušnja ni zanemarljiva;
je ena izmed mnogih, ki jih človek prinese s tovrstnih potovanj. Nekatere
izkušnje se pokažejo kot koristne, spet druge kot popolna izguba časa
- kakor za koga. Izbira vedno obstaja.
|