tretji letnik: 1999 serija predavanj: predavanja / pogovori / predavatelji
 

tečaj za kustose sodobne umetnosti: tečajniki / potovanja / programski sodelavci / razstava /

 
podpora

Marko Peljhan
Strategije minimalnega odpora - analiza taktičnega delovanja v družbi kontrole

Dober večer!

Zelo me veseli, da so me iz SCCA povabili, da bi predaval v tem ciklusu z zelo pomenljivim naslovom - Geopolitika in Umetnost. Menim namreč, da živimo v času, v katerem ima ta tematika res velik pomen in je postala za vse nas zelo aktualna in celo osebna. Sam sem sicer prepričan, da je bila vedno aktualna, vendar nikdar tako kot v zadnjih 15 letih.
Danes bom govoril o treh projektih, ki so nastali v zadnjih štirih letih. O enemu bolj na kratko, ker po obsegu zasluži svoje predavanje, o dveh pa natančneje. To so MAKROLAB, projekt 178 degrees East - Another Ocean Region, ki je bil narejen leta 1997 v Avstraliji, in TRUST-SYSTEM 15, uresničen letos v P.S.1 v New Yorku.
Ves čas vas bo spremljal video in če vam bo dolgčas, lahko torej gledate televizijo. Video bo sicer res brez zvoka, je pa posnet z enega izmed komunikacijskih kanalov satelita Galaxy nad Ameriko, kanala, ki ga za svoje interne komunikacije uporablja korporacija PARAMAX, izdelovalka bojnih ladij in elektronske opreme zanje. Gre za poročilo uslužbencem in to je njihov interni video. Leta 1992 ga je moj sodelavec Brian Springer preusmeril v svoje snemalne naprave ...
Jaz pa sem pripravil tudi predstavitev na računalniku in se že vnaprej opravičujem za t. i . estetiko. Sem pač prvič uporabljal ta program in to, kar boste videli, je to, kar ti ta program najprej ponudi, ker ti hoče pomagati. Tudi tale lepi modri obok ...
Kot sem že povedal, bom govoril o treh projektih. Najprej o MAKROLABU (v nadaljevanju ML), projektu, ki naj bi trajal deset let. To pa zato, ker sem sklepal, da je deset let obdobje, v katerem se lahko marsikaj zgodi in spremeni in zato morebiti strategija, ki jo ML uporablja kot osnovni princip, po tem obdobju ne bo več tako prodorna in primerna. Drugi projekt se imenuje 178 degrees East - Another Ocean Region, poimenovanje pa nakazuje položaj satelita iz konstelacije INMARSAT nad Tihim oceanom, ki je s svojim telekomunikacijskim prometom bil za temelj tega projekta. Tretji projekt pa se imenuje TRUST-SYSTEM 15, tactical radio unified system transport (enotni sistem za prevoz-prenos taktičnega radia) in je bil zasnovan leta 1995, šele letos pa je dobil zelo praktične razsežnosti, in to zaradi politične stvarnosti, v kakršni živimo ...
Leta 1997 sem napisal predavanje Command Communications and Control in Eastern Europe-a view from isolation.
V tem besedilu sem skušal razložiti osnove strateškega delovanja, te pa so neposredni povzetki iz sodobne ameriške vojaške doktrine komande, kontrole in komunikacij. Danes sem jih v krajši obliki pripravil tudi za vas.
Nekako takole gre ... Vselej, ko se podajaš v neko strateško akcijo - zame ni razlik med družbenimi dejavnostmi, pa naj bodo na področju umetnosti ali pa v politiki - moraš imeti cilj in jasen namen, vsako operacijo moraš voditi proti jasno določenemu, odločno začrtanemu in tudi dosegljivemu cilju. Ob tem že vidimo, da je ta prva teza npr. zelo problematičena glede na zdajšnje NATO-ve operacije. Jasnega cilja pri teh operacijah namreč ni ...
Pomembni sta ofenzivost in pobuda, pobudo je treba prevzeti, jo obdržati in tudi izrabiti. Koncentrirana bojna moč mora biti na najpomembnejšem kraju v najpomembnejšem času. Seveda je mogoče pojem bojna moč razumeti in razlagati zelo različno in mislim, da imamo v zadnjem mesecu tudi v Sloveniji na kulturno-politični ravni priložnost videti, kako je z bojno močjo, ki je koncentrirana in razume, kaj sta pravi hip in pravi čas. Druga strateška podlaga je ekonomija sile, pri čemer gre predvsem za učinkovitost. Določiti je treba minimalno bojno moč za sekundarne namene, koncentrirani moramo biti v osnovno smer. Treba je hitro manevrirati, s fleksibilno izrabo bojne moči spraviti nasprotnika v nelagoden položaj in treba je - menim, da je to najpomembnejše - zagotoviti enotnost poveljevanja. Za vsak cilj moramo zagotoviti enovito in odgovorno poveljevanje ter strniti odločanje, pri čemer ne gre za enega človeka, pač pa za enoten sistem odločanja. Seveda je zelo pomembno, da se ne pustiš presenetiti in nasprotniku ne smeš nikoli dovoliti, da pridobi nepričakovano prednost. To je še posebej pomembno takrat, kadar je tvoj nasprotnik recimo tvoja lastna država ali neki sistem represije v njej ali pa npr. neki internacionalen sistem represije oziroma celo zakonodaja ... Nasprotnika je treba presenetiti v času, točkah ali pa na način, na katerega ni pripravljen, ob tem pa se vedno porodi vprašanje, kaj je pri vsem tem poglavitno, kaj je tista točka, okoli katere se še največkrat krešejo mnenja tistih, ki so se prisiljeni odločati.
