te�aj za kustose sodobne umetnosti: te�ajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

Eda �ufer
Pogovor z Jaroslavom Andlom

Znani ste kot �lovek, ki deluje na mnogih podro�jih, od umetnostne zgodovine do fotografije in filma. Pripadate tudi mo�ni generaciji, ki je stopila na prizori��e konec 60. in v za�etku 70. let. Kako bi na kratko predstavili sebe v perspektivi tridesetih let?

Res je, odra��al sem v �estdesetih. Univerzitetni �tudij sem za�el leta 1967 in veliko kasnej�ih stvari v mojem �ivljenju je povezanih s tem. Na �e�koslova�kem so bila 60. leta zelo intenzivna in dramati�na zaradi sovjetske invazije leta 1968. No, v 60. letih so bila dogajanja internacionalna, toda po sovjetski invaziji, ki je bila lokalno dejanje z globalnimi posledicami, so se stvari zaostrile, tako da je bilo sredi 70. in v 80. zelo te�ko javno delovati. Vse dotedanje dejavnosti so se preselile v t. i. podzemlje, zasebno sfero, ki je obstajala samo za zelo omejene kroge. Zato sem v tem �asu veliko deloval v tujini. Pripravil sem razstave na Poljskem, Mad�arskem, v Jugoslaviji in drugod. To so bile ve�inoma razstave fotografij, saj fotografija ni bila tako problemati�na z ideolo�kega stali��a kot vizualna umetnost; torej slikarstvo, skulptura ali konceptualna umetnost. Fotografija ni bila visoka umetnost, zato je bilo mogo�e delati zelo zanimive fotografske razstave. Toda �e odgovorim na va�e vpra�anje, bi rekel, da sem po�el razli�ne stvari in ni me zanimalo postati specialist samo za eno od njih, saj me �e vedno zanimajo predvsem odnosi, razmerja in potenciali, ki nastajajo v kombinacijah med razli�nimi disciplinami.

Od leta 1982 ste �iveli v ZDA, potem ste se za nekaj let vrnili na �e�ko, zdaj pa spet �ivite v New Yorku. Kak�na je bila va�a umetni�ka politika v �asu vodenja Centra za moderno in sodobno umetnost pri Narodni galeriji, zlasti glede na dihotomijo med globalnim in lokalnim?

Trudil sem se inicirati dialog med lokalnim in transnacionalim, evropskim in globalnim kontekstom. To je seveda prisilna izbira, ki jo imamo danes, �e ho�emo odpravljati posledice dolgoletne kulturne izolacije. Ta izolacija je bila prostorska, a poleg nje je obstajala tudi �asovna izolacija - to so politi�no onemogo�ani odnosi in izmenjave med preteklostjo in sedanjostjo in posledi�no prihodnostjo. Komunizem je zamrznil �as. Preteklost je bila potla�ena, cenzurirana in odpravljanje posledic te politike je danes zelo zapleteno. Tretja raven so institucije. Ko sem prevzel mesto direktorja, je v muzeju �e obstajala dolo�ena hierarhija. Pred �asom so za javnost odprli razstavo stalne kolekcije muzeja, ki je obsegala samo slike in skulpture, kar ni vzpodbudno za muzej s tak�no misijo. Te�ko si predstavljam moderno in sodobno umetnost brez fotografije, arhitekture in dizajna, zato je bila moja politika povezana tudi z uveljavljanjem ideje o povezanosti in soodvisnosti disciplin. To so bili trije osnovni principi moje umetni�ke politike, ki sem jih uveljavljal od prevzema mandata dalje.

Potla�ena preteklost socializma je povzro�ila izklju�enost oz. izbrisanost denimo primerov zgodovinskih avantgard (nastalih na podro�jih, ki so se pozneje zna�la za �elezno zaveso) iz t. i. uradne umetni�ke zgodovine tega �asa. Ste o teh vpra�anjih razpravljali z zahodnimi kolegi in strokovnjaki?

