Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kaj manjka razstavi tej?
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 15 | Kritika razstave
Naj navedemo sklope ali iztočnice, ki so jih zasnovali kuratorji in jih tudi skozi predstavitev podajajo javnosti: formalizem, angažirane umetniške prakse, biotehnološka umetnost, umetnost gibljive podobe, vprašanje (zajetja, ohranjevanja in prezentiranja) medija/objekta, konceptualizem, vprašanje ustvarjalca, institucionaliziranosti, javnosti, nacionalne podobe in državne politike ter vprašanje družbeno-političnega, virtualnega in imaginarnega prostora … Dodamo naj še sklope, ki jih je le s težavo mogoče zaslediti na pričujoči razstavi: svetlobna umetnost in mapiranje, robotika, interdisciplinarne in procesualne prakse, slika na platnu ter risba, ki ne tvori stripa.
Kaj torej manjka? Predvsem novi začetki in njihovi doprinosi. Leta 2007 svoje začetke beleži kolektiv Cirkulacija 2, ki ga zaznamuje interdisciplinarnost s konstruiranjem interaktivnih objektov in svetlobno mapiranje. Izmenjavo znanj osnovni skupini omogoča razširjeno sodelovanje s številnimi posamezniki. Tovrstno delo v kolektivu je kljub nekaterim končnim prezentacijam izrazito procesualne narave, čemur razstava v MSUM ne nameni večje pozornosti. Procesualnost kuratorji Kriz in začetkov sicer izpričujejo z delom Marka Požlepa, ki umetniško prakso preplete s potovanjem, toda kaj ko bistvena razlika med tem delom in Cirkulacijo 2 tiči v umetniškem posegu v prostor, ki ne naslavlja muzejske prezentacije. Tako Cirkulacija 2 kot tudi festival Svetlobna gverila (ki je bil prvič organiziran leta 2008) se pogosto vežeta na kronistično beležen urban prostor, ki ga skozi svojo prakso ne le reflektirata, temveč vanj tudi posežeta. Pri tem umetniški poseg v prostor deluje kot koreografija prostora, pretežno organizirano srečevanje udeležencev pa ni vedno usmerjeno v končni izdelek, temveč tudi v potek njegove izdelave. Še ena takšna skupina, ki bi jo veljalo vključiti v izbor, so ČIPke, Iniciativa za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost. Zainteresiranim posameznicam ta dostopna skupina odpira prostor komunikacije o pogojih delovanja žensk na omenjenih področjih ter ponuja praktično-izobraževalni program, ki sodelujoče med drugim vodi skozi postopke programiranja in izdelave interaktivnih elektronskih objektov. Pričujoča razstava se prav z izključitvijo procesualno naravnanih delovnih skupin zdi nekoliko konzervativna: pretirano je usmerjena v končni objekt, medtem ko je raven poteka ali ustvarjanja, ena ključnih manifestacij sodobne umetnosti, zapostavljena.
Drugi sklop, ki se zdi zastopan le v manjšini, je biotehnološka umetnost. Polona Tratnik je leta 2008 začela s projektom laboratorijskega gojenja las, naslovljenim Las In Vitro, kar na razstavi sicer je predstavljeno. Omenjeni projekt je prvi te vrste v našem prostoru, poleg njega pa je v razstavo vključen le še projekt Plant Sex Consultancy, ki ponuja pripomočke za opraševanje rastlin. Le-te obravnava kot kliente oplojevanja, pri čemer pa še ni razviden posthumanistični obrat v učljivost preko sveta živali, ki ga v zadnjih letih v galeriji Kapelica zaznamuje predvsem delo Špele Petrič, Maje Smrekar, Saše Spačal in Robertine Šebjanič. Morda je prav to tisto, kar na razstavi tudi manjka: težnja umetnic k reflektiranju antropocentrizma, pretežno preko performativne ali interaktivne prakse v povezavi z živalskim svetom.
Če nadaljujemo, vrsta umetnikov in teoretikov, denimo Igor Štromajer, Vuk Ćošić in Janez Strehovec že pred letom 2015 govorijo o času “postinternetne umetnosti”. Ta linija sicer je zastopana, a skromno. Štromajer, na primer, razstavlja svoj projekt Expunction, ker bi lahko prevajali tudi s (vprašanjem možnosti) Izbrisa (on-line podatkov). Način procesiranja in interpretiranja informacij pa s svojim delom Modux 1.2012 zajema tudi skupina BridA, a to je nekako vse in morda premalo.
