Intrevju z Vukom Čosićem: Kako bi Prešern rekel monitorju?

Tina Popovič

Vabilo na pogovor sem, priznam, najprej avtomatično napisala brez šumnikov in sem elektronsko sporočilo šele v zadnjem trenutku opremila tudi s č in š in ž-ji. Dogovor za pogovor je Vuk potrdil z “sure, no sweat“. In na koncu, ko sva se hode vsak na svoj konec mesta razšla, je v pozdrav pomahal z vzklikom: “With respect !” in zavil proti knjigarni Behemot, ki ga tako redno zalaga z naročenimi knjigami iz tujine, da jo baje krasi njegova slika.

Vuka Ćosića sem na pogovor povabila v želji po razumevanju položaja slovenščine in njenih posebnosti v dobi interneta. Strokovnjak na področju spletnih medijev in uporabniških izkušenj je vrhunski poznavalec elektronskega komuniciranja in tudi odličen vir nepričakovanih pogledov na prihodnost slovenskega jezika. Vük, kot ga kličejo prijatelji od kar je bil vodja on-line predsedniške kampanje zdajšnjega predsednika Danila Türka, je s hitrim in sočnim izrazoslovjem, polnim tujk in angleških tehničnih izrazov poleg izčrpnih odgovorov ponudil tudi dober primer tega, kako zveni to, čemur pravimo živi slovenski jezik. Vse tuje zveneče besede so zato ostale tudi v zapisu tega pogovora. V sredstvu javnega obveščanja jih sicer po vseh pravilih ne bi smelo biti, a brez njih noben zapis pogovora z Ćosićem ne bi bil pošten. Zato ti izrazi pred vaše oči stopajo zapisani v poševnici, kot da bi bili upognjeni pod težo svoje krivde.

Pravkar ste prišli iz New Yorka. S kakšnim razlogom ste se mudili tam?

Na Univerzi Parsons, eni najbolj pomembnih in tudi najstarejših design šol, sem predaval o svojem delu. Sem eden od tistih izvoznih artiklov, ki se jih mednarodno identificira kot slovenski. Delam na tem, da bi še kaj proizvedel, tudi vplival na angleščino. Eno besedo sem že dodal: net-art.

Ali kot nekdo, ki vleče niti na področju interneta, čutite kakšno odgovornost do jezika, ko proizvajate nove izraze ali poimenovanja?

Tukaj gre za odgovornost vsakega uporabnika jezika. Če boš kot zakotni, irelevantni mikro posameznik v neki ogromni družbi in v pravi druščini pomotoma ali namenoma prvič izgovoril neko čudno stvar in bo ta stvar toliko intrigantna ali močna ali ustrezna, boš na ta način sam poimenoval fenomen, ki se ga mnogo ljudi sicer zaveda, nimajo pa še imena zanj. Tako boš tudi ti s svojim mahanjem z malimi krili naredil v Oxford English Dictionary spremembo. To je lepo in tu je naša jezikoslovna scena nekoliko prikrajšana. Vsako leto izide par člankov o tem, katere nove besede so v novem Oxford English Dictionary. In to je blazno fino brati, ker opaziš, kako tudi angleščina mutira. Internetni izrazi so novi tudi v angleščini, ker je to nova tehnologija. V teh člankih se sprašujejo, kako je beseda nastala, kako in v kateri od oblik, ki so bile ponujene, je ponarodela, ipd. Tam zastavljajo druga vprašanja. Ne vprašanja ohranjanja angleščine tipa, Kako bi Shakespeare rekel monitorju? V Sloveniji pa se sprašujemo ravno to. Dobro, ne govorimo o Shakespearju, ampak o onem drugem…

Mnogih izrazov, recimo tudi “social network“, ki je pogost v javni rabi, vztrajno ne prevajate v slovenščino. Zakaj?

Izraza “social network” ne prevajam, saj tisti, ki se s tem ukvarjamo, točno vemo, za kaj gre. Tisti, ki ne vedo, bodo izvedeli, ko se bodo naučili terminus technikus. Ne bodo pa izvedeli tako, da bom jaz prevedel. Gre namreč za content, semantično polje. Če bi izraz prevedel, recimo z “družbene mreže”, bi ga tisti, ki se s tem ukvarja mogoče razumel, mogoče pa tudi ne. Poglej recimo primer drsnega traku. Kaj misliš, da je to?

