Dušan Rutar: Digitalna estetika, globalne podobe in etika novega tribalizma

Svet umetnosti | Javna predavanja | Geopolitika in umetnost | 1999 | Arhiv

Večinske teorije

Človek je bistveno subjekt. Subjekt mišljenja. Od Descartesa do Freuda je zato logična pot, ki je ni mogoče sesuti.[1] Biti subjekt mišljenja pomeni biti racionalno bitje. Mišljenje je vselej racionalno. Heglova Fenomenologija duha je absolutna knjiga. V njej je subjekt dobil dokončno potrditev svoje narave.[2]

Subjekt mišljenja pa je tudi verujoče bitje, ki nujno verjame vsaj dvoje. Prvič. Bog vse ve oz. vse je pri bogu. Drugič. Z verjetjem je mogoče priti do katere koli vednosti, ki je pri bogu. Subjekt mišljenja torej veruje v boga. Tako Descartes. Freud se je z njim strinjal. V celoti. Le zakaj se ne bi.

Kako je mogoče priti do vsega, kar je (pri bogu)? Samo preko boga. Razglašamo torej, da bog ponovno mora biti. Če hočemo, da bi sploh kaj bilo.

Iz uvodnega razmišljanja moramo sklepati še takole: nekaj mora omejevati človekovo verjetje oz. svobodo, saj različne vednosti ne morejo biti enakovredne oz. enako dobre. To pomeni, da se mora človeško bitje kot subjekt mišljenja truditi, da pride do najboljšega spoznanja, ne pa se zadovoljiti s katerim koli. Obstajati mora razlika v spoznanju, pri kateri je treba vztrajati. In kako je mogoče vztrajati?

Moč za vztrajanje pride od verjetja v boga. Prav verjetje vanj omogoča samozaupanje in vztrajanje, ki je najprej vztrajanje v svojem telesu, saj je ta pogoj vsake subjektivnosti. [Stroji, na katere se priključi, pridejo kasneje.] Napor pri tem kajpak ni majhen, kajti bog človeškemu bitju neposredno ničesar ne sporoča, saj je nem. Še več: v bogu ni izdelanih vednosti, ampak so le možnosti zanje. Izdelati jih mora človeško bitje samo. Pri tem lahko uporablja le verjetje in nič drugega. Lahko se tudi priključi na stroje, a v bistvu to ničesar ne spremeni.

Z verjetjem v boga torej lahko pridemo do dobre vednosti, medtem ko slabo zavračamo. Še več: do nje tudi moramo priti. Kaj je torej dobra vednost?

Preden pridemo do dobre vednosti, moramo vpeljati razloček.

Obstaja večinska vednost in obstaja manjšinska vednost. Obstaja tudi znanje: večinska vednost je obče znanje in je informiranost. Manjšinske vednosti v glavnem ni.

Živimo v obdobju informacij in podatkov, ne pa vednosti in teorij. Obstajajo zgolj večinske teorije. Tako pravita in dokazujeta Deleuze in Guattari. Prepričljivo. In kaj so večinske teorije, kako jih prepoznamo? Bomo videli.

Obstajajo tudi manjšinske teorije. Tudi o njih govorita Deleuze in Guattari.[3] Zelo prepričljivo. Ponovno. Vprašanje: Ali so manjšinske teorije povezane z nastajanjem in ohranjevanjem družbenih manjšin in marginalnih družbenih skupin? So morda teorije o manjšinah in marginalcih? Poglejmo najprej, kaj so večinske teorije.

Večinska vednost

Nenehno kroži v družbenem polju, se širi in reproducira. Nastala je kot serija metamorfoz, ki se naseljujejo v polju kot metastaze. V sodobnem svetu so se odločili, da morajo vsi državljani v šole. Celo znanstveniki so z zadovoljstvom pograbili to odločitev, kajti spoznali so, da se jim ponuja novo in močno orodje, s katerim bo mogoče širiti večinsko vednost in se popularizirati. Danes smo sočasno žalostne priče te popularizacije in nemočni znanstveniki, saj vemo, da ljudje verjamejo v napačnega boga. Zaslepljeni verjamejo, da jim šole, občila in druge institucije dajejo dovolj relevantnih informacij, znanja in dobre izobrazbe. V določenem smislu imajo sicer prav: ljudje dobivajo vedno več večinske vednosti.

Na drugi strani pa moramo upoštevati, da je večinska vednost konformistična. Kot taka je že davno izgubila emancipatorično moč in potenciale. Spremenila se je v ideološko prakso, danes pa zlasti služi kapitalu, katerega osnovna zmožnost je transformacija vsake informacije ali podatka v nekaj koristnega in dobičkonosnega. To zmožnost kapital uporablja že od samega začetka.

Teorije, ki govorijo o globalizaciji sveta, so v teh časih večinske. Splošno so razširjene in sprejete. Po načelu vem, da drugi verjamejo, da je tako. Vrabci zato že čivkajo, da je svet na začetku XXI. stoletja informacijska vas in da kapitalizem prodira v vse pore življenja. Nihče ni izvzet, nihče ni zunaj, nihče ni zase, vse je povezano v globalne mreže. Zunaj kapitalizma in globalnih mrež preprosto ni mogoče biti.[4]

“Naravnih” ljudi ne ljubimo preveč, kajti vaščani odhajajo zgodaj spat, en drugemu zavidajo in so polni ljubosumja. Ali to pomeni, da so vsi položili orožje in pokleknili pred vsemogočnim kapitalom? Prekmalu.

Ozrimo se za trenutek na film z naslovom Trumanova predstava. V njem lahko opazujemo, kako je svet zaprt. Opazujemo, kako je, če je svet zaprt. In kako je?

Najprej bi radi poudarili, da Trumanov svet ni naravna vas. Njegov svet je popolnoma umeten, narejen pa je bil na osnovi določene vednosti. Namen je bil pri tem jasen in očiten: hoteli so novo, svežo in originalno televizijsko nadaljevanko. Predstava mora biti alternativna, drugačna, originalna in popolna. Seveda. V ta namen so ustvarili umeten in “nerealen” svet, tehnosvet, kibersvet, v katerem so do potankosti simulirali realnost.

