Nevenka Šivavec: O privlačnosti lokalnega
Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 3 | 2002/03| Arhiv
Izkoristila bom priložnost in na tem mestu poskušala pokazati, kako se je v zadnjih desetih letih preoblikovalo lokalno kulturno in umetniško okolje, v katerem delujem. Na predavanju v Kapelici sem se omejila zgolj na predstavitev projektov Mestece Celje – alternativa sedemdestih in Mestece Celje – fantazme osemdesetih, ker pa je obe razstavi pospremil katalog, se tokrat z njima ne bom posebej ukvarjala. Na kratko pa bom iz svoje osebne izkušnje in perspektive poskusila orisati bistvene dogodke, ki so vplivali na vedno večjo prepoznavnost umetniškega dogajanja v Celju. Nikakor pa ne bi rada sebe in svoje pozicije kustosinje na kakršenkoli način postavila v ospredje, saj je moja vloga pri projektih, ki jih opisujem, predvsem povezovalna, sebe vidim kot sogovornico in občasno koordinatorko v kompleksni lokalni mreži umetnikov, ki je soustvarjala skoraj vse, o čemer bom v tem orisu govorila. Seveda mi lahko marsikdo očita, da vendarle, kot predstavnica institucije, delujem s pozicije moči, a naj v svojo obrambo povem, da sem si prav v ta namen prizadevala za vzpostavitev mreže, ki to pozicijo moči vsaj delno relativizira.
K prestavitvi projektov, ki zajema tudi iz najaktualnejših, še vedno aktivnih procesov, me je spodbudil letošnji Vstop prost 5.
V začetku letošnjega poletja je v Celju potekala peta zaporedna izdaja projekta Vstop prost, katerega nosilec je celjsko društvo likovnih umetnikov. Projekt vsako leto poteka kot razstava v Likovnem salonu in kot vrsta javnih intervencij ali perfomansov na otvoritveni dan na različnih lokacijah v mestnem središču; na njem vsako leto sodeluje osnovno jedro najaktivnejših celjskih umetnikov, ne nujno članov društva, občasno so k sodelovanju povabljeni tudi umetniki iz drugih društev. Letošnji projekt je bil še posebej opazen, vsebinsko povezan, izhajal je iz realnih mestnih problemov, publika je, čeprav je večina projektov govorila v jeziku sodobne umetnosti, odobravajoče sodelovala ali izražala svoje nestrinjanje. Kar trije od sodelujočih umetnikov so se, na primer, lotili problema Mestnega parka, ki si ga je v zadnjih letih prisvojila srednješolska mladina in postaja zato za druge starostne skupine (otroci, kolesarji, psi …) neuporaben in celo nevaren (foto Džakušič, Opačak), drugi projekti so komentirali problem brezdomcev, pomanjkanje zelenih površin v mestu in podobno.
Čeprav je Vstop prost projekt, v katerega kot kustosinja nisem neposredno vpletena, saj institucija, v kateri delam, organizatorju zgolj daje na razpolago prostor in temeljno infrastrukturo, vendarle štejem Vstop prost za enega najbolj realnih kazalcev stanja lokalne umetniške skupnosti, in to, da je ta umetniška skupnost letos proizvedla tako večplastno berljiv, sodoben in vitalen projekt, je zame pozitiven simptom in rezultat preteklih dogodkov.
Pred leti so bile celjske društvene razstave podobne vsem društvenim razstavam – nekaj akvarelov, nekaj slik, kakšna grafika, osamljen kip … prevevalo jih je zatohlo ozračje provincialnosti, zaprtosti; društvene razstave so bile (verjetno so marsikje še vedno) sinonim za nekaj bolj ali manj predvidljivega. Upam si trditi, da je k sveži energiji celjske lokalne umetniške scene veliko pripomoglo tudi vse tisto, česar smo se lotevali na nivoju galerije kot mestne institucije, in kar je generiralo intenzivno komunikacijo med umetniki in institucijo, med umetniki in neumetniki, med šolanimi umetniki in samouki in outsiderji. Tudi jaz osebno sem bila intenzivno vpletena v ta diskurz; vsa ta leta v galeriji sem se hvaležno in največ učila od umetnikov in počasi mi je postalo jasno, katera metoda je za vzpostavljanje lokalnega kulturnega diskurza in identitete manj ustrezna in katera bolj. Razstavljanje slavnih, mednarodno priznanih umetnikov je seveda nujno in zaželeno, nikakor pa se ne bi smeli prepogosto zadovoljiti s tem, da lokalni publiki pokroviteljsko ponujamo “prave” umetnike, ki prihajajo od drugod – bolj učinkovita je metoda kultiviranja novih umetnikov iz lokalnega vira, kakor je v The Lure of the Local slikovito in sugestivno opisovala Lucy Lippard. Knjiga mi je prišla v roke leta 1998 in kot boste videli v nadaljevanju, sem jo očitno precej uporabljala in za njene ideje navduševala tudi druge. Lucy Lippard govori o tem, kako pomembne so lokalne specifike – dogodki in prostori, ki lahko bodisi