En del zgodbe se je začel, ko je moj takratni cimer v najini študentski sobi, za nekaj mesecev gostil Romana. Takrat je prišel študirat na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in jaz sem naenkrat imel, čeprav takrat še v jajcu, pa vendar, sredi knjig, zapiskov in misli o renesančni in srednjevečki umetnosti, nekaj žive sodobnosti. Na žalost ali na srečo, to danes ni posebej pomembno, mi takrat ni prav zelo potegnilo, ampak vseeno sem na Romanovo pobudo poslušal predavanja o likovni teoriji, na njegovi šoli. Moja šola tega pogleda niti slučajno ni premogla. V času, ki bi ga v nekih kapitalsko-socialnih zgodbah imenoval prosti čas, pa sva postajala z Romanom dobra prijatelja. Z njim sem šel tudi skozi moje slikarke iniciacije od nenavadne terpentinove kopeli do prve razstave v vlogi kuratorja.
Potem se čez nekaj let v to zgodbo vplete Robertina. Bilo je njuno skupno življenje in njena prava iniciacija v kiparski poklic, kamor jo je peljala šola. Roman je slikal svoje, potem se od oljnih barv obrnil proti risbi v oglju, Robertina pa od lesenih skulptur, preko steklenih objektov in drugih materialov proti videu in drugim elektronskim tehnologijam. Pa mi je zadnjič zatrdila, da je bil simpozij na Madžarskem, kjer je spet obdelovala svoj hlod, lepa izkušnja.
Drugi del zgodbe se je začel pred približno enim letom, ko se je zbrala skupina tega laboratorija in so skozi skupino tudi v meni začela vedno bolj brbotati vprašanja o mojem poklicu. Takrat še nisem imel potrebe po razlikovanju med nazivoma kustos in kurator, sem se pa že nekaj časa spraševal o vlogi, ki jo opravljam v svetu umetnosti ter o načinu, kako to počnem. V kupu poklicno-življenjskih vprašanj se je znašel tudi dvom o legitimnosti mojega ukvarjanja kot kuratorja z delom umetnika, ki je moj prijatelj. Moje poznavanje moderne in sodobne umetnosti izvira iz prijateljstva in če iskreno pomislim, ne vem ali v Romanovo in Robertinino delo verjamem ker vem od kod prihaja, ker na nek način poznam njuni duši pred njunim delom, ali zato, ker se sklada z nekim vzorcem, ki sem si ga z izkušnjami prisvojil in mu vsakokrat na novo sledim kot operatorju iskrenosti in resnice. Pravzaprav gre v obeh primerih za vprašanje vere in prepričan sem, da dokler ji sledim iskreno, ne morem zaiti, saj je to pot resnice. Sicer moje resnice, ampak ali je sploh mogoče pričakovati več? Nenazadnje pa v tem primeru ne gre za preverjanje ali utrjevanja moje kredibilnosti v očeh četrtih oseb. Kvečjemu me zanima, pozicija mene kot tretje osebe, ki preverja samo sebe. Pa vendar je pomembneje da vsak sam pri sebi preveri iskrenost in moč dela avtorjev, ki ju spoštujem in ju imam rad. Zaradi njiju in njunega dela. Življenje smo ljudje in medčloveški odnosi, potem pa pride naš vladar – kapital. In takrat šele želim, da me vprašate po legitimnosti moje geste.
Vasja Nagy