[Seveda bi se lahko vprašali, zakaj so verjeli, da potrebujejo tako simulacijo, in zakaj je razumno, če jo ustvarijo.] Za svojo stvaritev so potrebovali armado delavcev in pomočnikov. In velikansko količino denarja, seveda. Z vsem tem so ustvarili nov tehnološki svet, v katerem so dobesedno vsak detajl Trumanovega življenja koordinirali nevidni asistenti. Trumanovo življenje je bilo na neki način ustvarjeno že vnaprej, čeprav je bilo v njegovi vsakdanjosti vse videti spontano. Koordinacija med soustvarjalci njegovega kibernetskega sveta je bila popolna in absolutna.

V takem svetu, ki ga je bila zapolnjevala simulacija, je bilo mogoče uresničiti čisto vsako fantazmo. Do potankosti je bilo mogoče oblikovati novo človeško življenje. Vse je bilo ustvarjeno, kajti vse je bilo mogoče programirati in nato še ustvariti. In ustvarili so vse: delovne dneve, “prosti” čas, ljubezen, spolno življenje, prijateljstvo, zaposlitev itd. Vprašati se smemo, kako je bilo mogoče kreirati človeško življenje v vseh detajlih. Ali je kaj takega sploh mogoče? Odgovor je precej preprost: je mogoče, kajti ustvarjalci filma in njihovi pomočniki so poznali željo gledalcev. Vsi vemo, da upravniki občil gledalcem, bralcem in poslušalcem ponujajo natanko tisto, kar ti pričakujejo. Ne ponujajo ničesar, česar t. i. drugi ne želijo.

In kako vedo, kakšna je narava človeške želje? So morda prebirali Freuda, Lacana, Derridaja? Ne, niso, vendar preprosto intuitivno in spontano vedo, kako se želji streže. A kako je mogoče, da to vedo? Vedo zato, ker je v svetu, v katerem živimo, človeško življenje predvidljivo. Zlahka zvemo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, če le prisluhnemo lastnim družbenim refleksom. Ti so zanesljivi, zato lahko uporabljamo analogije: če nam je všeč X, bo gotovo všeč tudi drugim itd. Moja želja je želja drugih, velja pa tudi obrnjeno. Ljudje, ki ne verjamejo v reči, v katere verjamemo sami, so drugi od drugih in so tujci. Kot taki so drugačni. In obstajajo drugačni ljudje, ki živijo v drugačnih in oddaljenih svetovih, ki jih ni mogoče simulirati in ustvarjati.

Toda večinski ljudje verjamejo natanko to, kar verjamemo tudi sami. In tudi če ne verjamejo, je vselej mogoče, da bodo začeli verjeti v to, v kar verjamemo sami. Javna občila so bila ustvarjena natanko v ta namen, kajti večinski ljudje so refleksna in spontana bitja. Če še niso v tem trenutku, bodo gotovo v prihodnosti. Na to lahko računamo.

Kibernetski svet je umeten, sočasno pa je tudi popolna simulacija in realizacija človeške želje. V kibernetskem svetu je želja vselej že zadovoljena. Narejen je kot simulacija večinskih prepričanj: režiser filma o Trumanu spontano verjame, da gledalci verjamejo to in ono, sočasno pa ve, da so njihova prepričanja pravilna in utemeljena. Nadaljevanje zgodbe je preprosto: režiser gledalcem ponudi, kar resnično želijo in pričakujejo. Še pred tem je ustvaril izdelek, ki ga bo ponudil, in njegova naloga je bila še enkrat čisto preprosta: paziti mora le še na to, da se zgodba ne bo prekinila in sesula. Zgodba se mora nadaljevati gladko in brez prekinitev. Ko so ljudje zadovoljni s tem, kar so dobili, se krog sklene: zdaj ljudje “zares” želijo, kar so dobili, sočasno pa “zares” verjamejo v to, kar je bila na začetku zgolj domneva.

To je bila kratka pripoved o naravi našega sodobnega življenjskega prostora. Povejmo še besedo ali dve o naravi našega življenjskega časa.

Vsi živimo v pastoralnih časih, v katerih igra odločilno vlogo krotko telo, kot ga je imenoval Michel Foucault.[5] Krotko telo kajpak spremlja krotka duša: ko se podreja telo, se podreja tudi duša. Drugače ne more biti, čeprav obstaja možnost razhajanja, ko se telo navidez sicer ukloni, vendar duša čaka na primeren trenutek za pobeg. A v današnjih časih je takega razhajanja vse manj in manj. Odločilni razlog je bržčas ta, da infinitezimalna oblast nad telesom, kot jo je imenoval Foucault, ne oblikuje samo telesa in duše, ampak tudi okolje. Tako kot v Trumanovem primeru. Torej ni nadzorovano le telo, nadzorovano mora biti tudi okolje. To je ustvarjeno, ustvarjeno pa je tudi telo. Ustvarjena je seveda tudi duša. Vse je ustvarjeno. Kako tudi ne: vse drugačno kot ustvarjeno niti ne more biti.

Sodobno okolje je vse bolj virtualno, tehniško in tehnološko posredovano. Je kibernetsko, digitalizirano, posredovano s stroji, z računalniki, vmesniki, s čipi. Okolje zato ni več realno, ampak je hiperrealno, kar pomeni, da je povsem ločeno od realnosti, ki je implodirala, pogreznila se je vase in izginila. Za hiperrealnost je značilna nenavadna enodimenzionalnost, kot bi dejal Marcuse, in enoznačnost. V hiperrealnem svetu je vsak objekt natanko to, za kar ga imate. Nobene dvoumnosti ni več, nikakršna transcendentalna redukcija ni več potrebna, da bi prišli “nazaj k stvarem”. Te so že tukaj.

Vse je prijazno, vse gladko teče, za vse je poskrbljeno, komunikacija je čista, brez motenj, zatikanj, problemov, kontradikcij, protislovij. V hiperrealnem svetu so vsi Vsi, in Vsi so le zato, ker je Truman Eden. Brez Trumana ne bi bilo spektakla, ne bi bilo simulakra, ne bi bilo simulacije, ne bi bilo ničesar. Vse je bilo narejeno izključno zanj. Samo pomislite: svet, narejen zgolj za enega samega človeka.

In Trumanu nikoli ne pade na misel, da je v “njegovem” svetu karkoli “narobe”, “problematično”, “spotakljivo”. Svet, v katerem živi posameznik, tako ali tako ni “njegov”. Vselej je obči. Torej bi se človek moral spraševati, “čigav” potem svet sploh je.