Zadnja strateška osnova je zelo zanimiva predvsem za umetnost... Jaz sem nekako znan po tem, da ljudje, ki kaj preberejo o meni in mojem delu, pogosto rečejo, da niso nič razumeli ... In prav zares sta konceptualni sistem in mišljenska matrika, ki sem ju postavil v zadnjih letih, zelo hermetična. Zato upam, da bo tudi tole predavanje pripomoglo k temu, da bosta preprostost in jasnost postali stalnica tega jezika. Strateška osnova ... Zato, da bi bile operacije uspešne, moramo pripraviti jasne in nezapletene načrte ter jasna in strnjena navodila. Pri vsej tej doktrini je zame najpomembnejše to, da gre za popoln prevod strategije, nastale nekoč nekje v prav posebnih sobah in skozi zgodovino vojaških operacij. Ko sem spoznal, kako sta celotna vojaška industrija in razvoj vojaških sredstev povezana z družbo in kako se izjemno veliko tehnologije, nastale v vojaške namene, preseli v civilno uporabo šele čez nekaj let, mi je postalo jasno, da sem naletel na eno izmed poglavitnih matrik razvoja sodobne postindustrijske družbe. Res pa ta proces v zadnjem času včasih poteka tudi v obratni smeri, saj se velika proračunska sredstva danes kanalizirajo tudi v civilno industrijo, ta pa potem posredno in obratnosorazmerno s svojim razvojem koristi tudi vojaško-industrijskemu kompleksu. Rusija je npr. glede tega v velikih težavah in to smo lahko videli celo danes. (Ja, z Rusijo bomo imeli v prihodnosti še velike težave.) Ta industrija skratka ves čas razvija novo opremo in vedno pogosteje se isti izdelki uporabljajo tako v civilnih kot vojaških programih. Izdelajo npr. reakcijski motor, uporaben v vojaške in tudi civilne namene, zelo podobno pa je tudi z elektroniko in še z marsičim.
V 80. letih je bilo za vojaško-industrijski kompleks tako na Zahodu kot na Vzhodu namenjenega res zelo veliko denarja, v 90. pa se je položaj spremenil, kajti denarja je nominalno seveda manj, to pa se kaže na ta način, da se te korporacije združujejo in postajajo posredno še vplivnejše in močnejše. No, to ni tema današnjega predavanja, to je le ozadje celotne problematike, povezane z mojimi projekti s področja umetnosti in tehnologije ter spoja obeh z znanostjo.
MAKROLAB je skratka projekt, ki je bil prvič predstavljen v okviru umetniške razstave na Dokumenti X v Kasslu in je zastavljen kot celosten projekt. Treba je povedati, da je bil ML v svoji osnovi najprej preformans na prostem, šele nato je skozi funkcije, ki naj bi jih opravljal, prerastel v objekt takšne vrste, kakršen je zdaj. Letos delamo na novi fazi projekta, z novo ekipo in objekt se bo spremenil, postal bo učinkovitejši in bolj prijazen za dolgotrajno bivanje in delo v njem. ML ima tri poglavitne strukturne dimenzije, te pa so: analitična, procesna in performativna.
Iz ML oziroma materiala, ki se je na njem zbral, sta nastala ciklus performansov Wardenclyffe in en večji performativni dogodek, poimenovan Solar...o njih danes ne bom govoril, ker ni časa.
ML zanimajo tri poglavitna globalna področja raziskave. To so telekomunikacijski sistemi, vremenski sistemi in migracije kot fenomen, migracije ljudi, kapitala, blaga, favne in flore. Zanima nas torej vse ... O ML sem nekoč dejal, da je veliko oko in uho sveta, zdaj pa bi lahko rekel, da je tudi en velik procesor. Dejstvo je, da npr. še zdaj - in od takrat, ko je bila prva faza v Kasslu končana, je minilo leto in pol - ves material, ki se je nabral v treh mesecih, ni sprocesiran. Glede tega obstajajo jasno določene človeške omejitve, saj gre za velikansko količino informacij oziroma podatkov, Projekt Atol pa nima analitične službe, ki bi vse to predelala. Tudi zato je le majhen del vsega tega tudi v resnici prišel v javnost ali pa se je pojavil v projektih iz serije Wardenclyffe in v performansu Solar. Na raziskovalni ravni je bila prva faza ML koncentrirana na telekomunikacijske sisteme. ML deluje popolnoma avtonomno, na sončni pogon, postaviš ga na sonce in v principu deluje, ne potrebuje infrastrukture razen samega sebe. Na Lutterbergu je trajal od 12.6-17.9. 1997, to pa vključuje vse faze, od graditve naprej.
Druga faza ML bo koncentrirana na migracije, kajti zdaj so le-te seveda postale zelo zanimive, koncetrirali pa se bomo na migracije na Balkanskem polotoku, predvsem migracije ljudi. Postavili ga bomo na en zelo majhen otok, Campalto... ki je v zgodovini vedno deloval kot majhna utrdba v beneški laguni, kot obrambna linija Benetk... Začel bo delovati 15. septembra in bo tam do 15. oktobra 1999. Seveda pa bomo tam že veliko prej, vendar je v Italiji birokracija zelo zapletena zadeva... (Projekt je bil zaradi pomanjkanja sredstev na italijanski strani septembra 1999 ustavljen in bo uresničen leta 2000.)