Hm…drsni trak…

Drsni trak je scroll bar. Tu so normativna lingvistika in ostali instrumenti za globoko zamrzovanje jezika kontraproduktivni. Zato, ker pravzaprav proizvajajo prepad med temi, ki se na vsebino spoznajo, med recimo kakšnim tehnikom, in ostalimi – čeprav pravzaprav ne vem, kdo spada v ta drugi del populacije. Verjetno so to tisti, ki še ne zaznajo, kako neumno izpade, ko nekdo pove nekaj takega, kot je drsni trak. In to me moti.

Zakaj potem za ustrezna prevajanja novih izrazov ne poskrbite tisti posamezniki, ki ste na posameznih področjih kolo pogona?

Imaš zelo prav. To vprašanje implicira občutek odgovornosti. Gre pa tu predvsem za to, da si, ko se soočaš s takšnim primerom, ko pride do tega prvega stika, običajno sam ali v družbi enega na daljavo. Ob vsem tem je prevod tvoja zadnja skrb. To je malo zoprno priznati, ampak je res. Večja fascinacija je nad samim fenomenom, nad samo vsebino. Imamo sicer tudi bolj družbeno ozaveščene, bolj zakrknjene računalničarje, ki blazno pridno vztrajajo na računalniški slovenščini. Ampak ne bi rekel, da gre pri tem za to pionirstvo, ki mene zanima. To niso ti prvi stiki z neko materijo, ta usodni prvi most. Obstajajo primeri v južnoslovanskih kulturah, ko si imel prvi stik z nečim izrazito globalno relevantnim že v momentu nastajanja. To so ti redki momenti, ki bi se jih splačalo glorificirati, če ne bi raje glorificirali morilcev. Zdaj mi pade na pamet Stanislav Vinaver, prevajalec, ki je leta dvajset iz rokopisa Alexandra Bloka med nastajanjem že delal prevod v srbohrvaščino. Vinaver se je vsega tega lotil kot prevajalec, ni bil samo fasciniran nad Blokom in ga bral v Ruščini. Imel je refleks prevoda in to je cool. To so zadeve, ki me inspirirajo.

Dejstvo je, da šumniki izginjajo iz vsakdanjega sporazumevanja. Pri komuniciranju preko spleta jih pogosto ne uporabljamo, ker se bojimo, da se bodo pri prejemniku pretvorili v neželene znake. Posledica tega je, da jih avtomatično izpuščamo tudi pri pisanju ostalih besedil. Je ta strah – tehnično gledano – danes še vedno upravičen?

Občasno res še vedno dobivamo mail-e brez čšž-jev in razlog za to sam vidim zgolj v navadi. Gre predvsem za ljudi, ki so on-line že deset let ali več. Tudi zame je bil nekoč, že leta nazaj, poseben switch, da sem začel pisati šumnike v mail. Enostavno zato, ker nisem bil tega vajen in ker sem pričakoval, da ima mnogo mojih recipientov Eudoro, Pegasusa, Lynx browser-je, in tem podobne sisteme iz zgodnjih sedemdesetih let. Pa se je izkazalo, da ne. Zdaj enostavno pošiljam ‘čšž mail –e’. Če se poteza izkaže za napačno, to takoj opazim v reply-ju, ker pridejo nazaj tiste ¾ in ostale standardne zamene za šumnike. Ampak dobim le en tak odgovor na leto. Ali celo manj. Strictly technicaly speaking, smo na mail-u v čšž land-u zdaj že safe.

20 let nazaj si ob nakupu tiskalnika moral velik napor vložiti v to, da je znal tiskati šumnike. Če so se te stvari tehnično uredile in za slovenski prostor priredile na tipkovnicah in tiskalnikih, zakaj mislite, da se jih ne uredi tudi na elektronski pošti in sms sporočilih?