A tu je že težava: Truman se nikoli ne sprašuje. V nekem smislu je povsem zadovoljen: v “njegovem” svetu je vse na pravem mestu. Torej je spraševanje povsem odveč, nesmiselno. Spraševanje je izginilo, kot je izginila realnost. Izginilo je skupaj z njo. Tudi vznemirjenost je izginila, izginili so diskurzi, izginilo je razmišljanje, spraševanje. Subjekta mišljenja ni več.

Ko ni več realnosti, je le še njena simulacija. Truman živi v simuliranem svetu: kot popolna realizacija fantazmatskega objekta. Hkrati je vse: objekt, nevtralno bitje, normalen človek, zadovoljnež, povprečnež, utelešenje statistične manipulacije, prilagojen človek, jaz, oseba, osebnost. Ne sprašuje se o ničemer, ampak preprosto živi vsakdanje življenje. Tukaj in zdaj: brez preteklosti in brez prihodnosti. Ne beli si las, ne vznemirja se, troši dobrine in šteje ure do smrti. Hodi v službico, ki jo opravlja korektno, po predpisih, kot je treba. V njegovem življenju je vse, kot je treba. Nobena stvar ni tako, kot ni treba.

Obstaja pa naključje. Hvala bogu! Naključje je presežek, element, ki ga ne zajame nobena statistika, noben model, nobena simulacija, noben kibernetski svet. Je onkraj vsakega predvidevanja, kalkulacije in načrtovanja, zato ga tudi ni mogoče zajeti. Še enkrat, hvala bogu!

Za oblikovanje simuliranega sveta je vsekakor potreben objekt, ki ga je mogoče modelirati in simulirati. Objekt je zaradi tega umetno ustvarjen, saj realnega objekta ni mogoče modelirati. Ni ga mogoče in ni ga treba. Toda izid modeliranja je nenavaden: ko je umetni objekt mogoče modelirati, ga je tudi treba. Vedno znova. Imperativ. Zares nenavadno. Zakaj ta imperativ? Ali niso nekoč govorili o tabuju incesta, ki da šele zares omogoča obstoj sveta oz. realnosti ter objektov?

Manjšinske teorije

V simuliranih svetovih ni tabuja incesta. Je simulacija sveta incest? Je nekaj, česar ni mogoče narediti? A če ni mogoče, kako jim je uspelo? Ustvarili so nov svet in še vedno ga ustvarjajo: hiperrealni svet. Nov svet brez tabuja. Toda ne, novega sveta ne bi bilo, če ne bi bilo nevednega Trumana. Ko ta pridobi vednost, ko jé z drevesa spoznanja, do česar pride po čistem naključju, odide, zapusti umetni in samo zanj ustvarjeni svet. Ali je nevedni Truman Adam? Adam Kadmon, nevedni človek. Je nevedni človek sploh človek? In kaj je najmanjša vednost, ki jo moremo pripisati človeškemu bitju? Ki jo moramo. Še en imperativ.

V filmu, ki ga obdelujemo, je sicer vse videti spontano, čeprav obstaja vnaprejšnji dogovor med protagonisti, kaj se ne sme zgoditi. Obstaja torej določena meja, ki jo je prepovedano prestopiti. Zlasti pa se ne sme zgoditi naključje, ki pa se v resnici zgodi. Zgodi se namreč nepredvidljivo srečanje med moškim in žensko. To je edino srečanje, ki ima realni status. Takoj je kajpak jasno, da bo moral razpasti bodisi umetni bodisi realni svet. Oba ne moreta obstajati in obstati.

Čeprav je film fikcija, gre v Trumanovi predstavi za NAŠ svet, le da tega nočemo priznati. Svet je dobesedno zaprt, je simulirana realizacija fantazme o pristnih medčloveških odnosih in o prijaznem svetu, zato se Truman čisto na koncu kot Krištof Kolumb z jadrnico Santa Maria na obzorju zaleti v » nebo« . Zleze z jadrnice in se odpravi po stopnicah do vrat, na katerih piše »izhod« . Truman na koncu izstopi iz simuliranega sveta in tega mu ne more preprečiti niti bog. Ne zapre vrat, tako kot v znani zgodbi, ki jo je spisal Sartre, ampak odide. Zapusti prijazni svet, v katerem je bilo čisto vse narejeno samo zanj.

Truman postane subjekt.

Film Trumanova predstavaje film o emancipaciji, ki ni nič drugega kot osvoboditev želje. Pri tem moramo seveda potegniti ostro ločnico med tem, kar vsakdanja zavest razume kot osvobajanje želje, in tem, na kar mislimo sami.

Osvobajanje želje ne pomeni trganja železnih spon in jeklenih verig, zaradi katerih smo kot osebnosti in psihološki ljudje nemočni ujetniki krutega okolja, ki ne dovoli, da bi živeli polno ter neposredovano avtentično življenje. Samo pomislite na t. i. seksualno revolucijo v šestdesetih letih XX. stoletja. Kaj je prinesla? Nikakršnega osvobajanja želje, ampak perverznosti, še večjo tesnobo, nebrzdanost, prisilo k ponavljanju. Osvobojeni so bili goni, ne pa želja. Tudi drugim marginalcem, ki so se osvobajali, se ni godilo dosti bolje.

V tem pa je paradoks, kajti goni so vselej osvobojeni, saj jih sploh ni mogoče ujeti in zapreti. Goni vedno dosežejo svoj cilj, zato jih ni potrebno osvobajati. Z željo je kajpak drugače. Vedno je ujeta v fantazmatski scenarij: zunaj njega je preprosto ni. Osvoboditev želje zato pomeni razpust imaginarija, ki prinaša ter zagotavlja ugodja. Želja potem sicer ne bo nič bolj “svobodna” , kot je bila pred tem, zgodilo pa se bo nekaj drugega. Pomembnejšega.

Razpust imaginarnega scenarija omogoči soočenje s pogoji želje. Njen osnovni pogoj pa je manko v Drugem, kar pomeni, da se subjekt, ko razpusti fantazmo, sooči z mankom kot vzrokom želje. Emancipacija je zato tudi separacija: prepoznavanje prave narave Drugega in oddaljitev od domnevno nekastriranega Drugega. In šele separacija omogoča tako subjektovo delovanje, ki proizvaja emancipatorične učinke. Ne gre za boj med moškimi in ženskami, na primer, ampak za neprekinjeni boj zoper imaginarije oz. umetno ustvarjene svetove in oblastne odnose. Saj ženske ne morejo izstopiti iz odnosov, da bi “bile” emancipirane. Subjekt zaradi manka biti niti ne more biti. Subjekt je namreč nič, medtem ko je njegova identiteta le metonimični poskus, da bi nekako razrešil zagato z “biti” in jo napolnil z vsebino. Ni torej res, da nekateri ljudje živijo bolj avtentično kot drugi. Ne, problem je drugje.

