Avantgarde – ponovitev

by

Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje |Leto 17 | Kritika razstave


Razstava Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte, +MSUM; foto: arhiv SCCA-Ljubljana

Razstava Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte v prostorih Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi predstavlja kontinuiteto avantgard v našem prostoru. Razstava vključuje izbor del vzhodnoevropskih povojnih avantgard iz zbirk Moderne galerije ter nekaterih drugih javnih in zasebnih zbirk iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Srbije in Poljske. Kuratorka Zdenka Badovinac je razstavo prvotno zasnovala kot del razstave v muzeju za sodobno umetnost Hamburger Bahnhof v Berlinu.[1] Slednja je izpostavljala samorefleksivnost ustvarjanja zbirk, muzealizacije posameznih umetniških del ter samo identitetno politiko posameznih muzejskih institucij. S prikazovanjem inovativnih in hibridnih ustvarjalnih procesov so tako poskušali razmišljati o umetnostnozgodovinskem kanonu v okvirih globalnega muzeja, ki naj bi bil mogoč s kompleksnimi mrežami med institucijami.

Mesta trajnosti se navezujejo predvsem na “vzporedno infrastrukturo”, ki so jo mednarodni in lokalni umetniški kolektivi Vzhodne Evrope krojili od petdesetih do devetdesetih let 20. stoletja. Z razstavljanjem v samoorganiziranih prostorih, samozaložništvom, lastnimi ekonomijami in tudi s samozgodovinjenjem pa so oblikovali lastne pogoje dela. Razstava, ki vključuje dela Grupe šestorice autora, skupine OHO, Novih tendenc, Gorgone, EXAT 51, Neue Slowenische Kunst, Asociacije Westeast, Mladena Stilinovića, Vlada Martka, Walterja De Marie, Jaroslava Kozlowskega, Marka Sančanina Đurovskega, Josipa Vanište, Francija Zagoričnika, Vadima Zaharova, Györgija Galántaia, Gorana Trbuljaka, Walterja Benjamina je konceptualno razširjena tudi s sodobnima praksama skupine Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša ter kolektiva ČIPke.

Postavitev nadgrajujejo paviljoni, ki jih je za razstavo oblikovala Azra Akšamija. Razstavne konstrukcije predstavljajo fleksibilno strukturo razstavljanja in z obliko aludirajo na “Sint galerijo” skupine OHO. V paviljone so umestili predvsem produkcijo kolektivov.

Druga značilnost delovanja avantgardnih kolektivov so tudi manifesti, ki so se postopoma ločevali od preprostih smernic do integriranih elementov posameznih umetniških del.

Navezava na zgodovinjenje in dojemanje časovnih obdobij, ki pred svojim koncem ne morejo zares obstajati, je izpostavljena tudi preko dela Razgradnja umetnosti – ponovno Walterja Benjamina (Goran Đorđević), kjer na diagramih izpostavi razvoj v zgodovini pojmovanja, razstavljanja in razmišljanja o umetnosti. Zgodovino smo po Benjaminovo vse od njenih začetkov do konca – modernizma – dokončno izčrpali in je postala odvečna. Ironični prikaz rigidnega sistema zgodovinjenja, ki ga predstavlja Benjamin, ima lahko svoj teoretični konec v t. i. kripti. Umetniška dela preko muzealizacije pridobijo ne zgolj svoj primarni kontekst, temveč se postavijo v terciarnega in postanejo tvorniki kulturne dediščine, zgodovine in konteksta naše identitete.

Razstava dobro predstavlja različne načine delovanja neo- in retroavantgard v našem prostoru in jasno izpostavi njihovo mesto v naši kulturni zgodovini. Svoje sicer zgodovinske okvire odpre z vključitvijo projektov sodobnih slovenskih kolektivov. Slednja dodatka kažeta predvsem na stremljenje tako časa kot institucije same k prevpraševanju lastne identitetne politike in politike identitete; kot tudi željo po vključitvi sodobnih feminističnih praks k dolgi kontinuiteti kolektivnega delovanja in deljenja znanja ter umetniških praks, ki so nam blizu prav iz umetniških praks avantgard. Razstava s sodobnima dodatkoma preigrava rdečo nit razstave v Berlinu, saj aktivno in transparentno zgodovinjenje praks, ki kažeta na specifične tendence našega časa in okolja, vključi brez jasnega argumentiranega premisleka. Kompleksno zgodovino avantgard posploši na kolektivno delovanje, deljenje znanja in iskanje alternativ v sami umetniški produkciji. Predstavitev posameznih kolektivov ne ponuja novih dognanj in videnj njihovega delovanja, temveč že ponavlja ustaljene prakse predstavljanja avantgard v našem prostoru. Celota ostaja na predstavitveni ravni, zaslužila pa bi si konkreten premislek in aktualizacijo, ki bi konec koncev že večkrat videna umetniška dela in kolektive reflektirala skozi prizmo sedanjosti. S sodobnima dodatkoma samo podaljša premico delovanj avantgard, slednje pa s tem ne predstavi v novi luči. Z aktualizacijo preteklih kolektivnih delovanj, bi tudi sodobna pridobila na pomenu, kot jo zdaj dobijo s preprosto predstavitvijo in umestitvijo na sam pregled avantgard v našem prostoru. Ravno dodajanje novih pomenov in idej na muzealije pripeljejo do jasne slike o prostoru in času, na katero je navsezadnje ciljala tudi razstava v berlinskem sodobnem muzeju.

Tia Čiček


Kritika razstave Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte (Muzej sodobne umetnosti, +MSUM, 15. november 2018–17. februar 2019) je nastala na seminarju Umetnostna kritika.

[1] Hello World. Revisions of a Collection, Berlin, Hamburger Bahnhof – Museum für Gegenwart, 28. 4.–26. 8. 2018.

Scroll up