Beatrice Moumdjian: Restoring from a Void. Excavation Sites and Magic Cities

by

Končna razstava 19. generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti 2022/24

10. 5.–6. 6. 2024
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje razstave: petek, 10. 5. 2024, 19.00

Umetnica: Beatrice Moumdjian
Kurator_ke: Blažka Kirm, Lara Zupan, Lin Gerkman, Neža Vengust, Svitlana Ryabishchuk, Vida Šturm

Mentorica in mentor: Alenka Gregorič, Vadim Fiškin
Vodje šole: Lara Plavčak, Tia Čiček, Urška Aplinc

OBRAZSTAVNA ZLOŽENKA (pdf)

V petek, 10. 5. 2024, ob 19.00 vabimo v Galerijo Škuc na odprtje samostojne razstave umetnice Beatrice Moumdjian Restoring from a Void. Excavation Sites and Magic Cities (Obnova praznine. Najdišča in čarobna mesta). Razstava na ogled postavlja tri med seboj povezane projekte, ki raziskujejo proces ustvarjanja spomina in njegovo vlogo pri oblikovanju osebne identitete. Z razstavo izobraževanje v okviru Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti končuje že 19. generacija udeleženk_cev.

O RAZSTAVI

“Forgetting is a process we should all be allowed to do.”[1] (Beatrice Moumdjian)

/////////

Samostojna razstava Beatrice Moumdjian Obnova praznine. Najdišča in čarobna mesta v treh konceptualno povezanih projektih preizprašuje proces ustvarjanja in doživljanja lastnega spomina. Tistega, ki ga tvorijo fotoalbumi, polni manjkajočih fotografij, pripovedi, polne praznin, in subjektivna dojemanja zgodovinskih prelomnic.

Umetnica lastno zgodovino kot materijo svoje prakse obravnava skozi pripovedi o preteklih dogodkih in sedanjih vplivih. Pri svojem interdisciplinarnem ustvarjanju posnema arheološke, forenzične in muzejske pristope. Imitiranje arheološkega izkopavanja postavi za metaforični temelj raziskave, saj se odstiranja skrivnosti lastne zgodovine loteva preko natančnega razkrivanja drobnih delčkov, skritih v pripovedih in fotografijah, ki jih je podedovala.

Prav tako v svojih projektih rekonstruira krajine in prostore, ki so zaznamovali premike in zgodbe njenih prednic_kov. Ureja, preučuje in označuje jih kot artefakte v muzejski zbirki. Njen ustvarjalni proces je mestoma stilistično podoben forenzičnemu pristopu, kjer so predmeti brezmejno oštevilčeni in dokumentirani.

Moumdjian v svoji pripovedi včasih zapolni prazne prostore s poetično fiktivno zgodbo, ki jo sestavlja na podlagi preurejanja lastnega arhivskega gradiva. Osnovni vzgib njene raziskave je obnavljanje prikritih ali izgubljenih podatkov. Popolna razgradnja podobe družine, tako na ravni zavrženih fotografij kot neodgovorjenih vprašanj o družinski zgodovini, odraža fragmentacijo, skozi katero umetnica imitira proces razkroja in ponovnega sestavljanja lastne identitete.

Vstopna točka v umetničino raziskovanje lastne identitete je fotografska serija Čarobno mesto (Magic City, 2017/2021), v kateri podobe utopičnega mesta, sestavljenega iz vsakdanjih predmetov in kulturno specifičnih prehrambnih izdelkov, gradijo elemente, podobne različni sakralni arhitekturi. Moumdjian z mešanjem prvin svoje armensko-bolgarsko-nemške zgodovine in sedanjosti ustvarja čarobno mesto. Izhodišče za nastanek dela je mladinski roman angleške avtorice Edith Nesbit Čarobno mesto, vzet z umetničine police otroških knjig, ki sta jo polnili skupaj z materjo. Zgodba se vrti okoli miniaturnega mesta, zgrajenega z otroško domišljijo iz drobnih predmetov, ki jih glavni junak najde v svoji hiši. V zgrajenem mestu pomanjšani protagonist doživlja čarobne dogodivščine. Čarobno mesto Moumdjian razume kot recept, s katerim posameznica_k iz najljubših sladkarij in drobnarij ustvarja avtoportret v nekem trenutku, v nekem okolju. Avtor_ica mora biti le previdna_en, da najljubšemu kolaču ne poteče rok trajanja inse utopija sanjskega mesta ne poruši.