Problem je v naravi oblastnih in imaginarnih družbenih odnosov. Zaradi njih in samo zaradi njih so nekateri ljudje v takem položaju, da imajo vsega dovolj, medtem ko drugi nimajo ničesar. Boj proti nepravičnostim, ki jih proizvajajo oblastni odnosi, je zato boj za emancipacijo. Ni torej boj zoper druge ljudi in njihove nenavadnosti, ampak boj proti načinom in vzvodom, ki vzpostavljajo določene gospostvene odnose, tj. odnose podrejanja in nadrejanja, vključevanja in izključevanja. Zaradi katerih se ljudje ne sprašujejo, kako živijo in “čigav” je svet.

Z željo in njenim delovanjem je zato povezana etika. Ta v bistvu pomeni prekinitev poti, imaginarne poti, po kateri stopamo kot substancialne osebnosti k domnevno svetlim obzorjem, v resnici pa skrbimo le za nadaljevanje simuliranega gospostva, kajti gospostvo je vselej le simulirano, čeprav to še ne pomeni, da nima še kako otipljivih empiričnih učinkov. Prekinitev poti je zaradi tega mogoče razumeti kot način novega, drugačnega samozavedanja in samospraševanja. Drugače rečeno: je način, kako se vprašamo po svoji identiteti, tj. po pogojih njenega obstoja.

Prekinitev imaginarne ter oblastne poti je neposredno povezana s konceptom simbolne smrti, o čemer je govoril (in govori še danes) Baudrillard.[6] Simbolna smrt je smrt, je konec uveljavljenih, večinskih kodov, ki strukturirajo vsakdanje življenje in ga ohranjajo pri življenju. Je konec interpretacij in večinskih teorij, v katere spontano verjamemo in se zanje bojujemo. Seveda je s tem tudi konec določenih praks vsakdanjega življenja, ki izhajajo neposredno iz verjetij in vednosti. Konec je sicer nasilen, vendar je tudi logičen. Interpretacije razvijemo do njihovega logičnega konca in jih razpustimo. In kaj ostane? Ostane manjšinska vednost. Sklep: manjšinska vednost je dobro.

Po tem kratkem izletu smo prišli do sklepa, da so manjšinske teorije tiste, ki problematizirajo same pogoje tega, kar je. Še več: manjšinske teorije so emancipatorične, medtem ko večinske utrjujejo stereotipne predstave sveta in njegove prakse, kar pomeni, da niso emancipatorične, ampak so diskriminacijske. In kakšna je globalna podoba sveta danes? Podoba je dvojna.

Globalna podoba sveta

Najprej je seveda digitalizirana.[7] To preprosto pomeni, da je postala zaprt sistem, struktura z neskončno možnostmi, ki so ujete v digitalne zapise. V tako ustvarjeni podobi sveta ni nič svetega, prepovedanega ali nemogočega. V digitaliziranem svetu je dobesedno vse mogoče. Nemogoče je postalo mogoče. In kaj bo sledilo?

Toda Descartes dokaže nujnost verjetja v boga v realnem času. Katoliška cerkev ga zaradi tega ni nikoli nagradila, čeprav bi ga morala. Vprašamo se lahko, zakaj tega ni storila.

Cerkev niti danes ne hvali Descartesa zato, ker sama verjame v nekastriranega boga, ki ne more obstajati, saj je tak bog kot leseno železo. Ne more obstajati, saj bi potem lahko podvojeval samega sebe, to pa ni mogoče, ker bi bilo nenadoma več bogov, lahko pa je le eden. In ta, ki je, mora biti kastriran, tj. v določenem smislu nemočen in omejen. Zaradi tega je tudi smiselno govoriti o ananke. Obstaja torej nujnost, ki pa ni deterministična. Zaradi nje je svet odprt in nedoločen, bog pa je kljub vsemu popoln.

Descartes govori o nedoločenem in nedoločljivem svetu. Cerkev govori o določenem bogu in določenem svetu. Če ne bi bilo tako, papež ne bi mogel biti nezmotljiv. Ker pa je bog kastriran, je nezmotljiv šele Freud. Papež je seveda poglavar, bojevnik. Vojskovodja.

Toda Freud kot nezmotljiv v analitičnem postopku pacientu ničesar ne pove. Trdi, da ve, kako nastaja odgovor na vprašanje, ki se imenuje nevroza, a odgovora ne poda. Nikoli. Do njega mora priti analizant. Natančneje: ustvariti ga mora. Sam samcat. Biti svoboden in avtonomen zato pomeni biti sposoben ustvarjati odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo z nevrozo, sicer pa ne. Ta je namreč radikalna problemska situacija, ne pa človekova nenormalnost. In kateri je problem?

Problem, o katerem govorimo, je tale: Kakšna je resnična narava Velikega Drugega? Človeško bitje ima namreč lahko prostor le v polju Drugega. Zunaj njega ni ničesar. In če prostora ne najde? Nevroza je rezultat dejstva, da človeško bitje nima prostora v Drugem oz. ga ne more ustvariti na način, ki bi prinesel zadovoljstvo, pomiritev in pokoj. To pomeni, da je že sama nevroza vprašanje o Drugem in njegovi konstituciji, in ne toliko vprašanje o naravi in konstituciji nevrotičnega posameznika, ki naj bi bil zaradi nje nenormalen, kot radi verjamemo. Nevrotik ni nenormalen, ampak s svojo prisotnostjo postavlja pod vprašaj tisto, kar imamo sicer za normalno. Kar imamo za najbolj normalno in najmanj vprašljivo, je v nevrotikovih očeh še najbolj problematično. A to lahko spoznamo šele, če se povprašamo po resnični naravi Drugega.

Ko se sprašujemo po resnični naravi Drugega, smo ustvarjalni. Tako kot je ustvarjalna histeričarka, ki ne dovoli, da bi se svet okoli nje sklenil in jo posrkal vase. Histeričarka zastopa možnost nemožnosti sveta. V dveh pomenih.