učinkovito podpirajo dogajanje v sodobnosti, ali pa lahko, nasprotno, s sodobnostjo nimajo nikakršne zveze, ker se naslanjajo na pretirano idealizacijo ali celo na nekakšne psevdoutopične zgodovinske vire. Vzporednice z mestom, v katerem živim, so se pokazale same od sebe: takoj po slovenski osamosvojitvi so si tako država kot posamezna mesta in kraji prizadevali za novo kulturno identiteto in Celje se je neduhovito in impotentno nalepilo na celjske grofe – v ta namen so se celo našla zgodovinska dejstva, ki so jih povzdigila v kneze. Tako je Trg svobode postal Trg Celjskih knezov (ima mar svoboda napačen ideološki predznak?), dobili smo viteške igre, srednjeveški dan, Veronikino nagrado za poezijo . Kulturna identiteta mesta je bila torej umetno zasidrana v megleno pravljico, ki s sedanjostjo ne more imeti nikakršne prave povezave. Zato se je zdelo nujno, da vsaj sodobni umetnosti poiščemo njene prave lokalne korenine. Z Ireno Čerčnik sva tako zasnovali (po sugestivnih napotkih umetnika Marjana Krošla) razstavo Mestece Celje, alternativa sedemdesetih, ki je pokrila obsežno belo liso na lokalnem zemljevidu, izkazalo pa se je, da je bila precejšnje presenečenje tudi v širšem slovenskem prostoru. Iz različnih kotov je osvetlila konceptualizem, ki je nastajal lokalno, neodvisno od centra, skoraj anonimno, na popolni margini, in pokazalo se je, da je bila rehabilitacija tega obdobja z metodo zgodovinjenja izjemno pomembna poteza. Analiza sedemdesetih se je lahko oprla na obstoječi kritiški diskurz konceptualne umetnosti, zato je bil ta dokaj kompakten in neproblematičen. Precej bolj odprto strukturo pa je imela razstava Mestece Celje – fantazme osemdesetih, saj sem jo na primeru lokalnih avtopoetik hotela vzpostaviti kot vzgib, nastavek za premislek o preprostih in večno odprtih vprašanjih o človekovem primarnem ustvarjalnem vzgibu. Ta raziskava je bila za slovenske razmere očitno tako nenavadna, nepotrebna ali čudaška, da ni bila deležna nikakršne kritične refleksije.
V Likovnem salonu in v Galeriji sodobne umetnosti smo v vseh teh letih veliko pozornost namenjali lokalnim ustvarjalcem, oziroma, kadar je bilo teh premalo, tudi umetnikom, ki so bili s Celjem kakorkoli povezani. Tako smo predstavili celo vrsto lokalnih ustvarjalcev, študentov, avtodidaktov – kriteriji za predstavitev so bili res precej ohlapni. Otepali smo se pravzaprav samo avtorjev, ki jih zanima samo komercialni uspeh. Omejila se bom seveda samo na nekaj projektov, v katere sem bila neposredno ali samo posredno vpletena, oziroma na projekte, ki sem jih sama ali v sodelovanju z drugimi zasnovala. Eden od njih je serija razstav z naslovom Neobičajne dvojice. Težko bi rekla, da je bil projekt kot celota uspešen, a je v nekaterih segmentih spodbudil plodne diskusije in verjetno posredno vplival na marsikaj, česar zaenkrat še ne moremo jasno videti. Neobičajne dvojice sem si zamislila kot poskus spodbujanja timskega dela, kot eksperiment, in prvotno izhodišče je bilo, da na vsaki od razstav predstavimo po dva umetnika, ki bi se zaradi različnih konceptualnih, estetskih ali celo zunajumetnostnih razlogov težko znašla v istem razstavnem konetkstu. Osnovna ideja Neobičajnih dvojic je bila poskus, preseči t. i. avtorsko načelo, princip, ki sodi v romantično estetsko ideologijo. Umetnik je bil torej povabljen, da v tem projektu “stopi iz svojega ega” , se odpove svoji “zaščitni znamki” in se tako izogne tudi nesolidarnemu individualizmu in samopromociji, ki sta pogosta spremljevalca individualnega ustvarjalca. Umetniki so ta zahtevna izhodišča zelo različno sprejeli. Od vsega začetka je bilo jasno, da so Neobičajne dvojice mišljene kot proces, ki se ga ne da vnaprej načrtovati in predvideti. Za nekatere od povabljenih umetnikov je bil izziv verjetno prevelik in rezultat je bila zgolj razstava dveh avtorjev v istem prostoru, spet drugi so izhodišča nadgrajevali in razvijali v nepričakovane smeri. Ena od takih je bila dvojica Jože Barši in Radio Celje. Projekt se je zgodil v radijskem mediju, v galeriji je bil na steno obešen samo interni dnevni radijski razpored. Radio Celje je v času, ki je bil določen za razstavo, vsak večer ob 22.00 predvajal desetminutno oddajo, v kateri so različni ljudje, s katerimi se je pogovarjal Jože Barši, razlagali svoje vsakdanje obsesije. Nepričakovan zasuk v Neobičajnih dvojicah sta naredila tudi Andreja Džakušič in Radivoj Mulić, ki sta se za sodelovanje prijavila sama.