Tretja faza se bo zgodila v zahodni Avstraliji in bo trajala od 5. februarja do 25. aprila 2000, poudarek pa bo na vremenskih in telekomunikacijskih sistemih, migracijah in na nadaljevanju dela projekta 178 degrees East - Another Ocean region. Zanimala nas bo tudi lokalna lastniška in teritorijska problematika. V Avstraliji je namreč zelo pomembno, kdo je lastnik določenega kosa zemlje, saj so celotno celino zasedli Evropejci. To zgodbo, vsaj upam, vsi poznate že iz osnovne šole, zgodbo o Avstraliji kot kazenski koloniji, o deželi, v kateri so pred tem tudi živeli drugi ljudje, zaradi česar so seveda nastale določene težave, povezane z lastništvom. In ML zanimajo tudi taki problemi ...
No, v Avstraliji pa se je zgodil tudi drugi projekt, o katerem bom govoril - 178 degrees East - Another Ocean Region. Projekt je bil postavljen v galeriji Performance Space v Sydneyu novembra in decembra 1997 in zanimala ga je avstralska telekomunikacijska zakonodaja, ki je med drugim zaradi pakta UKUSA osredotočena na možnost intercepcije telekomunikacij. UKUSA je sporazum, ki so ga podpisale države z angleško govorečim prebivalstvom po koncu druge svetovne vojne, z njim pa so se dogovorile, da bodo - verjetno zato, ker govorijo isti jezik - sodelovale na področju obveščanja ... Sporazum so najprej podpisali v ZDA in Združenem kraljestvu, pozneje pa tudi v Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji. V okviru tega sporazuma je mogoča zelo širokopotezna izmenjava informacij in obveščevalnih podatkov, analiz ter osebja. Rezultat sporazuma je, da so v teh državah in na ozemljih njihovih zaveznikov namestili obsežne prisluškovalne sisteme in jih združili v sistem, imenovan Echelon. čeprav je ta sistem v zadnjih letih postal zelo priljubljena tema vseh zarotniških teorij, je o njem v resnici le malo znanega. Ampak po zaslugi nekega Novozelandčana pa je vendarle znano, kako naj bi deloval. Gre za postaje, ki so postavljene po vsem svetu, nam najbližja je v Bad Aiblingu na Bavarskem, in te postaje imajo svoje antene usmerjene na civilne telekomunikacijske satelite. No, pa tudi na vojaške, ampak vojaških je zelo malo, predvsem pa so vsi ameriški, nekaj je le še ruskih, britanskih in francoskih, to pa je vse, kar je telekomunikacij na vojaškem področju. Ves preostali promet poteka prek civilnih satelitov in sistem Echelon jih posluša in snema... Zanimiv podatek je, da naj bi bil eden izmed superračunalnikov CRAY razvit prav za uporabo v tem sistemu, v katerem je treba v čim krajšem času sprocesirati izjemno veliko količino podatkov. Echelon skratka uporablja nekakšne "slovarje" z gesli, ki so v tistem hipu za operativce na sistemu zanimiva, posebni iskalni programi pa potem ta gesla iščejo v faksih, elektronski pošti, teleksih in govornih komunikacijah, ki jih je sistem shranil. Ta sistem naj bi tudi v Avstraliji imel dve postaji, po predvidevanjih postajo v oporišču Pine Gap in v Woomeri. Seveda je celoten Echelon s stališča mednarodnega prava ilegalen in sistem v celoti je ilegalen tudi po večini nacionalnih zakonodaj, razen v Avstraliji...To je bila tudi tema projekta, za katerega sem naredil primerjalno raziskavo telekomunikacijskih zakonodaj vseh držav, podpisnic sporazuma UKUSA, in se dokopal do sklepa, da razen v Avstraliji - pa naj bo zasebnik ali država - nihče ne bi smel brez sodnega dovoljenja prisluškovati kakršnemukoli zasebnemu pogovoru. Seveda pa ni tako, države tega, ko gre za t.i. nacionalni interes, ne upoštevajo, pa čeprav je zapisano v njihovih zakonih in ustavah. Imajo pač različne kanale, prek katerih lahko to počnejo celo legalno Enega izmed takšnih, in to celo uzakonjenih kanalov smo našli v avstralski zakonodaji, ki med drugim takšno početje omogoča celo civilistom. Seveda pa pri tem obstaja neka malenkost - vse, kar slišiš, ne smeš niti posneti, niti posredovati naprej in to kar poslušaš, ne sme biti oddajano iz Avstralije ali pa namenjeno vanjo. Vendar kljub vsemu obstaja legalna možnost, da to vendarle počneš, in jaz sem se odločil, da te možnosti sicer ne bom izrabil, jo bom pa predstavil in opozoril nanjo. Tako je nastal projekt, ki je svojo anteno obrnil proti satelitu Inmarsat nad Pacifikom.