Prvič. Histerija je možnost sveta. Je ena od mnogih možnosti. Vendar je tudi posebna, saj kot partikularna zastopa univerzalno nemožnost sveta, da se pogrezne vase. Ta se lahko pogrezne vase le, če ni več histerikov. Drugič. Histerija je možnost nemožnosti tako, da je ljudje ne prepoznajo kot tako, ampak jo prepoznajo kot nenormalnost. Ne morejo je prepoznati kot to, kar je: od tod nemožnost. Prepozna jo lahko le sokolje analitikovo oko. V vse bolj digitaliziranem svetu pa tudi tega ni več. V njem namreč ne obstaja panoptični pogled, ampak obstaja antiokulocentrični diskurz, tj. pogled od nikoder, kot ga je imenoval Martin Jay.[8] Vsa naša čutila in spomin so virtualizirani ter digitalizirani.

In to, kar je danes mogoče, je mogoče v globaliziranem svetu, v svetu brez zgodovine, saj je tehnosvetovi nimajo. Težava, ki se pri tem pojavi, nikakor ni zanemarljiva: ko ni zgodovine, ne more biti iznajdevanja oz. kreiranja novega. Ali natančneje: novo nastaja le v procesu recikliranja. To pomeni, da nastajajo novi tehnosvetovi, znotraj njih pa ni mogoče ničesar ustvariti. Obstajajo torej nekakšni svetovi za enkratno rabo.

Novo vselej nastaja ob pomoči nostalgije, pravi Baudrillard.[9] To pomeni, da v realnem svetu novo vselej nastaja v navezavi s starim, celo v navezavi z arhaičnim, prvim, izvirnim. Nostalgija je namreč poskus vrnitve k prvemu ali ničtemu času. In zakaj bi se radi vrnili prav tja? Zato, ker nezavedno verjamemo, da lahko izstopimo iz sedanjega sveta in se vrnemo v svet brez napetosti. Freud je za ta vzgib iznašel prikladno ime: Tanatos.

Zgodovinski svet je torej retrospektiven, medtem ko je tehnosvet statičen in brez zgodovine. Prav zaradi tega je v zgodovinskem svetu mogoča tudi kreacija novega. A ko ustvarjamo novo, ne postavljamo retrospektive, ne gledamo nazaj. Ne, nikamor ne gledamo, sploh ne gledamo. Kreiramo. Novo. Kreiranje nima nič skupnega z gledanjem.

Novo je avtentično. Ni digitalizirano in ni učinek kombinatorike. V tehnosvetovih ni novega, ampak so realizirane fantazme. Tehnosvetovi so realizirane fantazme. Od tod občutek svobode: danes lahko vsakdo brez problema realizira svoje najbolj skrite in najbolj obscene fantazme. V kibernetskih in virtualnih svetovih.

Konec zgodovine, ki ga zaznamuje rojstvo tehnosvetov, pa ni samo konec realnega sveta, ampak je tudi konec telesa, ki so ga razglasili za zastarelega. Je konec krotkega telesa, ki ga je raziskoval Foucault. In kaj ga zaznamuje? Nemara predvsem tole: odsotnost bolečine. T. i. mehke tehnologije so postale organski del telesa, njegov nepogrešljivi sestavni del. Toda tako telo (kibernetsko, seveda) je povsem spremenjeno glede na staro telo, ki ga je oblikovala in preoblikovala infinitezimalna oblast. Razrašča se in spreminja, a ne zato, ker bi tako hotel duh, s čimer bi dokazoval tudi prevlado nad telesom, ampak zato, ker to omogoča tehnologija. Ukaz za preobrazbo telesa tako prihaja od zunaj, in nič več od znotraj. Tehnologije so notranje, so organski del telesa, a zaradi tega je samo telo postalo pozunanjeno. Obstaja le še kombinatorika poljubnega števila elementov ali prvin, ki jih je mogoče zlagati skupaj in oblikovati telo. S tehnološkim napredkom se bo še naprej preobražalo tudi oz. zlasti telo.

Preobrazbe so nujno stopnjevane. Ujete so v čar napredka. Linearnega napredovanja, ki ne pozna nobene meje več, saj jo je že dosegel in presegel. Včerajšnje je zato zastarelo in nostalgični spomin lahko prepoznava zgodovino le še kot nekaj odvečnega, neuporabnega in nekoristnega. Spremenila so se prizorišča: spremenilo se je okolje, spremenil se je svet. Nastali so novi svetovi, nastala so nova digitalizirana prizorišča.

Telo je novo prizorišče.[10] Morda ni več osrednje, vendar je še vedno ključno prizorišče za oblikovanje človekove identitete. Telo kot prizorišče je spremenjeno: notranjost je postala presojna, postala je zunanjost, ki jo je mogoče nadzorovati preko računalniškega monitorja. Ni več intime, ni več skrivnosti. Danes se vedemo, kot da vemo, kako deluje telo, ki je vse bolj kibernetsko.

Telo je modelirano, obstajajo modeli telesa. Lahko izbirate: V kateri model bi radi skočili? V kateri model bi se radi spremenili? Katero kibernetsko telo bi radi postali?

Kaj pa zavest? V trenutku, ko se boste v tehnosvetu zavedli sebe, bo nastal strašen problem: Kako naj vem, da nisem klon? Kako naj vem, da sem? In kdo so drugi, če niso kloni? Kdo so, če so kloni? Je tako spraševanje sploh smiselno?

Seveda je smiselno, kajti klonirano telo nikoli ne more biti enako drugemu, pa naj genetiki verjamejo, kar hočejo. Človeško bitje se v nekem trenutku zave sebe. In ko se zave, se zave neke odsotnosti, praznine. Najprej se zave samega sebe, tj. praznine, niča. Zavest o praznini je pogoj vsake mogoče zavesti. Človek se z njo zave absolutne osamljenosti in odtujenosti od sebe. Ni zavesti brez absolutne odsotnosti, osamljenosti. Osamljeno bitje pa v trenutku samozavedanja ni več del empirične ali simulirane oz. predpostavljene množice. In kam se preseli?

