četrti letnik: 2000/2001 serija predavanj: predavanja / pogovori / predavatelji
 

tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

 
podpora

Olesya Turkina
Peterburški neoakademizem. Preporod Velike Zgodbe.

Umetnost Velike Zgodbe ni nikoli zamrla, in vendar so jo ljudje prav v 20. stoletju jemali kot nekakšen dodatek narativnemu procesu. Politiki, učenjaki in oglaševalci pripovedujejo zgodovine, bodisi Veliko zgodbo o varstvu človekovih pravic v posamezni državi, o mapiranju človeškega genoma ali o okusu cigarete, ki združuje svet. A ne glede na to, da je avtorjem najbolj ciničnih akcij Velika zgodba pogosto služila kot opravičilo, moramo omeniti njeno pozitivno, celo terapevtsko vlogo. Velika Zgodba blaži travmatičen učinek hitro spreminjajoče se modernosti in tako deluje kot poseben obrambni ščit pred realnostjo. Subjektu omogoča, da se locira v nomadskem prostoru, da ustavi čas, da "se najde". Praviloma nastaja v nekem izvornem trenutku, ko se začne Zgodovina. Potrjuje mitološko resnico, neminljivost, večnost.

Neoakademizem je Velika Zgodba o Lepoti, Identiteti in Tradiciji. Neoakademizem je ustanovil umetnik Timur Novikov leta 1988 v St. Peterburgu (takrat se je imenoval še Leningrad). V tistem času, v času temeljnih sprememb, so se nenadoma sesule vse, v desetletjih nakopičene politične, ideološke, ekonomske in estetske ureditve. Sesula se je Velika Zgodba o prijateljski družini narodov, povezanih v večnarodnostno državo, sesuli sta se družbena pravičnost socialističnega sistema in ustvarjalnost umetnosti socialističnega realizma. Ne glede na dejstvo, da so v zadnjem desetletju obstoja ZSSR, nekako od konca 70-ih, te Zgodbe služile le še kot prazne lupine odvečne ideologije, je smrt Velike Zgodbe vseeno boleče prizadela večino prebivalstva. Nezmožnost prištevati se k združeni Veliki Zgodbi, izguba identitete je povzročila nostalgijo po Veliki Zgodbi in željo po oživitvi izgubljenega. Obnovo Velike Zgodbe spremlja neizogibno sklicevanje na preteklost, na poreklo Zgodbe, na neko zlato dobo. Za razliko od prvih let perestrojke, ko je bilo najbolj priljubljeno obdobje po ustanovitvi Sovjetske zveze revolucionarni romanticizem 20-ih, je na začetku 90-ih prevladala usmeritev v imperialno tradicijo caristične Rusije. Povratek v obliki državne zastave - trikolore caristične Rusije, v obliki grba z dvoglavim orlom, ki ga je ta proces "obnove" prikrajšal za kroni, in začasen privzem glasbe iz opere življenje za carja Mihaila Glinke za državno himno - vse to je razkrivalo željo, da bi reprezentacijo nekega izgubljenega imperija (sovjetskega) zamenjali z drugo, caristično. V procesu predelave Velike Zgodbe o velikem ruskem/sovjetskem imperiju je bilo zelo pomenljivo ponovno preimenovanje nekdanje prestolnice v St. Peterburg. Neoakademizem izhaja iz določenega zgodovinskega in geopolitičnega konteksta. Lahko rečemo, da je to gibanje definiralo proimperialno vzdušje v postsovjetski družbi.