Pripravili smo sprejemni sistem in vsak obiskovalec galerije je podpisal formular Confidentiality and non disclosure agreement, v skladu z avstralsko zakonodajo narejen prek velike legalne firme, ki je potrdila našo razlago zakona. Skupaj smo sestavili formular, podpisati pa ga je moral vsakdo, ki je hotel uporabiti slušalke in sprejemni sistem ter poslušati, kaj se dogaja na tem satelitu - šlo je predvsem za telefonske pogovore. če koga zanimajo podrobnosti, mu jih lahko pojasnim po predavanju. Moje mnenje je, da je ta avstralski zakon takšen zato, da bi bili dve postaji Echelona, ki delujeta v Avstraliji, legalni tudi v zelo širokem smislu. Ta celina je namreč zelo velika in tudi, ko si tam, so zakoni kar na lepem nekaj zelo odprtega in abstraktnega. Ko imaš pred seboj območje brez ničesar, 600 km med enim in drugim mestom, se lahko tam vmes zgodi marsikaj, in to ne da bi kdorkoli videl in vedel. In prav zaradi tega je Avstralija tudi paradigmatično območje, na katerem se lahko takšna legalna zamisel sploh uresniči. No, sama postavitev je bila zelo preprosta, satelitski sprejemni sistem, razstavljena in dostopna sta bila tudi oba zakona, ki sem ju poimenoval "the attackers", Telecommunications Interception Act in Australian Security Intelligence Act. To sta dve knjigi, ki sta omogočili projekt, nad njima je zemljevid konstelacije Inmarsat, ki sem ga poimenoval "the attacked", poleg tega pa so bili na stenah dostopni še materiali o Echelonu in UKUSI ter varovanju zasebnosti, skratka kontekst v celoti. če bi hotel projekt opisati v enem stavku, bi rekel, da je pri njem poglaviten prikaz možnosti legalne uporabe sredstev za raziskavo telekomunikacijskega spektra. Področje telekomunikacij je v zakonodajah vseh držav sveta najbolj regulirano in je za take vrste projektov, ki probleme odpirajo in ne zapirajo, temeljnega pomena.
In če že govorim o telekomunikacijah, lahko govorim o še enem projektu, projektu TRUST-SYSTEM 15.
Ta projekt je začel nastajati leta 1995, njegov namen pa sta bila komunikacija s t.i. vojaško-industrijskim kompleksom in zbiranje dokumentov, povezanih z njim. Leta 1995 sem začel tem korporacijam pisati pisma, in to zelo prijazna pisma v slogu: "Marko Peljhan, Projekt Atol, Pact Systems, Ljubljana ... Nas zanima to pa to, kar prodajate in proizvajate, pošljite nam podatke o svojih izdelkih ..."
Na moje veliko presenečenje je začelo na moj naslov prihajati izjemno veliko pošte in to nekako v valovih, ker je ta naslov začel potovati... Leta 1995 je bila Slovenija vroč teritorij, embargo se je ukinjal in vsi so si verjetno rekli: "No, prvi kupci že prihajajo, jim bomo pa poslali našo ponudbo." Nabralo se je kar za zajeten fascikel teh dokumentov in marsikateri izmed njih je bil zelo oseben. "Dear Mr. Marko in podobno ..." Kot bi poskušali ustvariti nekakšen vtis zaupanja in ti dokumenti so rezultirali, glede na to, da veliko delam s tehnologijo, v spremembi strategije mojega ustvarjanja. Takrat sem napisal besedilo The Art of Intelligence on the Art of War making, tekst, ki je postal temelj mojega dela ....
V tem tekstu sem razložil princip konverzije, kako lahko nekaj, kar je narejeno le v vojaške namene, uporabimo tudi v civilni namen. Takrat smo v okviru projekta Urbanaria, če se ga še spomnite, izdelali projekt UCOG-144 - skupaj z Borjo Jeličem in Lukom Frelihom kot programerjem - ki je prvič v Sloveniji v civilnem sektorju uporabljal vojaški satelitski navigacijski sistem GPS. Ta je v zadnjih dveh letih prešel v zelo široko uporabo, tako da se je naše prizadevanje zelo hitro spremenilo v prah zgodovine, kajti že prihodnje leto je bilo popolnoma nesmiselno izdelovati sprejemnik doma, kot smo to počeli mi, saj je bilo preprosteje iti v trgovino in si ga kupiti za 300 dolarjev.
No, TRUST-SYSTEM 15 je delo iz serije Resolucija, s katero raziskujem taktične vsebine v sodobni družbi z uporabo sistema umetnosti in reprezentacije, ki ji pripada, kot teritorija prezentacije in promocije idej in konceptov ter določenih rešitev. Leta 1996 sem v Cankarjevem domu z večjo ekipo naredil performans in vizualna podoba le-tega je bila narejena iz prospektov in materialov te dokumentacije...To, kar vidite, so posamezni odlomki iz te zbirke... Meni najljubši je "performance is the best strategy", ki je, ne boste verjeli, reklama za raketni sistem firme LORAL... Vsa dela v seriji Resolucija skratka uporabljajo metode in materiale, ki so v neposredni interakciji z družbenimi in s kapitalskimi sistemi. Komunikacija s temi sistemi, uporaba teh sistemov, sodelovanje z njimi in konfrontacija z njimi ... TRUST-SYSTEM 15 je v principu zasnovan kot UAV (unmanned aerial vehicle), brezpiloten leteči objekt. Ti objekti so ta čas v uporabi zelo blizu nas in dejansko je to zelo zanimiv hip v času, lahko bi mu rekli kar "elektromagnetni" trenutek, saj vsi ti mehanizmi sprejemajo in oddajajo signale, teh pa je danes, če imaš pravo opremo in prave antene, v zraku res precej. Morebiti bi morali v Projektu Atol temu zdaj nameniti celo več časa, ampak dejansko tega časa in teh zmogljivosti na žalost ni. Pri projektu gre za izdelavo UAV, ki bo služil v civilno-taktične namene. In zdaj bom razložil, kaj ti nameni so ...