Preseli se iz kibernetskega sveta drugam. Ne vemo, kaj je ta drugi prostor, in niti nočemo vedeti. Drugi prostor naj ostane prostor-brez-vednosti. Prostor, iz katerega se umikamo, je napolnjen z reklamnimi oglasi. Je kot poln zabojnik, katerega sestavine se povezujejo med seboj v neskončnem delirantnem plesu permutacij. Brez vednosti je, a ta v orgiji nima kaj iskati. Vprašanje je kajpak tole: Kaj početi po orgiji?[11]

Baudrillard odgovarja: danes živimo v času simulacij. Vse je že za nami, zato zgolj simuliramo, da ne bi bilo treba prepoznati tega dejstva in ga sprejeti. In simuliramo vse: komunikacijo, svetove, eksistence, telesa, duše, duhove. Vedemo se tako, kot da je mogoče odkrivati in ustvarjati, čeprav je bilo vse že odkrito in ustvarjeno. Znanost zato ne more več bistveno napredovati: vse spoznavne revolucije so bile že narejene. Odkriti ne moremo nič bistveno novega, drugačnega, alternativnega. Lahko le premlevamo premleto in prežvekujemo prežvečeno. Recikliramo. V virtualnih in kibernetskih svetovih lahko bebavo ponavljamo že povedano, prikazano, predstavljeno. Vedemo se, kot da vse to še ni bilo povedano, prikazano, predstavljeno. Novo vprašanje: Kaj sploh še lahko naredimo?

Večinskih teorij v resnici ni več. Z revolucijami so izginile. Revolucije po drugi svetovni vojni so bili divji izbruhi, nebrzdane erupcije. Iz kaosa. Kar je večinsko, je metastaza, kot bi dejal Baudrillard. Vse se širi v vse smeri in z neznansko hitrostjo, a vednosti ni več: so zgolj informacije, znaki, ujeti v divje kroge in elipse, ter rizomatične, fraktalne strukture. V njih je ključna vztrajnost, inercija. V hiperrealnosti stvari vztrajajo, ne da bi sploh kdo vedel, zakaj, od kdaj, čemu. Nekoč se je nekaj začelo, potem pa so strukture nadaljevale kar same.

Totalna zapolnitev

Vse je vse. Ničesar več ni. Vsak drobec je Vse: ni več razlik. Kapital se je osvobodil vseh spon, zavrnil je vse revolucionarne grožnje, povzdignil se je, transcendiral se je, postal je avtonomna onstranska manjšina. Segel je onkraj in ušel vsakemu nadzoru, vsakemu poskusu določanja in determiniranja. Kapital zato nemoteno ustvarja hiperrealne strukture, neslutene povezave, ki jih sploh ni mogoče nadzorovati. Še misliti jih ni mogoče, saj se prehitro preobražajo, prestrukturirajo, metamorfirajo. Kapital jih ustvarja zase.

Totalna dopolnitev sveta je koncept, ki izhaja iz spoznanja o nujnosti presežnega označevalca. Mana označevalca, kot bi mu rekel Lévi-Strauss. K svetu moramo vselej prišteti še presežek, čisto formo, prazni označevalec, ki je lahko karkoli. Potem je svet dopolnjen, kar pomeni, da ima lahko pomene. Ko je človek postal simbolno bitje, se je odprlo polje pomenov in smislov. Struktura sveta se ni spremenila, pojavila se je le nova možnost oz. zahteva. Svet pomenov je mogoče dopolniti oz. strukturirati na neskončno načinov. Pri tem se spreminja pomen, medtem ko svet ostaja Isti.

S spreminjanjem oz. s proizvodnjo pomena se spreminja tudi vednost o svetu. Na določeni ravni se sicer ne dopolnjuje, kar pomeni, da lahko dosežemo raven absolutne strukturne vednosti, vendar se kljub temu spreminja. Spremembe najlažje razumemo s pomočjo koncepta epistemološkega reza (Bachelard) ali paradigmatskega prehoda (Kuhn). Oba koncepta trdita, da se s prehodom spremenita struktura vednosti in pomen, medtem ko resnica ostaja Ista.

Zakaj so ti prehodi pomembni? Taki so zato, ker kažejo na totalitarnost logike dopolnitve, o kateri govorimo. Sprva, v modernem času, je človek kot subjekt dopolnjeval realni svet. Ta se je dopolnil s subjektovo prostovoljno podreditvijo. Korist sta imela oba: subjekt in svet. Slednji je postal saturiran, subjekt pa je dobil občutek pripadnosti in varnosti. Oboje je branil pred morebitnimi hudodelci, zato so lahko nastajale in se košatile ideje o narodni pripadnosti, lojalnosti, patriotizmu itd. V resnici pa je šlo le za igro, v kateri je subjekt razvijal in dopolnjeval svojo subjektivnost, ki se v temelju ni spreminjala, saj bi se v nasprotnem primeru sesul tudi svet, ki se je dopolnil prav z njegovo prostovoljno podreditvijo.

Danes je nekoliko drugače. Tehnosvetovi so že od samega začetka narejeni tako, da so saturirani, dopolnjeni. To pomeni, da ne potrebujejo subjekta in njegove podreditve. Subjekt je postal odveč, tehnosvetovi pa so sami sebi dovolj.

Vprašanje, s katerim se bomo morali še veliko ukvarjati, je obsežno: Kaj naj stori subjekt? S seboj in tehnosvetom. Kako lahko obstaja, če ga svet ne potrebuje več?

Digitalna estetika

Estetika je način dopolnjevanja sveta. Je način, ki oblikuje človekovo percepcijo sveta, potem ko se je subjektiviral, tj. podredil. Ustvarja in posodablja gestalt. Ta ni nikoli dan, ampak ga je treba ustvariti. Estetiziranje je zato spopolnjevanje, piljenje danega, saj infinitezimalna oblast ne more doseči konca. To pomeni, da je estetika nujno tudi način političnega delovanja.

Svet torej nikoli ni danost, ampak je konstrukcija, celota, ki jo je vselej treba šele dopolniti ali ustvariti. Brez dopolnitve ne bi bilo celote. Če obstaja ničta stopnja sveta, bi lahko rekli, da je na tej ravni svet brez iluzije in je zgolj možnost. Na tej ravni tudi (še) ni pomena ter smisla. Vse bo nastalo šele kasneje, v nekem drugem času. Dobilo bo obliko, pomen in smisel. A to se bo zgodilo le, če bo svet dopolnjen, kar pomeni, da svet v “surovem” stanju nikoli ni dopolnjen. Obstajajo vsi elementi sveta, vendar se mora zgoditi še nekaj originalnega, da bi se svet spremenil v gestalt, celoto.

Prav ta trenutek prehoda je zelo pomemben. Obstajata namreč dve radikalni možnosti pri oblikovanju sveta. Ena je ta, da svet nastane kot celota, druga pa, da nastane kot nekaj necelega, čeprav dopolnjenega. Svet je torej lahko cel ali necel.

