Pomen medregijskega povezovanja na področju kuratorskih praks
Petja Grafenauer
SCCA−Ljubljana od leta 1999 pripravlja raziskave, ki ob primerih analizirajo in proučujejo razmerja med različnimi sistemi sodobne umetnosti. Prva izmed takšnih je bila Manifesta na domačem pragu (1999–2002). [1] Pobudniki raziskovalnega projekta so ob primeru Manifeste 3 (evropskega bienala sodobne umetnosti), ki je leta 2000 gostovala v Ljubljani, želeli preučiti ”delovanje sodobnega umetnostnega sistema in se pri tem skušali izogniti pasivnemu in nekritičnemu sprejemanju prireditve. Cilj raziskovalnega projekta je bil spodbuditi kritični diskurz o sodobnem umetnostnem sistemu, ki deluje v skladu s tržnimi mehanizmi in prevladujočo (postmodernistično) ideologijo. Hkrati s tem smo želeli spodbuditi samorefleksijo protagonistov na lokalni in regionalni ravni ter emancipacijo modelov delovanja v umetnostnem sistemu, ki bi izhajali iz specifik in potreb določenega prostora.”[2]
Eden izmed treh zastavljenih raziskovalnih ciljev je bil analizirati vpliv Manifeste 3 na lokalno likovno sceno. Pokazalo se je, da se Manifesta, ki je v Ljubljani gostovala predvsem iz političnih razlogov, ni uspela povezati z lokalnim svetom umetnosti. ”Izkušnja Manifeste 3 je razkrila kompleksnost in potencialno konfliktnost odnosov, ki nastajajo ob realnem soočenju lokalističnih in globalističnih modelov kulturne produkcije.” [3]
V okviru raziskovalnega projekta so se zastavila pereča vprašanja o razmerju med lokalnim in globalnim svetom umetnosti, ki jih SCCA−Ljubljana ni prezrl niti ob naslednjem raziskovalnem projektu Kaj storiti z “balkansko umetnostjo”? (2002–2005). Vprašanja so bila, v času povečanega zanimanja za Balkan in “balkansko umetnost”, ko so bile ob več manjših, zasnovane tudi tri reprezentativne razstave “balkanske umetnosti”[4], iz razmerja med lokalnim in “globalnim”, prenesena na raziskovanje razmerja med regionalnim in “globalnim” svetom umetnosti.
Analiza ”pojava vnovičnega odkrivanja oziroma (re)definiranja Balkana in ‘balkanske umetnosti’, ki mu v zadnjih letih lahko sledimo na polju umetnosti in teorije tako v zahodni Evropi kot v sami regiji”,[5] je opozorila tudi na potrebo po vzpostavljanju povezav v sami regiji in konstrukcijo diskurza “od znotraj”. Igor Zabel je v svojem prispevku zapisal, da je ”ne glede na vse mogoče redukcije in izključevanja, ki pridejo s konstrukcijo identitete, s tem vendarle mogoče ustvariti močnejše vezi med umetnostnimi sistemi in njihovimi protagonisti v regiji”.
SCCA−Ljubljana v enem izmed segmentov raziskovalnega in pedagoškega dela sledi prav tem potrebam lokalnega in regionalnega sveta umetnosti in konstruira znanje o tistih regionalnih umetnostnih sistemih, ki (še) niso vključeni v paradigmo, zasilno imenovano “zahodni svet umetnosti”. S tem delom ustvarja novo vednost, ki temelji na raziskovanju lokalnih družbenopolitičnih in umetnostnih značilnosti posameznega lokalnega ali regionalnega okolja. Ta vednost na eni strani ponuja možnost za razumevanje lastnega sveta umetnosti, na drugi pa za vzpostavljanje alternativnega načina delovanja sveta umetnosti, ki ni zasnovan na nekritičnem prevzemanju zahodnih modelov. S to prakso ne nastajajo povezave dominantnega centra s podrejenim lokalnim ali regionalnim okoljem, temveč povezave med enakopravnimi partnerji.