Andreji Džakušič in Radivoju Muliću je bil zgib za skupni projekt skupna intimna zgodovina. Odločila sta se, da za Neobičajne dvojice ne bosta sproducirala novih umetniških predmetov in sta se namesto tega odločila za reciklažo. Galerijski prostor sta spremenila v udoben bivalni prostor, opremljen s pohištvom s kosovnega odpada in napolnjen z drobnimi predmeti iz njunega vsakdanjega življenja. Otvoritveni dogodek je bil zasnovan kot družinsko in prijateljsko srečanje, na katerem sta gostitelja pripravljala hrano za povabljence. Radivoj Mulić je med drugim postregel s čokoladno repliko Metalca diska (ki so jo obiskovalci z veseljem načeli) in s tem dejanjem pomenljivo pokazal, kakšen je njun odnos do umetniškega predmeta v javnem prostoru in do vloge umetnosti v vsakdanjem življenju nasploh. Njuno stanovanje v javni uporabi v Likovnem salonu ni bilo zgolj približen in zasilen posnetek stanovanja, ampak resnično uporaben prostor, v katerem so obiskovalci in osebje galerije na veliko kuhali, jedli in poležavali
(foto 1). Neobičajne dvojice so torej pomembno prispevale k debati o kolektivnem.
Pomembne vsebine in debate je v lokalno dogajanje prineslo tudi obnovljeno vprašanje umetniškega aktivizma oziroma družbenega dialoga, izhajajočega iz umetniškega delovanja. S tem v zvezi moram nujno omeniti delovanje t. i. Skupine, katere prvi javni nastop je bil v okviru projekta Celje Povečava, ki ga je leta 2000 zasnovala in realizirala Irena Čerčnik in ki je eden od najpomembnejših projektov, izhajajočih iz lokalne problematike. Projekt je pokazal na različne nivoje razmišljanja in delovanja v mestu; Skupina Miha 23, Brane 45 Franc 45 Tone 60je v katalogu razstave objavila svoj manifest, v katerem so med drugim poudarili, da so neformalna skupina, ki deluje na prostovoljni osnovi, da si prizadevajo za dvig mestne kulture, za kvaliteto in raznoličnost življenja v mestu. Na otvoritvi projekta so organizirali okroglo mizo s provokativnim naslovom Sovražim Celje …
Posebnost Skupine je, da je variabilna; vsak lahko iz skupine odide, se pri naslednjem projektu vrne, vsak zaiteresirani se ji lahko pridruži. Zasedba skupine tako variira od projekta do projekta. Tudi sama sem se pri enem od projektov Skupini pridružila kot aktivna udeleženka. Prav zdaj je skupina aktivna pri pro’jektu Borutova hiška (foto 2); gre za nadaljevanje projekta Jožeta Baršija Hiša iz Male galerije, ki bo postala novi dom umetnika Boruta Hlupiča.
Med projekti, ki uspešno povezujejo umetniško prakso in vsakdanje življenje, naj omenim tudi delo Borisa Oblišarja. Boris Oblišar svojo umetnost povezuje s šolskim sistemom. S tem ko je v celjski Nulti uri zgradil vizualno privlačno prostorsko postavitev iz “presežkov, odpadkov, neuspelih poskusov”, je “odvečno” umestil v polje reprezentativnega. To gesto je bilo razbrati kot komentar oziroma kot psevdokritiko šolskega sistema, ki prihaja od znotraj, iz sistema samega, saj jo izreka njegov aktivni udeleženec in izvajalec. Oblišar “šolskega materiala” ne uporablja zgolj kot material za svoje lastno umetniško delovanje, ampak za aktivno poseganje v nekatere življenjske okoliščine, pri čemer sodelujejo vsi njihovi udeleženci. Nulta ura je postala zaščitni znak za individualno dekonstrukcijo sistema (Oblišar je zanjo oblikoval tudi logotip), za nekonvencionalno delovanje uporabnikov tega sistema, znak za prostor svobode in dialoga v bolj ali manj rigidnem institucionalnem stroju. Gre torej za umetniško delovanje, ki brez provokacij in spektakularnih, revoucionarnih gest, z majhnimi premiki učinkovito spreminja svoje mikrookolje.
Pri projektu Vstop prost, ki smo ga organizirali že petič zapored, so se kalili številni celjski ustvarjalci in prav sodelovanje pri tem projektu je marsikomu radikalno spremenilo pogled na lastno umetniško produkcijo v razmerju do okolja, v katerem nastaja (foto 3).
V tem bliskovitem pregledu sem poskusila pokazati, da vloga galerije v malomestnem okolju ne bi smela biti samo prezentacijska, ampak da bi lahko bila tudi generator idej in katalizator in lovilec pobud in signalov, ki prihajajo iz njene neposredne bližine.