Ko je svet cel, mora v njem obstajati infinitezimalna oblast kot spopolnjevanje sveta in ohranjevanje njegove celovitosti. Pomemben del tega ohranjevanja je estetika. Obstaja torej estetika celega in obstaja estetika infinitezimalne oblasti.

Obstaja pa tudi estetika necelega, nesaturiranega. Svet lahko tudi je, ne da bi bil saturiran, zasičen, napolnjen. Lahko je odprt, kar pomeni, da je dovzeten za prehode. Cel svet, nasprotno, ni dovzeten za prehode, ampak le za spremembe znotraj danih obzorij. Spremembe so v resnici le mutacije istega.

Etika novega tribalizma

Danes živimo v obdobju recikliranja, kot je že desetletja nazaj zapisal eden zadnjih prepričljivih marxistov, Zygmunt Bauman.[12] Reciklirajo se tudi tehnosvetovi, ki so danosti. Premalo je, če rečemo, da svetovi niso danosti, kajti tehnosvetovi so natanko take danosti, o katerih sanja empiristična in pozitivistična znanost.

Česa se torej lahko naučimo iz spoznanja, da živimo v obdobju recikliranja? Česa se moramo naučiti, saj se je človek prisiljen nenehno učiti? Nemara zlasti tega, da se nobena ideja ne uspe razviti in postarati, potem ko se pojavi. Ne uspe opraviti svoje naloge ali funkcije, saj jo prehitro pozabijo, če so bili nanjo sploh pozorni. Ni pomembno, kako dobra je, saj je pomembnejša njena komercialna in ideološka vrednost. Zdi se, da danes ideje nič več ne morejo vplivati na svet: ne morejo ga spreminjati, morda pa nimajo niti dovolj časa, da bi ga interpretirale.

In nemara je prav v tem nadvse pomemben poudarek. Če so ideje vse bolj komercialne oz. se na trgu idej obdržijo predvsem take ideje, vsekakor opravljajo svojo funkcijo, ki je ta, da ne nastane nič trajnega, zares vrednega in morda celo svetega. Vse se nenehno ruši v prah, zato je vprašanje, pred katerim smo se znašli, tudi tole: Zakaj oz. kako je nenehno rušenje vsega sploh mogoče? Če se svet nenehno ruši, kako potem sploh lahko trdimo, da obstaja?

In če je rušenje vsega, kar je, mogoče, kako se je potem sploh mogoče učiti? Česa naj se človeško bitje nauči v obdobju recikliranja tehnosvetov in nenehnega rušenja vsega? In na kaj mislimo, ko rečemo človeško bitje? Vprašanj je morda celo preveč za eno samo razpravo. Bomo videli.

Prvi sklep

Nobenega dvoma ni, da je človek (še bolj pa osebnost), psihološki človek moderna iznajdba. Pred XVIII. stoletjem ga preprosto ne morete najti, pa če ga iščete z lučjo. Ne morete naleteti nanj, saj ga sploh ni bilo. Potreben je bil koncept – šele potem je bil človek. In ta človek je zlasti ujet v čas, v čas reprezentacij, tj. v čas pričakovanj in retroakcij. Svet, ki je reprezentiran, je nenehno v drsenju, gibanju.

Čas reprezentacij je človeški čas, in ne božji. Je čas, v katerem se človek zave, da ima pred seboj določene naloge. Ima dolžnosti, ki jih mora izvrševati. Svet ni več danost, ampak je izdelek. Ni ga naredil bog, naredil ga bo človek. Vedno znova. Ne sam, seveda.

Človek, psihološki človek modernega časa, osebnost mora izdelovati svet, čeprav je ta vselej že izdelan. Vsaj tako je verjela znanost. A izdelovati ga ne sme kakorkoli. Narediti ga mora tako, da bo narejen kot obče dobro, saj nas tako uči etični razmislek. Da, svet ne bi smel biti narejen samo za nekatere ljudi. A prav to se nenehno dogaja: svet je le za nekatere.

V XVIII. stoletju je človek dokončno zamenjal boga, vendar se je dve stoletji kasneje vse skupaj še enkrat obrnilo. Teorija je pokazala, da je bolje, če je človek subjekt, ne pa osebnost ali psihološki človek. Ne oseba, ampak subjekt. Subjekt smisla, le zakaj tega ne bi zapisali. Nastaja z XX. stoletjem, zlasti s koncepti Sigmunda Freuda. In subjekt smisla se začenja zavedati, da v centru vesolja ni niti bog niti človek. V centru je nekaj nenavadnega: manko. Kastracija, kot bi rekel Freud. Kastriran je subjekt, a kastriran je tudi Veliki Drugi. Bog je kastriran. Svet je kastriran, in ne more biti danost.

Spoznanje je bilo nenavadno pomembno. Vprašanje, ki se je postavilo, je bilo namreč tole: kam naj človeško bitje opre nogo, da bo zgradilo dober svet, svet za vse? Odgovor je pravzaprav pri roki: nogo naj opre na sam manko.

Manko je trdna skala, na kateri je mogoče graditi realni svet. Ne tehnosvetove, saj so ti saturirani. V njih lahko preživimo le zato, ker imamo možnost izstopiti v realni svet. Kaj pa se bo zgodilo, ko realnega sveta ne bo več?

Toda realni svet tako ali tako ne more biti narejen za vse. Ustvarja ga sicer subjekt kot svobodno bitje, vendar je svoboda relacijska, pravi Bauman.[13] Relacijskost svobode pomeni tole: če je nekdo svoboden, lahko doseže svoj namen. Lahko doseže cilj, lahko hiti k njemu, lahko se trudi, vendar to sočasno pomeni, da nekdo drug ne more biti svoboden oz. ne more doseči svojega cilja: ne more hiteti k njemu, ne more ga niti postaviti. Ne obstajajo vsi ljudje, ki bi lahko dosegli vse cilje. Obstajajo določeni ljudje in določeni cilji. Nekateri drugi cilji ne obstajajo. Ne morejo obstajati vsi cilji, in tisti, ki obstajajo, so nastali s selekcijo.

Toda svet je vselej narejen tudi tako, da so drugi svobodni, da se upirajo. Upirajo se določenemu redu, ki je posledica subjektove svobode. Ustvarjanje sveta je namreč v osnovi ustvarjanje reda, s pomočjo katerega ugotavljamo, kaj se bo dogajalo in kaj se ne bo. Red je namreč vselej tak, da povečuje možnosti uveljavljanja nekaterih praks ter zmanjšuje možnosti uveljavljanja in pojavljanja drugih. Svet še nikoli ni bil narejen tako, da bi bile vse možnosti enake. Tak ni bil zato, ker sploh ne more biti.