Preprosto zaradi majhnosti našega trga. Cela vzhodna Evropa, ki je sicer dovolj velika, očitno ni zadostni razlog za te spremembe. Tukaj je dominantna ekonomska logika. Če bi se spravili narediti CE, Central Europe verzijo kateregakoli softwerja, bi morali na mizo vzeti večji caracter set, kot je ta slovenski čšž. Bomo videli, kaj bodo zdaj naredili i-phone– ovci. Zdaj vanj ne morem vtipkati čšž-jev, lahko pa jih sprejmem ali jih copy paste-am. I-phone se tudi uči mojih besed in kot glavni repozitorij besed uporablja moj adress book. Sem pomislil – nisem pa še našel prave minute – da bi ga lahko presenetil. Ko namreč vtipkam neko besedo, mi on ponuja auto-complete opcije. In če vtipkam besedo, ki je podobna nekemu priimku, ki vsebuje čšž-je, mi ponudi tudi to. Zato sem se začel spraševati, kaj bi se zgodilo, če bi za foro v svoj adress book vnesel kakšnih sto besed s čšž-ji, kot da so to neke osebe. Potem bi ta tipček meni začel ponujati besede z čšž-ji. Ampak to bi bil preveč intimen heck, ki ne bi pripeljal daleč.

Ohranjanje posebnosti jezika v času elektronskih medijev in novih tehnologij vendarle zveni kot prioriteta kakšne državne službe?

Ah, to, kako to funkcionira, je bizarno. Gre za nesrečno pozicijo teh komaj obstoječih kultur. In komaj relevantnih- ali kako bi temu rekli- držav tretjega sveta. You know. Pri tehnologijah, kjer nismo ravno glavni vir inovacij, bolj ali manj capljamo in smo glede širše družbene adopcije povečini tam nekje, pri tretji ali četrti generaciji. Gledano malo širše, torej ne samo glede vprašanja čšž-jev, je Slovenija država, ki ima v odnosu do jezika in tehnoloških sprememb med vsemi nekdanjimi republikami najbolj izrazito t.i. »zrakomlat« kulturo. To je zanimivo, saj smo se Hrvatom smejali, ko so na začetku Tuđmanovega režima imeli histerični napad in so agresivno izumljali besede, ki jih bodo eksplicitno ločevale od Srbov. Par lepih inovacij se v takih primerih sicer tudi zgodi, ampak splošni val je tragičen. Hrvati so vmes to prakso opustili. V Srbiji je bilo par popadkov prav tako blazno bizarnih, takih za zbiratelje. V Bosni je tudi bilo dosti tega, ampak tam je to še najbolj razumljivo. V Sloveniji pa je to postalo preprosto normalno. Izumljanje besed ni več predmet ukvarjanja peščice nadebudnih, recimo tudi malo čudno izgledajočih marginaliziranih lingvistov na faksu ali pri kakem društvu zbirateljev znamk. Ne. To, da iščeš izrazito slovenski izraz, je zdaj normalna, ponarodela praksa. Sliši se v redu, dokler ne začnemo nekega tehničnega izraza z vso silo prevajati.

Zdi se, da tudi država ne ve točno, kam bi se postavila. V istem zamahu leto posveti Primožu Trubarju, očetu našega knjižnega jezika in skoraj hkrati za slogan, ki predstavlja Slovenijo, izbere besedno zvezo, ki bazira na angleškem jeziku. Zmeda? Dvoličnost?

Če pogledaš, kaj počne država, kaj počnejo visoki uradi, lahko opaziš marsikaj. Poglej recimo primer razstave zgodovine parlamentarizma v Sloveniji. Snovalci so tu ubrali pot najhujših ekstremistov. Naredili so razstavo, kjer so potegnili kontinuiteto od poganskih pred-rimskih časov, preko nekega nepovezljivega predslovanskega srednjega veka, do absurdnih in totalno perverznih idej o tem, kako so Norik in tisti knežji kamen – še ena totalno nedokazana zgodba – vplivali na razvoj demokracije v svetu. In kako so se celo avtorji ameriške deklaracije zgledovali po tem. Čista nebuloza.

