Tomaž Furlan: Wear XIII
Kritika razstave
Galerija Alkatraz
30. 3.–19. 4. 2012
Kustosinji: Ana Grobler in Jadranka Plut
Galerija Alkatraz je v aprilu 2012 pripravila razstavo Wear XIII metelkovskega umetnika Tomaža Furlana, dobitnika Nagrade skupine OHO 2012, ki je zastopan tudi na letošnji, deveti Manifesti.
“Cikel v nastajanju” Wear je serija videoperformansov, ki nastajajo že od leta 2005, razstava pa se osredotoča na predzadnje delo Wear XII. Ime Wear izhaja iz skovanke hard-wears, težkonosniki, nanaša pa se na objekte, ki so podobni oblekam in si jih avtor med performansi nadene. Umetnik se je odločil kot končne izdelke predstaviti videoperformanse in ne samih performansov, niti težkonosnikov, ki jih sam ne razume kot umetniška dela, temveč kot pripomočke pri izvedbi performansa, ustvarjenega po trenutnem navdihu. Mnoge kose po uporabi s predelavo uniči in predrugači v nove skulpture. Težkonosniki so izdelani iz recikliranih odpadnih materialov, ki predrugačeni oživijo z novo namembnostjo. Da imajo namembnost, pa še ne pomeni, da je njihova uporaba smiselna. Večnamembnost je jasno prikazana v videu Wear I, kjer se kibernetična roka, ki služi kot mečkalnik pločevink, že v naslednjem trenutku prelevi v nežno gladilo, ki čisti stene ateljeja in umetnikovo telo, tudi obraz in mednožje. Vseprisoten je komičen element, izražen s samo pojavnostjo kakor tudi z okornostjo umetnikovih gibov, še bolj pa skozi nesmiselnost in repeticijo igrivih, na trenutke mazohističnih in (ne res) samodestruktivnih dejanj. Avtor namiguje na nesmiselno rutino vsakodnevnih opravil, na drugi strani pa na izpraznjenost kretenj, ki z večnim ponavljanjem izgubljajo pomen. Ko si umetnik nadene telesne skulpture, se spremeni v kiborga – bitje, ki ima zaradi tehnologije povečane sposobnosti. V poplavi sorodnih, s prefinjenostjo izvedenih projektov, pa njegov kiborg bolj kot na sodobnega človeka-stroja spominja na bojevnika iz postapokaliptičnega filma, kjer se ljudje v boju za preživetje odevajo v reciklirano odpadno železo. Deli telesa, ki jih obleče, ga ovirajo in bremenijo, hkrati pa se z njim zlijejo in postanejo podaljški njegovega naravnega telesa. Robotizirano je tudi njegovo gibanje. Ko odloži telesne skulpture, postane njegovo telo, ki je pred tem zavzelo drugačno držo, spet naravno, robotiziranost nadomesti sproščen gib vidno olajšanega umetnika. Pomemben element videoperformansov je repeticija, ki na trenutke spominja na rituale. Ponavljajoča se nesmiselna ritualna dejanja v dela vnašajo simptome obsesivno-kompulzivne motnje, zaradi česar ta učinkujejo ironično in samoironično. Na drugi strani se v mehanskih kretnjah ponavljanja pojavljajo tudi namigi na samo delo, kar lahko razumemo kot ujetost v večno repeticijo dela ob tekočem traku, v katerega je prisiljen delavski razred. Socialna tematika je še najbolj izpostavljena v delu Wear VIII, kjer spremljamo del avtorjevega vsakdana, od jutra, ko se prebudi in se loti najosnovnejših dnevnih opravil: od kuhanja in natakanja kave, do prižiganja cigarete in uporabe sanitarij. Umetnikovi osebni predmeti so navidez predelani v preproste avtomate, ki delujejo po vodilu “vstavi kovanec”. Žvenket evrskih kovancev je tako moč slišati ob vsaki kaplji vode, mleka, ob dimu sleherne cigarete. Potrošništvo je predstavljeno skozi oči neusmiljenega kapitala – vse, česar se dotaknemo in uporabimo, je denar. Odvisnost od lastne finančne ne/zmogljivosti pa pripelje do tega, da se umetnikovo jutro konča v stanovanju, saj avtorju zmanjka kovancev za izhod iz lastnega doma. Omenjeni videoperformans se od drugih razlikuje po tem, da avtor v njem ne uporablja elementa repeticije, prisotnega v nekaterih drugih delih, sklenjeno v brezizhodnosti s svojim večnim ponavljanjem pa tudi to delo postane repeticija in se tako poveže z ostalimi videoperformansi. Najnovejše delo Wear XII je v galeriji ob “navodilih” v obliki videa predstavljeno še z dejanskim rekvizitom. V tem primeru ne gre za težkonosnik, ki bi povečal človeške sposobnosti, temveč za hibridni voziček, ki sedečemu omogoča, da se premika z iztegovanjem noge opasane v nožno protezo. Ob ujetosti v stol, ki spominja na invalidski voziček – invalidna oseba pa naj ne bi bila zmožna iztegniti noge – se poraja vprašanje, ali se sploh lahko premaknemo naprej, ali nismo zgolj obtičali na mestu? Voziček, razstavljen kot zapuščen otrok kapitalizma, je hkrati najbolj komično delo iz serije, ki v prvi vrsti služi sprostitvi in zabavi, možno pa ga je tudi (nad)interpretirati z delitvijo vlog in razmerij moči. Sporočilnost se namreč spreminja glede na to, kdo brca in kdo je obrcan; umetnik brca obiskovalca, obiskovalec brca umetnika, umetnik brca kustosa. [1] Umetnik Tomaž Furlan, za katerega se zdi, da je z Metelkovo, kjer ustvarja, tako zlit, da njegovi težkonosniki delujejo že kot metelkovski repertoar, v svoji “neskončni” seriji Wear raziskuje in se vrača k vedno istim vprašanjem o ujetosti v krogotok družbenih ne/sprememb. Namiguje na človeško zasužnjenost v okostenelem ogrodju kapitalizma, katerega sten ne moremo prebiti, ker smo v invalidskem vozičku obtičali na mestu, ujeti v ponavljanje nesmiselnih rutin vsakodnevnih opravil, noseč lastne nevidne težkonosnike, ki se jih niti ne zavedamo. Mihael Kelemina [1] Misel se nanaša na predstavitev dela Wear XII ob odprtju razstave v Galeriji Alkatraz. Povezave: |
Foto: arhiv Galerije Alkatraz |