Odpravljanje tak�nih zgodovinskih nedoslednosti je po�asen proces. Moje izku�nje so zelo osebne. Ko sem leta 1982 pri�el v New York, sem navezal stike z mnogimi institucijami in jim ponudil projekte, ki bi predstavili in rehabilitirali nekatere pomembne umetnike. Ti so ostali neopa�eni v zgodovini, saj strokovnjaki z zahoda, ki so pisali zgodovinske knjige, niso vedeli zanje, �eprav so bili ti umetniki v svojem �asu �e mednarodno uveljavljeni. Toda knjige o tem so bile praviloma napisane po drugi svetovni vojni, ko je bilo �e te�ko priti do virov, ki so ostali onkraj �elezne zavese. Kolegi, s katerimi sem se pogovarjal, so razumeli problem, toda te�ave so nastopile drugje, pri denarju, sponzorjih in vpra�anju javnega interesa in zanimaja za tak�ne rehabilitacije. V New Yorku je bila v 80. razstava Mad�arske avantgarde in nekateri manj�i projekti. Nekaj se je naredilo, a ne prav veliko.

Kak�na je trenutna �e�ka realnost? Kak�ne so specifi�no �e�ke izku�nje tranzicije?

�e�ka ima bolj�o zunanjo podobo, kot je njena politi�na in dru�bena realnost. V resnici so bili postopki tranzicije na �e�kem manj dosledno izpeljani kot na Poljskem ali Mad�arskem. Dr�avne institucije so praviloma ostale tak�ne, kot so bile v socializmu. Seveda brez cenzure in drugih represivnih struktur, toda na�in poslovanja je ostal nespremenjen, kar ote�uje vsebinsko preobrazbo teh institucij. Takoj po padcu socializma je bila �e�ka v bolj�em ekonomskem polo�aju kot ve�ina sosednjih dr�av in mogo�e je bil to razlog, da je vlada odlo�ila nekatere bole�e ukrepe, ki bi pospe�ili notranjesistemsko reformo institucij. Zunanja podoba �e�ke je marsikdaj bolj rezultat Havlove in Klausove uspe�ne politike odnosov z javnostjo kot dejanskih razmer.

�e�koslova�ka je bila znana po znamenitih disidentskih intelektualcih in umetnikih, Pri�akovali bi, da bodo odigrali klju�no vlogo v procesu realizacije dru�benih sprememb.

Tradicionalno so v de�elah nekdanjega socializma pisatelji in intelektualci prevzeli politi�no vlogo. Vpra�al bi se, zakaj? Po mojem mnenju so to storili zaradi nerazvitosti demokratskih politi�nih institucij. Ta vloga je bila substitut za nekaj, kar v teh de�elah ni obstajalo, kar pa si vsi �elimo imeti. Disidentski intelektualci so se trudili vzpostaviti civilno dru�bo in tak�ne institucije. Toda ko tak�ne institucije obstajajo, potrebujejo profesionalne politike, mened�erje in tako naprej. Danes obstaja dilema, ali je lahko intelektualec dejaven kot politik in ali ni vloga intelektualca, da za vsako ceno ohranja kriti�no pozicijo. Sprememba je bila zelo dramati�na in mislim, da ve�ina nekdanjih disidentskih intelektualcev ni bila pripravljena na nove dru�ene in politi�ne vloge, ki od njih zahtevajo redefinicijo poklica.

Sli�ala sem, da je legendarni konceptualni umetnik Milan Kni�ak postal zelo izpostavljena politi�na in medijska osebnost. Za kaj gre Kni�aku?

Kni�ak je bil medijska osebnost �e od za�etka in je poseben primer v �e�ki sodobnosti, saj si zaslu�i pozorno obravnavo. Dolgo je bil direktor likovne akademije in pred nekaj leti je za�el uradno politi�no kariero v Klausovi stranki. V istem obdobju je iniciral nekak�no revolucijo na likovni akademiji, ki pa je zaob�la vse legalne postopke in se sprevrgla v Kni�akov zasebni revolucionarni podvig. Skupaj s �tudenti je zru�il vodstvo �ole in sli�ati je bilo, da je zadevo vodil kot diktator. Skratka, Kni�ak je tipi�en primer medijskega umetnika, a nenavadno pri tem je , da umetnik posku�a postati realni politik, da pi�e politi�ne kolumne, da reprezentira vodilno politi�no stranko. To se mi zdi zelo izjemen primer, ki pa natan�no govori o realnosti in dru�bi, v kateri �ivimo.

Prvi� objavljeno: Delo, 28. april 1999, p. 8