Ustanovitelj neoakademizma Timur Novikov je eden najradikalnejših peterburških umetnikov, ki je v svojem ustvarjalnem delu združil ideji simbolne perspektive in teorijo reasemblaža (v 20-ih jo je izumil sovjetski režiser Lev Kulešov). Začel se je s serijo umetnikovih kolažev, posvečenih Oscarju Wildu. Včasih postavljajo začetke neoakademizma v Novikovovem ustvarjalnem delu v leto 1987, ko je ustvaril sliko Deček z veslom (posebna vrsta neoakademskega kurosa), portret umetnika Georgija Gurianova kot parodija stalinistične vrtne skulpture. Kolaž s prepoznavnimi, lepimi podobami in figurativno slikarstvo, ki se je naslanjalo na neoklasicistično estetiko, sta se po mnenju ustanovitelja akademizma Novikova razvila kot posledica dveh poglavitnih teženj novega trenda. Pravi koncept neoakademizma, Nova akademija za likovno umetnost, pa se je pojavil leta 1990, ko so, sklicujoč se na futuristične prakse ruske avantgarde, preimenovali Novo akademijo za vse vrste umetnosti (eden od njenih ustanoviteljev je bil Novikov). Nova akademija za likovno umetnost je za svojo nalogo razglasila oživitev klasičnih tradicij, ki so jih, tako njen ustanovitelj, izgubili ne le avantgardni umetniki, ampak tudi uradna Akademija za likovno umetnost (zdaj Inštitut Ilje Repina za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo), ki v St. Peterburgu deluje od 18. stoletja. Neoakademizem je nastal zahvaljujoč svojemu ustanovitelju, ki je ostal tudi njegov vrhovni ideolog. V drami Skrivni kult, ki jo je leta 1992 napisal v maniri Wildovih dramskih del, govori Novikov o večnih vrednotah v umetnosti in o izgubi zlate dobe, ko je bil ideal lepega gledalcem še dostopen, in o začetku vojne v umetnosti, vojne med lepim in grdim. Leta 2000 je Novikov natančno izoblikoval idejo o vzporednem obstoju dveh umetnostnih zgodovin. Ena je bila zazrta v neko večno podobo, najsi bo grško-rimska, renesančna, baročna ali neoklasicistična. Te tendence ne potrjuje le ustvarjalno delo sodobnih umetnikov, pač pa tudi modna fotografija, ki zavestno izrablja neoklasicistično estetiko. Druga zgodovina pa izvira iz ritualnih, šamanističnih praks. Umetnike, ki sodijo v to skupino, poimenuje aktualisti, ki večnost lepega menjajo za minljivost sedanjosti. Aktualist je sovražnik neoakademizma, in ta ga občasno razkrinka. Proces razkrinkavanja včasih poteka dobesedno, kot leta 1994 na razstavi Golota in modernizem na Novi akademiji. Motiv za razkrinkavanje modernizma (ki vključuje postmodernizem) je v ideologiji neoakademizma priljubljen, želja po razkritju modernistične zarote, ki jo je pripravila tajna služba, privrženost nasprotnim praksam, ko za potrditev ene - pravilne uporabimo dve - nepravilni. Vse to do neke mere spominja na sovjetsko ideologijo na področju kulture, za katero se zdi, da je v preteklosti delovala kot uspešen pastiš. Istočasno pa so akcije, kot je na primer javni sežig nikogaršnjih slik in revij za moderno umetnost, zbujale sume o neototalitarizmu.