Kako gledate na to, da je nacionalni mobilni operater za svojo prodajno akcijo izberal slogan WTF (What the fuck)?

Verjetno bodo raperji to prebrali kot Where is the fire?. Moja pozicija je nekako čudna. Moj umetniški background je književnost in moje prvo umetniško početje je bila kratka proza. Veliko sem objavljal in sem se počutil že kot velik pisec. Na govor sem začel drugače gledati, ko me tekst kot kanal izražanja ni več zadovoljeval. Iskal sem neki way out, razširjeni medij, bi se temu reklo v osemdesetih. Takrat sem spoznal nesmiselnost pravil, ne samo v vsakdanjem komuniciranju, kjer ta res ne bi smela obstajati, ampak tudi v umetniškem izražanju. Razen seveda tiste šarmantne zgodbe o omejitvah kot viru kreativnosti. Vsa ta betoniranja jezika na Sokratovo, na Prešernovo, in ne vem katero še dobo, so preprosto pointless. They don’t function. Umetnik, ne samo, da ima dovoljenje, mislim, da ima celo obveznost absolutno zavreči vsako takšno zgodbo in tiranijo lektorjev. Področja kjer tvoja kultura, katere jezik ohranjaš ali reflektiraš, ni epicenter globalnega dogajanja, je treba liberalizirati. Američani danes uporabljajo veliko slovenskih besed z vseh tistih področij, kjer je Slovenija prehitela človeštvo.

Katera pa so ta področja?

Ni jih. Problem torej ni v lingvistiki. Problem je v tem, da nobeno področje pri nas ni blizu nekemu epicentru, kaki globalni inovaciji, raziskavi.

Če pa bi se takšnemu epicentru približali, bi potem s tem v globalni svet ponesli tudi slovenske izraze?

Seveda. V tem smislu lahko posamezniki prispevajo k razvoju slovenskega jezika. Če se bo Slavko Žižek nek koncept, ki ga bo dognal, odločil poimenovati POTICA, potem bo to za vse, v svetovnem merilu, POTICA. Druge poti ni.

Spodbujanje in odobravanje inovacij, iskanje možnosti nekega jezika, vse to je dobrodošlo. A kje postaviti mejo? Ali je razmišljanje v tej smeri po vaše konzervatorsko dejanje?

To je podobno primeru vulgarne latinščine. Gre za naravno pot. Res je, da nismo v zgodnjem srednjem veku in da v tem trenutku Rimsko cesarstvo ni ravnokar propadlo. Na ta način nismo prepuščeni naključju. Intuitivna logična tendenca pa je, da se bodo s tem, ko se kulture tako izrazito prelivajo ena v drugo, izenačevale in tako fino mešale tudi jezikovne prakse. Sam sem veliko prebral v lepi francoščini, angleščini in drugih jezikih, ki jih berem. Posebno lepoto vidim recimo v Proustu in klasikih. Vendar hkrati tak jezik prepoznavam tudi kot funkcionalno oviro pri sporazumevanju. Med tem, ko smo vsi Francozi in obožujemo Flauberta, sedimo v sobi in se pogovarjamo o kvaliteti našega izraza, je popolnoma logično ščititi Flauberta. Ko pa v sobo vstopi Anglež, ga moramo preprosto ustreliti, če hočemo ostati tako trdni. Kadar se odločiš komunicirati, spoznaš, kje je in kaj je ta trade-off, ki je nujen. Ideja bi lahko bila ta, da bi se vsi učili vseh jezikov. How sweet is this? O vsem tem pa je vseeno treba razmišljati kot o evoluciji, mutaciji. Mi, ki že obstajamo in imamo spomin na neko čistejšo, idealizirano, romantično jezikovno prakso opažamo spremembo, torej vidimo, da gre na slabše. Od zdaj naprej bomo mi tisti konzervativni, zaviralni del populacije. Tisti, ki prihajajo, mlajši, ki so predvsem skozi tehnološki napredek soočeni z vdorom angleščine, pa ne bodo dvakrat razmišljali. In tako je prav. Tako kot tudi mi nismo dvakrat razmišljali, ko smo absorbirali kulturo, ki je hodila k nam skozi punk, skozi strip, skozi film, skozi vse tisto, kar je pač formiralo naše generacije osemdesetih in pozneje. In- that is very logical. Ko sam komuniciram s svojimi frend-i v Ljubljani, uporabljam kakšnih 40 % angleških izrazov, ne da bi sploh razmišljal, ali je to prav ali ni prav. Ker vem, da s tem komuniciram. …

…in hkrati na nek svojstven način vse te izraze ustvarjalno uporabljate in kombinirate, ….