Rezultate raziskovalnega dela SCCA−Ljubljana udejanja v pedagoški praksi v okviru izobraževalnega programa Svet umetnosti. Z regionalnimi partnerji – Združenjem armenskih likovnih kritikov (NAAC), Sorosovim centrom za sodobno umetnost iz Almatyja (Kazahstan) in istanbulskim BM Contemporary Art Centrom – od leta 2006 ustvarja platformo za spodbujanje in razumevanje sodobnih kuratorskih praks in kritike. Ena od skupnih dejavnosti partnerjev je tudi priprava in izvedba kurikuluma Poletne šole za kustose sodobne umetnosti, ki jo od leta 2006 v Erevanu v Armeniji organizira Združenje armenskih likovnih kritikov. Sodelovanje med drugim prinaša tudi nove možnosti za protagoniste slovenske umetnostne scene, saj se v okviru šole seznanjajo z armenskim svetom umetnosti in navezujejo nove stike z ostalimi slušatelji – kustosi iz Vzhodne, od leta 2008 pa tudi Zahodne Evrope.[6]
V okviru partnerskega povezovanja je SCCA–Ljubljana 6. novembra 2008 v svoji Projektni sobi na Metelkovi 6 v Ljubljani organiziral Simpozij o stanju na področju kuratorskih praks v Armeniji, Kazahstanu, Egiptu in Turčiji, ki ga je poimenoval Od drugod. Simpozij je bil zasnovan dvodelno. V prvem delu so udeleženci predstavili referate, v katerih so številnemu občinstvu opisali trenutni položaj sodobne umetnosti in kuratorskih praks v posameznih državah. Drugi del simpozija je bil namenjen okrogli mizi o kuratorskih praksah in izobraževanju v posameznih regijah.
Simpozija so se udeležili predstavniki iz vseh naštetih dežel. Iz Armenije sta pripotovala likovni kritik, kustos, predsednik armenske AICA ter direktor Poletne šole za mlade kustose Nazareth Karoyan, pa tudi kustosinja in umetnostna zgodovinarka ter soorganizatorka vsakoletnih mednarodnih poletnih seminarjev za kustose sodobne umetnosti Angela Harutyunyan. Karoyan, ki se v svojem delu osredotoča predvsem na raziskovanje nastanka umetnostnega sistema in artikulacijo socio-političnega konteksta v sodobni armenski umetnosti ter umetnostna vprašanja v komunikaciji med postsovjetsko Armenijo in Evropo, je leta 1991 v Erevanu odprl eno prvih zasebnih galerij v Armeniji Goyak. Zaradi vseh naštetih dejavnosti je velik poznavalec armenskega sveta umetnosti.
Na simpoziju je ob primerih razstav in posameznih umetniških del pokazal na prehod, ki se je v polju armenske umetnosti zgodil ob koncu devetdesetih let. Umetniške prakse države, ki je leta 1991 postala samostojna, so v devetdesetih izražale reakcijo na sovjetsko kolektivistično ideologijo in ikonografijo. Prakse, predvsem instalacije in performansi, ki so v tem času delovali kot reakcija na dominantne diskurze o telesu in prostoru, so se v sodobnosti preoblikovale v novomedijske prakse (video in digitalna fotografija) ter diskurze zgodovinskega časa in spomina. Karoyan je opisal tudi spremembe in prenose, ki so se zgodili v polju kuratorskih praks in so vzporedni zgoraj omenjenim paradigmatskim spremembam.
O raznolikosti ustvarjanja centralnoazijskih, indijskih in pakistanskih umetnikov in teoretikov je spregovorila Valeria Ibraeva, likovna teoretičarka, kritičarka, kustosinja in direktorica Sorosovega centra za sodobno umetnost iz Almatyja v Kazahstanu. Njena raziskovanja in članki so posvečeni razmerju med umetnostjo in politiko ter spremembam v kulturi Centralne Azije v povezavi z mednarodnimi procesi, katerih del postaja centralnoazijska regija.
