tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajnice / potovanja / programski sodelavci / razstava / teksti tečajnic /

Simona Zorko
Okrogla miza "Prostori kulture: Metelkova mesto in umetniške akademije"

OKOLIŠČINE
Okroglo mizo "Prostori kulture: Metelkova mesto in umetniške akademije" smo kot del spremljevalnega programa ob razstavi z naslovom Medij je orožje, vzemi ga v roke! organizirali v sodelovanju z Mirovnim inštitutom Ljubljana. Za nazaj nekako nima smisla konstruirati pomenov, ki bi njeno vsebino za vsako ceno povezali z razstavno tematiko(1), lahko pa jo v širšem okviru našega projekta razumemo kot preprosto željo, da skupaj z akcijo Grafitti Writter Institut-a for Applied Autonomy omogočimo artikulacijo konkretni lokalni socialno-družbeni problematiki.

PRIČAKOVANJA
Skupaj z Aldom Milohničem in s Tomažem Trplanom smo oblikovali koncept okrogle mize. Njen prvotni namen je bil: predstaviti prostorsko problematiko kulturne in umetniške prakse v Ljubljani nasploh ter se navezati na vprašanje načrtovane rešitve prostorske stiske treh akademij (AGRFT, Akademija za glasbo, ALU) z novogradnjo na območju Metelkove. Osnovni povod in temeljno izhodišče okrogle mize je tako bilo leta 2000 s strani Univerze v Ljubljani, ljubljanske županje in ministrov za kulturo ter za šolstvo in šport podpisano Pismo o nameri, ki je spregledalo dejstvo, da na območju, poimenovanem Metelkova mesto, že obstajajo razvite socialne, kulturne in umetniške dejavnosti.
Tako so nastajanje okrogle mize vodila tudi pričakovanja v zvezi z vprašanji:
- Kako svoje prihodnje delovanje na Metelkovi vidijo akterji neinstitucionalne ("žive") kulture?
- Kateri so najbolj pereči problemi treh umetniških akademij in kakšne so možnosti za rešitev njihove prostorske stiske?
- Ali je možen konstruktiven dialog in sožitje med umetniškimi izobraževalnimi institucijami in številnimi oblikami neinstitucionalnih, subkulturnih praks?
- Kako gleda na obstoj socialno-kulturnega centra Metelkova mesto Mestna občina Ljubljana?

UDELEŽENCI in KRATEK POVZETEK PREDSTAVLJENIH STALIŠČ
Na podlagi konceptualizirane problematike smo sestavili seznam udeležencev(2), s katerimi smo si želeli predvsem enakovrednega soočenja različnih, na širši kompleks Metelkove vezanih interesov.
Bogdan Lešnik, ki je nastopil kot moderator, je v izhodišču izrazil pričakovanje, da dejavnosti, ki trenutno potekajo na Metelkovi, tam tudi ostanejo.
Bratko Bibič je predstavil izsledke dve leti in pol trajajoče raziskave o prostorih za neinstitucionalno (neodvisno) kulturo. Prostorsko problematiko le-te je analiziral v kontekstu dveh velikih diskurzov: kulturne politike in urbanizma. Pokazal je na uzakonjene sistemske varovalke, ki producente neinstitucionalne kulture diskriminirajo glede možnosti upravljanja z javno infrastrukturo.
Konkretni primer Metelkove mesta, kjer dejansko gre za uresničeno delovanje neinstitucionalne kulture, je predstavil v širšem okviru makroprocesov urbanističnega načrtovanja prenove tega dela mesta. Šele takšna osvetlitev različnih kapitalskih, mestnih in državnih interesov je pokazala, v kako marginaliziranem položaju Metelkova mesto dejansko je.
Glede načrtovane novogradnje je poudaril, da se mesto Ljubljana z namenom Metelkovo oblikovati v kulturni in izobraževalni center na simbolni ravni konstituira v preseku dveh statusov: kot univerzitetno mesto in kot mesto kulture. In če je del, s katerim se rešuje prostorska stiska treh akademij, dokaj transparenten, pa je vprašanje, kakšno mesto kulture in kakšna kultura naj bi to bila, ostalo odprto.
Roman Lavtar je kot predstavnik Mestne občine Ljubljana najprej skušal vzpostaviti razliko med pojmom neinstitucionalna kultura in pojmom Metelkova, vendar je v nadaljevanju ni opredelil. Govoril je o problemih, s katerimi se pri poslovanju z neinstitucionalno kulturo soočajo uradniki, in predstavil načine njenega financiranja. Glede načrtovane obnove Metelkove in prostorske problematike neinstitucionalne kulture pa tudi nevladnih in neformalnih organizacij nasploh je zagovarjal izgradnjo večnamenskih prostorov - v nasprotju z domicilnim principom, pri katerem je prostor namenjen posamezni konkretni dejavnosti. Poudaril je, da MOL kot o bodočih možnih prostorih za neinstitucionalno kulturo razmišlja tudi še o lokaciji kina Šiška in Mostovne.
Elena Pečarič, ki deluje v okviru YHD (Youth Handicapped Deprivileged), o Metelkovi ni želela razmišljati v smislu interesov prenove. Podala je svoje doživljanje s tem prostorom določenega vsakodnevnega življenja. Za nadaljnje opredelitve je bila temeljna njena predstavitev Metelkove mesta kot socialnega fenomena.
Tomaž Trplan je kot koordinator Škratove čitalnice na Metelkovi govoril o krčevitem odnosu brez vizije, ki ga MOL goji do Metelkove mesta. Poudaril je, da gre, kar se tiče razporeditve moči, za neenakopravno razmerje. Na eni strani kapitalski interesi, profesionalna organizacija in mašina stikov z javnostmi, na drugi pa neoprijemljiva, socialno izjemno šibka struktura.
Kot primere neprimernega občinskega odnosa je navedel izklop elektrike, 1997. leta izvedeno rušenje nekdanjega objekta šole, neučinkovitost varnostne službe. Nesposobnost prisluhniti dejanskim potrebam Metelkove mesta je prikazal na primeru obnove prostorov za ateljeje.
Predstavil pa je tudi različne vrste produkcije ter kulturnih in umetnostnih ustvarjanj, ki so se v osmih letih razvile na Metelkovi.
Meta Hočevar je kot dekanica AGRFT na kratko, s sprehodom skozi zgodovino akademije, predstavila njeno konstantno prostorsko stisko in osvetlila probleme akademij, katerih prostori so na seznamu denacionaliziranih zemljišč. Hkrati je kot arhitektka govorila o strategiji mesta, ki mestotvornim dejavnostim nasploh (med njimi je tudi kultura) krči prostor oz. jih postopno izrinja iz središča. Kar se Metelkove tiče je na kratko predstavila leta 1995 razpisani natečaj za ureditev severnega in južnega dela ter izrazila pripravljenost na sobivanje treh akademij z alternativno kulturo.
Bogoslav Kalaš je kot dekan ALU med drugim poudaril, da je položaj, ki ga ta trenutno zaseda v središču mesta in v bližini drugih kulturnih institucij, pomemben za njene študente. Predstavil pa je tudi posebnosti in specifične značilnosti njenega delovanja (izmenjava študentov, grafična zbirka itd.).