… in to mi daje več dimenzij, ne manj! Ljudje, ki branijo jezik pred vdori trdijo, da je jezik sedaj manj čist, da ga je potrebno braniti pred vdori. Pred kom, pred Turki? Ti ljudje tudi nikoli ne končajo misli, ne povejo, Zakaj. Verjetno zato, ker si ne upajo. Zavedajo se, da je to paradoks. Jezik namreč postane bolj bogat, če leksiko, sintakso, to celo kompleksno arhitekturo, urbanistiko, kjer se dela jezik, pustiš na odprtem. Zakaj ne? In še nekaj: Slovenščine ne ščitimo pred vsemi vdori, temveč samo pred nekaterimi…

Kaj pa raziskovalci jezika, ti ki beležijo živo slovenščino?

Leta nazaj, ko sem si želel razumeti, kaj so njihovi viri, so mi povedali, da so časniki njihov ključni vir. Ampak to ni živa slovenščina, ker jo lektorji že zatolčejo. Vprašal sem, zakaj ne pregledujejo on-line časnikov, z vsemi komentarji vred. Ti komentarji so sicer res abotni, ampak so juicy. Primo Levi, velik pisatelj in super tip, je govoril o tem, da v Italiji uradni Italijanščini, ki se jo danes sliši samo še s televizije, rečejo ‘Italiano, bono solo per la lapidi.‘ Uradna italijanščina naj bi bila torej nekaj, kar je uporabno samo za nagrobnike- in za napovedovalce nacionalne televizije. Pri nas opažam podobne tendence. A upor konzervatorskega gibanja, ki se sproža skozi vrhnjo main stream kulturo in medije nima možnosti, ker je druga tendenca bistveno močnejša. Ker je živa, ker je live. Meni se recimo zdi logično tu in tam uporabiti nemški izraz, ko pišeš o filozofskih konceptih.

Prej ste omenili Žižka. On je menda občutljiv na to, kako se njegovo ime v tujini izgovarja in vztraja na tem, da ni Zizek temveč Žižek. Kako sami gledate na to, glede na to, da se veliko pojavljate v tujini?

Moje ime funkcionira kot dinamični brand. In mislim, da njegovo tudi. Tako kot pri leksiki, kjer je ključ komunikacija in razumevanje point-a, tako je tudi pri meni. Meni se enostavno ne splača, for a very practical reason, vztrajati na tem, da bi si tujci lomili jezik. Gre bolj za to, da veš, kje te že in s čim te to še povezuje naprej. Posledica tega relaxed attitude-a je, da katerokoli verzijo mojega imena vtipkaš v search engine, dobiš marsikaj. In mene to samo veseli. Meni se zdi, da je dobro brati ta confusion, zato ne vztrajam in ne učim nikogar.

Vendarle so šumniki, ena temeljnih značilnosti našega jezika, pozitiven presežek, ki nas ločuje od drugih in bogati naš izraz. Kako se postaviti zanje?

Zanimivo bi bilo videti, kaj na to temo počnejo na Češkem ali Danskem. Fino bi bilo, če bi bilo vse to početje mehko, neopazno, da bi še vedno lahko pisali kot hočemo in brali kot želimo. Tako bi vse delovalo. Moja reakcija na vse to je prepuščanje stvari svojemu bizarnemu evolutivnemu toku in naravnemu okolju. Ob vseh teh change-ih se zabavam. Rusi Heglu recimo rečejo Gegelj. Je malo smešno, da. In Gitljer je Hitler. Ampak Hegel ni zato nič manj Hegel in Hitler nič manj Hitler.