Umetnica s serijo analognih fotografij Družinska ozvezdja / Diasporaportret kot simbolni kruh (Family Constellations / Diasporaportraits as Symbolic Bread, 2022) materializira pripoved o svoji družini. Bližnje sorodnice_ke predstavlja v kruhu, svoj odnos do vsake_ga pa definira z ornamenti. Kruh pripravlja z združevanjem in prepletanjem bolgarskih, nemških in armenskih receptov. Ornamenti izvirajo iz različnih kulturno-političnih kontekstov in krajev, povezanih z umetničino zgodovino in zgodovino njene družine. Četudi je njihovo poreklo v skupnostih vzhodno- in srednjeevropskega ter azijskega prostora, imajo soroden pomen, na primer simboli, povezani s plodnostjo. Kombinacije receptov in ornamentov/simbolov tvorijo nove celote, z njimi pa kruhaste figure dobijo nove pomene. Razumemo jih lahko kot razmišljanja o družinskih članih in poskus zbliževanja z njimi. Vsebinsko nasičen kruh rekonstruira praznine v spominu, ki so del dediščine. Novonastale podobe in njihove sopostavitve tvorijo narativ, ne le o zgodovini umetničine družine, ampak tudi o njeni lastni identiteti.

Vezni element razstave in hkrati najpovednejši pričevalec umetničine osebne zgodbe je projekt Inventar forenzičnih najdišč ali popolna razgradnja armenske družine (Forensic Excavations Inventory or The Total Deconstruction of an Armenian Family, 2017–2024). Moumdjian lastno zgodbo in identiteto, ki sta pogojeni in plasteni glede na nenehno spreminjajoče se okolje, razkraja in ju na novo (selektivno) pripoveduje. Rokuje z zbirko 150 družinskih fotografij, posnetih približno med letoma 1930 in 1990. Z izrezovanjem posameznih Objektov iz arhiva fotografij izpostavlja na tisoče raznolikih predmetov, včasih komaj prepoznavnih detajlov, vzetih iz njihovega izvirnega okolja na fotografiji. Nato jih poveča in kot objekte prenese s hladne sive podlage računalniškega zaslona v fizičen prostor galerije kot nosilce spominov. Hkrati samostojne enote in delci sestavljanke, predvsem pa vizualni pripomočki umetničinega osmišljanja njene lastne zgodbe in identitete.

Objekt 032 so gosti, črni lasje umetničine matere, izrezani iz fotografije, posnete leta 1990 kmalu po ponovni združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije, na kateri umetnica in njena mati opazujeta prihod vlaka. Materini bujni lasje tako niso več le neopazen detajl podobe, ampak simbolizirajo zavestno odbiranje in poseg v tolmačenje lastnih spominov in tujih pripovedi. Arhiv Objektov in Objekti sami tvorijo plasti generacijskih spominov med armenskim Araratom, bolgarsko Sofijo in Vzhodnim Berlinom po padcu železne zavese, kakor jih Moumdjian ponovno zgodovini sama.

/////////

This work tells an autobiographical story that begins before my birth. My own longing and search for recognition, meaning and justice hold together this autobiography in fragments.[2] (Beatrice Moumdjian)

__________
[1]Pozabljanje je proces, ki bi moral biti dovoljen vsakomur.

[2] “Gre za avtobiografsko zgodbo, katere začetki segajo pred moje rojstvo. Njene fragmente povezujeta moje hrepenenje in iskanje priznanja, smisla in pravičnosti.