Prav zaradi orisanega ustroja sveta je pomembno, da se ljudje upirajo redu. Samo upor namreč lahko preprečuje oz. zmanjšuje možnosti, da bi človeška bitja začela ustvarjati svet, ki bi bil narejen za vse. To se namreč lahko zgodi samo na en način: s pomočjo množične medsebojne identifikacije. Shema je kajpak Freudova.[14]

Uporniki zoper globalizacijo sveta so zaradi tega vselej zunaj njega in so tujci. Vendar je v tem tudi nevarnost, ki je inherentna vsakemu upiranju: izključitev. Svet je lahko “ves” natanko tako, da so iz njega izključeni marginalci oz. tujci, tj. uporniki. Z uporom se torej dogaja to, proti čemur se upiramo: nastaja en sam globalni svet. Nastaja globalna podoba sveta. Podoba je kajpak vselej globalna, toda svet ne bi smel biti le podoba.[15]

Toda obstaja tudi rešitev problema. Upor namreč omogočata dve koordinati. Prva je etika. Upor je etičen. Druga je nedoločenost. Svet je nedoločen in nedoločljiv. Seveda to velja za realni svet, ne velja pa za tehnosvetove. Tem se zato ni mogoče upirati: mogoče jih je le zavrniti.

Drugi sklep

Prva koordinata. Upornik je avtonomno človeško bitje, ki je svojo nogo oprlo na manko Drugega. To je herojsko dejanje, saj je človek družbeno bitje, kar pomeni, da je odvisen od drugih ljudi. Z njimi vstopa v medsebojne odnose, vendar bo, oprt na manko, tvegal izključitev oz. osamitev. Tvegal bo, da ga bodo prepoznali kot čudaka in nebodigatreba brez temeljev, izkoreninjenega.

A kljub temu je vztrajanje v tem položaju pomembno, saj njegovo etičnost prepoznavamo v ohranjevanju možnosti upiranja tudi v prihodnosti. Če upor ne bi bil etičen, se ne bi mogli zanašati, da se bo sploh še kdaj ponovil. In zakaj je upor danes tako pomemben? Zato, da se realni svet s svojo podobo vred ne bi dokončno pogreznil vase. Pozorni moramo biti na detajl: svet vselej nastaja z izključevanjem. To spoznanje je zelo pomembno, saj nas napoteva k drugemu spoznanju: uporniki so vselej na strani izključenih.

Druga koordinata. Izključevani uporniki oblikujejo marginalni svet, odvečni, nepotrebni svet. Oblikujejo tudi manjšinske teorije, ki so dobro. Sam upor je dober. Oblikovanje marginalnih svetov je pomembno zlasti v času tehnosvetov, ki spodrivajo realni svet. Vse več jih bo, realnega sveta pa bo vse manj. Pogreza se vase, zato je upor tako pomemben, pa naj je vtis, da so tehnosvetovi vse bolj pastoralni in prijazni, še tako močan. Kaj pa uporniki?

Opombe:

[1] Descartesove Meditacije in Freudova dela je treba brati skupaj. Zlasti tista, v katerih Freud govori o transferju. In zlasti Množično psihologijo in analizo jaza, kajti danes je znanost ena najbolj izkoriščanih dekel ideoloških praks. Pri tem pa se sploh ne upira in ne kaže znamenj odpora.

[2] Subjekt je v resnici izginil: mnogi so celo z olajšanjem sprejeli njegovo smrt. Nastajati so začele globalne in paradoksalne podobe sodobnih oblik subjektivnosti, ki so: zapeljani moralist, digitalizirani potrošnik, slepi vojaer, elektronski turist, obsesivni terapevt, asketski hedonist. paradoks zapeljanega moralista je glas demokracije: ta je glas zapeljanih, poenotenih, enodušnih in ne glas potlačenih, izrinjenih in izkoriščanih. Paradoks digitaliziranega potrošnika je, da je subjekt, potem ko je dosegel cilj, izginil. V digitaliziranih svetovih ga ni moč zapisati. Paradoks slepega vojerja je, da ne vidi ničesar, ker gleda od nikoder, tj. preblizu in preveč neposredno. Paradoks obsesivnega terapevta je , da je obsesiven, kar pomeni, da se s svojimi aktivnostmi skuša zavarovati pred tem, kar naj bi osvobajal in reševal. Paradoks elektronskega turista je, da obiskuje svetove, ki so vsi alternativni. Vsi so drugačni, v resnici pa ni nobenega, glede na katerega bi se drugačnost sploh lahko ugotavljala. Paradoks asketskega hedonista je načrtovana spontanost. (cf. Tony Fizpatrick , Social Policy for Cyborgs, Body and Society, vol. 5(1), 1999, pp.93 -116

[3] Cf. Giles Deleuze, Feliks Guatari, What is Philosophy ?, London, NY: Verso, 1994.

[4] Cf. Jean Baudrillard, Če se počutim odgovornega? Ne, ne, ne, Mladina št. 3, 18. januar 1999, pp.30-33

[5] Cf. Michel Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, Ljubljana: DE,1984, p. 135 in dalje.

[6] Cf. Jean Baudrillard, Symbolic Exchange and Death, London: SAGE, 1995.

[7] Cf. Sean Cubitt, Digital Aesthetic, London: SAGE 1998.

[8] Cf. Martin Jay, Downcast eyes:the denigration of vision in twentieth-century French thought, Berkley: University of California Press, 1994.

[9] Cf. Jean Baudrillard, Simulaker in simulacija/Popoln zločin, Ljubljana: ŠOU, 1999, p. 122

[10] Cf. Ibid., p.124.

[11] Cf. Jean Baudrillard, Transparentnost zla, Nova Revija, let. XV, št. 165/66, 1996, p.185

[12] Cf. Zygmut Bauman, Culture as Praksis, London: SAGE.,1999 [1973].

[13] Cf. Ibid., p. 12.

[14] Cf. Sigmund Freud, Massenpsychologie und Ich-Analyse, G.W.13,1921

[15] Pripomnimo: v centru človekovega življenja bo kmalu računalnik, ki bo generiral nove in nove digitalne globalne podobe sveta. Resnično, vedno več bo podob. Kaj pa interpretacije?