Ibraeva je predstavila trenutni položaj kazahstanske sodobne umetnosti ob primeru večletnega projekta Destination Asia (2007–). Projekt je v praksi opozoril na raznolikost svetov umetnosti Centralne Azije, Indije in Pakistana. Njegov cilj je bil raziskati prepad med dvema geografsko zaprtima regijama, ki sta se vzpostavili že v času muslimanskih fundamentalističnih režimov Bukharskih, Kokandskih in Khivskih emiratov v 17. in 18. stoletju. Razlike so se zaostrovale v času nasprotij med britanskim in ruskim imperijem ter končno v času sovjetske železne zavese. Ob opisu razstav Non-strict correspondence (2007), ki se je v okviru projekta zgodila v Almatiju, in Flying over Stereotypes (2007–2008), ki je bila pripravljena v Mumbaju, je predavateljica pokazala, kako med umetniškimi deli iz držav, ki jih Zahod razume kot enotno področje, obstajajo velike razlike. Te so plod različnih družbenopolitičnih okvirov, v katerih umetniki živijo in ustvarjajo.
Z novim vedenjem so v tretjem delu projekta Destination Asia udeleženci – teoretiki iz vključenih držav, pa tudi iz Japonske, Italije in Nemčije – skušali razumeti preobrazbo zahodnjaške ideje orientalizma v vzhodnjaško ter raziskati možnosti, s katerimi lahko azijske države kritično pristopajo do zahodnih kulturnih projektov o “azijski umetnosti”.
Egiptovski svet sodobne umetnosti je predstavila Laura Calderera, ki od januarja 2007 deluje kot programska vodja Townhouse Gallery v Kairu. Galerija, ki se je odprla leta 1998, je v času nastanka vsaj delno zapolnila manko na lokalni umetnostni sceni. Do tedaj so komercialne galerije publiki nudile predvsem tisto, kar je pričakovala – sodobne posnetke staroegipčanske umetnosti. Muzeji in galerije so pod pokroviteljstvom ministrstva za kulturo predstavljali umetnost v skladu z modernistično tradicijo, ki jo je podpiral izobraževalni sistem, temelječ na zahodnem modelu umetnostne zgodovine, hkrati pa vseskozi poudarjali pomen staroegipčanske umetnosti. Townhouse je postala prva neodvisna kairska galerija, ki se je ukvarjala izključno s sodobno umetnostjo. Po letu 2000 so ji v Kairu sledili tudi drugi prostori umetnosti, med njimi neodvisna umetniška iniciativa Contemporary Image Collective (CiC), galerija Artellewa ter galerija in rezidenčni program Alexandria Contemporary Art Forum (ACAF), ki domuje v Aleksandriji.
Pokazalo se je, da v lokalnem prostoru primanjkuje kustosov in umetnostnih kritikov sodobne umetnosti, ki bi lokalno umetnost – ta je v tem času postala zanimiva za Zahod in se predstavljala na razstavah z naslovi Contemporary Arab Representations, Disorientation, Breaking the Veil, Images of the Middle East (Copenhagen), Arabise me (V&A London), Africa Remix: Contemporary Art of a Continent, itd. – poskušali razumeti v njenem lastnem kontekstu. Zaradi tega je galerija Townhouse, ki se je do današnjega dne razvila v center sodobne umetnosti, leta 2007 pripravila prvi izobraževalni seminar za kustose. V prvem letu je tečaj skušal zasnovati in legitimirati prakso kustosa sodobne umetnosti v Egiptu in v širši regiji. Nastal je nov problem: izobraževalno osebje je bilo sestavljeno iz zahodnoevropskih predavateljev, ki niso bili seznanjeni s kontekstom egiptovskega sveta sodobne umetnosti. Njihove izkušnje niso bile povezane z regionalno, finančno in infrastrukturno podhranjeno situacijo v Egiptu. To je organizatorje seminarja privedlo do spoznanja, da je predavatelje treba iskati v regijah, ki si z Egiptom delijo vsaj nekatere izmed njenih značilnosti.
Turško sodobno umetnostno sceno je predstavila Renata Papsch, kulturna managerka iz Avstrije, ki je spodbudila in vodila številne kulturne projekte v državah mediteranskega bazena. Pred časom je v Istanbulu sodelovala pri ustanovitvi kulturnega centra DEPO, ki naj bi povezoval svetove sodobne umetnosti Turčije, južnega Kavkaza, Bližnjega vzhoda in Balkana. Predavanje je podrobno opisalo prostore, namenjene sodobni umetnosti v Istanbulu, ki segajo od muzejev v zasebni lasti in pod pokroviteljstvom zasebnih univerz, galerij in kulturnih centrov vse do galerij, ki so jih odprli in jih vodijo umetniki sami. Predavanje je predstavilo problematiko financiranja sodobne umetnosti v državi, kjer podpora umetnosti prihaja pretežno iz zasebnih virov in delno od mednarodnih organizacij.