ŽIVLJENJEPIS
Foto: osebni arhiv

Beatrice Moumdjian (1986, Sofija) živi in ustvarja v Berlinu, kamor se je preselila leta 1990. Njena interdisciplinarna umetniška praksa temelji na pristopih, ki jih črpa iz različnih znanstvenih disciplin, z njimi raziskuje lastno armensko in bolgarsko dediščino. Pri delu s fotografskim medijem uporablja metode, podobne arheološkim, forenzičnim in muzejskim. Izobraževala se je na umetniških akademijah v Haagu (NL), Weimarju in Leipzigu (DE), kjer je diplomirala in nadaljuje podiplomski študij fotografije v okviru podiplomskega študija za umetnike (post honours degree for artists, Meisterschülerin). Razstavljala je na številnih mednarodnih prizoriščih: Kunstraum Potsdam (2023), Les Recontres d’Arles (2023), КО-OП (2022), Copenhagen Photo Festival (2021), Goethe Institut Montreal (2021), Galerie Bernau (2021), nGbK Berlin (2019), MdbK Leipzig (2019), Kassel Documentary and Video Festival (2018) idr. Je ustanovna članica neprofitnega kulturnega društva Resonanzraum Erzgebirge e.V. in sodeluje v umetniško-raziskovalnem programu ost in space.

UMETNIŠKA DELA

Magic City (Čarobno mesto), 2017–2021

Fotografska serija Čarobno mesto predstavlja podobe utopičnega mesta, sestavljenega iz vsakdanjih predmetov in kulturno specifičnih prehrambnih izdelkov. Navdih za fotografije umetnica črpa iz fragmentov klasične armenske sakralne in sodobne arhitekture.

Beatrice Moumdjian s prepletom prvin svoje armensko-bolgarsko-nemške zgodovine in sedanjosti gradi čarobno mesto. Čarobno mesto razume kot recept, s katerim posameznica_k iz najljubših sladkarij in drobnarij ustvarja avtoportret v nekem trenutku, v nekem okolju. Pri tem želi poudariti, zlasti pa spoštovati, da kultura nastaja v izmenjavi in mešanje različnih vplivov na posameznico_ka, ki izražajo edinstvene družbeno-kulturne in geopolitične izkušnje.

Izhodišče za nastanek dela je mladinski roman angleške avtorice Edith Nesbit Čarobno mesto (Magic City, 1910), ki je na umetnico v otroštvu močno vplival. Gre za pripoved o miniaturnem mestu, zgrajenem z otroško domišljijo iz drobnih predmetov, ki jih glavni junak najde v svoji hiši. V zgrajenem mestu pomanjšani protagonist doživlja čarobne dogodivščine.

Del serije fotografij so tudi opisi podob, ki združujejo umetničino raziskavo arhitekturnih izrazov ter dediščine posameznih upodobljenih prehrambnih izdelkov in predmetov.

_______________

Family Constellations / Diasporaportraits as Symbolic Bread (Družinska ozvezdja / Diasporaportret kot simbolni kruh), 2022

Beatrice Moumdjian s serijo analognih fotografij Družinska ozvezdja / Diasporaportret kot simbolni kruh materializira pripoved o svoji družini, ki jo biografsko interpretira v novem vizualnem jeziku. Skozi kruhaste podobe z različnimi ornamenti umetnica raziskuje odnose z družinskimi člani_cami in njihove zgodbe.

