|
Sonjan Zavrtanik
Dunaj vs Beograd
Množica različnih medijev, ki nam danes omogoča, da smo lahko up to
date z umetniško produkcijo v sodobnem globalnem svetu, še vedno ne
more nadomestiti obiska nekega mesta. Šele neposreden stik z ljudmi
in spoznavanje specifičnih pogojev, v katerih nastaja umetnost nekega
okolja, ti približa dejanske razmere, ki si jih prej le slutil. To smo
ugotovili tudi ob obisku Dunaja in Beograda, ko smo spoznavali sisteme
in strukture sodobne umetniške produkcije dveh popolnoma različnih mest
kjer se nam je prvo zdelo, da je razdalja med njima še večja kot tista
na zemljevidu.
Dunaj se je po pričakovanjih izkazal za mesto, globoko usidrano v trdnjavo
Evropo, kjer se umetnost giblje po večletnih preizkušenih tirnicah zahodnega
umetnostnega sistema, z dobro razvitim trgom in infrastrukturo. Kljub
določeni konservativnosti, ki se ga drži v primerjavi z ostalimi evropskimi
mesti, smo lahko spoznali zelo razvejano strukturo institucij, ki se
ukvarjajo s sodobno umetnostjo. Od nizkoproračunskih galerij do najnovejše
dunajske pridobitve, muzejskega giganta MuseumsQuartier, ki naj bi postal
rival Guggenheima, Tate Modern, Beabourga ipd.
Beograd se je na drugi strani izkazal kot pravi antipod dunajske "umetnostne
mašinerije". V desetih letih se je tam marsikaj spremenilo, a žal
ne na boljše. Dimenzije nizkoproračunske dunajske galerije lahko primerjamo
z edino beograjsko galerijo, kjer je predstavljena boljša sodobna umetniška
produkcija, sredstev za preživetje pa je komaj kaj. V Beogradu dejansko
vse funkcionira na osnovi volonterstva, financiranja skoraj ni, z umetnostno
infrastrukturo ni nič boljše.
Iskanje kakršnihkoli vzporednic med Dunajem in Beogradom je na prvi
mah morda malce perverzno, saj pomeni Dunaj verjetno številnim beograjskim
umetnikom obljubljeno deželo. A vendar obstaja zelo močna rdeča nit,
ki povezuje izkušnji obeh mest: senca vladajoče politike, ki je prodrla
globoko v pore umetnostnega sistema tako na Dunaju kot v Beogradu. Razlika
je le v tem, da skuša Haiderjeva politika z ukinjanjem finančnih sredstev
večini institucij in galerij danes zatreti že ustaljene smernice naprednega
razvoja sodobne umetnosti, ki so se izoblikovale dolgo pred njegovim
nastopom, in dunajsko pa tudi ostalo avstrijsko kulturo potisniti za
kakšno stoletje nazaj, medtem ko je Miloševičeva politika sodobni umetnosti
onemogočala normalen razvoj, že ko je bil v povojih. Sicer je Miloševičev
režim že nekaj časa pokopan, a sodeč po vtisih z našega potovanja, so
spomini na dobro desetletje njegove vladavine še kako živi. Dramatične
posledice tega režima imajo vsekakor večje razsežnosti kot nekajletna
nacionalistična in konservativna Haiderjeva politika, a vendar je drugi
skupni imenovalec obeh mest velika stopnja državljanske nepokorščine.
Upor na različnih nivojih je skoraj samoumevno izoblikoval politično
angažirane umetnosti, ki na različne načine kritično reflektirajo politične
razmere.
Potovanji sta nam torej med drugim omogočili tudi v praksi videti, kako
lahko politika globoko zaznamuje umetnost in celoten sistem, v okviru
katerega se razvija, ter ugotoviti, da politično angažirana umetnost,
dobra ali slaba, lahko nastaja in deluje le v okolju, kjer so za to
dani pogoji.
|