Referatom je sledila Okrogla miza o kuratorskih praksah in izobraževanju, na kateri sta poleg predavateljev sodelovali še direktorica SCCA−Ljubljana Barbara Borčić in Angela Harutyunyan kot razpravljajoči, vodila pa sem jo Petja Grafenauer. Ob razpravi so se pokazale podobnosti v delovanju svetov umetnosti predvsem v deželah, iz katerih so prišli predavatelji. V vsaki izmed njih se zavedajo potreb po izobraževalnih programih na področju kuriranja. V Egiptu in Armeniji takšna programa že imajo, soočata pa se s problemom ustrezno izobraževalnih predavateljev. Potreba po znanju, ki ne bi izviralo zgolj iz dominantnega zahodnega sveta umetnosti, ampak predvsem takšnem, ki bi ponujalo tudi poznavanje lokalnega prostora, njegovih zakonitosti in težav, je močno prepoznavna. Ob povezavi med sodelujočimi organizacijami, ki se jim pridružuje tudi SCCA−Ljubljana z že dvanajstletnimi izkušnjami z vodenjem izobraževalnega programa Svet umetnosti, bo ponujena možnost za izmenjavo strokovnega osebja in širjenje znanja ter ustvarjanje polja vedenja o lokalnih in regijskih svetovih umetnosti. S takšno kulturno politiko sodelujoče organizacije – poleg tega, da razvijajo polje izobraževanja na področju kuratorskih praks – skrbijo tudi za vedenje o lokalnih posebnostih posameznih umetnostnih prostorov.
Simpozij je pritegnil strokovno publiko, žal pa ne tudi širše umetnostne srenje, kar kaže na dejstvo, da se tudi slovenski svet umetnosti vse bolj in bolj orientira proti Zahodu in ga regionalne umetniške prakse ne pritegnejo. Prav zato je organizacija simpozijev, kakršen je Od drugod, še kako pomembna, saj SCCA-Ljubljana s takšnimi dogodki skrbi, da vednost o regionalnih sistemih umetnosti ne bo izgubljena v svetu splošne, zahodno orientirane sodobne umetnosti.
Prvič objavljeno: Petja Grafenauer, ”Pomen medregijskega povezovanja na področju kuratorskih praks”, Likovne besede, št. 87, 88 (poletje 2009), str. 135–138.
[1] Rezultati raziskav so bili objavljeni v prvih treh številkah občasnika za sodobno umetnost PlatformaSCCA. Tudi na http://www.scca-ljubljana.si/arhiv/platforma.htm, 18. 4. 2009.
[2] http://www.scca-ljubljana.si/arhiv/manifesta.htm, 18. 4. 2009.
[3] Eda Čufer, “Refleksije na Manifesto 3”, http://www.ljudmila.org/scca/platforma2/eda.htm, 18. 4. 2009.
[4] V iskanju Balkanije (kustosi: Roger Conover, Eda Čufer, Peter Weibl, Gradec 2002); Kri in med. Prihodnost je na Balkanu (kustos Harald Szeemann, Klosterneuburg 2003); V soteskah Balkana (kustos Ernst Block, Kassel 2003).
[5] http://www.scca-ljubljana.si/arhiv/balkan.htm, 18. 4. 2009.
[6] Leta 2006 sta na prvi Poletni šoli za kustose sodobne umetnosti v Erevanu sodelovala Monika Ivančič in Tevž Logar, leta 2007 pa se je šole udeležila Petra Kapš. Tevž Logar je istega leta predstavil program Svet umetnosti, Barbara Borčić pa je sodelovala s predavanjem o kuratorskih praksah v slovenskem prostoru. Na tretji Poletni kuratorski šoli leta 2008, ki je bila namenjena slušateljem z vsega sveta, sem enega izmed modulov vodila Petja Grafenauer, Dušan Dovč pa je za udeležence pripravil predavanje o izobraževalnem programu Svet umetnosti in ostalih programih SCCA−Ljubljana.