Pri pripravi kruha izhaja iz lastne dediščine, združevanja in prepletanja bolgarske, nemške in armenske tradicije. Tako na primer povezuje recepte za peko bolgarskega velikonočnega kruha s pripravo Stutenkerla, kvašenega testa, oblikovanega v figuro, ki ga že stoletja izdelujejo v nemško govorečih krajih ob posebnih priložnostih, zlasti okrog Miklavževega dne. Ali pa poustvari recept za pripravo gate, okroglega, različno velikega armenskega prazničnega kruha, ki je pogosto povezan z željami sreče in blagoslova.

Ornamenti/simboli, ki krasijo kruh, prihajajo iz različnih kulturno-političnih kontekstov ter krajev, povezanih z zgodovino umetnice in/ali njene družine. Kljub svojemu izvoru v skupnostih vzhodno- in srednjeevropskega ter zahodnoazijskega prostora imajo soroden pomen, na primer simboli, povezani s srečo, plodnostjo in večnostjo. Kombinacije receptov in simbolov tvorijo nove celote, z njimi pa kruhaste figure dobijo nove pomene. Razumemo jih lahko kot razmišljanja o družinskih članicah_ih in poskus zbliževanja z njimi.

_______________

Forensic Excavations Inventory or The Total Deconstruction of an Armenian Family (Inventar forenzičnih najdišč ali popolna razgradnja armenske družine) 2017–2023

Vezni element razstave in hkrati najpovednejši pričevalec umetničine osebne zgodbe je projekt Inventar forenzičnih najdišč ali popolna razgradnja armenske družine. Beatrice Moumdjian lastno zgodbo in identiteto, ki sta pogojeni in plasteni glede na nenehno spreminjajoče se okolje, razkraja in ju (selektivno) znova pripoveduje. Rokuje s preostankom družinskega fotoarhiva, približno 150 fotografijami, ki segajo vse do 1930-ih in povezujejo Zahodno Azijo, Balkan, Vzhodno Nemčijo in združen Berlin 1990-ih let.

Iz fotografij je Moumdjian skenirala in digitalno izrezala tisoče predmetov, kot so igrače, pohištvo, deli telesa …, ki pripadajo njej ali njenim družinskim članom. Te detajle je nato povečala in s hladne sive podlage računalniškega ozadja prenesla v fizičen prostor galerije kot nosilce spominov. Vsak predmet spremlja umetničin zapis o nečem, česar se v zvezi z njim spominja, o njegovem izvoru ali pomenu, ki ga je odkrila, da bi ga bolje razumela. Objekti postanejo hkrati samostojne enote in delci sestavljanke, predvsem pa vizualni pripomočki umetničinega osmišljanja lastne zgodbe in identitete.

Ključno vlogo igra fotografski medij kot večplastni časovni stroj –  fotografija kot medij, ki se zaradi svojih fizičnih značilnosti stara in poškoduje, bodisi ob prenašanju iz enega albuma v drugega bodisi zaradi dotika rok. Najprej so tu odsevi in sence, ki so padli na osebo ali predmet ob fotografiranju, nato poškodbe in praske, nastale sčasoma na izvirnih fotografijah, naslednjo plast predstavljajo vlakna in prah, ki so se znašli v skenerju med digitalizacijo fotografij, končno plast pa poškodbe na papirju, na katerega so tiskane fotografije po skeniranju.

Objekt 032 so gosti, črni lasje umetničine matere, izrezani iz fotografije, posnete leta 1990, kmalu po združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije, na kateri umetnica in njena mati opazujeta prihod vlaka. Materini bujni lasje tako niso več le neopazen detajl podobe, ampak simbolizirajo zavestno odbiranje in poseg v tolmačenje lastnih spominov in tujih pripovedi. Arhiv Objektov tvorijo plasti generacijskih spominov med armenskim Araratom, bolgarsko Sofijo in Vzhodnim Berlinom po padcu železne zavese, kakor jih Moumdjian ponovno zgodovini sama.