Projekt je bil prvič predstavljen kot razstava elektronskih komponent, ki so vgrajene v takšne naprave, kot del razstave GENERATION Z v P.S.1 v New Yorku aprila leta 1999. Namena tega projekta sta dva - taktično predvajanje radijskega programa nad ozemljem, kjer je predvajanje z navadnimi sredstvi onemogočeno zaradi vojaških akcij in civilne represije, ter zbiranje obveščevalnih podatkov v civilne namene. Druga točka je seveda v veliki koliziji z vsemi zakonodajami po svetu, mene in eno celotno kulturo pa dejansko zanima, kako obdržati določeno stopnjo civilnega nadzora nad zelo agresivnimi in samobnavljajočimi se družbenimi sistemi represije, sistemi, ki te iste metode uporabljajo nad nami. Prvi direktni rezultat komunikacije z vojaško-industrijskim kompleksom je bila postavitev projekta v New Yorku ... Skratka - industrija je Projektu Atol poslala svoje vzorce...Na določen naslov v New Yorku so začeli prihajati raznorazni materiali, od motorja za uporabo v UAV do elektronike, jammerjev, telemetrije in navigacijskih sistemov.
Platoforma, ki jo želimo izdelati, bo imela satelitsko in inercijsko vodenje ter navigacijo, izdelali pa naj bi dve verziji, hitro s turbojet motorjem in počasno s štiritaktnim letalskim motorjem, za dve vrsti aplikacij. Komponente bodo oddajni in sprejemni sistem FM s spominom za do šest ur programa in motilni modul z možnostjo protielektronskega delovanja. Eden je bil predstavljen v New Yorku in ga izdeluje firma NOISECOMM Inc, ki je bila v tej komunikaciji zelo prijazna...isti modul pa je vgrajen tudi v letalo EA6-B PROWLER...Tukaj so posamezni elementi, če koga zanima, pa lahko pozneje vse skupaj še natančneje pojasnim s tehnične plati. Naš leteči objekt ne sme biti preveč nevaren za ljudi, ki so spodaj na Zemlji, in ves čas mora sporočati, kje je, kaj počne in kaj se z njim dogaja, mi pa mu moramo imeti možnost povedati, kam naj gre... Vedeti pa mora tudi, kje so druga letala v njegovi bližini, ne sme se zaleteti v kakšno potniško letalo itn... Res si ne želimo, da bi se zgodilo kaj takega, ampak ko greš enkrat v zrak, se razmere spremenijo in soočeni smo z zelo kompleksnim sistemom, ki deluje v realnem času v štirih dimezijah z veliko hitrostjo. Za ta projekt sem pripravil serijo priročnikov z različnih področij in izdal jih bom tudi v knjižni obliki, kot priročnik, ki se bo dopolnjeval v skladu z razvojem projekta. To je na eni strani tehnološko delo, na drugi pa je treba vijugati po zakonodajah in na tretji je treba prepričati neprepričane v vojaški industriji, da naš namen ni izdelati nekakšne velike atomske bombe presenečenja in jo poslati nekam v neznano. Ubadamo se torej z zelo zapletenimi vprašanji. UAV bo izdelan za uporabo na nevarnih območjih in pri njem gre v prvi vrsti za civilnotaktični namen, s čimer mislim na to, da lahko npr. en "radio Študent" vključiš v to platformo in ga recimo spustiš nad Srbijo, tam pa ga ljudje lahko poslušajo, dokler ga seveda kdo ne sestreli...Sistem naj bi bil prvič uporabljen nad Kosovom in Srbijo. Takšen je pač čas, da ima to smisel, zaradi bližine, poleg mobilne platforme pa se pripravlja tudi sistem mobilnih zemeljskih taktičnih oddajnikov na sončno energijo Načrtujem, da bi se trije taki oddajniki že konec prihodnjega meseca preselili v begunska taborišča v Makedoniji in Albaniji...
Ena izmed firm, s katero sem komuniciral in za katero je kazalo, da bo dala za projekt na voljo tri svoje mikro žiroskope, je Fibersense Technology Inc To podjetje je postalo zelo zanimivo v zadnjih treh mesecih predvsem zato, ker se je Kitajska ilegalno dokopala do prav takih žiroskopov, ti pa so zelo natančni in se uporabljajo za navigacijo za inercijske navigacijske sisteme in so pod budnim nadzorom State Departmenta. Nekdo jih je skušal kupiti in Fibersense je od takrat zelo pazljiv in se je začel bati mojih pisem. Obljubili so, da bodo vzorce poslali v New York, vendar tja niso prispeli, prišlo je le pismo in v njem pojasnilo, da zaradi političnih razlogov na žalost ne morejo sodelovati v tem projektu.
Gre za zelo zanimiv kos opreme, navigacijski sprejemnik, ki kombinira ruski in ameriški sistem satelitske navigacije, GPS in GLONASS. Takšnih sistemov je zelo malo in ta uporablja tako ruske kot ameriške satelite in je zelo zanimiv kos tehnologije tudi s konceptualno-spiritualnega stališča, ker pač združuje dva produkta hladne vojne in ju uporablja. To je motor, ki ga je izdelala firma HEBRANDSON ENGINES iz Kalifornije, preizkusili so ga v Izraelu, bil je v uporabi, na podlagi konverzije sistema na sliki (BOEING SLAM ER) pa naj bi bila izdelana hitra verzija sistema TRUST-SYSTEM 15.
Ker sem vse te teme preletel res zelo na hitro, vem, da nisem vsega povedal, zato pa vas zdaj prosim za vprašanja glede nejasnosti, raznih detajlov ter za poglobitev določenih tez.