Ko nekdo drugače razume, zapiše, izgovori vaše ali ime svetovno znane osebe se vam to zdi dobro in v tem prepoznate ustvarjalni prispevek. Ko nekdo prevede nek terminus technikus, smešno, a zato morda bolj razumljivo, pa vas to razjezi in v tem prepoznate nekaj, kar ogroža kakovost komunikacije. Kje so tukaj vaši kriteriji?

Najprej še enkrat o imenih oziroma o mojem imenu. Jaz tukaj res govorim samo o svojem imenu. To me intrigira in pozitivno vzburja bolj kot neka konceptualna umetnina. Pri terminusih technikusih– že tega izraza ne znamo dobro prevesti- pa imam potrebo po jasnosti, nekakšni čistosti. Pri svojem osebnem imenu pa sem se pripravljen malo hecati.

Predmet vaših raziskovanj ni neki obskurni predmet. Je internet, ki se ga množično uporablja. Biblijo je bilo za vsesplošno razumevanje potrebno prevesti v jezike narodov. Z ustreznim komuniciranjem bi morda sami lahko povečali razumevanje novih medijev pri ljudeh, pri tem pa bi bili bolj odprti in ne zaprti v svojo lastno stroko.

Vsakič, ko, na tem svetu obstaja logika inside joke-kov in vsakič, ko se ustvarja neko notranje povezovanje, to avtomatično proizvaja bariero in vprašanje je, ali je ta bariera nehumana. Ali je žaljiva ali ni žaljiva. Ali je tu zato, da bi bila bariera? Gre preprosto za to, da z nekim razumevanjem lahko vstopiš v posvečen prostor. Vem, da se sliši kot hud bullshit, ampak nekaj malega je na tem. Tako kot se ljudje vzajemno identificirajo s fashion-om ali s hardwer-jem, s tem, kakšne slušalke ti gledajo z ušes, tako podobno se prepoznajo tudi po jeziku. Rečeš: ta je cool dude, ker je nekaj dobro povedal. Saj vemo, da jezik ni stvar prenašanja pomena samo in izključno skozi obrazec. Boš z rabo nekega obskurnega tujega izraza odbijal ali privlačil? To je večno tveganje. Preprosto: ali boš komuniciral ali ne.

Torej se tudi sami sprašujete, kako na čim bolj ustrezen način povedati neko zadevo? Tudi sami iščete primerne izraze?

Obstajajo ljudje, v komunikaciji s katerimi na koncu ne vem, ali sem uporabil več slovenskih ali angleških besed. Kakšne stvari je lažje povedati v inglišu. Luko Freliha, velikega norca soborca, lahko mirno vprašam, Koliko je url od vrml-ja od ds? Takoj mi bo odgovoril. Lektorirana verzija vprašanja, bi lahko bila nekaj takega kot: Kakšen je spletni naslov večrazsežnostne predstvitve digitalnega mesta Amsterdam? Centralni indikator je neka mera sproščenosti. Z ženo in hčerko se pogovarjamo tako, da v navadnih izmenjavah, uporabljamo zelo veliko angleščine. In to se mi zdi luštno. Mala se je na primer sedaj super znašla v New Yorku. To je samo dobro.

Za bistveno postavljate torej svobodno in sproščeno komunikacijo.

Vse to, o čemer govoriva, lahko prevedem na področje razmišljanja o umetnosti v zadnjih stotih letih. Te dni sem se veliko ukvarjal z Duchampom in sem zaznal, da je on explicité prekinil s slikarstvom in začel izumljati konceptualno umetnost, točno 95 let nazaj, pred prvo svetovno vojno. Zanimivo, ker mi o tem še vedno govorimo kot o sodobni umetnosti. On ni naš sodobnik. Je bolj sodoben mojemu pradedku. Pri umetnosti nam je prav ta stric pomagal, da smo začeli razmišljati o umetnosti zunaj tega ograjenega prostora, kjer se umetnost sme dogajati in smo začeli na celotno zunanjo realnost gledati kot, recimo temu kandidata za umetnost ali umetniškost. Ta človek nam je pokazal, da se umetnost delno dogaja tudi v percepciji, ne samo pri tistem, ki broadcast-a, ampak tudi pri tistem, ki sprejema. Interaktivnost je sploh zgodba zase. Takisto lahko razmišljamo tudi o jeziku, ne da bi pri tem užalili koga v sindikatu pisateljev. Zakaj bi bila licenca poetike vezana samo na tiste, ki so verificirani? Saj to ni takšna licenca, ki ti jo podeli policija. In če to normalo upoštevaš, bi to pomenilo, da bi ta igrivost, ne v funkciji zafrkavanja, ampak igrivost v funkciji raziskovanja, if you wish, morala biti normalno dovoljena. Oziroma, njo sankcioniramo, če vztrajamo na lektorirani verziji jezika.