OBRAZSTAVNI DOGODKI

25. 5. ob 18.30: Artist talk z umetnico Beatrice Moumdjian v Galeriji Škuc.
30. 5. ob 17.00: Javno predavanje dr. Natalije Majsove v Galeriji Škuc.
31. 5. ob 18.00: Ogled razstave s kuratorkami_jem – v slovenskem jeziku, ob spremstvu tolmača za slovenski znakovni jezik.
6. 6. ob 18.00: Končni ogled razstave s kuratorkami_jem – v angleškem jeziku.

INFORMACIJE O DOSTOPNOSTI

Obisk
Obisk razstave in vsi spremljevalni dogodki so brezplačni. Galerija Škuc je opremljena s klančino za gibalno ovirane osebe na vhodu (širina 150 cm) in v prostoru (širina 106 cm). Notranje dvorišče in toaletni prostori galerije niso dostopni za uporabnice_ke invalidskega vozička. Dostopni toaletni prostori so na voljo v sosednji gostilni Druga violina. Za uporabo se obrnite na zaposlene v gostilni, ki vas bodo prijazno usmerili. Toaleta v galeriji je spolno nevtralna. Na voljo je brezplačna voda iz pipe. Galerija je načeloma tih prostor, zvok umetniških del je omejen na slušalke. Prostor ni opremljen s slušno zanko. V galeriji je na voljo knjižica v lahkem branju za samostojen obisk razstave. Besedila so pripravljena tudi v posebnem dokumentu za e-bralnik, ki je dostopen na spletni strani Svet umetnosti. Možna je uporaba prenosne lupe za osebe s slabovidnostjo. Ker želimo varen obisk razstave omogočiti tudi imunokompromitiranim osebam, priporočamo uporabo zaščitnih mask. Psi dobrodošli. Osebje lahko zanje priskrbi posodo z vodo.

Prihod
Galerija je najbližje avtobusni postaji Gornji trg (180 m), kjer ustavijo avtobusne linije 2, 3, 11, 19, 27. Več informacij je dostopnih na spletni strani LPP in LPP številkah (01 58 22 426, 051 44 99 92). Večina avtobusov je opremljena s klančino, a vseeno priporočamo klic na LPP s poizvedbo za prevoz v vašem terminu. Galerija je v peš coni v centru Ljubljane. Najbližji dovoz za avtomobile je 50 m stran. Ulice v neposredni okolici so tlakovane. Na območju peš cone vozijo brezplačna vozila Kavalir, ki jih lahko naročite od 6.00 do 22.00 po telefonu (031 666 331, 031 666 332). Nekatera vozila so dostopna za uporabnice_ke invalidskega vozička, svetujemo klic s poizvedbo. Najbližje plačljivo parkirišče s parkirnimi mesti za gibalno ovirane osebe (8) je NUK II. v bližini Emonske ceste (500 m), najbližje parkirno mesto (1) za gibalno ovirane za kratkoročno parkiranje je na Levstikovem trgu (100 m). Za več informacij se obrnite na podjetje JP LPT (01 300 12 00). Zemljevid dostopnosti lokacij v centru Ljubljane in druge koristne informacije pa so na voljo tudi na spletni strani Zveze paraplegikov Slovenije.

FOTOGALERIJA Odprtje razstave v Galeriji Škuc (foto: Simao Bessa © Galerija Škuc)

KOLOFON

Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Naslovna podoba: Beatrice Moumdjian
Oblikovanje: Lea Jelenko
Produkcija: Svet umetnosti/SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: Galerija Škuc
Razstavo podpira: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo
Partnerji razstave: Zavod Risa, Druga violina
Sponzor: DIOPTA, d. o. o., Ljubljana
Program šole Svet umetnosti nastaja v partnerstvu s Cukrarno/MGML in s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Razstava je del mobilnosti, ki jo financira Evropska unija. Ta projekt je nastal s finančno podporo Evropske unije. Stališča, izražena tukaj, v nobenem primeru ne odražajo uradnih nazorov Evropske unije.

             

         

           

Scroll up