Še eno relevantno trditev podaja Andrej Medved, ki opozori na “novo generacijo slovenskih slikark po letu Nič”. Te umetnice, ki pretežno izhajajo iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, uporabljajo tehniko slikanja na platno, zanimivo pa bi bilo tudi raziskati, zakaj v tem sklopu po vseh teh letih prevladujejo ženske. Široko podporo so slikarkam in slikarjem v Ljubljani nudili v Bežigrajski galeriji, Galeriji Kresija in Galeriji Equrna; v Mariboru v Kibeli; na Primorskem pa v prostorih Obalnih galerij. Na pričujoči razstavi pa je z izjemo platen Jaše obešenih zgolj še nekaj drugih slik. Povsem očitno je, da Krize in začetki izpuščajo celo generacijo slikark in slikarjev, ki na platno prenašajo optično in informacijsko tipiko digitalnih medijev ali pa brez resnejšega referiranja na pretekla obdobja na platnu ponovno beležijo osebne vtise in konstruirajo imaginarne krajine. Tudi to bi veljalo vključiti v večji meri.
Ko smo že pri sliki, naj omenimo še risbo. V Umetnostni galeriji Maribor se je leta 2009 odprla razstava Risba na Slovenskem II, ki je z nekaterimi sodobnimi risarji kot je Petra Varl ponujala veliko več kot le odlomke iz stripov ali pa prezentacije risbe kot podpore sliki. Dve leti poprej je bil organiziran prvi Bienale neodvisnih, ki je ponujal predvsem redefinicijo (tudi risane) ilustracije, svojo osvetlitev pa so z ustrezno razstavno in medijsko podporo ter s polemično refleksijo mladi ilustratorji doživeli predvsem po letu 2010, ko jim je poleg bienala na pomoč priskočil tudi medijsko odmevnejši prostor Kina Šiška. Ilustratorjev oziroma risarjev pa razen kakšne izjeme in izsekov iz stripov tokrat tako rekoč ni.
Našteto je s svojimi doprinosi več ali manj izključeno iz razstave. Kot poudarjam še enkrat in v kolikor je moč razbrati iz doslej zapisanega, pa problem ne tiči v nezmožnosti celotnega zajema, temveč v izključitvi bistvenih praks. Lahko bi še zapisali, da se ob pogledu na razstavo zdi, kot da je umetnost v tem desetletju občinstvo nagovarjala le v MSUM-u, v Moderni galeriji, v Galeriji P74, v Photonu in v Galeriji ŠKUC. S tem pa pravzaprav ni nič narobe. Mestna Galerija, Galerija Vžigalica ali Galerija Alkatraz v svojem programu ponujajo marsikaj kakovostnega, a ne oblikujejo izrazite lastne linije. Enako pa velja tudi za galerije zunaj prestolnice. Jasno usmerjenost (v hektivizem) ima sicer Projektni prostor Aksioma, toda tu prevladujejo pretežno tuji avtorji. Podobno je tudi z Muzejem tranzitorne umetnosti MOTA. Ta je eden takšnih, ki poudarjajo hibridnost praks znotraj enega umetniškega projekta. Te vrste združenost telesa, fotografije, posnetka, interaktivne inštalacije ter njenega performativnega obrata pa razstava prikaže zgolj preko ene komponente – preko video/dokumentarnih posnetkov. Če upoštevamo tudi to, da pozornost manjka še postgravitacijski umetnosti in kulturalizaciji vesolja (ki je zgolj fotografija KSEVTA preprosto ne nadomesti), se nam zazdi, da je izbor pretirano usmerjen v objektnost, izpušča pa celo paleto drugih praks.
Na koncu bi želela dodati še pomislek o krizah. Kaj ni bila kriza, ki je sproducirala nov začetek, že tista ki je ponudila NSK, Galerijo Škuc, Disco FV in K4, v političnem in nacionalnem smislu pa tudi državo Slovenijo? Kaj se niso zašibila kolena tudi ob drugem U3 ‒ trienalu slovenske sodobne umetnosti leta 1998, ko je avstrijski umetniški »trener« Peter Weibel dokončno pometel z imeni modernizma? Po drugi strani pa morda tudi »slaba pripravljenost« na ljubljansko Manifesto 3 leta 2000 le ni bila tako slaba, saj je stkala nove vezi z mednarodnim umetnostnim prostorom? Marsikomu bi se lahko zazdelo, da je naš umetnostni sistem vedno v krizi, iz njega pa se vedno znova kot feniks rojeva. V relaciji do današnjih danosti bi krizo lahko povezovali tudi s pomankanjem sredstev za kulturo iz nacionalnega proračuna, vendar se mi ob načinu pričujoče prezentacije to ne zdi smiselno. Preprosto zato, ker ta produkcijski vidik na razstavi ni izpostavljen. Poseben sklop je sicer namenjen umetnosti, ki reflektira preteklost, pisanje zgodovine in tkanje nacionalne identitete. Pa je to novost? Morda bi bilo bolje postaviti kakšno platno več, poskrbeti za ustrezno vpeljavo procesualnih in zunaj galerijskih umetniških praks ter v galerijo prenesti še interdisciplinarni laboratorij.
Katarina Stopar
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih na seminarju iz pisanja pod mentorstvom Barbare Borčić.
Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005–2015
12. 2015—03. 04. 2016
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM
Kustosi: Bojana Piškur, Igor Španjol, Vladimir Vidmar