Vprašanje: Zakaj govoriš o minimalnih strategijah odpora, saj se meni ML ali pa TRUST-SYSTEM 15 npr. ne zdita minimalna projekta?

Odgovor: O minimalnem govorim zato, ker projekti izhajajo iz konteksta artističnega delovanja in so dejansko minimalni v primerjavi s sistemi, s katerimi so v koliziji, sistemi, iz katerih izhajajo in s katerimi komunicirajo. Zato temu pravim minimalno, kajti določen napor nekaj ljudi še ne pomeni nekega zelo organiziranega sistema, ki bi za razvojem teh sredstev stal s kapitalom in z ljudmi. Vsi ti projekti skupaj, kumulativno, če sešteješ ves denar, ki je bil vložen vanje, ne presegajo 180.000 nemških mark, to pa je danes cena kakšnega malce bolj luksuznega avtomobila. Gre za povsem drugačno vrsto dela in če meniš, da v precej dolgotrajnem obdobju, moram povedati, da se je vse skupaj začelo približno leta 1995, torej so za nami zdaj štiri leta dela in gre še vedno za precej majhne poteze. ML je sicer res zelo velika stvar in je bil največji objekt na Dokumenti X, ampak postavljen je bil 25 km iz Kassla, tako da ga ni videlo veliko ljudi...in je s tem spet pridobil nekaj minimalnosti...