Neoakademizem temelji na zamisli idealne podobe, ki jo umetniki razumejo na več načinov. Iskanje ideala jih je privedlo do različnih obdobij. Timur Novikov v svojih kolažih iz blaga rekonstruira princip starodavne ruske zastave. Georgij Gurianov se v svoji ustvarjalni dejavnosti usmerja k delu umetnikov socialističnega realizma, kot je Aleksander Deineka ali Aleksander Samohvalov. Gurianov na seriji slik upodablja junake totalitarne utopije, kot da bi prišli iz filma Neizprosna mladost (1936) Abrama Rooma ali pa iz Olimpiade (1936) Leni Riefenstahl. Včasih umetnik dobesedno ponovi kompozicijo te ali one produkcije iz let 1930-50. Junaki Gurianovih slik so idealni državljani totalitarnega imperija, ki utelešajo družbeno koristne poklice Letalca, Atleta, Traktorista ali Mornarja. Idealizem v slikah Jegorja Ostrova je vezan na "razložljiv" slikarski jezik, ki ga je odkril in ki mu omogoča, da na svoj način znova pripoveduje Veliko Zgodbo iz preteklih dob, homerske epe, na primer. Umetnik ne pripoveduje novih zgodovin, ampak posodobi vizualni jezik. Presenetljiva podoba predelanega portreta ustreza jeziku homerskega epa, geometrični grški misli in značilni ploskovitosti; tako v Homerjevem "originalu" kot na slikah Ostrova se dejanje odvija v realnosti, v svetlem, razsvetljenem prostoru brez ospredja in ozadja. Olga Tobreluts si za svoje računalniške kolaže sposoja podobe iz širnega panteona umetnostne zgodovine in množične kulture. V slavne renesančne slike vstavlja junake, ki so jih ustvarili sodobni množični mediji. Digitalna tehnologija Tobrelutsovi omogoča združevanje različnih tradicij. Digitalni proporci postanejo novo sredstvo za doseganje ideala, ki stopa v novo dobo na pragu množične mediageničnosti. Na meji med množično umetnostjo, klasično tradicijo in modo nas preblisne misel o dvojnosti prepoznavnosti in neprepoznavnosti, vezane na preobrazbo zelo znane podobe. Tobrelutsova je tako v sliko Antonella da Messina vstavila obraz Leonarda di Capria. To delo je cenzuriral znani založnik Thames and Hudson, ki je leta 2001 ponatisnil knjigo The Modern Movement in Art after 1945 Edwarda Lucy-Smitha. Ko se je kritik odločil, da objavi reprodukcijo omenjenega dela iz serije Svete podobe, so založnikovi odvetniki to odsvetovali, saj so se bali, da bi s tem izzvali vprašanje avtorskih pravic za obraz Leonarda di Capria. Oleg Maslov in Viktor Kuznecov ustvarjata velikanske pastišne slike v stilu salonskega slikarstva 19. stoletja, v katerih nastopata skupaj s svojimi prijatelji v nekakšni naslikani Arkadiji, kjer živijo v brezčasni mitološki dobi, v zlati dobi starodavne utopije. Umetnika pogosto ustvarita dobeseden posnetek določene podobe. Preden se lotita upodobitve prizora, gresta v Eremitaž in natančno preštudirata položaje teles, rok, prstov in smeri pogledov mitoloških likov.
Neoakademizem tako izrablja določen teritorialni in kronološki kontekst.