Dejstvo je, da se ljudje, ko poimenujejo svoja podjetja, poslovne dejavnosti, celo imena svojih otrok, sistematično izogibajo šumnikom. So strešice tehnično prezahtevna malenkost, neekonomična ali premalo cool, da se jih tako otepamo?

Pri internet naslovih, pri url-jih je problem v tem, da enostavno ni unit code-a. Enostavno. Žal. Temu lahko rečeš brutalni sužnjelastniški hegemonizem zahoda. Je pa to dejstvo. Zanimivo bi bilo statistično preveriti, kako je pri nas z pojavom interneta upadlo število poimenovanj s čšž-ji. Sam sem bil dostikrat v situaciji, ko so se izumljala imena projektov. Vest.si smo na primer med ostalimi lokacijami izumljali prav v tej sobi in eden od parametrov za ime je bil, da ne sme biti čšž-jev, prav zaradi spletnega naslova. Ker gre tukaj za dot com in je to seveda logično. Nisem pa še slišal za slovenska imena ne-internetnih podjetij. Mogoče zato, ker se s takimi malo družim. Moja hčerka Luna je dobila tako ime, in ne recimo Jožica, ker nismo hoteli kaznovati tujcev. Zakaj bi med komunikacijo drugim komplicirali življenje? Pri nas gre za to logiko. In njeno ime Luna dobro funkcionira in ona ga rada prevaja: “My name means Moon“. Haha, how cool is this. In poznam veliko takih primerov. Ko pravzaprav zdaj razmišljam, se v njenem razredu ne spomnim niti enega otroka z imenom, ki bi vseboval čšž-je.

In ob vsem tem občutite kakšno izgubo?

Da, občutim izgubo. Če spet navedem Duchampa, ker sem ga ravno bral, gre za vprašanje, ali je zložena srajca lažja kot nezložena in kako to malo vrednoto izmeriti in kaj z njo narediti. In kako narediti turbine za energijo, ki se tu sprošča. Kako ekološko razmišljati o čšž-jih. To je res. Jaz absolutno vidim lepoto v srednjeveški poeziji. Vidim lepoto v književnosti 19. stoletja. Vidim pa tudi neko logiko, kjer nove stavbe zidamo na točkah, kjer so bile stare. To je, izgleda, neka nujna sprememba, zaradi katere izgubljamo šarm. Mene kot arheologa boli duša, ko vidim, kako prostor, katerikoli, fizični ali duhovni, mora mutirati proti nekam. Pri tem ne podpiram teze o napredku kot o nujni interpretaciji vseh sprememb. Nočem reči, naj gredo k vragu te čšž-ji. Daleč od tega! Sklep, ki mene zanima, je: dajmo se zmenit, da vsak dela svoje.
Dejmo se zmenit, naj jezik preprosto diha.


SLOVARČEK

  • and it’s very weird
  • big deal
  • browser
  • change
  • content
  • e-relevance
  • for a very practical reason
  • frend
  • How sweet is this?
  • issue
  • joke
  • land
  • life
  • live
  • mail
  • main stream
  • network
  • on-line
  • pointless
  • relaxed attitude
  • reply
  • safe
  • scroll bar
  • search engine
  • social network
  • strictly technicaly speaking
  • switch
  • trade-off
  • you know
  • web
  • what the fuck
  • where is the fire?
Scroll up