Vprašanje: Mene zanima, ali so lahko na Dokumenti ljudje šli v ML, v sam objekt ...

Odgovor: V principu ne, ampak dogajale so se pa res najrazličnejše situacije... Bilo je veliko obiskov... Ljudje so prišli iz Ljubljane in tudi iz Kassla so nekateri hoteli priti obiskat ML, potem ko so se z nami pogovarjali s konzole, in seveda nismo tega nikomur prepovedali ... No, ampak vsakogar pa le nismo spustili noter. Tudi vaščanov ne, ki so v prvih treh tednih vsak dan popoldan po službi - približno ob šestih zvečer - prišli po trije, štirje in so si ga ogledovali, hodili okoli njega in včasih potrkali... Povedali smo jim, da je to vremenska postaja, ki je prišla na obisk...nismo pa bili preveč zgovorni, saj nikoli nisi zares vedel, s kom pravzaprav govoriš. Navsezadnje smo bili vendarle v Nemčiji in bilo je še kar zanimivo opazovati, kaj se dogaja. Nekaj dni pred koncem projekta, tik pred prvo situacijo Wardenclyffe, ki se je zgodila na ML, so trije terenski avtomobili vse popoldne z veliko hitrostjo vozili po njivah okoli nas. In vsi avtomobili so imeli registracijo Wiesbaden, v tem mestu pa je registrirana večina avtomobilov nemške policije... Ampak mi smo za uporabo telekomunikacijske opreme imeli licence in na uradni ravni je bila celotna operacija pokrita in vsaj deloma tudi legalno urejena. Kljub temu pa mi tisti dan ni bilo vseeno in nisem vedel, kaj se bo zgodilo jutri...