Gibanje je vzniknilo v St. Peterburgu, ki med ruskimi mesti velja za najbolj evropskega, se ponaša s statusom kulturne prestolnice, slovi po arhitekturi v empirskem slogu, po muzejih, klasičnem baletu in po parkih skulptur; je pa tudi mednarodno središče za starine. Neoakademizem na svoj način reflektira estetski okus nastajajočega srednjega razreda, t. i. novih Rusov. Ko se je neoakademizem pojavil, ga je Timur Novikov duhovito krstil za novi ruski klasicizem oz. klasicizem za nove Ruse, ki oživljajo empirski slog in zbirajo starine. Novi ruski klasicizem se je razglasil za uradni slog nove Rusije 90-ih v neoklasicističnem slogu poslovnih zgradb, kot so na primer poslovni center na trgu Manež v Moskvi in javni spomeniki, ki sta jih postavila kiparja Ceretelli in Klikov. Po propadu Sovjetske zveze je novi ruski klasicizem deloma prevzel vlogo izgubljenega imperialnega sloga, navzočega v kulturnih ideologijah, priljubljenih v revanšističnem razpoloženju Rusije v 90-ih. To bi lahko pomenilo, da "Cesarstvo vrača udarec", kot je oznanjal priljubljeni slogan iz reklame za cigarete Java. (Ta oglas se je navezoval na največji mitološko podkrepljeni dosežek sovjetskega imperija s področja vesoljskih raziskovanj in na obrnjeno nasprotje med Cesarstvom Dobrega (ZDA) in Cesarstvom Zla (ZSSR) iz serije Lucasovih filmov Vojna Zvezd.) Po Novikovu je novi ruski klasicizem širši koncept od neoakademizma. Novi ruski klasicizem odseva množično usmeritev h klasicistični podobi bodisi v oglaševanju bank, v naklonjenosti novega srednjega razreda določenemu arhitekturnemu slogu, v modnih oblikovalskih znamkah ali v zbirateljstvu. Nobena skrivnost ni, da večina moskovskih galerij, ki se osredotočajo na moderno umetnost, največ zasluži s prodajo starin, ne pa z deli sodobnih umetnikov. Po Novikovu je naloga novega ruskega klasicizma, pokazati pristni obraz nove ruske kulture, ki je po padcu železne zavese in s spoznavanjem moderne zahodne kulture izgubila svoj ugled. Novi ruski klasicizem je Velika Zgodba o novem v opoziciji z ameriško kulturo kokakole in mekdonaldsa, o kombinaciji visokega in nizkega, množične in profesionalne kulture, ki temelji na opoziciji Evrope in Amerike. To področje vključuje tudi umetnike, ki sprva niso bili člani Nove akademije za likovno umetnost, vendar v svoje ustvarjalno delo vgrajujejo klasično estetiko, pa naj gre za estetiko ruskega akademskega slikarstva 18. stoletja ali pa sovjetsko plansko arhitekturo 30-ih. Na načrtu Novonovosibirsk (Novi Novosibirsk) Andreja Molodkina, Alekseja Beljajeva-Gintovta in Gleba Kosorukova je totalitarna estetika 30-ih pretirana. Projekt je sestavljen iz serije projektantskih risb, narisanih s kemičnim svinčnikom na velikanska platna; ta predstavljajo skice prihodnjih spomenikov, ki bi jih lahko postavili v Novonovosibirsku, novi ruski prestolnici. Po mnenju avtorjev bi morala stati v Sibiriji, v samem zemljepisnem središču države, nedaleč od obstoječega Novosibirska. Zamisel o iskanju zemljepisnega središča države je dobesedno utelešenje nasprotij metropolitanizem/centralizem in provincializem/periferializem. še več, prihodnji spomeniki združujejo funkcionalizem in alegorijo, ki ju poznamo iz zgodovine sovjetske arhitekture 30-ih, ko je na primer arhitekt Jonafan v načrtu za Hišo Sovjetov v Moskvi predlagal izvedbo stavbe v obliki velikanske Leninove postave, s knjižnico v njegovi glavi. Molodkin, Beljajev-Gintovt in Kosorukov so predlagali postavitev panteona, kjer bi v velikanski glavi Apolonovega kipa prebivalo ministrstvo za izobraževanje, v velikanskem kolosu rži pa ministrstvo za kmetijstvo. Vendar patos projekta deloma ublaži dejstvo, da so načrti narisani na najbolj demokratičen način. Kemični svinčnik, ki so ga izumili v 30-ih, še ni prodrl v Veliko Zgodbo o veliki tradiciji evropske umetnosti. Projekt Novonovosibirsk privzame značilnosti pastiša in postane neomodernistični navkljub modernističnim zahtevam po spreminjanju sveta.

Novi ruski klasicizem kot Velika Zgodba neoakademizma pomaga pri prilagajanju na naglo spreminjajočo se realnost. To gibanje deloma posnema novo birokratizacijo državne moči v Rusiji. Nova akademija za likovno umetnost z razvitim birokratskim aparatom, ki je obsegal Muzej Nove akademije, direktorja muzeja, tajnika Nove akademije, profesorje Nove akademije pa tudi usmeritev v empirski slog, je v preteklem desetletju odigrala vlogo pastiša. Istočasno naj bi zaustavila čas in se sklicevala na lastne evropske tradicije ter s tem izpričala odpor do prodora ameriške kulture; vse to je odsevalo splošno razpoloženje določenega dela prebivalstva, ki se je v iskanju identitete obrnilo k Veliki Zgodbi o Preteklosti. Zlata doba, ko so vladale Pravica, Pristnost in Lepota, bi bil lahko sovjetski imperij iz let 1930-1950, (tako so menili levičarji), caristična Rusija poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja (desničarji) ali pa kijevska država iz 10. stoletja, iz časa, ko je privzela krščansko vero. Proces oživitve Velike Zgodbe je potekal v raznih oblikah, odvisno od politične usmeritve. Neoakademizem je s svojim sklicevanjem na Večno, Lepo in Tradicionalno igral vlogo metazgodbe. Po Timurju Novikovu, ustanovitelju neoakademizma, se je ta končal in se bo v bližnji prihodnosti pojavil v drugačni obliki; a hrepenenje po zaustavitvi časa, po oživitvi Velike Zgodbe, ostaja.