Irwin: Zgodnji grafiti projekti
Analiza umetnin z razstve
NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije
11. 5.–16. 8. 2015, Moderna galerija Ljubljana
Kustosinja: Zdenka Badovinac
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »
IRWIN: zgodnji grafiti projekti. Foto: Dejan Habicht. Fotoarhiv Moderne galerije, Ljubljana.
Po večkratnem obisku razstave mi je v spominu najbolj ostal projekt skupine Irwin, ki ga mladi umetnostni zgodovinarji zlahka spregledamo. To so njihovi zgodnji projekti, pri katerih so na stene ali papir risali grafite. Akcije so bile začetek skupnega delovanja petih mladih umetnikov iz likovne akademije v Ljubljani (Marko Kovačič, Dušan Mandič, Andrej Savski, Borut Vogelnik, Roman Uranjek). Na razstavi so predstavljene črno-bele in barvne fotografije, ki pa so postavljene previsoko, da bi si jih lahko natančno ogledali, kljub temu pa si lahko pomagamo z dodatnima videoma, ob katerih si jih lahko predstavljamo v tistem času in prostoru.
V začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja so nekateri umetniki v Sloveniji/Jugoslaviji začeli raziskovati obdobja avantgard in se obračati stran od modernizma. Tudi skupina Irwin[1] se je z grafiti projekti odmaknila od institucionalne umetnosti. Grafite so namreč razstavili v Disku FV, »kapelici« in Škucu ter si s tem izbrali specifično občinstvo. Umetnost ima v takšnih družbenih prostorih drugačno funkcijo, kot tista v galeriji: naveže se na dogodek, ki se v določenem prostoru odvija (atmosferski učinek). S tako izbranimi lokacijami so dosegli še številčnejše občinstvo ljubljanske alternativne scene in posledično tudi večji učinek.
Ulični grafizem takrat pri nas ni bil dovoljen; če se je kje v javnem prostoru pojavil kak grafitni napis, je bil posameznik takoj označen za ekscesnega. Tedanja oblast je zatirala to vrsto delovanja, zato so ga morali na nek način institucionalizirati. To je uspelo skupini Irwin, saj njihovi grafiti niso bili besedni, temveč slikovni. »Šlo je za način dela in ne označevanje stila; umetniškemu delu so [grafiti projekti] odvzeli tržni pomen in v ospredje postavili družbenega.«[2]
Vpetost v prostor je najbolj izražena v projektu Sv. Urh. Pokoli in mučenja na slovenskem Primorskem in Štajerskem (1983), katerega motive so povzeli po knjigi Mučeniška pot k svobodi (motive iz iste knjige je uporabila že skupina Laibach leta 1981 v svojem fanzinu).[3] Ti grafiti na papirju so prikaz pokolov in mučenja med 2. svetovno vojno. V Disku FV, prizorišču relativne svobode, ki je bilo že samo po sebi nabito z močno energijo, so Irwini ritual mučenja in nasilne prizore povezali s sugestivnim ritualom plesa in obnašanja tamkajšnje rock in punk mladine.
Za skupino Irwin je značilno, da motive izdelujejo po že obstoječih podobah, ki jih uporabijo za osnovo svojih del. In ravno to potenciranje neoriginalnosti pri njih postane original. Prav tak je tudi projekt Sem dolgo upal in se bal (1984), za katerega so prerisali motive iz pornografskih revij. Še danes bi se nad temi grafiti marsikdo lahko zgražal, hkrati je bila v Jugoslaviji konec prejšnjega stoletja pornografija tudi prepovedana, zato so morali umetniki »nelegalno« pridobiti gradivo za svoje umetniško delo. Irwini so s temi grafiti prikazali, da je taka predstavitev erotike možna le v kontekstu umetnosti. Že vnaprej so predvideli tudi uničenje teh podob, ki so jih ljudje trgali iz zidu in na njih pisali, oni pa so čez nalepili nove grafite. In ravno to plastenje, kombinacija prejšnjih projektov z novejšimi je še poglobila pomen oziroma dodala novega (hard core erotika, ki se prepleta z motivi mučenja).
V »kapelici« na Kersnikovi 4 v Ljubljani, ki je bila takrat še nenaseljen prostor, so grafite slikali direktno na steno. V projektu Bauhaus (1983) so se referirali na to znano nemško umetnostno šolo in grafite povezali tudi s predstavami Gledališča Ane Monro.
Poslikali pa so tudi pisarno Škuca in jo s tem spremenili v popolnoma alternativno (Histerija in njeni retro prijateljici, 1984).
Hkrati so se začeli kazati tudi drugi nastavki za nadaljnjo strategijo delovanja skupine, saj so na enem izmed projektov uporabili ruske pravoslavne ikone (Srednjeveški mrak, 1984), s katerimi so pozneje nadaljevali svojo umetniško pot.
Za razumevanje grafitov skupine Irwin je potreben širši kontekst in poznavanje obdobja, v katerem so bili narejeni. Načeloma jih današnji obiskovalec lahko gleda le kot estetsko umetniško delo, vendar bo zlahka doumel, da imajo grafiti globlji smisel, kot le ugajati očesu opazovalca. V pomoč pri razbiranju pomena mu je lahko razstavljeno besedilo Andreja Savskega in Romana Uranjeka (1983), ki razloži namen grafitov in njihovo vpetost v takratno alternativno/subkulturno sceno ali pa besedilo v Punk problemih: »Pri ljubljanski subkulturni produkciji ni šlo za visoko umetnost, ampak jo je z uporabo ustvarjalnih postopkov množične kulture in uvajanjem ideoloških vsebin (seksualna represija, družbena kontrola, manipulacija, prepovedani simboli, …) pomensko radikalizirala.«[4]
Nina Jesih
[1] Takrat poimenovani Rrose Irwin Sélavy.
[2] Barbara Borčić in Irma Mežnarič, video Grafiti št. 4, Škuc-Forum produkcija, 1984.
[3] Barbara Borčić, IRWIN, Zgodnji projekti z grafiti, vodič po razstavi NSK od Kapitala do kapitala, Ljubljana 2015, str. 30.
[4] Marina Gržinić, Zemira Alajbegović, Ljubljanska subkulturna scena, Punk problemi, 10−11/XXI, Ljubljana 1983, str. 26.