Vprašanje: Zakaj ML zanimajo migracije in zakaj naj bi bil postavljen na otočku v beneški laguni?

Odgovor: Poskušam delovati v kontekstih, kjer je princip svobode zelo široko razumljen in v umetnosti je še vedno tako, da v njenem okviru marsikaj lahko naredimo, kar bi v drugem socialnem okviru ne bilo mogoče. če bi to predstavljali kot kakšno drugo vrsto dejavnosti, bi prva postavljena vprašanja verjetno bila: "Za koga delate, kdo vas plačuje, zakaj zbirate te podatke?" V umetnosti pa je vse drugače postavljeno, v resnici za tem nihče ne stoji in gre pri vsem delu dejansko za civilno iniciativo, za pobudo, ki skuša spremeniti optiko, skozi katero opazujemo sisteme nadzora in delovanje teh sistemov. V Benetkah pa bo projekt zato, ker je tam Bienale. Treba je bilo dobiti primerno lokacijo, drugega razloga, da bo prav tam, pa ni, razen tega, da je to območje zelo zanimivo tudi z migracijskega, predvsem ornitološkega stališča. Projekt je bil pred vojno na Kosovu zasnovan okvirno okoli tega, zdaj pa so se razmere spremenile. Podatki se bodo zbirali na različne načine, še vedno pa predvsem prek mapiranja telekomunikacij, saj je to najpreprosteje in to znamo tudi precej kakovostno početi, vsaj zdaj, dokler je to še mogoče, kajti sistemi satelistske telefonije, ki se zdaj uporabljajo, so pred takim početjem skrbno zavarovani (to je seveda dobro). Ena izmed stvari, ki smo jih v Kasslu zelo poudarjali in jo osvetlili tudi s projektom v Avstraliji, pa je to, da nas ne zanima predvsem poslušanje civilistov, ki te telefone uporabljajo za svoje zasebne namene, pokazati smo želeli le, da je to mogoče početi. Vprašanji, ki ju s tem postavljamo, pa sta, zakaj so ti sistemi tako odprti in zakaj niso bolj zakodirani, kajti danes tehnologija vsakomur omogoča popolno varnost, in to tudi pred sistemi, kot je Echelon. Podobno je s sistemi telefonije GSM... Nikar ne mislite, da jim ni mogoče prisluškovati ... S pravo opremo, npr. tisto, ki jo izdelujejo v Münchnu, v firmi z dolgoletno tradicijo Rhode & Schwarz, je mogoče. Taka oprema je bila npr. v kombiju slovenske obveščevalne službe, ki ga je zaplenila Hrvaška...
Ti sistemi komunikacije so ranljivi, treba pa bi jih bilo zaščititi, če govorimo o pravici do zasebnosti. Tudi sistem NMT je popolnoma odprt, še danes ga lahko vsakdo posluša kar z navadno radioamatersko postajo in se celo vključuje v pogovore. Mobitel tega ne oglašuje, ampak tisti, ki jih to zanima, seveda poslušajo ...

Vprašanje: Kakšno je tvoje mnenje o tem, da je pred meseci skupina hackerjev preusmerila neki britanski vojaški satelit?

Odgovor: Za to vem, informacijo je objavil Reuters, ampak potem je pa tudi tudi zelo hitro izginila iz vseh agencijskih novic in ni bila nikdar zares potrjena. Jaz osebno mislim, da zasebniki tega ne morejo narediti, če pa je to kdo v resnici naredil, je to morala biti neka država, ne pa skupina hackerjev. Komunikacije in telemetrija teh satelitov so zavarovane s kriptozaščito in v principu sploh ni možnosti, da bi to zaščito razbili. Mislim torej, da je bila ta novica lažna, ker jo je objavil le Reuters, Angleži so jo demantirali in nič posebnega se ni dogajalo...No, informacija se je seveda pojavila tudi na medmrežju, saj se po internetu take informacije zelo rade hitro širijo, še posebej pa med hackerji. Potrditve pa ni bilo. Osebno mislim, da je to tehnološko precej zapleten podvig in da bi to moral narediti nekdo, ki pozna softwer in protokole komuniciranja s tem satelitom, to pa krog morebitnih uporabnikov seveda zmanjša. Kar se prisluškovanja takšnim satelitom tiče, pa je seveda popolnoma onemogočeno s kriptozaščito, čeprav so se pojavljale informacije o kanalih UHF na sistemih FLTSATCOM, ki so bili nezavarovani, in to predvsem v času gostega prometa, kakršen je tudi zdaj. Glede komunikacij iz Aviana npr. zdaj na airbandu ni slišati skorajda nič, saj je tehnologija frequency hoppinga in spread spectruma zelo napredovala in so komunikacije med tlemi in letali primerno zavarovane. Še med vojnimi operacijami nad Bosno ni bilo tako in se je tu in tam kaj ujelo, zdaj pa lahko poslušamo le tišino, ki pa seveda ni tišina...

No, če ni več vprašanj, se vam zahvaljujem, ker ste prišli na to predavanje, če se bo z Makrolabom še kaj dogajalo, pa boste seveda obveščeni prek medijev. Hvala lepa in na svidenje.

Zapis predavanja M. Peljhana z dne 13. 5. 1999. Tekst je objavljen v integralni obliki, brez uredniških posegov.