POGOVOR
V pogovoru so bila razjasnjena vprašanja v zvezi z značilnostmi doslej in v prihodnosti razpisanih projektov za obnovo Metelkove: kaj pomeni anketni, urbanistični in arhitekturni natečaj, kdaj, v kateri fazi gre za dejansko oblikovanje vsebinske, programske opredelitve prostorov itd.
Izkristaliziralo se je, da je glede na trenutno stanje objektov na Metelkovi zaščiten le eden, to so nekdanji zapori, kar pomeni, da se bo šele v nadaljevanju opredeljevalo, katere stavbe naj bi se rušile, načeloma pa se to lahko zgodi vsem objektom. V osnovi je bilo predstavljeno tudi, da je prihodnja namembnost Metelkove z natečajem iz leta 1995 vsebinsko zakoličena v tem smislu, da gre za prostor, namenjen kulturi in izobraževanju, da se v naslednji fazi pripravlja arhitekturni natečaj in bo Metelkova mesto imela možnost oblikovanja programa, na podlagi katerega se bo natečaj izvedel.
Osnovna vprašanja ostajajo, kakšen bo manevrski prostor, v kolikšni meri in v kateri fazi bo Metelkova mesto lahko določila pogoje svojih nadaljnjih delovanj; seveda se na to navezuje tudi področje upravljanja z bodočo infrastrukturo, kjer bo najbrž glede na izvedeno anketo prišlo do navzkrižnih interesov.

Andrej Morovič je poudaril, da MOL niti nima kakšnih novih dejstev in argumentov, da so problemi enaki kot že vsa leta doslej, le način, na katerega jih MOL predstavlja, je bolj eleganten. Hkrati je izrazil dvom, da bo fenomen Metelkova preživel tako velik manever, kot je selitev akademij.
Aldo Milohnič je priznal, da se mu zdi take vrste politična odločitev mamljiva, hkrati pa zastavil vprašanje, zakaj torej ne bi bila sprejeta politična odločitev, ki bi ohranila specifično identiteto Metelkove mesta.

POVZETEK
Na strani občine in države je v nadaljnjem, prihodnjem odnosu do Metelkove pomembno dvoje: prvič, zavest o tem, da je Metelkova mesto krhka socialna struktura, ki med drugimi dejavnostmi producira tudi kulturo, in drugič, da gre za model urbanega delovanja, ki je kot posebne vrste vrednota prepoznan v umetnostnem sistemu. Spoznanje tega bi pomenilo spremembo v odnosu občine do fenomena Metelkova v tem smislu, da je ne bi več interpretirala kot degradirano območje ali predstopnjo nekega nujnega razvoja v kulturnem delovanju, ki mora šele osvojiti prevladujoče obrazce in načine obnašanja. MOL mora narediti nujen kvalitativni preskok, ta pa bo storjen v trenutku, ko bo Metelkova mesto prepoznana kot uresničena, izpolnjena, delujoča urbana struktura. Sicer razdrobljena, amorfna, pogosto nasprotujočih si stališč polna naj bo Metelkova mesto enakovredna sogovornica pri vseh nadaljnjih odločitvah v zvezi s prostorom, ki je neodtujljiv del njenega delovanja.
Metelkovi kot skupnosti se tako odpirata dve možnosti: oblikovanje programa in na njegovi podlagi sodelovanje pri prenovi ali vztrajanje na postopnem izboljševanju pogojev brez radikalnih sprememb. Kot je v uvodu povedal Bratko Bibič, je sedanje dogajanje le oblika, pojem, forma primeža, v katerem je Metelkova že od vsega začetka naselitve teh prostorov (1993). Hkrati pa je Bogdan Lešnik govoril o že več kot 15-letnem boju za prostor, katerega nositelji so na Metelkovi našli svoje oporišče. In tako bo od korenin, ki jih bo prepoznala za svoje, odvisno samoutemeljevanje Metelkove mesta, na podlagi katerega bodo tudi sprejete njene prihodnje odločitve.